Sredi junija je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) objavil podatke o bolniškem staležu za leto 2024. V Združenju kovinske industrije smo te podatke – ki osvetljujejo eno izmed najbolj perečih problematik naše panoge – podrobno analizirali in primerjali z drugimi dejavnostmi. Rezultati so zaskrbljujoči. Že sicer neugodni kazalniki so se še poslabšali, kar jasno kaže, da je čas za resen razmislek o celovitih ukrepih.

V nadaljevanju predstavljamo ključne kazalnike bolniške odsotnosti, kot jih objavlja NIJZ, razčlenjene po gospodarskih dejavnostih (SKD). Za razumevanje razmer izpostavljamo dva ključna kazalnika:

·         IO – indeks onesposobljenosti: prikazuje število izgubljenih koledarskih dni na enega zaposlenega na leto.

·         IF – indeks frekvence: prikazuje število primerov bolniške odsotnosti na 100 zaposlenih v enem letu.

Analiza se osredotoča na stanje v kovinski industriji, ki jo primerjamo s celotnimi predelovalnimi dejavnostmi (SKD C), vsemi dejavnostmi v Sloveniji ter – kot zanimiv primerjalni okvir – z dejavnostjo javne uprave (SKD O). Stanje v kovinski industriji prikazujemo s pomočjo dveh po zaposlenosti najbolj množičnih pod-panog kovinske industrije, v proizvodnji kovinskih izdelkov (SKD C25) in strojegradnji (SKD C28).

Število izgubljenih dni na zaposlenega se je v zadnjem desetletju precej povečalo, trend nakazuje povezavo s stopnjo brezposelnosti

V zadnjem desetletju se je število izgubljenih dni zaradi bolniške odsotnosti na zaposlenega povečalo za kar 50 %. Zanimivo je, da se ta rast kaže v obratnem sorazmerju s stopnjo brezposelnosti.

Kot prikazuje graf na sliki 1, se je med letoma 2022 in 2023 število izgubljenih dni zaradi bolniške odsotnosti v kovinski industriji ustalilo pri približno 21 dneh na zaposlenega. To predstavlja znaten porast v primerjavi z letom 2014, ko je bila povprečna odsotnost okoli 14 dni. Če pogledamo širše obdobje, je bilo leto 2014 tudi tisto z najnižjo stopnjo bolniške odsotnosti od leta 2008, ko so na voljo podatki NIJZ.

Ob primerjavi s stopnjo brezposelnosti (slika 2), ki je bila leta 2014 najvišja v obravnavanem obdobju, se pokaže zanimiv vzorec: višja kot je bila brezposelnost, manj je bilo bolniške odsotnosti. Ta obratna korelacija je posebej izrazita v predelovalnih dejavnostih. Tudi v času epidemije COVID-19 se ta trend ni bistveno spremenil.

Poleg tega podatki NIJZ kažejo, da se število poškodb pri delu v predelovalnih dejavnostih od leta 2008 do 2013 močno zmanjšalo, nato pa ostalo na približno enaki ravni. To pomeni, da porasta bolniške odsotnosti ne moremo pripisati večjemu številu poškodb pri delu.

 

Slika 1: Število izgubljenih dni zaradi bolniške odsotnosti na zaposlenega (IO) po letih in dejavnostih (vir: NIJZ)

Slika 2: Stopnja brezposelnosti v Sloveniji (%) med leti 2008 in 2024 (vir: SURS)

Ker NIJZ beleži koledarske dni, 21 dni bolniške odsotnosti pomeni približno 5,8 % odsotnost. V primerjavi z letom 2014 je to povečanje za 2 odstotni točki. Če to prevedemo v delovne dni (upoštevajoč tudi dopust zaposlenih), je bil zaposleni v zadnjih treh letih povprečno bolniško odsoten 13 dni letno, medtem ko je bila ta številka leta 2014 nekaj več kot 8,5 dni.

V obeh analiziranih podpanogah kovinske industrije je stanje boljše kot v predelovalnih dejavnostih kot celoti. Po drugi strani pa so razmere v javni upravi bistveno slabše, kar odpira dodatna vprašanja.

Število primerov bolniške odsotnosti pospešeno narašča

Zelo zgovoren je tudi pogled na število primerov bolniške odsotnosti (glej sliko 3). Medtem ko je bilo to število v preteklosti razmeroma stabilno in se je povečevalo postopoma, se po obdobju epidemije COVID-19 situacija močno poslabša. Podatki kažejo na izrazito rast, ki v zadnjih letih že kaže značilnosti eksponentnega naraščanja.

V okviru kovinske industrije so opazne razlike med posameznimi dejavnostmi. Stanje v strojegradnji (C28) je znatno slabše, a še vedno blizu povprečja predelovalnih dejavnosti, medtem ko ima proizvodnja kovinskih izdelkov (C25) skozi celotno obdobje najnižje število primerov bolniške odsotnosti. Nasprotno pa javna uprava ponovno izstopa z daleč najslabšim rezultatom med primerjanimi dejavnostmi.

Slika 3: Število primerov bolniške odsotnosti na 100 zaposlenih (IF) po letih in dejavnostih (vir: NIJZ)

Ker se skupno število izgubljenih dni v zadnjih treh letih ni bistveno povečalo, lahko sklepamo, da gre predvsem za porast kratkotrajnih bolniških odsotnosti. To potrjujejo tudi podatki NIJZ, ki spremljajo povprečno trajanje posamezne odsotnosti – ta se v zadnjih letih opazno krajša, kar pomeni, da je vse več zaposlenih bolniško odsotnih za krajši čas.

Kaj se nam dogaja?

V naslovu se sprašujem, ali smo priča novi epidemiji. Glede na eksponentno rast števila primerov bolniške odsotnosti lahko pritrdimo: DA, imamo epidemijo. Na srečo ne gre za novo obliko koronavirusa ali podobno zdravstveno grožnjo.

Že sami podatki nam nakazujejo, da gre neverjetneje za epidemijo vedenjske narave, ki je povezana z zlorabo instituta bolniške odsotnosti, se prosto širi in nima veliko opravka z dejanskim zdravstvenim stanjem naših zaposlenih. Kako bi sicer razložili takšne razlike z javno upravo? Kakšne bolezni se lahko intenzivneje pojavljajo zgolj zaradi tega, ker je stopnja brezposelnosti v državi pač nižja?

Nadalje se lahko sprašujemo, kje so učinki množice uvedenih ukrepov, tudi zakonsko predpisanih, ki bi po vseh napovedih strokovnjakov morali izboljšati zdravstveno stanje in s tem zmanjšati bolniške odsotnosti v podjetjih? Industrijska podjetja že vrsto let tudi uspešno vlagajo v izboljšave, ki razbremenjujejo zaposlene in zagotavljajo bistveno bolj zdravo delovno okolje, kot je bilo v preteklosti. Slovenija je celo med globalnimi vodji na področju robotizacije.

Problema se moramo lotiti celovito, postaviti tudi neprijetna vprašanja

Kot pri vsaki epidemiji imamo tudi tukaj opraviti z žarišči, nalezljivostjo in ukrepi, ki bi morali preprečiti širjenje, povečati našo odpornost ter omejiti ali odpraviti same vzroke. V podjetjih naših sedanjih težav ne bomo rešili s, sicer dobrodošlimi, razgibavanji in več sadja med malico. Tako kot smo se v času korone zaščitili z osnovnimi ukrepi (maske, umivanje rok, razkuževanje), moramo tudi zdaj najprej poseči po enostavnih, hitrih in doslednih ukrepih osnovnega upravljanja (menedžmenta) zaposlenih. Šele nato lahko govorimo o višjih oblikah vodenja in motiviranja. Če naši zaposleni vidijo, da njihovi sodelavci redno zlorabljajo bolniško, pa nihče ne ukrepa, potem bodo verjetno tudi sami kmalu storili podobno.

Izzvati moramo zdravstveno stroko, da na osnovi poglobljenega razumevanja situacije (ne zgolj s premetavanjem številk) pojasni nastalo situacijo, postavi učinkovite ukrepe in po možnosti ovrže naše domneve, da zdravniki postajajo zgolj administrativni potrjevalci bolniških odsotnosti na željo naših zaposlenih. Če želimo povečati našo odpornost na zlorabe, moramo razumeti tudi pravne ter odškodninske odgovornosti akterjev, ki so z zlorabo bolniške odsotnosti oškodovali podjetja.

In nenazadnje je treba zatreti ali omejiti žarišča, saj podobno kot ne želimo stalno nositi mask, nočemo tudi stalno sumničavo nadzorovati naše zaposlene in vse druge, ki po naši oceni pripomorejo k slabemu stanju. Potrebno je poseči na nivo vlade in zakonodaje ter razjasniti, kaj v našem sistemu socialne varnosti dejansko ščiti bolne in kaj od tega je le ustvarjanje okolja za škodljivo ravnanje posameznih državljanov. Posebno pozornost si zasluži tudi porazno stanje bolniških odsotnosti v javni upravi. In tu ima vlada priložnost za lepe prihranke.

Navsezadnje je naša želja, da bi svojim cenjenim sodelavkam in sodelavcem v primeru bolezni zgolj prijazno zaželeli čim prejšnje okrevanje.

V Združenju kovinske industrije posvečamo problematiki bolniške odsotnosti v podjetjih veliko pozornost in bomo skupaj z Gospodarsko zbornico Slovenije v sodelovanju s podjetji, zdravstveno stroko in državnimi institucijami aktivno iskali rešitve za izboljšanje stanja bolniških odsotnosti in s tem tudi prispevali k bolj zdravemu in odgovornemu delovnemu okolju.

Aleš Bizjak, direktor Združenja kovinske industrije

4. julij 2025