Bodite obveščeni o aktualnem dogajanju.
Nujni ukrepi stanovanjske politike – aktivacija praznih stanovanj in omejevanje nestanovanjske rabe stanovanj
Boštjan Udovič, GZS-Zbornica za poslovanje z nepremičninami - moderator Anže Urevc, Dominvest d.o.o. Tomaž Černe, Igea d.o.o. mag. Dušan Gorenčič, Stanovanjski sklad Republike Slovenije, javni sklad, Dušan Jukič, Zarja d.o.o. Novo mesto Mateja Tilia (služba za investicije), Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije Tjaša Tajmer, Ministrstvo za gospodarstvo, šport in turizem dr. Klemen Ploštajner, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnostimag. Katja Božič, Ministrstvo za finance
G. Urevc je v uvodu v omizje predstavil nekaj izhodišč za razpravo o aktivaciji „praznih“ stanovanj. V prispevku se je spraševal, če bo nepremičnina v Sloveniji vedno dobra naložba. Za običajnega Slovenca je namreč naložba v nepremičnine najbolj varna in donosna, delnice, obveznice in ostale naložbe pa so namenjene „mešetarjem“. Po drugi strani je v razvitem svetu glavno vodilo za naložbe razpršenost naložbenega portfelja. Kot ključni problem je izpostavil dejstvo, da so nepremičnine omejena dobrina, poleg tega pa vlaganje vanje spodbuja tudi neustrezna davčna politika. Namesto urejenih oblik najema, ki so visoko davčno obremenjene, se zato lastniki zatekajo v druge oblike uporabe, zlasti v kratkoročno oddajanje turistom in študentom. Oboje pa je najbolj problematično v turističnih središčih, ki so tako hkrati obremenjena s povpraševanjem turistov in študentov. Ob tem pa nad kratkoročnim oddajanjem stanovanj v turistične namene niti ni resnega nadzora. Na koncu je kot relativno hitre rešitve izpostavil prepoved ali strog nadzor kratkoročnega oddajanja (vsaj v večstanovanjskih stavbah) in prilagoditev davčnega sistema stanovanjski politiki (višja obdavčitev, še posebej praznih stanovanj, in spodbude za oddajanje s posebnimi stimulacijami za oddajanje v javno najemno službo). Nujna je tudi pospešena gradnja študentskih domov. V odsotnosti ukrepov bo teza iz naslova njegove predstavitve še dolgo držala.
V nadaljevanju je g. Černe spregovoril o krožnem gospodarjenju s prostorom kot o paradigmi prihodnosti tudi na stanovanjskem področju. Opozoril je, da strategija EU za tla predvideva, da bi morali od leta 2050 doseči ničelno neto izkoriščanje tal. Enak cilj smo si v Sloveniji zapisali v Nacionalni program varstva okolja 2030 in v Strategijo prostorskega razvoja Slovenije. Če želimo cilj doseči, bomo morali precej spremeniti način umeščanja dejavnosti v prostor in odločanje o lokaciji za graditev. V zvezi s tem je izpostavil stopničasta načela krožnega gospodarjenja s prostorom. Za vsako gradnjo tako najprej poskusimo usposobiti razvrednotena območja, in sicer z uporabo obstoječih objektov, šele nato z nadomestnimi gradnjami in nazadnje z gradnjami na nepozidanih zemljiščih znotraj razvrednotenih območij. Šele, če na ta način ne uspemo zagotoviti gradnje, se lahko zatečemo h gradnji na nepozidanih stavbnih zemljiščih znotraj naselij, ki ne zahtevajo veliko novih materialov in virov za komunalno infrastrukturo, šele nato pa h gradnji na ostalih nepozidanih zemljiščih. Šele, če na vse opisane načine ne uspemo izpolniti pričakovanj, pride na vrsto sprememba namembnosti kmetijskih in gozdnih zemljišč v stavbna zemljišča, vendar le na območjih, ki v najmanjši možni meri rabijo nove vire za komunalno infrastrukturo in najmanj dodatno prispevajo k onesnaževanju in poseganju v naravo ob skrbi za varovanje kakovostnih tal za rastlinsko pridelavo. Poleg tega je ob tem nujno upoštevati izravnalne ukrepe. V nadaljevanju je podrobneje prikazal stanje v Sloveniji, pri čemer je posebej izpostavil velik potencial statistično praznih stanovanj in pa funkcionalno degradiranih območij. Posledice slabe prostorske politike se v praksi kažejo v gradnji novih objektov poleg starih, ki propadajo, in v praznjenju mestnih središč, nenazadnje pa tudi v gradnji proizvodnih in drugih objektov na najboljših kmetijskih zemljiščih. Med razlogi za takšno stanje je izpostavil premajhno zavedanje javnosti o tem, da je širjenje poselitve in rast pozidanosti tal ekološki problem, dejstvo da so »greenfield« investicije praviloma za investitorja cenejše in hitreje izvedljive od »brownfield« investicij, pa tudi neustrezno davčno politiko, ki ne spodbuja k najgospodarnejši rabi zemljišč. Ugotovil je, da je krožno gospodarjenje s prostorom družbeno-ekonomski izziv, ki zahteva usklajeno ukrepanje vseh državnih resorjev. Na stanovanjskem področju je poudaril potrebo po energetski in funkcionalni prenovi stanovanjskega fonda in veliko število nenaseljenih stanovanj. Ta se v velikem deležu nahajajo ravno na območjih, kjer je povpraševanje po njih (in s tem njihove cene) največje. Med nujnimi ukrepi za izboljšanje stanja je izpostavil vzpostavitev registra stanovanj in usmeritev sredstev za javna najemna stanovanja v njihovo zagotavljanje po načelih krožnega gospodarjenja s prostorom. Namesto gradenj je za zagotavljanje javnih najemnih stanovanj predlagal odkupe in prenove praznih stanovanj za novogradnje, pa je nujno izbirati lokacije na razvrednotenih območjih.
Mag. Gorenčič je predstavil rezultate poskusa aktivacije praznih stanovanj z javno najemno službo. V Resoluciji o Nacionalnem stanovanjskem programu 2015-2025 je bila javna služba za najemniško upravljanje predvidena kot spodbuda za zasebne lastnike nenaseljenih stanovanj, da bi ti svoja stanovanja dolgoročno oddali po ugodnejši najemnini. Država je s tem želela izboljšati ponudbo primernih najemnih stanovanj, aktivirati nezasedena stanovanja v zasebni lasti, prerazporediti funkcionalno rabo stanovanj, urediti stroške najemnin in obratovanja, izboljšati pravno varnost najemnikov in najemodajalcev ter zmanjšati tveganje neplačevanja najemnin in stroškov. Javna najemna služba je bila na podlagi tega uvedena s spremembo Stanovanjskega zakona iz leta 2019 in Uredbe o izvajanju javnega najema stanovanj iz 2021, 1. januarja 2022 pa je Stanovanjski sklad Republike Slovenije, javni sklad, pričel z njenim izvajanjem. Že 31. januarja je bil tako objavljen odprti javni razpis za najemodajalce, pri čemer sta bila med pogoji tudi urejenost pravnega statusa stanovanja in njegova ustreznost. Na razpis se je do sedaj pisno odzvalo 34 ponudnikov, pri čemer je bilo 30 ponudb popolnih. Od teh so na SSRS sprejeli 7 ponudb, saj pri ostalih ni prišlo do uskladitve pričakovanj lastnikov in SSRS, predvsem zaradi višine ponujene najemnine po izdelanem točkovalnem zapisniku. V začetku septembra 2022 je bil objavljen odprti javni razpis za podnajem stanovanj, na katerega je prispelo 459 vlog, od katerih je bilo 188 popolnih. Mag. Gorenčič je v zaključku podal ugotovitve, da lastnike od oddaje stanovanj v javno najemno službo odvračajo zahteve, da morajo za oddajo popolne ponudbe priložiti vso zahtevano dokumentacijo ter zagotoviti primernost nepremičnine. Hkrati pa so njihova cenovna pričakovanja bistveno višja od omejitev javne najemne službe, oziroma odražajo tržne razmere. Izpostavil je, da je sistem, ki je do podrobnosti predpisan z zakonodajnimi določbami tog, ki ne dopušča prilagodljivosti pričakovanjem udeležencev v procesu. Pogoji JNS so trenutno za lastnike nepremičnin nezanimivi. Zaradi majhnega števila vključenih stanovanj pa posledično tudi potencialnim najemnikom ne zagotavlja ustrezne in dolgoročne rešitve njihovega stanovanjskega vprašanja. Stanovanja so namreč na voljo za podnajem zgolj za določeno obdobje. V izhodiščih za uvedbo JNS je bila predvidena davčna olajšava, ki je celo bila sprejeta in je v letu 2022 veljala znižana stopnja pri davkih za oddajo nepremičnin v višini 15 odstotkov. S 1. 1. 2023 se je davčna stopnja zvišala na 25 odstotkov, kar ponovno odvrača lastnike, da bi stanovanja ponudili v oddajo javni najemni službi. Za učinkovito delovanje javne najemne službe, bi morali omogočiti bolj prilagodljiv javni servis, da bi bilo oddajanje nepremičnin v javno najemno službo bolj ekonomično, vključno z ustreznejšo davčno obravnavo lastnikov.
G. Jukič je v svojem prispevku primerjal smiselnost gradnje javnih stanovanj v primerjavi z njihovim zagotavljanjem v obliki podnajema, predvsem v okviru instituta javne najemne službe. Ugotovil je, da je gradnja javnih najemnih stanovanj časovno izjemno zamudna, poleg tega pa je povezana s precejšnjimi stroški, ki v zadnjem času še naraščajo. Poleg tega se stanovanja najemnikom oddajajo po neprofitni najemnini, ki je administrativno določena in, kljub njeni uskladitvi v zadnjih letih, niti približno ne more pokriti investicijskih stroškov. Posledično je gradnja javnih najemnih stanovanj v precejšnji meri odvisna od zagotovljenih proračunskih virov, kar pa pri nas ni sistemsko rešeno. Na drugi strani imamo stanovanja, ki so že zgrajena in v večjem delu za aktivacijo zahtevajo minimalna sredstva. Pri tem se torej izognemo večjemu delu stroškov in časa, ki je potreben za izvedbo investicij. Glede na navedeno ni prav nobenega razloga, da država ne bi nemudoma okrepila svojih prizadevanj za aktivacijo teh praznih stanovanj, še posebej v okviru instituta javne najemne službe.
V nadaljevanju je ga. Tilia predstavila načrte Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije v zvezi z zagotavljanjem namestitvenih kapacitet za študente. V uvodu je predstavila trenutne razmere. Največ namestitev za študente v tem okviru zagotavljajo javni študentski domovi, in sicer skupno 10.706. V dijaško študentskih domovih po Sloveniji je zagotovljenih dodatnih 270 ležišč, v dijaških domovih pa še 483 ležišč za študente Trenutno so 203 ležišča na voljo tudi v zasebnih študentskih domovih. V letu 2023/2024 v okviru javnega razpisa za sprejem in podaljšanje bivanja študentov višješolskega in visokošolskega študija v študentskih domovih in pri zasebnikih v Ljubljani in Kopru razpisano število namestitev pri zasebnikih 1.145. Pri tem velja izpostaviti, da je bil delež sklenjenih pogodb z zasebniki za namestitve študentov v zadnjih treh letih v Ljubljani le od 18% do 24%, v Kopru pa od 25% do 26 %.
Skupno število razpisanih namestitvenih kapacitet v 3 univerzitetnih središčih v Sloveniji (Ljubljana, Maribor in Koper) na podlagi javnega razpisa je v študijskem letu 2023/24 skupaj 12.251, ob tem pa po ocenah primanjkuje še približno 3.000 namestitev. V nadaljevanju je predstavila tudi izvedene investicije po posameznih študentskih domovih v letu 2023. Ob tem je dodala, da je bil zadnji študentski dom v Sloveniji zgrajen v Mariboru (150 ležišč), v letu 2006 pa so bili zgrajeni 3 domovi v Ljubljani s skupno 919 ležišči.
Nazadnje je predstavila še načrte Študentskih domov Ljubljana, Univerze na Primorskem in Univerze v Mariboru, na podlagi katerih bi v prihodnjih letih v Ljubljani, Mariboru in Kopru izboljšali namestitve pogoje in zagotovili novih 1.400 ležišč, s čimer bi bistveno omilili pomanjkanje študentskih namestitev.
V zadnji predstavitvi je ga. Tajmer z Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport predstavila predloge sprememb kratkoročnega oddajanja nepremičnin v okviru novega Zakona o gostinstvu. Pojasnila je, da lahko po sedanji ureditvi to dejavnost opravlja fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik, društvo ali pravna oseba, ki nudi gostom nastanitev z zajtrkom ali brez, v lastnem ali v najetem stanovanju ali počitniški hiši. Je pa fizična oseba lahko sobodajalec le, če dejavnost opravlja le občasno (skupno ne več kot pet mesecev v koledarskem letu), gostom nudi do 15 ležišč in je vpisana v Poslovni register Slovenije. Ob tem je opozorila tudi na obveznost upoštevanja drugih predpisov (npr. stanovanjskega in gradbenega zakona ter podzakonskih aktov). Ker so kratkoročni najemi v zadnjem času postali donosen komercialni posel in ne le priložnost za dodatni zaslužek gospodinjstva, pa so na ministrstvu zaznali potrebo po dodatnih omejitvah v okviru novega Zakona o gostinstvu. Dodatna regulacija področja se obeta tudi na nivoju EU. V pripravi je Uredba o zbiranju in souporabi podatkov v zvezi s storitvami kratkoročnega najema nastanitve, ki bo določala obveznost, da se ponudniki na spletnih platformah oglašujejo z registracijsko številko, ki je povezana z registrom države. Države bodo nato od platform pridobivale podatke, kar predstavlja dobro izhodišče za podatkovno podprto odločanje o oblikovanju politik. Slovenija je do sedaj izrazila podporo predlogu uredbe, po njegovem sprejemu pa bo za implementacijo na voljo 18 ali 24 mesecev. Ga. Tajmer je nato podrobneje predstavila posamezne možnosti regulacije področja kratkoročnega oddajanja nepremičnin, ki temeljijo na principih, ki so se uveljavili v drugih državah oziroma mestih. Možno bi bilo, da bi bilo takšno oddajanje omejeno na 30 do 60 dni letno, hkrati pa bi lahko določili območja, na katerih oddajanje sploh ni dovoljeno. To bi bilo lahko v pristojnosti države ali lokalne skupnosti. V smislu omejevanja komercialnega oddajanja stanovanj bi bila lahko različna obravnava glede na to ali gre za primarno stanovanje ponudnika ali ne in ali gre le za oddajo dela stanovanja. Omejitve pa bi bile lahko odvisne tudi od statusa ponudnika. Možno bi bilo, da pravna oseba ne bi mogla izvajati dejavnosti v stanovanju, ampak gostinsko nastanitveno dejavnost v objektu s poslovno gostinsko namembnostjo. Lahko bi se določilo tudi obveznost predložitve soglasij solastnikov in lokalne skupnosti ob zahtevi za vpis v Register nastanitvenih obratov. Za učinkovito uvajanje sprememb pa bo nujno tudi okrepiti nadzor in povišati predvidene globe za kršitve.
V odzivu na predstavitve je dr. Ploštajner z Ministrstva za solidarno prihodnost najprej pojasnil, da so, v zvezi s krožnim gospodarjenjem s prostorom, ključni mehanizem, ki ga ima država na voljo investicije republiškega stanovanjskega sklada in program sofinanciranja, ki ga sklad izvaja. V predlog omenjenega programa so tako na nek način že vključili tudi zavezanost k ciljem strategije prostorskega razvoja Slovenije, ki pa je v tem predlogu bolj na načelni ravni. Predvidevajo pa, da bi naslednji program sofinanciranja glede tega vseboval že trdnejše zaveze. V tem smislu je sta za Ministrstvo za solidarno prihodnost najbolj pomembna lokacijski vidik oziroma umeščanje javnih stanovanjskih objektov, še posebej z vidika trajnostne mobilnosti, ter usmerjanje projektov v obnovo obstoječih objektov. Glede aktivacije praznih stanovanj je povedal, da je bilo ogromno ukrepov zajetih v predstavitvah, sam pa je posebej opozoril na problem neenakostih. Pri številnih novogradnjah, ki v zadnjem času prihajajo na trg, je namreč očitno, da jih kupci ne kupujejo za stanovanjsko rabo. V nadaljevanju pa je predstavil poglede MSP na kratkoročno oddajanje stanovanj. V tem delu najprej kot eno večjih težav obstoječega zakonodajnega okvira vidijo dvojno definicijo sobodajalstva. V enem delu gre za gospodarsko dejavnost, ki se izvaja v različnih pravnih oblikah in je popolnoma neregulirana, na drugi pa za poseben status fizične osebe, ki opravlja dejavnost in je deloma regulirana (omejena v velikosti in časovno). Dvojna definicija pomeni, da de facto ni omejitev pri rabi stanovanj v turistične namene. Druga težava pa je povezana z Registrom nastanitvenih obratov, ki sicer predstavlja odlično infrastrukturo in podlago za regulacijo. Problem predstavlja dejstvo, da se ob vpisu v register ne preverjajo ključni vstopni pogoji (npr. soglasja), hkrati pa kategorije, ki se medsebojno povezujejo, niso ustrezno opredeljene. Na MSP vidijo rešitev v tem, da bi stanovanje lahko registrirala in oddajala zgolj fizična oseba, ki ima v njem dejansko prebivališče, in sicer največ za 30 ali 60 dni v letu. Če obstaja potreba po oddajanju za daljši čas pa bi bila nujna sprememba namembnosti, saj v tem primeru ne gre več za stanovanje, ampak za nastanitveni obrat. S tem bi še vedno dovolili opravljanje turistične dejavnosti, vendar ne več v stanovanjih, ampak v nastanitvenih obratih. Izjemnega pomena pa bo po njihovem mnenju tudi vprašanje nadzora, pri čemer bo zelo pomembna uredba, ki jo je omenila ga. Tajmer. Pri tem bo seveda ključnega pomena izmenjava podatkov med platformami in državami, saj bo sicer nadzor zelo težko izvajati. Takšna ureditev bi še vedno omogočala izvajanje kratkoročnega oddajanja stanovanj (ko gre recimo lastnik na dopust) in tudi izvajanje poslovne dejavnosti. Bistveno pa bi bil otežen prehod med obema sistemoma. Pri teh stališčih se zgledujejo po sistemih iz tujine, kjer urejanje kratkoročnega oddajanja kaže pomembne rezultate pri manjšanju posegov turistične dejavnost na stanovanjsko področje.
Nazadnje se je na vsebino predstavitev odzvala še mag. Božič z Ministrstva za finance. Poudarila je, da so izzivi glede vprašanja aktivacije praznih stanovanj kompleksni in zahtevajo medresorsko sodelovanje. Tako tudi rešitve ne morejo biti hitre in enostavne. Zato se ne more strinjati z oceno, da je glavni vzrok za sedanje stanje neustrezna davčna politika. Davčni ukrepi namreč ne morejo biti glavni inštrumenti za posamezne resorne politike, torej tudi za stanovanjsko politiko. Davčni sistem je namreč treba presojati celovito. Davčni ukrepi so zato lahko zgolj dodatno podporno orodje posameznim resornim politikam. Zato je izrednega pomena, da se Ministrstvo za finance vključi v iskanje rešitev s strani posameznih resorjih in to v čim bolj zgodnji fazi, da lahko pomaga oblikovati učinkovite sistemske rešitve, ki bodo izvedljive tudi v praksi. Za naslavljanje ozkih ciljev pa so bolj primerni ukrepi neposrednih spodbud in podpor. V nadaljevanju pa je predstavila stališča glede nekaterih izpostavljenih predlogov. Z uvedbo sodobnega nepremičninskega davka bi se spodbudilo tudi racionalnejšo uporabo prostora. Bi pa takšen sistem moral temeljiti na tržnih vrednostih nepremičnin. Ob tem je izpostavila sistem množičnega vrednotenja nepremičnin, ki je eden najboljših v Evropi, a se žal ne izvaja. Ta bi moral postati del prostorske infrastrukture, ki bi zagotavljal ažurne podatke o posplošenih tržnih vrednostih nepremičnin. Glede obdavčitve praznih nepremičnin je poudarila, da trenutno v Sloveniji prazne nepremičnine obdavčujemo z dvema davkoma, in sicer z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča in s premoženjskim davkom, s katerim so obdavčena luksuzna stanovanja (nad 160 m2) in prazne nepremičnine v lasti fizičnih oseb, ki niso zasedene s strani lastnika ali njegovega ožjega družinskega člana. Pretekli poskusi dodatne obdavčitve praznih stanovanj pa niso prestali ustavne presoje, saj je Ustavno sodišče problematiziralo progresivno obdavčitev praznih nepremičnin. Pri tem je pomembno vprašanje tudi, katera nepremičnina je prazna. V Sloveniji namreč sistemskih podatkov glede tega nimamo, kar je tudi eden poglavitnih problemov stanovanjskega trga. Zato rešitev vidijo v ponovni vzpostavitvi registra najemnih pogodb, ki je bil ukinjen pred 15 leti. V tem okviru bi uredili tudi spremljanje in ocenjevanje tržnih najemnin in nadzor nad tem segmentom. Ključni so torej podatki in njihova medsebojna povezljivost. V zvezi s previsoko obdavčitvijo najemnin je poudarila, da je 25% stopnja obdavčitve najemnin fizičnih oseb le eden od načinov obdavčitve teh prihodkov, saj imajo osebe na voljo tudi druge možnosti obdavčitve (npr. v primeru kratkoročnega oddajanja v najem). V tem delu je sicer opozorila na slabo regulacijo, ob tem pa pohvalila načrte, ki jih pripravljajo na MGTŠ v povezavi z MSP. Ideja za ukinitev znižane stopnje DDV za vsako drugo in naslednje stanovanje je sicer po njenem mnenju všečna, se pa v tem primeru pojavi vprašanje, na koga bi prevalili odgovornost ugotavljanja, da kupec nabavlja drugo nepremičnino. Zato se pojavlja vprašanje, če bi bila ta rešitev v praksi izvedljiva. V zvezi z javno najemno službo pa je poudarila, da je z vidika najemodajalca njena prednost predvsem v prevzemanju določenih tveganj in obveznosti s strani izvajalca JNS in ne nujno nižje davčno breme. Po njenem mnenju je zato predstavljene izzive treba nasloviti sistemsko in ne računati zgolj na davčne ukrepe, ki bi rešili vse težave.
V razpravi je g. Daniel Lovšin opozoril na to, da so bile predstavljene rešitve izpostavljene kot srednje ali celo dolgoročne. Sam meni, da bi morali te rešitve uveljaviti čim hitreje. Pri tem je opozoril predvsem na neenakopravno davčno obravnavo kratkoročnega oddajanja v najem v primerjavi s klasičnim. V tem delu je opozoril tudi na dejstvo, da se 70 ali 80 odstotkov stanovanj v turistične namene oddaja brez ustreznih soglasij. Nujno bi bilo zato treba izvajati nadzor, hkrati pa preverjati, če so za oddajanje izpolnjeni vsi pogoji (potrebna soglasja bi lahko brez težav pri registraciji preverjal AJPES). Na dolgi rok pa bo dolgoročno oddajanje treba stimulirati, saj si ne želimo, da bi se stanovanja uporabljala v turistične namene.
Mag. Marko Novak iz Slovenskega nepremičninskega združenja FIABCI je najprej opozoril na pomanjkanje praktičnega znanja in izkušenj pripravljavcev predpisov. V Sloveniji zato pogosto z zakonodajo stvari strogo reguliramo, potem pa v praksi dopuščamo izjeme. S tem pa ustvarimo dodatne težave. Glede javne najemne službe je ponovil stališče združenja, da v sedanji obliki ta ni izvedljiva. Tudi v tujini, od koder je bil koncept uvožen, ni zaživela, dokler niso bili uvedeni davčni odpustki. G. Ploštajnerja je opozoril da oddajanje stanovanj v Ljubljani, na katerikoli lokaciji, po neprofitni najemnini na dolgi rok dolgoročno ni vzdržno. Opozoril ga je tudi na neustrezno sestavo stanovanjskega sveta, saj vanj recimo niso povabili Zveze društev upokojencev Slovenije, ki je gotovo del rešitve stanovanjske problematike. V nadaljevanju je opozoril še na nujno hitro regulacijo kratkoročnega oddajanja v najem, saj bo sicer turistifikacija požrla tudi vsa tista stanovanja, ki jih bomo sprostili z gradnjo študentskih domov. Predlagal je tudi prepoved izvajanja kratkoročnega oddajanja v najem preko normiranih samostojnih podjetnikov. Nazadnje je g. Ploštajnerja opozoril tudi na komunikacijo s stroko v času kreiranja rešitev, da te ne bi bile neučinkovite ali celo v praksi neizvedljive.
Mag. Gorenčič je poudaril, da za lastnike, ki stanovanja oddajo v javno najemno službo, dohodnino obračuna in plača Sklad, skladno z davčnimi predpisi, pri zasebnem oddajanju pa lastniki v ta namen najemnine lahko prilagajajo oziroma napačno prikazujejo za davčne namene.
G. Vasilij Krivec iz časnika Finance je predstavil podatke o praznih stanovanjih v Ljubljani in Mariboru, ki so jih pred časom predstavili v njihovem mediju. Število praznih stanovanj so ocenili na podlagi podatkov o porabi elektrike, ki so jih pridobili od elektrodistributerja. V Ljubljani je tako stanovanj, ki na leto porabijo manj kot 500 kWh električne energije, kar 11.500, v Mariboru pa 5.000. Verjetno ta podatek ni čisto natančen, bi pa lahko za ministrstvo predstavljal vsaj neko orientacijo za pripravo ukrepov in načrtovanje politik.
Po zaključku razprave je g. Udovič predstavil še nekaj zaključkov, ki izhajajo iz predstavitev in razprave, in bodo posredovani pristojnim ministrstvom v obravnavo in pomoč pri sprejemanju ukrepov: