Delavec ima v pogodbi o zaposlitvi navedeno stalno bivališče izven Ljubljane, čeprav dejansko biva v Ljubljani, kjer pa ni prijavljen. Kako se ji pravilno obračuna stroške prevoza na delo?

Po 29. členu Zakona o delovnih razmerjih (UL RS, št. 42/2002, 103/2007) so ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi tudi podatki o pogodbenih strankah z navedbo prebivališča oziroma sedeža. Ta podatek je pomemben zlasti z vidika vročanja pošte in z vidika obračunavanja stroškov prevoza na delo in iz dela.
 
Nadalje 130. člen Zakona o delovnih razmerjih določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju.  Če višina povračila stroškov ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Iz navedenega izhaja, da je delodajalec dolžan povrniti dejanske stroške prevoza na delo in iz dela, ne glede na stalno ali začasno prebivališče delavca, njihova višina pa se določi s kolektivno pogodbo.

Tako npr.  Kolektivna pogodba o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 (UL RS, št. 62/2008) določa, da je delavec upravičen do povračila stroška prevoza na delo in z dela najmanj v višini 60% cene najcenejšega javnega prevoza na delo. Če ni možnosti javnega prevoza, pripada delavcu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini 0,13 EUR za vsak polni kilometer med prebivališčem, določenim v pogodbi o zaposlitvi in krajem opravljanja dela. Tudi ta kolektivna pogodba ne govori o stalnem ali začasnem prebivališču, temveč govori o prebivališču, od katerega bo delodajalec delavcu povrnil stroške prevoza na delo in iz dela.

Z vidika povračila stroškov v zvezi z  delom je tako potrebno omeniti tudi  Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (UL RS, št. 140/2006, št. 76/2008, v nadaljevanju Uredba), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da se povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja, do višine stroškov javnega prevoza od običajnemu prebivališču najbližjega postajališča do mesta opravljanja dela, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča. Nadalje v drugem odstavku 3. člena Uredba določa, da je običajno prebivališče po tej uredbi prebivališče delojemalca, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Drugo prebivališče delojemalca je običajno prebivališče po Uredbi le, če se delojemalec od tam vsaj štirikrat tedensko vozi na mesto opravljanja dela.

Glede na navedeno je zaključiti, da je tako z vidika pravice delavca do povračila stroškov za prevoz na delo in iz dela, kot tudi z vidika obdavčitve, relevantno dejansko prebivališče delavca in ne prebivališče, kjer ima delavec prijavljeno stalno ali začasno prebivališče. Pri tem pa je opozoriti, da se po Zakonu o prijavi prebivališča (ZPPreb-UPB1) (UL RS, št. 59/2006), neujemanje dejanskega prebivališča s prijavljenim stalnim ali začasnim prebivališčem šteje za prekršek.