Kaj pomeni neenakomerna razporeditev delovnega časa?

V zvezi z besedno zvezo delovni čas razumemo več različnih situacij. Pojma polni čas in krajši kot polni delovni čas sta znana in ne potrebujeta posebne obrazložitve, kar velja tudi za efektivni delovni čas (dejanski čas dela).

Neenakomerna razporeditev delovnega časa pa je urejena v čl. 147 in 148 ZDR. Pogoji in primeri za razporejanje delovnega časa se praviloma določijo s pogodbo o zaposlitvi, kar pa mora temeljiti na zakonu in kolektivni pogodbi. Delodajalec na začetku leta določi razpored delovnega časa in o tem obvesti sindikat, če obstaja pri delodajalcu. Generalna opredelitev oziroma možnost prerazporeditve delovnega časa je torej predpogoj, da delodajalec posamezne delavce vsaj en dan vnaprej obvesti o razporeditvi delovnega časa oziroma vsaj tri dni prej, če gre za več kot deset delavcev. Glede dejavnosti delodajalca ali narave dela (npr. turizem, gradbeništvo, nujna naročila ITD) lahko pride do neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve polnega delovnega časa, ki pa ne sme trajati več kot 56 ur na teden, povprečna 8 urna dnevna oziroma 40 urna tedenska delovna obveznost pa se mora uskladiti v obdobju, ki ne sme biti daljše od 6 mesecev. Seveda mora delodajalec upoštevati tudi vse dnevne in tedenske omejitve, ki so predpisane z zakonom. Če zgoraj navedeno ponazorimo s primerom bi lahko ugotovili, da zaradi narave dela (npr. nujno naročilo) posamezni delavci en mesec delajo npr. po 10 ur na dan (50 ur na teden), naslednji mesec, ko je manj dela pa npr. 6 ur na dan (30 ur na teden). V skladu s predpisi so spoštovane vse omejitve, povprečni delovni čas je v roku dosežen. Delavci v obeh mesecih prejmejo enako plačo, ne glede na dejansko število opravljenih ur v posameznem mesecu. Odpadajo tudi nepotrebne komplikacije z nadurnim delom, saj je institut nadurnega dela potrebno ločiti od pojma neenakomerne razporeditve delovnega časa.