Zbornica gradbeništva in industrije gradbenega materiala

Novice


STALIŠČE: Inženirski pogled na sprejemanje nove gradbene zakonodaje

Slovenski inženirji smo v medijih in na spletni strani Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) v preteklih tednih opazili koordinirano medijsko kampanijo uperjeno zoper gradbeno zakonodajo (t.j. Gradbeni zakon) in predvsem zoper njene spremembe oz. dopolnitve, ki so trenutno v fazi priprave. Da je potrebno zakonodajo popraviti in uskladiti s procesi projektiranja se inženirji strinjamo, a iz drugačnih razlogov. 

Sistemska zakonodaja s področja graditeljstva je izjemno kompleksna, saj ureja vse vidike gradnje: od umeščanja objektov v prostor, ureditve prostora, presoje vplivov na okolje in pogojev pridobivanja gradbenega (in drugih) dovoljenj, do strokovnih pogojev in pooblastil za vse udeležence v procesu projektiranja in gradnje (to so projektanti, nadzorniki, geomehaniki, izvajalci in ostali strokovnjaki), pogojev same gradnje, vsebine projektne dokumentacije, dokazil ter nenazadnje pogojev za delovanje inšpekcijskih služb – skratka vse, kar bi lahko vplivalo na grajeno okolje. Gradbena zakonodaja je  z vidika posegov tako v naravni kot v urbani prostor izjemno pomembna in posledično zelo kompleksna stvar. 
Vsi, ki sodelujemo v graditeljskih procesih, se zavedamo, da je v okolju, kjer živimo, vse, kar ni neokrnjena narava, delo človeških rok in je torej zgrajeno. Naravna podoba se tako z vsakim posegom v okolje vse bolj umika iz naših življenj in ko se dandanes v urbaniziranem prostoru ozremo naokoli, vidimo naravo kot izredno oddaljeno veduto. Posledice »zgrajenih napak« bodo naša življenja pestila še leta, ne glede na to, ali jih je zagrešil arhitekt ali kak drug udeleženec v postopku gradnje. Zato se v tem segmentu s kolegi arhitekturne stroke še kako strinjamo, da je potrebno na grajeno okolje paziti, da morajo biti posegi bodisi v naravo bodisi v že urbanizirano in grajeno okolje premišljeni, subtilni in predvsem okolju primerni.

Kakovostno grajeno okolje je v interesu vseh članov družbe 

Javni interes, ki ga ščiti gradbena zakonodaja, ne zaobjema le premišljenih posegov v prostor, temveč tudi druge vidike gradnje, ki so za državljane enakovrednega pomena, na primer varnost in uporabnost zgrajene strukture. Tovrstne zahteve se nanašajo na stabilnost konstrukcije, njeno potresno, požarno in prometno varnost, kvaliteto gradnje, higienske standarde zgradbe, njeno uporabnost, trajnost itd. Enake zahteve veljajo tako za stavbe, kot za infrastrukturne projekte, kot so avtoceste, železnice, industrijski in energetski objekti in druga inženirska infrastruktura. Inženirji vseh strok smo pri svojem delu zavezani spoštovanju teh pravnih zahtev graditeljskih procesov, poleg tega pa sledimo tudi etičnim in strokovnim zavezam našega poklica. Naj spadamo med inženirje gradbeništva, geologije, prometa, strojništva, elektrotehnike ali arhitekture – vsi skupaj bdimo nad tem, da je gradnja izvedena skladno z zakoni, predpisi, standardi ter zadnjimi dosežki in zmožnostmi tehnike.

Drugi člen Gradbenega zakona v drugem odstavku navaja štirinajst različnih javnih interesov, ki so z vidika varnosti ključni pri procesu gradnje (čeravno si tehnično niso povsem enakovredni). Med vsemi v zakonu navedenimi interesi je najmanj dvanajst takšnih, ki jih je v preteklosti (kot tudi danes) brez kakršnih koli strokovnih zadržkov tehnično reševala gradbena stroka. Glavnino strokovnega dela pri umeščanju prometnic in prometnih objektov v prostor (naj omenimo samo avtocestni program), so v bližnji preteklosti opravljali gradbeni inženirji, ki so strokovno delovali tako na področju urbanizma kot gradbene projektive. Pri tem so spoštovali vse javne interese, tako glede varstva okolja, varstva in zaščite voda, ohranjanja narave, varstva kulturne dediščine, skladnosti umeščanja objektov v prostor in arhitekture ter zagotovili izvrstno uporabnost, učinkovitost, kakovost in okoljsko usklajenost objektov. Pri tem so seveda sodelovali tudi predstavniki drugih interdisciplinarnih strok, med njimi arhitekti in krajinski arhitekti. A vodje projektov so bili (in so) gradbeni inženirji. To je le eden izmed primerov, ki jasno dokazuje pripravljenost gradbene stroke, da ne le spoštuje in ščiti zakonsko opredeljene javne interese, marveč jih aktivno udejanja z ustreznimi tehničnimi rešitvami.

Stroke ne tekmujejo, temveč se dopolnjujejo

Celoten proces gradnje je skupek interdisciplinarnega dela vseh udeležencev v graditeljskem procesu in pomeni intenzivno medsebojno sodelovanje vseh inženirjev. Brez sodelovanja geomehanika ali gradbenega inženirja s področja konstrukcij stavba ne bo varna in se bo ob potresu morda zrušila; brez sodelovanja elektro in strojnih inženirjev v objektu ne bomo mogli zagotoviti osnovnih komunalnih, telekomunikacijskih in energetskih dobrin, kot so elektrika, voda in internet; in seveda brez sodelovanja arhitektov stavba ne bo funkcionalna. Vse graditeljske stroke so torej potrebne in pomembne za varno, udobno in funkcionalno gradnjo in ena sama stroka ne prevladuje in ne more prevladovati nad drugimi. Ali vsaj naj ne bi prevladovala. Obstoječa gradbena zakonodaja (ki je bila prenovljena leta 2017) namreč omenja »prevladujočo stroko«, pojem, ki ga je nemogoče opredeliti. Kaj je bolj pomembno: funkcionalnost stavbe, tekoča voda ali potresna varnost? Arhitekti trdijo, da je prav arhitektura ta prevladujoča stroka.

Kolegi arhitekti zaradi nam neznanega strahu pred spremembami in dopolnitvami Gradbenega zakona, slovensko laično in strokovno javnost te dni načrtno zavajajo z neresnicami ter polovičnimi ali iz konteksta izvzetimi informacijami. Očitno predvsem s ciljem, da z vplivom na javno mnenje dosežejo ekskluzivnost na vrhu piramide vodenja gradbenih projektov in da vse druge stroke potisnejo v položaj podizvajalcev. Zanimivo je, da prihajajo takšne zavajajoče izjave iz samih vrhov arhitekturnih poklicnih združenj, predvsem iz ZAPS, ki je pred mnogimi leti nastala z odcepitvijo arhitektov – tudi oni namreč nosijo strokovno titulo inženirji – iz Inženirske zbornice Slovenije.

Iz komentarjev kolegov arhitektov postaja vedno bolj razvidno, da veljavne gradbene zakonodaje ne poznajo, še manj pa poznajo predlagane spremembe in dopolnitve zakona. Zbrani za parolo, da »arhitektov odslej ne bomo več potrebovali,« v javnost širijo povsem napačne informacije in med drugim absurdno trdijo, da: »Z možnostjo, da se gradbeno dovoljenje za stavbo pridobi brez sodelovanja arhitekta, MOP [Ministrstvo za okolje in prostor] ukinja potrebo po celovitem arhitekturnem načrtovanju stavb. Ob tem pa nov gradbeni zakon celo dopušča, da se tudi PZI [projekt za izvedbo] in z njim torej celotna projektna dokumentacija za stavbo izdela povsem brez sodelovanja arhitektov. MOP s tem dolgoročno ukinja potrebo po arhitekturni stroki nasploh!« (vir: Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, predsednik Tomaž Krištof, univ.dipl.inž.arh).

Žal zapisane trditve kratko malo ne držijo in so izredno zavajajoče. Dejstvo je, da je bila do leta 2018, ko se je pričel uporabljati sedaj veljavni Gradbeni zakon, v Sloveniji več kot dve desetletji uveljavljena praksa, da vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja (za vse stavbe, praktično brez izjem) nujno tvorijo načrt arhitekture, načrt gradbenih konstrukcij ter načrta strojnih in elektro instalacij. Brez omenjenih sestavnih delov gradbeno dovoljenje do nedavnega ni bilo izdano. V Gradbenem zakonu iz leta 2017 pa je zakonodajalec na predlog MOP ugodil zahtevam arhitektov – domnevno pa tudi javnemu interesu, čeprav se sprašujemo, komu je tak »javni interes« resnično v interesu – in skozi določila novega Gradbenega zakona dovolil, da za pridobitev gradbenega dovoljenja za stavbe zadošča zgolj projekt arhitekture. Načrti konstrukcij, elektro in strojnih instalacij, geodezije, in požarne varnosti za pridobitev gradbenega dovoljenja za stavbe torej od leta 2018 niso več potrebni. Načrt arhitekture pa seveda lahko podpiše izključno pooblaščeni arhitekt, aktiven in plačljiv član ZAPS, kar posredno pomeni, da lahko gradbeno dovoljenje za stavbo pridobi izključno arhitekt, sodelovanje z drugimi strokami pa je pri tem povsem prostovoljno.

Popotresni sunki gradbene zakonodaje

Ob tem ne moremo mimo dogodkov, ki so lansko leto pretresali naše južne sosede in ki so dodobra poškodovali stavbe in druge objekte v Zagrebu in treh manjših mestih, Petrinji, Sisku in Glini. Analiza, ki jo je izdelal državni Zavod za gradbeništvo Slovenije (po naročilu Uprave RS za zaščito in reševanje), je pokazala, da bi se v primeru tako močnega potresa, kot je decembra prizadel Petrinjo, v Ljubljani pošurilo 10 % od tisoč najbolj ranljivih stavb, 40 % pa bi jih bilo težko poškodovanih (podatke si lahko ogledate na portalu POTROG2). V takšni perspektivi neutemeljeni posegi v projektno dokumentacijo zadonijo z resnejšo noto resničnih in življenjskih posledic. V želji po »vitki« in »poceni« državi žrtvujemo več kot le administrativne zahteve, žrtvujemo tudi varnost in stabilnost našega grajenega okolja.
Naročnik mora ob prijavi gradnje državnemu odločevalcu predložiti izvedbeno dokumentacijo (t.i. PZI), kjer morajo sodelovati vsi že navedeni udeleženci. Vendar je v skladu s slovensko zakonodajo predhodni projekt za gradbeno dovoljenje – in posledično izdano gradbeno dovoljenje – edini pravni postulat, ki določa obseg in način gradnje. Njegova pridobitev pa je za stavbe trenutno izključno v rokah arhitektov in bi po njihovem prepričanju morala ostati tudi v bodoče. O dejstvu, da so se iz gradbene zakonodaje namerno izpustila vprašanja, kot so vloga odgovornega projektanta ali obvezna revizija projektne dokumentacije, tukaj namenoma ne razglabljamo. Je pa popolnoma jasno, da zgoraj zapisana trditev predsednika ZAPS enostavno ne drži.

Odločajo naj strokovna znanja

Kolegi arhitekti so se spustili celo tako daleč, da gradbenemu inženirju, četudi ima na svojem področju opravljen znanstveni doktorat, odrekajo sposobnost projektiranja in pridobivanja gradbenega dovoljenja za lastno hišo. Arhitekti trdijo – trenutna zakonodaja pa to potrjuje –,  da tega gradbeni inženir ne zna in ne zmore(!). Zato domnevne kršitve prijavljajo disciplinskemu tožilcu Inženirske zbornice Slovenije z namenom, da se kršitelju odvzame licenca pooblaščenega inženirja.
Na temo znanja in kompetenc naj omenimo še sledeče. V okviru kurikuluma na obeh slovenskih gradbenih fakultetah se študentje srečujejo s predavanji iz geologije, gradiv, mehanike tal, temeljenja, zemeljskih del, jeklenih konstrukcij, masivnih (armiranobetonskih) konstrukcij, lesenih konstrukcij, hidrodinamike, statike, kinematike in dinamike gradbenih konstrukcij, eksperimentalne in potresne analize konstrukcij, pregradnega inženirstva itd., ki so seveda izdatno podprta s teorijo klasičnih naravoslovnih predmetov s področja matematike in fizike. Našteti predmeti tvorijo teoretični temelj določanja konstrukcijske stabilnosti kot temeljne osnove varnih gradbenih konstrukcij, pa naj gre za stavbe ali druge gradbene konstrukcije. V okviru študija arhitekture študentje poslušajo predavanja le s področja statike in gradiv, pa še to v omejenem obsegu. Tako se postavlja resno vprašanje, na osnovi katerega (temeljnega) znanja naj bi kolegi arhitekti kot projektni vodje izpolnjevali pogoje npr. mehanske odpornosti in stabilnosti, ki jih mora izpolnjevati projektna dokumentacija za izvedbo stavb in drugih visokih gradenj.

Arhitekti ne bodo potisnjeni na obrobje

Pooblaščeni arhitekti imajo poleg trenutnega monopola nad pridobivanjem gradbenih dovoljenj za stavbe še nekaj drugih monopolov. Občine morajo po zakonsko predpisani zahtevi imenovati občinskega urbanista (pri večjih občinah gre za več oseb), ki mora biti po izobrazbi arhitekt. Zakonsko je predpisano tudi, da lahko prostorske izvedbene akte izdelujejo izključno arhitekti – praviloma so to posamezniki ali podjetja, ki imajo zaposlenih več arhitektov. Poleg tega ima ZAPS zakonsko predpisan monopol nad izdelavo javnih arhitekturnih natečajev za stavbe. Ta pravilnik, ki ga je pred leti izdal MOP, je bil še dodatno vsebinsko »monopoliziran« v času, ko je na MOP kot državni sekretar služboval Aleš Prijon, po osnovni izobrazbi arhitekt in (pred nastopom državne funkcije) tudi predsednik ZAPS. Z novim Gradbenim zakonom in dodatnimi tolmačenji je svojim stanovskim kolegom s širitvijo ekskluzivnih pooblastil na področju načrtovanja in projektiranja pomagal zagotoviti monopol.

Spremembe in dopolnitve Gradbenega zakona, ki se trenutno nahajajo v pripravi, predvidevajo, da bodo arhitekti odslej poleg obstoječih pooblastil pridobili še dodatna pooblastila, saj bodo po novem lahko izvajali tudi funkcije vodje del in vodje gradbišča oz. vodje gradnje. Poleg tega predlagane spremembe in dopolnitve zakona predvidevajo, da bodo vodenje projektov za vse gradnje lahko vodili tudi arhitekti. Kako je to upravičeno z opisanimi kurikulumskimi razlikami med študijema arhitekture in gradbeništva, sicer ni povsem jasno, se pa za arhitekte s tem odpirajo široke možnosti za delo, ki ga doslej niso opravljali ali ga strokovno obvladali.

Vodenje projekta je operativna funkcija, ki potrebuje veliko izkušenj in znanja. Če bi obveljalo tolmačenje g. Aleša Prijona, prejšnjega državnega sekretarja na MOP, ki je svojo interpretacijo Gradbenega zakona leta 2019 posredoval Upravnim enotam (ki vodijo postopke izdaje gradbenih dovoljenj), bi poleg vseh že naštetih privilegijev tudi področje vodenja projekta ostalo v monopolni pristojnosti arhitektov. Pred Prijonovo interpretacijo so namreč tudi gradbeni inženirji smeli voditi izdelavo projektne dokumentacije za stavbe in nerazumljivo je, zakaj temu zopet ne bi moglo biti tako.

Kaj si v resnici želimo inženirji

Na koncu želimo poudariti, da nas zelo preseneča, da ZAPS ne zazna, da predvidene spremembe in dopolnitve Gradbenega zakona širijo pooblastila arhitektom in jim jih ne zožujejo. Še bolj nas preseneča trdo stališče predstavnikov ZAPS, ki sporočajo, »da ZAPS v celoti zavrača besedilo predloga novega gradbenega zakona« (vir: Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, predsednik Tomaž Krištof, univ.dipl.inž.arh).
Glede na napovedi tako politike kot tudi največjih državnih investitorjev se gradnjam v Sloveniji obetajo dobri časi. Ocenjujemo, da bo v naslednjih letih, dovolj dela za vse; za arhitekte, za inženirje in za izvajalce. Zato pozivamo kolege arhitekte, da skupne sile – namesto v prepire in spotikanja – raje usmerimo v realizacijo projektov, ki so pred nami, in zagotovimo, da bodo zgrajeni  kakovostno, strokovno, pravočasno in ekonomsko učinkovito. Predvsem pa jih pozivamo, da obe stroki, ki tvorita slovensko graditeljstvo, energijo vložita v pripravo alternativne gradbene zakonodaje, kakršno bi v Sloveniji morali imeti, ter državi in javnosti pokažeta, kako bi v Sloveniji dejansko morali projektirati in graditi. 

2.februar 2021
mag. Črtomir Remec, predsednik Inženirske zbornice Slovenije
mag. Gregor Ficko, direktor Zbornice gradbeništva in industrije gradbenega materiala – GZS
mag. Vekoslav Korošec, direktor Združenja za inženiring – GZS
mag. Slovenko Henigman, direktor Združenja za svetovalni inženiring – GZS
dr. Aleš Žnidarič, direktor Zavoda za gradbeništvo Slovenije
Andrej Pogačnik, predsednik UO Matične sekcije gradbenih inženirjev – IZS
dr. Samo Peter Medved, član UO Matične sekcije gradbenih inženirjev – IZS
dr. Matjaž Mikoš, dekan Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani
dr. Andrej Kryžanowski, predsednik Zveze društev gradbenih inženirjev in tehnikov Slovenije
Angelo Žigon, direktor Elea iC d.o.o.

Fotogalerija





 

Prijava na E-novice

Bodite obveščeni o aktualnem dogajanju.