Krajši delovni čas zaradi starševstva

Gre sicer za tematiko, ki je urejena v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, pa vendar je v tesni povezavi s področjem delovnih razmerij. Znano je, da so vrste starševskega dopusta porodniški dopust, očetovski dopust, dopust za nego in varstvo otroka ter posvojiteljski dopust. Zakon določa trajanje za posamezno obliko ter kdo je upravičen do izrabe. Po poteku teh dopustov (praviloma po 1 letu otrokove starosti) pa ima eden od staršev, ki neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti pravico delati krajši delovni čas. Krajši delovni čas pa mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost (praviloma torej 20 ur). Delodajalec je dolžan roditelju omogočiti realizacijo take pravice, sicer mu grozi denarna kazen kot je navedena v 113. in 114 čl. zakona. Delodajalec zagotavlja delavcu v takem primeru pravico do plače po dejanski delovni obveznosti (npr. 1/2, 3/4, 5/6), Republika Slovenija pa takemu roditelju – delavcu zagotavlja plačilo prispevkov za socialno varnost do polne obveznosti na osnovi minimalne plače po zakonu o minimalni plači. Praktično taka pravica pride v poštev pri delavcu, ki je zaposlen za nedoločen čas s tem, da mu mora delodajalec na podlagi začasne (spremenjene) pogodbe o zaposlitvi spremeniti trajanje zavarovanja glede na dejanski čas dela, za preostali čas pa ga zavaruje Center za socialno delo. Ko izteče pravica roditelju do dela s krajšim delovnim časom, mora delodajalec ponovno spremeniti obliko zavarovanja v polni delovni čas. Začasna pogodba o zaposlitvi preneha veljati, dotlej na nek način suspendirana prvotna pogodba o zaposlitvi delavca za poln delavni čas pa spet zaživi.

Delavec, ki se odloči za izrabo te pravice ima torej vsaj polovico plače po dejanskem delu, njegovi prispevki pa se vplačujejo delno po višini plače, delno pa na osnovi minimalne plače.

V času dela s krajšim delovnim do 3 leta otrokove starosti, delodajalec delavcu ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj gre za nego in varstvo otroka, kar pomeni zaščito pred odpovedjo.

Delodajalec pa ima pravico, da določi dnevni delovni čas (npr. 8 – 12 ali 9 – 13 ali 14 – 18 in podobno) vendar pa ne tako, da bi to bilo v nasprotju z namenom in smislom delavčeve pravice (npr. 9 – 11 in 15 – 17 in podobno). Menim pa, da ni v nasprotju s predpisi, če se delodajalec in delavec pismeno sporazumeta za neenakomerno dnevno razporeditev delovnega časa s tem, da upoštevata krajšo tedensko delovno obveznost.