Najboljši literarni prvenec v letu 2001
Utemeljitev nagrade Luciji
Stupica:
Lepo, osvobajajoče in pomirjajoče, je srečanje s poezijo v rasti,
sploh, če je srečanje nenapovedano in nedogovorjeno. Neka
specifična oblika presenečenja, težko pričakovanega, še bolj pa
željenega presenečenja. Še posebno, če imaš privilegij in poznaš
proces rasti in slediš premikom, če si prisoten pri čiščenju in
izpiranju nerodnosti iz pesmi, če si prisoten pri gladenju grbin,
pri celjenju jezika, pri spretnem izogibanju mestom, kjer se veliko
pesnikov ponavadi zapleza in obtiči na neprehodnih poteh, ali pa
kjer se pesniki zatekajo h šablonam, k praznim mestom. Sploh pa je
lepo, če pesnik pridobi znanje in spretnost, v teh za poezijo
zdravilnih postopkih in veščinah, sam od sebe. Če dobi občutek po
instinktu, brez informacij in napotkov, ki prihajajo od zunaj, če
se je sposoben sam od sebe orientirati v trdi in gosti temi že
napisanega, in ko potem stopi na svetlo, pred sebe, tudi v slepeči
belini praznega lista papirja.
Takšne občutke sem imel ob spremljanju poezije Lucije Stupice. In
takšni občutki, predvsem pa spoznanja, ki so si bolj ali manj
podobna, in ki izvirajo iz takšnih občutkov, so postala sestavni
del vseh recenzij knjige Čelo na soncu, ki so bile objavljene po
različnih časopisih in revijah. Recenzenti so si bili, ne glede na različno starost in
generacijsko pripadnost, enotni v spoznanju, da gre za dobro
pezijo. Da gre verjetno, če se bodo stvari nadaljevale kot so se
začele, za enega od tistih treh, štirih močnih in prepoznavnih
glasov, ki se v slovenski poeziji ponavadi pojavijo na eno
desetletje.
Kakšne so odlike tega glasu? Po čem je prepoznaven in hkrati tudi
unikaten? Naša poezija je v večini primerov zavezana in podložna
težnosti, gravitaciji. Ne trdim, da je poezija v Čelu na soncu,
popolnoma podvržena drugemu polu iz Simone Weil, milosti, a
vsekakor v njej prevladujejo kvalitete, ki so ji sorodne, kvalitete
kot zračnost, svežina, mirnost. A kljub zračnosti, se pesmi ne
raztapljajo v abstrakcijah, ampak ves čas obdržijo trdno in močno
povezavo z življenjem, nikoli ne porušijo mostov, ki nas povezujejo
z resničnostjo. Vseskozi pa bralca vodijo po nekih svetlih in
prosojnih prostorih, skozi žive barve, ki so včasih pazljivo
zasenčene s temo, a v svoji milini nepremagljive. Gradnja je
natančna, verzi pretočni, gladki. Jezik razplasten, drugačen, nov,
sugestibilen, podobe mnogopomenske, ki kot v igri z ogledali hkrati
mečejo zajčke v različne smeri in nas prepričujejo, da je naše
usoda sicer znana in določena, a je treba navkljub temu biti
hvaležen za vsak dan, ki ga preživimo na Zemlji.
Utemeljitev nagrade Petru Svetini:
Knjiga Petra Svetine Kavarna v
prvem nadstropju je delo ponižnega opazovalca, ki z razkošno
poezijo vpogledov v vsakdanjosti razkriva nekaj drugega, kot bi se
lahko zdelo na prvi pogled oziroma na prvo branje: v zbirko niso
ujeta preigravanja naključnih
popotnih podob in sprotni domisleki, kot jih lahko detektira
nonšalatni pasant, ampak vsakršne turbulence in premisleki, ki hočejo odslikati bolj temeljne
ekstistencialije. Pa ni pri tem početju Svetina nikdar pompozen,
njegov pesniški svet je nonšalanten
in igriv, a v svoji navidezni lahkotnosti tudi še kako strasten in
zavezujoč. Poezija, ki se gladko
bere kjerkoli.
Avtor: Irena Brglez