Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št.: 40/97, 54/00, 45/02 in 38/03) (v nadaljevanju SKPgd), katera se je prenehala uporabljati s 01.07.2006, je v 6. členu določala enotne minimalne standarde, in sicer so bila določila in zneski iz te kolektivne pogodbe in njene tarifne priloge obvezni enotni minimalni standardi v kolektivnih pogodbah dejavnosti in kolektivnih pogodbah pri delodajalcih, če te teh standardov niso urejale. V Tarifni prilogi je bila podana možnost, da se lahko v primeru, da bi izplačilo plač ogrozilo obstoj delodajalca in povzročilo večje število presežnih delavcev, zaradi ohranitve delovnih mest delodajalec in sindikat pisno dogovorita o drugačni plačni politiki, kot jo določa kolektivna pogodba, vendar le za čas šestih mesecev.
Z uveljavitvijo Zakona o kolektivnih pogodbah (Uradni list. RS, št.: 43/2006) (v nadaljevanju ZKolP) in z odpovedjo SKPgd, pa so kolektivne pogodbe dejavnosti v zvezi z možnostjo odstopanja od minimalnih standardov zavzele drugačen pristop. Ob upoštevanju 2. odstavka 5. člena ZKolP, ki dopušča možnost, da lahko delodajalci na širši ravni, s kolektivno pogodbo na ožji ravni določijo tudi pravice in delovne pogoje, ki so za delavce drugačni ali manj ugodni, kot so določene s kolektivno pogodbo na širši ravni, novejše kolektivne pogodbe prvenstveno urejajo možnost odstopanja od minimalnih standardov[1].
Običajno klavzula, ki omogoča odstop od enotnih minimalnih standardov zahteva podobne pogoje, in sicer kot formalni pogoj navaja poseben pisni sporazum med delodajalcem in reprezentativnim sindikatom pri delodajalcu, če pa tega ni, odobritev reprezentativnega sindikata na ravni države, kot vsebinski pogoj pa resno krizo oziroma poslabšanje poslovanja, v kateri ima takšen ukrep za cilj preprečiti večjo škodo, zagotoviti obstoj delodajalca oziroma ohraniti delovna mesta.
Pri tem se postavlja vprašanje, ali posamezni delodajalec lahko odstopi od minimalnih standardov, določenih s kolektivno pogodbo, če pri njem ni organiziranega reprezentativnega sindikata. Pri odgovoru na zastavljeno vprašanje je potrebno upoštevati 3. odstavek 8. člena ZDR, ki za primer, ko pri delodajalcu ni organiziranega sindikata, določa, da se s splošnim aktom delodajalca lahko določijo pravice, ki se v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, urejajo v kolektivnih pogodbah, če so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba, ki zavezuje delodajalca. Iz slednje določbe bi lahko povzeli, da lahko posamezni delodajalec odstopi od minimalnih standardov, določenih s kolektivno pogodbo samo, če je pri njem organiziran reprezentativni sindikat. Vendar menimo, da reprezentativni sindikat ni nujno edini sogovornik delodajalca. Odstopanje od minimalnih standardov, določenih s kolektivno pogodbo, v odsotnosti reprezentativnega sindikata pri delodajalcu, bi moralo biti dopustno tudi ob dogovoru delodajalca z vsemi pri njem zaposlenimi delavci oziroma ob kolektivnem konsenzu med delodajalcem in samimi delavci neposredno.
[1] Npr.: Kolektivna pogodba o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 (KPPl) (Ur. l. RS št.: 62/2008), Kolektivna pogodba o načinu usklajevanja plač, povračil stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust (Ur. l. RS, št.: 76/2006), Kolektivna pogodba za dejavnost trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št.: 111/2006, št.: 127/2006, št.: 21/2008, št.: 94/2008), Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko predelovalno industrijo (Ur. l. RS, št.: 45/2006), ipd.