Ura dela v slovenski predelovalni industriji se je v zadnjih petih letih podražila za skoraj polovico – rast stroškov dela pa znatno prehiteva rast produktivnosti
1. Uvod
Za konkurenčnost kovinske industrije ni ključna zgolj bruto plača, temveč celotni strošek dela, ki ga na vsako opravljeno uro nosi delodajalec. Ta strošek pa poleg plač vključuje še vrsto postavk, vključno s slovenskimi posebnostmi – npr. regresom za letni dopust, zimskim regresom, povračilom za prehrano in prevoz, bolniškimi odsotnostmi v breme delodajalca ter plačanimi odsotnosti. Članek opisuje, kako se Slovenija umešča v primerjavi s sosednjimi državami in povprečjem EU-27, kako hitro stroški dela rastejo ter – kar je ključno – kako se njihova rast primerja z rastjo produktivnosti oziroma dodane vrednosti na zaposlenega.
2. Metodologija in vir podatkov
Podatki o stroških dela izhajajo iz Eurostatove poizvedbe »Labour cost levels by NACE Rev. 2 activity«, dejavnost Manufacturing (NACE Rev. 2 C) in so izraženi v EUR na opravljeno delovno uro. Vir podatkov o dodani vrednosti na zaposlenega v Sloveniji je AJPES. Skupni strošek dela je opredeljen kot sredstva za zaposlene + davki na delo − subvencije; v analizi ga primerjamo z gibanjem plač (wages and salaries) ter z dodano vrednostjo na zaposlenega. Ker razčlenitev zgolj za kovinsko industrijo ni na voljo, uporabljamo celotno predelovalno dejavnost (SKD C) kot najboljši mednarodno primerljiv približek.
3. Skupni strošek dela – primerjava in trendi
V letu 2025 je skupni strošek dela v Sloveniji znašal 29,8 EUR na opravljeno uro, kar je nekoliko manj kot v Italiji, kjer je dosegel 32,8 EUR/uro, ter manj od povprečja EU-27, ki je znašalo 35,0 EUR/uro (Slika 1).
Izstopa pa dinamika rasti. Slovenija se je namreč v zadnjih petih letih Italiji in povprečju EU-27 izrazito približala, saj se je skupni strošek dela v obdobju 2020–2025 povečal za 9,4 EUR/uro oziroma za 46,1 % (Slika 2). To pomeni bistveno hitrejšo rast kot v Italiji, kjer je bila rast v istem obdobju 13,5 % (+3,9 EUR/uro), in tudi precej hitrejšo rast od povprečja EU-27, kjer je rast znašala 22,0 % (+6,3 EUR). Avstrija (+28,6 %, oz. +11,4 EUR/uro) kljub temu ostaja občutno dražja, pri čemer se je absolutna razlika v skupnem strošku dela med Avstrijo in Slovenijo v zadnjih petih letih celo nekoliko povečala.
Slika 1: Skupni strošek dela na uro, 2025 (EUR/uro)
Slika 2: Rast skupnega stroška dela, 2008–2025 (EUR/uro)
4. Plače
Po podatkih Eurostata so plače (wages and salaries) daleč največja komponenta stroška dela. Rast plač v Sloveniji je podobno hitra kot rast skupnega stroška dela (Slika 3). V letu 2025 tako znašajo slovenske plače 25,6 EUR/uro, kar je zelo blizu povprečju EU-27 (26,4 EUR/uro), od leta 2023 pa presegajo Italijo (23,3 EUR/uro). Plače v Sloveniji tvorijo večji delež skupnega stroška dela kot v Italiji, Avstriji in v EU-27 (Slika 4).
Slika 3: Gibanje plač, 2008–2025 (EUR/uro)
Slika 4: Skupni strošek dela in plače, 2025 (EUR/uro)
V obdobju 2020–2025 so se plače v Sloveniji povečale za 8,0 EUR/uro oziroma 45,5 %, skupni strošek dela pa za 9,4 EUR/uro oziroma 46,1 %. To pomeni, da rast skupnega stroška dela v veliki meri poganja prav rast plač. V absolutnem znesku so slovenske plače v tem obdobju zrasle skoraj toliko kot v Avstriji (+8,3 EUR/uro), precej hitreje pa od povprečja v EU-27 (+4,7 EUR/uro) in Italije (+2,8 EUR/uro). V relativnem tempu rasti Slovenijo prehitevata le Hrvaška in Madžarska, ki pa izhajata z bistveno nižje ravni stroškov dela (Slika 5).
Slika 5: Rast 2020–2025: skupni strošek dela in plače (%)
5. Rast stroškov dela in produktivnost v Sloveniji
Rast plač in stroškov dela sama po sebi ni problematična. Višji stroški dela so lahko odraz uspešnejšega gospodarstva, če temeljijo na višji produktivnosti in ustvarjeni dodani vrednosti. Zato smo preverili, ali rast stroškov dela spremlja tudi primerljiva rast dodane vrednosti na zaposlenega.
V obdobju 2020–2025 se je dodana vrednost na zaposlenega v predelovalnih dejavnostih povečala za 34,7 %, medtem ko sta se skupni strošek dela in plače povečala za 46,1 % oziroma 45,5 % (Slika 6). To pomeni, da so stroški dela zrasli približno 11 odstotnih točk oziroma za tretjino hitreje od produktivnosti.
Dinamika po letih (Slika 7) kaže, da je do leta 2022 rast dodane vrednosti še sledila rasti stroškov dela, nato pa se je pojavila vrzel, ki se je z leti le še povečevala. Do leta 2025 je indeks skupnega stroška dela dosegel 146, indeks plač 145, indeks dodane vrednosti na zaposlenega pa le 135 (2020 = 100).
Ključna ugotovitev je, da rast produktivnosti ni uspela slediti rasti stroškov dela, razkorak pa se je v zadnjih treh letih le še povečeval. Če se tak trend nadaljuje, se bo občutno zmanjšala stroškovna konkurenčnost slovenske industrije.
Slika 6: Slovenija – rast skupnega stroška dela, plač in dodane vrednosti na zaposlenega, 2020–2025 (%)
Slika 7: Slovenija – strošek dela in produktivnost, indeks 2020 = 100
6. Zaključek
Slovenska predelovalna industrija je v obdobju 2020–2025 po stroških dela začela dohitevati zahodnoevropske konkurente in se tudi približala povprečju EU-27. Rast stroškov dela pa je hitrejša, kot jo podpira rast dodane vrednosti na zaposlenega. Stroški dela so zrasli približno 11 odstotnih točk oziroma za tretjino hitreje od rasti produktivnosti. Ključni izziv ni zadrževanje rasti plač, temveč pospešitev rasti dodane vrednosti, ki edina lahko zagotovi vzdržnost višjih stroškov dela.
Prav to je jedro programa Made in Slovenia 2035, ki spodbuja razvoj slovenske industrije in gospodarstva. Za kovinsko industrijo so najpomembnejši prav tisti ukrepi programa, ki naslavljajo razmerje med stroški dela in produktivnostjo: razbremenitev stroškov dela, pospešena digitalizacija in avtomatizacija ter vlaganja v inovacije in prehod k izdelkom z višjo dodano vrednostjo. Dosledna izvedba programa Made in Slovenia 2035 zato ni le razvojna priložnost, temveč pogoj za ohranitev konkurenčnosti gospodarstva v naslednjem desetletju, s tem pa tudi naložba v širšo družbeno blaginjo.
Avtor: Aleš Bizjak, Združenje kovinske industrije, GZS