Ali pripravništvo še obstaja?

Zakon o delovnih razmerjih govori o pripravništvu v čl. 120 – 124. Daje nekaj splošnih napotkov iz tega pa lahko razberemo, da pripravništvo načeloma ni obvezno (razen pri posameznih poklicih kot npr. zdravniki, sodniki ITD) prav tako pa seveda tudi ni prepovedano. V zvezi z navedenim gre praviloma za prosto odločitev delodajalca, ki pa je v primeru, če se odloči za pripravništvo s posameznimi delavci, dolžan upoštevati določila ZDR, panožno kolektivno pogodbo ter smisel pripravništva, ki je v tem, da se zaposleni usposobi za samostojno opravljanje svojega dela.

S pripravnikom je možno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, pri čemer pripravništvo traja najdlje 1 leto, v primeru dela s krajšim kot polnim delovnim časom pa se lahko podaljša še za največ 6 mesecev. Razlog za podaljšanje je tudi opravičena odsotnost iz dela nad 20 delovnih dni, razen v primeru dopusta do katerega je tudi pripravnik upravičen v skladu z ZDR. Po drugi strani pa je na predlog mentorja možno tudi skrajšanje pripravništva vendar največ za polovico prvotno določenega trajanja.

Določi se pripravniški program, mentor, potek pripravništva, spremljanja in ocenjevanja, na koncu pa se opravi izpit kot zaključni del pripravništva.

Delodajalec v času pripravništva pripravniku ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, razen če so podani razlogi za izredno odpoved, če se uvede postopek za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave.

Čl. 124 ZDR sicer govori o volonterskem pripravništvu, vendar pa ga mora predvidevati poseben zakon, tako da to za gospodarske subjekte v bistvu sploh ne pride v poštev.

Plača pripravnika znaša vsaj 70% plače za njegovo delovno mesto vendar za polni delovni čas ne sme biti nižja od minimalne plače določene z zakonom.

Pripravništvo je torej dovoljeno in se o njem praviloma odloča delodajalec, pri čemer pa je torej dolžan upoštevati določila ZDR ter panožne kolektivne pogodbe.