Navodilo o fizikalno kemijskih analizah grozdnega mošta in vina - UL 43/2001
Na podlagi 10. točke 42. člena zakona o vinu in
drugih proizvodov iz grozdja in vina (Uradni list RS, št. 70/97 in
16/01) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
NAVODILO
o fizikalno kemijskih analizah grozdnega mošta in vina
1. člen
(fizikalno kemijske analize)
Ta navodilo določa postopke in aparature za
naslednje fizikalno kemijske analize:
določanje gostote in relativne gostote;
določanje alkohola;
določanje skupnega suhega ekstrakta;
določanje skupnih kislin;
določanje hlapnih kislin;
določanje nehlapnih kislin;
določanje pepela;
določanje pH vrednosti;
določanje reducirajočih sladkorjev;
določanje prostega in skupnega žveplovega dioksida;
določanje sladkorja z refraktometrijo;
določanje saharoze;
določanje citronske kisline;
določanje ogljikovega dioksida.
Za analizo vina in mošta se lahko uporabljajo tudi druge metode,
katerih rezultat mora biti enak rezultatom metod, ki jih določa to
navodilo.
2. člen
(odločba o ocenitvi)
Analize vina in mošta izvajajo pooblaščene
organizacije, ki izdajo odločbo o ocenitvi v upravnem postopku. V
primeru nestrinjanja naročnika ocenitve z odločbo morajo
pooblaščene organizacije pri ponovni ocenitvi uporabiti le tiste
metode, ki jih določa to navodilo.
I. Določanje gostote in relativne
gostote pri 20 °C
3. člen
(splošno)
Gostota je masa vina ali mošta na enoto volumna pri
20 °C. Izražena je v gramih na mililiter in označena s simbolom
d(20).
Relativna gostota pri 20 °C je razmerje med gostoto določenega
volumna vina ali mošta pri 20 °C in enakega volumna vode pri
enaki temperaturi. Označena je s simbolom d(20)(na 20).
Gostoto in relativno gostoto pri 20 °C izmerimo na testnem
vzorcu z uporabo referenčne metode (piknometrija) ali z uporabo
dovoljene metode (hidrometrija ali denzimetrija z uporabo
hidrostatske tehtnice).
Za zelo natančno merjenje je potrebna korekcija gostote zaradi
vpliva žveplovega dioksida po formuli:
d(20)= d'(20) - 0,0006 x S
kjer pomeni:
d(20) korigirana gostota;
d'(20) navidezna gostota;
S koncentracija skupnega žveplovega dioksida v gramih na liter.
Če vino ali mošt vsebuje znatne količine ogljikovega dioksida,
predpripravo vzorca izvedemo tako, da večino ogljikovega dioksida
odstranimo z mešanjem 250 ml vina v litrski bučki ali s filtracijo
pod zmanjšanim pritiskom (vakuumsko filtracijo) skozi 2 g bombažne
vate, ki jo damo v razširjeno epruveto.
4. člen
(referenčna metoda)
a) Aparature: normalna laboratorijska oprema,
posebno pa:
Piknometer: iz Pyrex stekla, volumna približno 100 ml in s
snemljivim termometrom, ki je s piknometrom povezan z obrusom in je
kalibriran v desetinkah stopinje od 10 do 30 °C (slika 1).
Termometer mora biti standardiziran. Piknometer ima 25 mm dolgo
stransko cevko z maksimalnim notranjim premerom 1 mm, ki se končuje
s koničnim obrusom. Ta stranska cevka je lahko pokrita z zamaškom,
ki ima prav tako koničen obrus in se končuje z vodoravnim prerezom.
Zamašek služi kot raztezna celica. Oba obrusa aparature morata biti
narejena zelo pazljivo.
Posoda tara: sestavljena iz piknometra (2), ki naj ima enak
zunanji volumen kot piknometer (1) (razlika volumna sme biti največ
1 ml) in z maso enako masi piknometra (1), napolnjenega s tekočino
s specifična maso 1,01 (2,0% raztopina natrijevega klorida).
Toplotno izolirana posoda, ki se točno prilega piknometru.
Dvoramenska (twin-pan) tehtnica z merilnim območjem najmanj 300 g
in možnostjo odčitavanja na 0,1 mg natančno ali enoramenska (single
pan) tehtnica z merilnim območjem najmanj 200 g in možnostjo
odčitavanja na 0,1 mg natančno.
Slika 1: Piknometer in posoda tara (op. glej prilogo Slika
1)
b) Umerjanje piknometra
Umerjanje piknometra vključuje določevanje naslednjih
vrednosti:
maso praznega piknometra,
volumen piknometra pri 20 °C,
maso piknometra napolnjenega z vodo pri 20 °C.
1. Metoda z uporabo dvoramenske (twin-pan) tehtnice:
Tara posodo postavimo na levo stran tehtnice in čist ter suh
piknometer, opremljen z zamaškom, na desno stran tehtnice. Posodi,
ki drži piknometer, dodamo uteži in zapišemo maso, ki je potrebna
za ravnovesje; to maso označimo s p gramov.
Piknometer pazljivo napolnimo z destilirano vodo pri sobni
temperaturi in pritrdimo termometer. Piknometer pazljivo obrišemo,
ga osušimo in postavimo v toplotno izolirano posodo. Mešamo z
obračanjem posode, dokler temperatura, ki jo odčitamo na
termometru, nima konstantne vrednosti. Na vrhu stranske cevke točno
uravnamo nivo vode, nato jo osušimo (obrišemo) in zapremo z
zamaškom. Pazljivo odčitamo temperaturo t (v °C) in pri tem
upoštevamo korekcijo netočnosti temperaturne skale. Stehtamo z vodo
napolnjen piknometer proti tara posodi in zapišemo maso p' v
gramih, ki je potrebna za vzpostavitev ravnotežja.
Izračun:
Tariranje praznega piknometra:
masa praznega piknometra = p + m,
kjer je m masa zraka v piknometru: m = 0,0012 (p p')
Volumen pri 20 °C:
V (20 °C)= (p + m p') × F(t), kjer je:
F(t)= faktor (tabela I, ki je v prilogi 1 objavljena skupaj s tem
navodilom, kot njegov sestavni del) za temperaturo t °C,
V (20 °C) mora biti podan na + / - 0,001 ml natančno.
Masa vode pri 20 °C:
M (20 °C)= 0,998203 V (20 °C), kjer je:
0,998203 gostota vode pri 20 °C.
2. Metoda z uporabo enoramenske (single-pan) tehtnice:
Določimo:
maso čistega in suhega piknometra; to označimo s P,
maso piknometra, napolnjenega z vodo pri t °C, kot je opisano
v b) 1. točki tega člena; to označimo s P(1),
maso tare; to označimo s T(0).
Izračun:
Tariranje praznega piknometra:
masa praznega piknometra = P m,
kjer je m masa zraka v piknometru: m= 0,0012 (P(1) P).
Volumen pri 20 °C:
V (20 °C)=(P(1) (P m)) × F(t), kjer je:
F(t)= faktor (iz tabele I v prilogi 1) za temperaturo t °C;
Volumen pri 20 °C mora biti podan na + / - 0,001 ml
natančno.
Masa vode pri 20 °C:
M (20 °C)= 0,998203 V (20 °C), kjer je:
0,998203 gostota vode pri 20 °C.
c) Metode merjenja:
1. Metoda z uporabo dvoramenske (twin-pan) tehtnice
Piknometer napolnimo s pripravljenim vzorcem po navodilih iz b) 1.
točke tega člena.
p''= masa (v gramih), potrebna za vzpostavitev ravnotežja pri t
°C,
masa tekočine v piknometru= p + m p''.
Navidezna gostota pri t °C:
(op. glej prilogo Slika 2)
Za izračun gostote pri 20 °C uporabimo ustrezno
korekcijsko tabelo, glede na vrsto merjenega vzorca: za suho vino
uporabimo tabelo II, ki je v prilogi 1, za naravni ali
koncentrirani mošt uporabimo tabelo III, ki je v prilogi 1, za
sladko vino uporabimo tabelo IV, ki je v prilogi 1.
Relativno gostoto vina ali mošta izračunamo:
(op. glej prilogo Slika 3)
kjer je d(20) gostota vina pri 20 °C
(korigirano na prosti in skupni žveplov dioksid) v gramih na liter
in 0,998203 gostota vode pri 20 °C v gramih na liter.
2. Metoda z uporabo enoramenske (single-pan) tehtnice
Stehtamo tara posodo; to maso označimo s T;
izračunamo: DeltaT= T(1) T(0);
masa praznega piknometra v času merjenja = P m +DeltaT;
stehtamo piknometer, napolnjen s pripravljenim vzorcem, kot je
opisano v b) 1. točki tega člena; njegovo maso pri t °C
označimo s P(2).
Masa tekočine v piknometru pri t °C = P(2) (P m + DeltaT);
navidezna gostota pri t °C:
(op. glej prilogo Slika 4)
Izračunamo gostoto tekočine pri 20 °C (suho
vino, naravni ali koncentrirani mošt, sladko vino), kot je opisano
v c) 1. točki tega člena.
Relativno gostoto vzorca izračunamo tako, da delimo njegovo gostoto
pri 20 °C z 0,998203.
3. Ponovljivost merjenja gostote (r):
za suha in polsuha vina: r = 0,00010,
za sladka vina: r = 0,00018.
4. Obnovljivost merjenja gostote (R):
za suha in polsuha vina: R = 0,00037,
za sladka vina: R = 0,00045
5. člen
(običajne metode)
1. HIDROMETRIJA
a) Aparature:
Hidrometer:
Hidrometri morajo po dimenzijah in razdelitvi skale ustrezati ISO
standardom.
Imeti morajo cilindrično bučko in cevko s krožnim prerezom
minimalnega premera 3 mm. Za suha vina morajo biti umerjeni od
0,983 do 1,003 z razdelki 0,0010 in 0,0002. Vsak razdelek pri
0,0010 mora biti ločen od naslednjega vsaj za 5 mm. Za meritve
specifična mase dealkoholiziranih vin, sladkih vin in moštov
uporabljamo set petih hidrometrov, umerjenih od 1,000 do 1,030, od
1,030 do 1,060, od 1,060 do 1,090, od 1,090 do 1,120 in od 1,120 do
1,150. Ti hidrometri naj bodo umerjeni v enotah gostote pri
temperaturi 20 °C, z razdelki vsaj na vsakih 0,0010 in 0,0005,
vsak razdelek pri 0,0010 naj bo vsaj 3 mm ločen od naslednjega.
Hidrometri morajo biti umerjeni tako, da odčitavamo na vrhu
meniska. Oznaka o umeritvi gostote ali relativne gostote in o
odčitavanju na vrhu meniska mora biti na umeritveni skali ali na
kosu papirja, zaprtem v bučki. Hidrometre umerja s strani države
pooblaščena institucija.
Umerjen termometer, ki ima skalo z minimalnimi razdelki 0,5
°C.
Merilni valj, z notranjim premerom 36 mm in višino 320 mm,
postavljen vertikalno s pomočjo izravnalnih vijakov.
b) Postopek
Metoda merjenja:
250 ml testnega vzorca nalijemo v merilni valj (tretja alinea 1.a)
točke tega člena) in vanj vstavimo termometer in hidrometer.
Temperaturo odčitamo po enominutnem mešanju vzorca, s katerim
izenačimo temperaturo. Termometer umaknemo in odčitamo navidezno
gostoto pri t °C s skale hidrometra po preteku naslednje
minute.
Navidezno gostoto pri t °C korigiramo na 20 °C z uporabo
pripadajočih tabel: za suha vina (tabela V, ki je v prilogi 1), za
mošte (tabela VI, ki je v prilogi 1) in za sladka vina (tabela VII,
ki je v prilogi 1).
Relativno gostoto vina ali mošta izračunamo tako, da delimo
njegovo gostoto pri 20 °C z 0,998203.
2. DENZIMETRIJA Z UPORABO
HIDROSTATSKE TEHTNICE
a) Aparature:
Hidrostatska tehtnica z maksimalno kapaciteto vsaj 100 g in
možnostjo odčitavanja na 0,1 mg natančno.
Dva identična plovca iz Pyrex stekla z volumnom najmanj 20 ml.
Pritrdimo jih pod obe posodi tehtnice tako, da jih obesimo s
pomočjo žice z maksimalnim premerom 0,1 mm.
Plovec, obešen pod desno posodo tehtnice, moramo vstaviti v merilni
valj z oznako, ki označuje nivo. Merilni valj mora imeti najmanj 6
mm večji notranji premer, kot je premer plovca. Plovec mora biti
popolnoma potopljen v merilnem valju pod oznako, gladina merjene
tekočine je lahko prekinjena le z žico, na katero je obešen plovec.
Temperatura merjene tekočine v merilnem valju je izmerjena s
termometrom, ki je umerjen na 0,2 °C natančno.
Uporabimo lahko tudi enoramensko (single-pan) tehtnico.
b) Postopek:
Standardizacija hidrostatske tehtnice:
Z obema plovcema v zraku vzpostavimo ravnotežje z dodajanjem uteži
v desno posodo; maso dodanih uteži označimo s p.
Merilni valj napolnimo z vodo do oznake, ga pretresemo in odčitamo
temperaturo t °C po dveh do treh minutah.
Ponovno vzpostavimo ravnotežje s pomočjo uteži, ki jih dodamo v
desno posodo; maso dodanih uteži označimo s p'.
Volumen plovca pri 20 °C je podan z enačbo:
V (20°C) = (p' p) (F + 0,0012);
Faktor F za temperaturo t °C je podan v tabeli
I v prilogi 1, p in V(20 °C) pa sta karakteristična za
plovec.
Metoda merjenja:
Desni plovec potopimo v merilni valj z vinom (ali moštom) do
oznake. Odčitamo temperaturo t °C vina (ali mošta) in maso
uteži, ki jo označimo s p''. Potrebujemo jo, da vzpostavimo
ravnotežje.
Navidezna gostota d(t°C) je podana s formulo:
(op. glej prilogo Slika 5)
Če je plovec iz Pyrex stekla, navidezno gostoto
korigiramo na 20 °C z uporabo tabel II, III ali IV, ki so v
prilogi 1.
II. Določanje alkohola
6. člen
(splošno)
Volumenski delež alkohola pomeni število litrov
etanola, ki ga vsebuje 100 litrov vina; oba volumna sta merjena pri
20 °C. Enota so %.
Upoštevamo, da so homologi etanola, skupaj z etanolom in homologi
etanola v etilnih estrih, všteti v volumenskem deležu alkohola, ker
so prisotni v destilatu.
Principi metod:
1. Metoda za pridobivanje destilata: destilacija vina, ki je
naalkaljeno s suspenzijo kalcijevega hidroksida; merimo volumski
delež alkohola v destilatu.
2. Referenčna metoda: merjenje gostote destilata s piknometrom.
3. Dovoljene metode:
Merjenje volumskega deleža alkohola v destilatu s hidrometrom,
Merjenje volumskega deleža alkohola v destilatu z denzimetrijo ob
uporabi hidrostatske tehtnice,
Merjenje volumskega deleža alkohola v destilatu z
refraktometrijo.
Upoštevamo, da se za preračunavanje volumskega deleža alkohola iz
gostote destilata uporabljajo tabele I, II, III, ki so v prilogi 2
objavljene skupaj s tem navodilom, kot njegov sestavni del.
Tabela I, ki je v prilogi 2, prikazuje splošno formulo, ki povezuje
volumski delež alkohola z gostoto mešanic alkohol-voda kot funkcijo
temperature.
7. člen
(metoda za pridobivanje
destilata)
a) Aparature:
Destilator, ki je sestavljen iz okrogle bučke, volumna 1 liter z
obrusom; približno 20 cm visoke rektifikacijske kolone ali
katerekoli aparature, ki prepreči brizganje; vira toplote (piroliza
ekstrakta mora biti preprečena s primernimi ukrepi) in hladilnika s
cevjo, ki destilat vodi na dno umerjene bučke, ki vsebuje nekaj
mililitrov vode.
Parni destilator, ki je sestavljen iz razvijalca pare, cevi za
paro, rektifikacijske kolone in hladilnika.
Uporaben je katerikoli tip destilatorja ali parnega destilatorja,
ki ustreza sledečemu testu:
Destiliramo zmes vode in etanola z volumenskim deležem 10%, petkrat
zapovrstjo. Destilat mora vsebovati najmanj 9,9% po peti
destilaciji oziroma izguba alkohola med vsako destilacijo ne sme
biti večja od 0,02%.
b) Reagenti:
2 M raztopina kalcijevega hidroksida, ki jo pripravimo tako, da 1
liter vode s temperaturo 60 do 70 °C previdno nalijemo na 120 g
gašenega apna (CaO).
c) Priprava vzorca:
Iz mladih in penečih vin odstranimo pretežni del mehurčkov CO(2) s
stresanjem 250 do 300 ml vina v 500 ml bučki.
d) Postopek:
V 200 ml merilno bučko nalijemo vino do oznake in zabeležimo
temperaturo vina. Vino prelijemo v destilacijsko bučko in nastavimo
cev za dovod pare. 200 ml merilno bučko speremo štirikrat
zaporedoma s po 5 ml vode in te volumne prelijemo v destilacijsko
bučko. Dodamo 10 ml kalcijevega hidroksida b.) točka tega člena) in
nekaj poroznih vrelnih kamenčkov. Destilat lovimo v 200 ml merilno
bučko, ki smo jo uporabili za izmero volumna vina. Pri navadni
destilaciji destiliramo do približno tri četrtine začetnega
volumna, pri destilaciji z vodno paro pa 198-199 ml destilata. Z
destilirano vodo dopolnimo do 200 ml, temperatura destilata se
lahko za največ 2 °C razlikuje od začetne temperature vina.
Pazljivo premešamo s krožnimi gibi.
Upoštevamo:
Če vino vsebuje posebno veliko količino amonijevih ionov,
redestiliramo destilat pod pogoji, ki so opisani v prvem odstavku
te točke le s to razliko, da zamenjamo suspenzijo kalcijevega
hidroksida z 1 M raztopino žveplove(VI) kisline (H(2)SO(4)), ki jo
razredčimo na 10: 100 (vol: vol).
8. člen
(referenčna metoda)
Z referenčno metodo merimo volumenski delež
alkohola v destilatu s piknometrom.
a) Aparatura:
Uporablja se standardiziran piknometer, ki je opisan v prvi alinei
točke a) 4. člena tega navodila.
b) Postopek:
Izmerimo navidezno gostoto destilata (točka d.) 7. člena tega
navodila) pri t °C, kot je opisano v točki c) 4. člena tega
navodila. To gostoto označimo z d(t°C).
c) Podajanje rezultatov
Izračun:
Z uporabo tabele I, ki je v prilogi 2, poiščemo volumski delež
alkohola pri 20 °C. V vodoravni vrsti te tabele z ustrezno T
(izraženo s celo številko), takoj pod t °C, poiščemo najmanjšo
gostoto, ki pa je večja od d(t°C).
Tabelarično razliko pod to gostoto uporabimo za izračun gostote d
pri temperaturi T.
V vrsti s temperaturo T poiščemo gostoto d, takoj nad d'' in
izračunamo razliko med gostotama d in d''. To razliko delimo s
tabelarično razliko, ki se nahaja desno od d'. Kvocient poda
decimalni del volumskega deleža alkohola, celo število pa je na
vrhu kolone, v kateri se nahaja gostota d''.
Upoštevamo, da je ta temperaturna korekcija lahko vpisana v
računalniški program in se lahko izvrši avtomatično.
Ponovljivost, r: r = 0,10%.
Obnovljivost, R: R = 0,19%.
9. člen
(običajne metode)
1. HIDROMETRIJA
a) Aparature:
Alkoholometer.
Termometer, umerjen v stopinjah in z razdelki 0,1 °C, od 0
°C do 40 °C, z natančnostjo 1/20 stopinje (0,05
°C).
Merilni cilinder s premerom 36 mm in višino 320 mm, postavljen
navpično s pomočjo izravnalnih vijakov.
b) Postopek:
Destilat (točka d) 7. člena tega navodiloa) nalijemo v merilni
cilinder. Cilinder mora biti postavljen navpično. Vstavimo
termometer in alkoholometer. Temperaturo odčitamo po enominutnem
mešanju za izenačevanje temperature v merilnem cilindru,
termometru, alkoholometru in destilatu. Odstranimo termometer in po
preteku ene minute odčitamo navidezno koncentracijo alkohola.
Odčitamo vsaj trikrat s pomočjo povečevalnega stekla. Navidezno
vsebnost alkohola, odčitano pri temperaturi t °C, korigiramo na
vpliv temperature s pomočjo tabele II, ki je v prilogi 2.
Temperatura tekočine se sme od temperature prostora razlikovati
največ za 5 °C.
2. DENZIMETRIJA Z UPORABO
HIDROSTATSKE TEHTNICE
a) Aparature:
Uporabljamo hidrostatsko tehtnico (točka 2.a) 5. člena tega
navodila).
b) Postopek:
Navidezno gostoto destilata pri temperaturi t °C izmerimo, kot
je opisano v točki 2.b) 2. člena tega navodila.
c) Podajanje rezultatov
Poiščemo volumski delež alkohola pri 20 °C z uporabo metode,
opisane v drugi alinei točke 2.b) 5. člena tega navodila in z
uporabo tabele I, ki je v prilogi 2, če je plovec iz Pyrex stekla
ali z uporabo tabele III, ki je v prilogi 2, če je plovec iz
navadnega stekla.
3. REFRAKTOMETRIJA
a) Aparature:
Refraktometer, ki omogoča merjenje lomnega količnika v območju od
1,330 do 1,346.
Odvisno od opreme lahko merimo:
pri 20 °C s primernim instrumentom,
ali pri sobni temperaturi t °C z uporabo instrumenta,
opremljenega s termometrom, ki omogoča merjenje temperature na 0,05
°C natančno. Tabela s temperaturno korekcijo je takemu
instrumentu priložena.
b) Postopek:
Lomni količnik alkoholnega destilata, pridobljenega kot je opisano
v točki c) 7. člena tega navodila, izmerimo s pomočjo navodil, ki
so priložena uporabljenemu instrumentu.
c) Podajanje rezultatov:
Z uporabo tabele IV, ki je v prilogi 2 odčitamo volumenski delež
alkohola, ki ustreza izmerjenemu lomnemu količniku pri 20
°C.
Opomba: Tabela IV, ki je v prilogi 2, podaja volumenski delež
alkohola glede na lomni količnik tako za zmesi vode in alkohola,
kot za alkoholne destilate. V primeru alkoholnih destilatov moramo
upoštevati prisotnost nečistoč (pretežno višjih alkoholov).
Prisotnost metanola zmanjšuje lomni količnik in s tem volumenski
delež alkohola.
III. Določanje skupnega suhega
ekstrakta
10. člen
(splošno)
Skupni suhi ekstrakt ali skupna suha snov vključuje
vse snovi, ki pri določenih fizikalnih pogojih niso hlapne. Ti
fizikalni pogoji morajo biti taki, da se snovi, ki tvorijo
ekstrakt, med testom čim manj spremenijo.
Ekstrakt brez sladkorja je razlika med skupnim suhim ekstraktom in
skupnimi sladkorji.
Reducirani ekstrakt je razlika med skupnim suhim ekstraktom in
skupnimi sladkorji, nad koncentracijo 1 g/l, kalijevim sulfatom,
nad koncentracijo 1 g/l, prisotnim manitolom ali katerokoli kemično
substanco, ki je lahko bila dodana vinu.
Preostali (rezidualni) ekstrakt je sladkorja prosti ekstrakt,
zmanjšan za nehlapne kisline, izražene kot vinska kislina.
Ekstrakt se izraža v gramih na liter in mora biti določen na 0,5 g
natančno.
Princip metode merjenja z denzimetrom:
Skupni suhi ekstrakt je izračunan indirektno iz relativne gostote
mošta, za vino pa iz relativne gostote dealkoholiziranega vina. Ta
suhi ekstrakt predstavlja količino saharoze, ki ob raztapljanju v
litru vode da raztopino z enako relativno gostoto, kot jo ima mošt
ali dealkoholizirano vino. Ta količina je prikazana v tabeli I, ki
je v prilogi 3 objavljena skupaj s tem navodilom, kot njegov
sestavni del.
Relativno gostoto (20/20) dealkoholiziranega vina d(r20)(na 20)
izračunamo s pomočjo formule:
(op. glej prilogo Slika 6)
d(v20)(na 20) = relativna gostota vina pri 20
°C (korigirana na hlapne kisline),
d(a20)(na 20) = relativna gostota alkoholnega destilata pri 20
°C mešanice voda-alkohol z enakim volumskim deležem alkohola
kot vino,
d(r20)(na 20) lahko izračunamo tudi iz gostot pri 20 °C,
gostote vina d(v) in gostote alkoholnega destilata d(a) mešanice
voda-alkohol z enakim volumskim deležem alkohola kot vino.
(op. glej prilogo Slika 7)
kjer se koeficient 1,0018 približuje 1 ko je d(v)
pod 1,05, kar je tudi najbolj pogosto.
Pred izračunom je potrebna korekcija relativne gostote ali gostote
vina na vpliv hlapnih kislin z naslednjo formulo:
(op. glej prilogo Slika 8)
kjer so a hlapne kisline izražene v
miliekvivalentih na liter.
Za izračun skupnega suhega ekstrakta v g/l se uporablja tabela I,
ki je v prilogi 3, ki podaja skupni suhi ekstrakt kot funkcijo
relativne gostote d(r) (20/20) dealkoholiziranega vina ali
relativne specifične
mase mošta d(20°C)(na 20°C).
Skupni suhi ekstrakt se izraža v g/l na eno decimalno mesto
natančno.
IV. Določanje skupnih kislin
11. člen
(splošno)
Skupne kisline vina so vsota titracijskih kislin,
dobljenih s titracijo do pH 7 s standardno raztopino baze.
Ogljikov dioksid k skupnim kislinam ni vštet.
a) Princip metode za določanje skupnih kislin je potenciometrična
titracija ali titracija z indikatorjem bromtimol modro ter
primerjava z barvnim standardom končne točke.
b) Reagenti, ki jih uporabljamo pri določanju skupnih kislin:
1. Puferska raztopina pH 7,00:
kalijev dihidrogen fosfat (KH(2)PO(4)): 107,3 g;
1 M raztopina natrijevega hidroksida (NaOH): 500 ml;
destilirana voda: do 1000 ml.
Lahko uporabimo že pripravljene komercialne puferske raztopine.
2. 0,1 M raztopina natrijevega hidroksida (NaOH);
3. Raztopina indikatorja bromtimol modro s koncentracijo 4 g/l:
bromtimol modro (C(27)H(28)Br(2)O(5)S): 4 g;
nevtralni etanol, 96%: 200 ml.
Spojini raztopimo in dodamo:
degazirano vodo (brez CO(2)): 200 ml;
1 M raztopino natrijevega hidroksida, do pojava modro-zelene barve
(pH 7): približno 7,5 ml.
Dopolnimo z destilirano vodo do 1000 ml.
c) Aparature in pribor:
Vodna vakuumska črpalka;
500 ml vakuumska bučka;
Potenciometer s skalo v pH enotah in elektrodi. Steklena elektroda
mora biti shranjena v destilirani vodi. Kalomelova elektroda mora
biti shranjena v nasičeni raztopini kalijevega klorida.
Najpogosteje se uporablja kombinirana elektroda, ki mora biti
shranjena v destilirani vodi;
Merilni valji: za vino 50 ml, za rektificiran koncentriran mošt pa
100 ml.
d) Postopek:
1. Priprava vzorcev:
Vino:
Izganjanje ogljikovega dioksida: v vakuumsko bučko nalijemo
približno 50 ml vina in priključimo na vodno vakuumsko črpalko za
eno do dve minuti, vmes pa ves čas mešamo.
Rektificiran koncentriran mošt:
V 500 ml bučko zatehtamo točno 200 g rektificiranega
koncentriranega mošta in razredčimo do značke z vodo.
Homogeniziramo.
2. Potenciometrična titracija
Kalibracija pH metra: pH meter mora biti umerjen na 20 °C, po
navodilih proizvajalca, s puferno raztopino pH 7,00 pri 20
°C.
Metoda merjenja: V merilni valj (četrta alinea c) točke tega
člena) nalijemo točno določeno količino vzorca, to je 10 ml vina
oziroma 50 ml rektificiranega mošta, pripravljenega kot je opisano
v točki d) tega člena. Dodamo približno 10 ml destilirane vode in
titriramo z 0,1 M raztopino natrijevega hidroksida (točka b) 2.
tega člena) iz birete, dokler ni pH enak 7 pri 20 °C. Med
stalnim mešanjem počasi dodajamo bazo. Porabo dodane 0,1 M
raztopine natrijevega hidroksida označimo z n ml.
3. Titracija v prisotnosti indikatorja (bromtimol modro)
Predhoden test: določitev barve v ekvivalentni točki:
V merilni valj (četrta alinea c) točke tega člena) nalijemo 25 ml
prevrete destilirane vode, 1 ml raztopine bromtimol modro (prva
alinea točke b) 3. tega člena) in določen volumen vzorca,
pripravljenega kot je opisano v točki d) tega člena (10 ml pri
analizi vina oziroma 50 ml pri analizi rektificiranega
koncentriranega mošta). Dodamo 0,1 M raztopino natrijevega
hidroksida (točka b) 2. tega člena), dokler se barva ne spremeni v
modro-zeleno. Potem dodamo 5 ml puferske raztopine pH 7,0 (točka b)
1. tega člena).
Titracija: V merilni valj (četrta alinea c) točke tega člena)
nalijemo 30 ml prevrete destilirane vode, 1 ml raztopine bromtimol
modrega in znan volumen vzorca (vino 10 ml, rektificiran
koncentriran mošt 50 ml), pripravljenega kot je opisano v točki d)
1. tega člena. Dodamo 0,1 M raztopino natrijevega hidroksida (točka
b) 2. tega člena), dokler ne dosežemo enakega barvnega odtenka kot
v predhodnem testu (prva alinea te točke). Porabo dodane 0,1 M
raztopine natrijevega hidroksida označimo z n ml.
e) Podajanje rezultatov:
1. Izračun:
Vino:
Skupne kisline, izražene v miliekvivalentih na liter (A),
izračunamo: A = 10×n; Rezultat podamo na eno decimalno mesto
natančno.
Skupne kisline, izražene v gramih vinske kisline na liter (A'),
izračunamo: A' = 0,075 A; Rezultat podamo na eno decimalno mesto
natančno.
Rektificiran koncentriran mošt:
Skupne kisline, izražene v miliekvivalentih na kilogram
rektificiranega koncentriranega mošta, (A) izračunamo:
A = 5 x n;
Skupne kisline, izražene v miliekvivalentih na kilogram skupnih
sladkorjev (A), izračunamo:
(op. glej prilogo Slika 9)
kjer je P masni delež ali masni odstotek v% skupnih
sladkorjev. Rezultat podamo na eno decimalno mesto natančno.
2. Ponovljivost (r) pri titraciji z indikatorjem:
Za bela, rdečkasta in rdeča vina:
r = 0,9 mekv / l,
r = 0,07 g vinske kisline / list
3. Reproducibilnost (R) pri titraciji z indikatorjem (točka d) 3.)
tega člena:
Za bela in rdečkasta vina:
R = 3,6 mekv / l,
R = 0,3 g vinske kisline / l;
Za rdeča vina:
R = 5,1 mekv / l,
R = 0,4 g vinske kisline / l.
V. Določanje hlapnih kislin
12. člen
(splošno)
Hlapne kisline predstavljajo homologi ocetne
kisline, ki se v vinu nahajajo v prosti obliki ali pa v obliki
soli.
a) Princip metode: titracija hlapnih kislin, ki jih iz vina ločimo
s parno destilacijo in titracija destilata.
Ogljikov dioksid predhodno odstranimo iz vina. Kislost prostega in
skupnega žveplovega dioksida v destilatu, dobljenem pri teh
pogojih, odštejemo od kislosti destilata. V primeru, da je bila
vinu dodana sorbinska kislina, odštejemo od hlapne kislosti tudi
kislost le-te.
Pozor: Del salicilne kisline, ki se v nekaterih državah uporablja
za stabilizacijo vin pred analizo, je prisoten v destilatu.
Količina salicilne kisline v destilatu mora biti določena in
odšteta od hlapne kislosti. Metoda za določanje salicilne kisline
je podana v točki f) tega člena.
b) Reagenti, ki jih uporabljamo pri določanju hlapnih kislin:
Kristalinična vinska kislina (C(4)H(6)O(6));
0,1 M raztopina natrijevega hidroksida (NaOH);
1% raztopina fenolftaleina v 96% nevtralnem alkoholu;
Klorovodikova kislina, HCl (ro (20) = 1,18 do 1,19 g / ml),
razredčena 1: 4 (vol: vol);
0,005 M raztopina joda (I(2));
Kristaliničen kalijev jodid (KI);
Raztopina škroba, 5 g / l;
5 g škroba zmešamo s 500 ml vode. Med stalnim mešanjem segrejemo do
vrenja in pustimo vreti 10 minut. Dodamo 200 g natrijevega klorida.
Ko se ohladi, razredčimo na 1 liter.
Nasičena raztopina natrijevega borata (Na(2)B(4)O(7) × 10
H(2)O), koncentracije približno 55 g / l pri 20 °C.
c) Aparature:
1. Aparaturo za destilacijo z vodno paro sestavljajo:
parni generator (para ne sme vsebovati ogljikovega dioksida),
bučka s parno cevko,
destilacijska kolona,
kondenzator (hladilnik).
Oprema mora zadostovati naslednjim trem testom:
a) V bučko damo 20 ml prevrete vode. Ulovimo 250 ml destilata,
dodamo 0,1 ml 0,1 M raztopine natrijevega hidroksida in 2 kapljici
raztopine fenolftaleina. Rožnata barva mora biti obstojna najmanj
10 sekund. To pomeni, da para ne vsebuje ogljikovega dioksida.
b) V bučko damo 20 ml 0,1 M raztopine ocetne kisline. Ulovimo 250
ml destilata in titriramo z 0,1 M raztopino natrijevega hidroksida.
Volumen porabljene baze mora biti najmanj 19,9 ml. To pomeni, da je
predestilirane najmanj 99,5% ocetne kisline.
c) V bučko damo 20 ml 1M raztopine mlečne kisline. Ulovimo 250 ml
destilata in titriramo kislino z 0,1 M raztopino natrijevega
hidroksida. Volumen porabljenega natrijevega hidroksida mora biti
manjši ali enak 1,0 ml, kar pomeni, da se je predestiliralo največ
0,5% mlečne kisline.
Katerakoli aparatura oziroma postopek, ki zadosti tem trem testom,
zadosti zahtevam uradnih mednarodnih aparatur oziroma
postopkov.
2. Vodna črpalka
3. Vakuumska bučka
d) Postopek
1. Priprava vzorca: odstranitev ogljikovega dioksida;
V vakuumsko bučko nalijemo približno 50 ml vina; s pomočjo vodne
črpalke v bučki vzpostavimo vakuum za približno minuto ali dve in
medtem neprenehoma stresamo.
2. Destilacija z vodno paro:
V bučko nalijemo 20 ml vina brez ogljikovega dioksida, kot je
opisano v prejšnji točki (točka d) 1. tega člena). Dodamo približno
0,5 g vinske kisline (prva alinea točke b) tega člena). Zberemo
vsaj 250 ml destilata.
3. Titracija
Titriramo z 0,1 M raztopino natrijevega hidroksida (druga alinea
točke b) tega člena) ob dodatku dveh kapljic fenolftaleina (tretja
alinea točke b) tega člena) kot indikatorja. Volumen porabljenega
natrijevega hidroksida označimo z n ml.
Dodamo 4 kapljice razredčene raztopine klorovodikove kisline
(četrta alinea točke b) 4. tega člena), 2 ml škrobovice (sedma
alinea točke b) tega člena) in nekaj kristalov kalijevega jodida
(šesta alinea točke b) tega člena). Volumen porabljene jodovice
označimo kot n' ml.
Dodamo nasičeno raztopino natrijevega borata (osma alinea točke b)
tega člena), dokler se rožnato obarvanje ponovno ne pojavi. Skupni
žveplov dioksid titriramo z 0,005 M raztopino jodovice (peta alinea
točke b) tega člena). Porabljeni volumen označimo z n'' ml.
e) Podajanje rezultatov
1. Računska metoda:
Hlapne kisline, izražene v miliekvivalentih na liter, na eno
decimalno mesto natančno, so podane kot:
A = 5 × (n 0,1×n' 0,05×n'');
Hlapne kisline, izražene v gramih ocetne kisline na liter, na dve
decimalni mesti natančno, so podane kot:
A = 0,300 × (n 0,1×n' 0,05×n'');
2. Ponovljivost (repeatability), r:
r = 0,7 mekv/l;
r = 0,04 g ocetne kisline/l.
3. Obnovljivost (reproducibility), R:
R = 1,3 mekv/l;
R = 0,08 g ocetne kisline/l.
4. Vina s prisotno sorbinsko kislino:
Ker se 96% sorbinske kisline predestilira v destilat volumna 250
ml, moramo njeno kislost odšteti od hlapnih kislin. 100 mg
sorbinske kisline odgovarja kislosti 0,89 miliekvivalentov oziroma
0,053 g ocetne kisline. Koncentracijo sorbinske kisline v mg/l
določimo s pomočjo drugih metod.
f) Določitev salicilne kisline v destilatu hlapnih kislin
1. Princip:
Pri določanju hlapnih kislin in korekciji na žveplov dioksid pokaže
prisotnost salicilne kisline vijolično obarvanje po nakisanju
raztopine in dodatku železove (III) soli.
Določitev salicilne kisline, ki se ob hlapnih kislinah nahaja v
destilatu, poteka v drugem destilatu enakega volumna kot tisti, v
katerem smo določili hlapne kisline. V tem destilatu vsebnost
salicilne kisline določamo s primerjalno kolorimetrično metodo.
Koncentracijo odštejemo od hlapnih kislin destilata.
2. Reagenti, ki jih uporabljamo pri določitvi salicilne kisline v
destilatu hlapnih kislin:
Klorovodikova kislina, HCl (ro (20) = 1,18 do 1,19 g/l),
0,1 M raztopina natrijevega tiosulfata (Na(2)S(2)O(3) *
5H(2)O),
10% raztopina amonijevega železovega (III) sulfata
((Fe(2)(SO(4))(3) × (NH(4))(2)SO(4) × 24H(2)O)),
0,01 M raztopina natrijevega salicilata; raztopina vsebuje 1,60
g/l natrijevega salicilata (NaC(7)H(5)O(3)).
3. Postopek:
Identifikacija salicilne kisline v destilatu hlapnih kislin:
Takoj po določitvi hlapnih kislin in korekciji na prosti in skupni
žveplov dioksid damo v konično bučko 0,5 ml klorovodikove kisline
(prva alinea točke f)2. tega člena), 3 ml 0,1 M raztopine
natrijevega tiosulfata (druga alinea točke f) 2. tega člena) in 1
ml raztopine amonijevega železovega (III) sulfata (tretja alinea
točke f) 2. tega člena). Ob prisotnosti salicilne kisline se pojavi
vijolično obarvanje.
Določitev salicilne kisline:
Na konični bučki označimo nivo destilata. Bučko spraznimo in
izplaknemo. V isto bučko damo novih 20 ml vina, parno destiliramo
in zberemo destilat do predhodno narejene oznake. Dodamo 0,3 ml
klorovodikove kisline (prva alinea točke f) 2. tega člena) in 1 ml
raztopine železovega (III) amonijevega sulfata (tretja alinea točke
f) 2. tega člena). Vsebina bučke se obarva vijolično.
V konično bučko, identično bučki iz 1. odstavka te točke, damo
destilirano vodo do značke. Dodamo 0,3 ml klorovodikove kisline
(prva alinea točke f) 2. tega člena) in 1 ml raztopine železovega
(III) amonsulfata (tretja alinea točke f) 2. tega člena). Iz birete
dodajamo 0,01 M raztopino natrijevega salicilata (četrta alinea
točke f) 2. tega člena), dokler raztopina nima enakega barvnega
odtenka kot tista z destilatom vina.
Volumen raztopine, ki smo jo dodali iz birete označimo z n''
ml.
Korekcija hlapnih kislin:
Od volumna n 0,1 M raztopine natrijevega hidroksida, ki smo ga
porabili za titracijo hlapnih kislin, odštejemo 0,1 ×
n''ml.
VI. Določanje nehlapnih kislin
13. člen
(splošno)
Nehlapne kisline predstavljajo razliko med skupnimi
in hlapnimi kislinami.
Nehlapne kisline izražamo v:
miliekvivalentih na liter (mekv/l),
gramih vinske kisline na liter (g vinske kisline/l).
VII. Določanje pepela
14. člen
(splošno)
Kot pepel so definirani vsi tisti produkti, ki
ostanejo po sežigu ostanka, dobljenega po izparevanju vina. Sežig
poteka tako, da vsi kationi (razen amonijevega kationa) preidejo v
karbonate ali druge brezvodne anorganske soli.
a) Princip metode:
Ekstrakt vina žarimo pri temperaturi med 500 °C in 550 °C
do popolne oksidacije organskih sestavin.
b) Aparature:
vodna kopel,
tehtnica z natančnostjo 0,1 mg,
evaporator z vročo ploščo ali infra-rdeč evaporator,
žarilna peč s kontrolo temperature,
eksikator,
platinske posode z ravnim dnom, premera 70 mm in višine 25 mm.
c) Postopek:
V predhodno stehtano platinsko posodo (začetna masa P(0))
odpipetiramo 20 ml vina. Odparimo do suhega na vreli vodni kopeli,
ostanek pa segrevamo na vroči plošči pri 200 °C ali na
infra-rdečem evaporatorju do začetka pooglenitve. Ko se tvorba dima
ustavi, postavimo posodo v žarilno peč, segreto na 525 + / - 25
°C. Po 15 minutah sežiga jo vzamemo iz peči, dodamo 5 ml
destilirane vode, odparimo do suhega na vodni kopeli ali pod
infrardečim evaporatorjem in ostanek ponovno žarimo pri 525 °C
10 minut.
Če sežig (oksidacija karboniziranih delcev) ni popoln, ponavljamo
postopek dodajanja vode, odparevanje vode in sežig.
Ko je pepel bele barve, platinsko posodo ohladimo v eksikatorju ter
stehtamo (masa P(1)).
Masa pepela v vzorcu (20 ml) je torej P = P(1) P(0).
d) Podajanje rezultatov in izračun:
Masa pepela P v gramih na liter se podaja na dve decimalni mesti z
izrazom: P = 50×p.
Opomba: Za vina, ki vsebujejo veliko koncentracijo reducirajočih
sladkorjev, se priporoča dodatek nekaj kapljic čistega rastlinskega
olja v ekstrakt vina (pred prvim žarjenjem, zaradi preprečitve
penjenja).
VIII. Določanje pH vrednosti
15. člen
(splošno)
Merimo razliko potencialov med dvema elektrodama,
potopljenima v preiskovano tekočino. Potencial ene od elektrod je
odvisen od pH vrednosti tekočine, medtem ko ima druga elektroda
stalen in znan potencial ter predstavlja referenčno elektrodo.
a) Aparatura:
pH meter s kalibrirano skalo v pH enotah in možnostjo merjenja na
najmanj 0,05 pH enote natančno,
elektrodi: steklena elektroda; hranimo jo v destilirani vodi,
kalomelova elektroda referenčna; hranimo v nasičeni raztopini
kalijevega klorida,
ali kombinirana elektroda; hranimo jo v destilirani vodi.
b) Reagenti puferske raztopine:
Nasičena raztopina kalijevega hidrogentartrata, ki vsebuje najmanj
5,7 g kalijevega hidrogen tartrata na liter (C(4)H(5)KO(6)) pri 20
°C. (Raztopino lahko hranimo do dveh mesecev, če ji dodamo 0,1
g timola na 200 ml).
pH vrednost: 3,57 pri 20 °C,
3,56 pri 25 °C,
3,55 pri 30 °C;
0,05 M raztopina kalijevega hidrogenftalata, ki vsebuje 10,211 g
kalijevega hidrogenftalata (C(8)H(5)KO(4)) pri 20 °C. (Hranimo
jo lahko maksimalno dva meseca).
PH vrednost: 3,999 pri 15 °C,
4,003 pri 20 °C,
4,008 pri 25 °C,
4,015 pri 30 °C;
Raztopina, ki vsebuje:
monokalijev fosfat, KH(2)PO(4): 3,402 g,
dikalijev fosfat, K(2)HPO(4): 4,354 g,
vodo: do 1000 ml.
(Raztopino lahko hranimo maksimalno 2 meseca.)
pH vrednost: 6,90 pri 15 °C,
6,88 pri 20 °C,
6,86 pri 25 °C,
6,85 pri 30 °C;
Opomba: Možna je uporaba že pripravljenih puferskih raztopin.
c) Postopek:
1. Priprava vzorca za analizo:
Mošte in vina merimo direktno.
Rektificirane koncentrirane mošte razredčimo z vodo do masnega
deleža 25 + / - 5% (m/m) skupnih sladkorjev (25 °Brix). Če je P
koncentracija (m/m) v odstotkih skupnih sladkorjev, v
rektificiranem koncentriranem moštu zatehtamo: 2500/P in razredčimo
do 100 g z vodo. Prevodnost vode mora biti pod 2 mikrosiemensa na
cm (mikroS/cm).
2. Nastavljanje aparata na ničlo:
Nastavljanje na ničlo se izvede pred merjenjem po navodilih, ki so
priložena aparaturi.
3. Umerjanje pH metra:
pH meter umerimo pri 20 °C s puferno raztopino pH = 6,88 in
3,57, ki imata prav tako 20 °C. Za preverjanje skale uporabimo
puferno raztopino pH = 4,00 pri 20 °C.
4. Meritev:
Elektrodo potopimo v vzorec s temperaturo med 20 do 25 °C
oziroma čim bližje 20 °C. pH vrednost direktno odčitamo na
skali. Vsak vzorec izmerimo vsaj dvakrat. Končni rezultat naj bo
aritmetična sredina obeh meritev.
d) Podajanje rezultata:
pH vrednost mošta, vina ali 25% (m/m) (25 °Brix) raztopine
rektificiranega koncentriranega mošta podamo na dve decimalni mesti
natančno.
IX. Določanje reducirajočih
sladkorjev
16. člen
(splošno)
Reducirajoči sladkorji so vsi sladkorji, ki imajo
keto in aldehidne funkcionalne skupine. Njihovo določevanje je
povezano z redukcijo alkalne raztopine bakrove soli (II).
Principi metod:
1. Čiščenje:
Referenčna metoda: Po nevtralizaciji in odstranitvi alkohola vino
spustimo skozi ionsko izmenjalno kolono, v kateri se njegovi anioni
izmenjajo z acetatnimi anioni, temu pa sledi čiščenje z nevtralnim
svinčevim acetatom.
Običajne metode: Vino čistimo z enim od naslednjih reagentov:
nevtralni svinčev acetat, cink-2 heksacianoferat.
2. Določitev:
Očiščeno vino ali mošt reagira z določeno količino alkalne
raztopine bakrove soli(II), prebitek bakrovih ionov pa določimo
jodometrično.
17. člen
(čiščenje vina)
Koncentracija reducirajočih sladkorjev v vzorcu, ki
ga analiziramo, mora biti med 0,5 in 5 g/l. Suhih vin med čiščenjem
ne razredčujemo, sladka vina moramo razredčiti med čiščenjem tako,
da je vsebnost sladkorja v mejah, ki jih predpisuje naslednja
tabela:
-----------------------------------------------------------------
Opis vzorca Koncentracija Relativna Razredčitev
sladkorja (g/l) gostota (%)
-----------------------------------------------------------------
mošti in mistele nad 125 nad 1,038 1
-----------------------------------------------------------------
sladka vina 25 do 125 1,005 do 1,038 4
-----------------------------------------------------------------
polsladka vina 5 do 25 0,997 do 1,005 20
-----------------------------------------------------------------
suha vina pod 5 pod 0,997 brez
razredčenja
-----------------------------------------------------------------
1. REFERENČNA METODA
a) Reagenti:
1 M raztopina klorovodikove kisline, HCl,
1 M raztopina natrijevega hidroksida, NaOH,
4 M raztopina ocetne kisline, CH(3)COOH,
2 M raztopina natrijevega hidroksida, NaOH.
Anionska izmenjalna smola (Dowex 3 (20-50 mesh) ali podobno)
Priprava anionske izmenjalne kolone:
Majhen zamašek iz steklene volne in 15 ml anionske izmenjalne smole
(peta alinea točke 1.a) tega člena) damo na dno birete. Pred
uporabo smolo dvakrat regeneriramo tako, da jo izmenično prelijemo
z 1 M raztopino klorovodikove kisline (prva alinea točke 1.a) tega
člena) in 1 M raztopino natrijevega hidroksida (druga alinea točke
1.a) tega člena). Po spiranju s 50 ml destilirane vode, prenesemo
smolo v čašo, dodamo 50 ml 4 M raztopine ocetne kisline (tretja
alinea točke 1.a) tega člena) in mešamo pet minut. Ponovno
napolnimo bireto s smolo in skoznjo prelijemo 100 ml 4 M raztopine
ocetne kisline.
Opomba: Zaželjeno je, da je zaloga smole spravljena v steklenici,
ki je napolnjena z 4 M raztopino ocetne kisline.
Kolono spiramo z destilirano vodo, dokler eluat ni nevtralen.
Regeneracija smole:
Skozi kolono nalijemo 150 ml 2 M raztopine natrijevega hidroksida,
da odstranimo kisline in večino barvil, ki se vežejo na smolo.
Speremo s 100 ml vode in nato nalijemo 100 ml 4 M raztopine ocetne
kisline. Kolono spiramo z destilirano vodo, dokler eluat ni
nevtralen.
Nevtralna raztopina svinčevega acetata (približno nasičena):
nevtralni svinčev acetat (Pb(CH(3)COO)(2) × 3H(2)O): 250
g,
zelo vroča voda: do 500 ml,
mešamo, dokler se popolnoma ne raztopi.
Kalcijev karbonat (CaCO(3)).
b) Postopek:
Suha vina:
50 ml vina nalijemo v čašo s premerom približno 10 do 12 cm, dodamo
1/2 (n 0,5) ml 1 M raztopine natrijevega hidroksida (druga alinea
točke 1.a) tega člena), (n je volumen 0,1 M raztopine natrijevega
hidroksida, ki ga porabimo za titracijo skupnih kislin v 10 ml
vina) in odparevamo v vodni kopeli v toku toplega zraka, dokler se
volumen tekočine ne zmanjša na približno 20 ml. To tekočino
spustimo skozi anionsko izmenjevalno smolo v acetatni obliki (peta
alinea točke 1.a) tega člena) po 3 ml vsake 2 minuti. Eluat zbiramo
v 100 ml bučko. Posodo in kolono speremo šestkrat s po 10 ml
destilirane vode. Med mešanjem dodamo 2,5 ml nasičene raztopine
svinčevega acetata (šesta alinea točke 1.a) tega člena) in 0,5 g
kalcijevega karbonata (sedma alinea točke 1.a) tega člena) v eluat,
nato večkrat stresemo in pustimo stati najmanj 15 minut. Bučko
dopolnimo do oznake in filtriramo. 1 ml tega filtrata ustreza 0,5
ml vina.
Mošti, mistele, sladka in polsladka vina:
Razredčitve so podane kot vodilo:
1. mošti in mistele: pripravimo 10% raztopino vzorca in za analizo
vzamemo 10 ml tega razredčenega vzorca;
2. sladka vina, obogatena ali ne, z relativno gostoto med 1,005 in
1,038: pripravimo 20% raztopino vzorca in vzamemo 20 ml
razredčenega vzorca;
3. polsladka vina z relativno gostoto pri 20 °C med 0,997 in
1,005: vzamemo 20 ml nerazredčenega vzorca.
Zgoraj omenjene volumne vina ali mošta spuščamo skozi anionsko
izmenjalno kolono v acetatni obliki, po 3 ml vsake 2 minuti. Eluat
zbiramo v 100 ml bučki, kolono spiramo z vodo, dokler ne dobimo
približno 90 ml eluata. V eluat dodamo 0,5 g kalcijevega karbonata
in 1 ml nasičene raztopine svinčevega acetata. Zmešamo in pustimo
stati 15 minut, občasno premešamo. Nato dopolnimo z vodo do oznake
in filtriramo.
V primeru iz zgornjih točk 1., 2. in 3. razredčitve ustrezajo
naslednjim količinam:
1. 1 ml filtrata ustreza 0,01 ml mošta ali mistele,
2. 1 ml filtrata ustreza 0,04 ml sladkega vina,
3. 1 ml filtrata ustreza 0,20 ml polsladkega vina.
2. OBIČAJNE METODE
A. ČIŠČENJE Z NEVTRALNIM SVINČEVIM
ACETATOM
a) Reagenti:
Raztopina nevtralnega svinčevega acetata (približno nasičena; glej
šesto alineo točke 1.a) tega člena);
Kalcijev karbonat.
b) Postopek:
Suha vina:
50 ml vina nalijemo v 100 ml merilno bučko, dodamo 1/2 (n 0,5) ml 1
M raztopine natrijevega hidroksida (druga alinea točke 1.a) tega
člena; kjer je nvolumen 0,1 M raztopine natrijevega hidroksida
porabljen za določitev skupnih kislin v 10 ml vina). Med mešanjem
dodamo 2,5 ml nasičene raztopine svinčevega acetata (šesta alinea
točke 1.a) tega člena) in 0,5 g kalcijevega karbonata (sedma alinea
točka 1.a) tega člena). Bučko pretresemo in pustimo stati vsaj 15
minut. Dopolnimo do oznake z vodo in filtriramo. 1 ml filtrata
ustreza 0,5 ml vina.
Mošti, mistele, sladka in polsladka vina:
Razredčitve so podane kot vodilo:
1. mošti in mistele: pripravimo 10% raztopino vzorca in za analizo
vzamemo 10 ml tega razredčenega vzorca;
2. sladka vina, obogatena ali ne, z gostoto med 1,005 in 1,038:
pripravimo 20% raztopino vzorca in vzamemo 20 ml razredčenega
vzorca;
3. polsladka vina z gostoto pri 20 °C med 0,997 in 1,005:
vzamemo 20 ml nerazredčenega vzorca.
Dodamo 0,5 g CaCO(3), približno 60 ml vode in 0,5, 1 ali 2 ml
nasičene raztopine svinčevega acetata. Premešamo, pustimo stati
vsaj 15 minut, občasno mešamo. Dopolnimo do oznake z vodo in nato
filtriramo.
V primeru iz zgornjih točk 1., 2. in 3. razredčitve ustrezajo
naslednjim količinam:
1. 1 ml filtrata ustreza 0,01 mošta ali mistele,
2. 1 ml filtrata ustreza 0,04 ml sladkega vina,
3. 1 ml filtrata ustreza 0,20 ml polsladkega vina.
B. ČIŠČENJE S CINKOVIM-2
HEKSACIANOFERATOM
Ta postopek uporabljamo le za bela vina, rahlo
obarvana sladka vina in mošte.
a) Reagenti:
Raztopina I: kalijev 2-heksacianoferat:
Kalijev 2-heksacianoferat (K(4)Fe(CN)(6) × 3H(2)O), 150 g;
dopolnimo z vodo do 1000 ml.
Raztopina II: cinkov sulfat:
Cinkov sulfat, ZnSO(4) × 7H(2)O, 300 g; dopolnimo z vodo do
1000 ml.
b) Postopek:
V 1000 ml bučko nalijemo vzorec vina (ali mošta ali mistele);
razredčitve so podane kot vodilo:
1. mošti in mistele: pripravimo 10% raztopino vzorca in za analizo
vzamemo 10 ml razredčenega vzorca;
2. sladka vina, obogatena ali ne, z relativno gostoto med 1,005 in
1,038: pripravimo 20% raztopino vzorca in vzamemo 20 ml
razredčenega vzorca;
3. polsladka vina z relativno gostoto med 0,997 in 1,005: vzamemo
20 ml nerazredčenega vzorca;
4. suha vina: 50 ml nerazredčenega vzorca.
Dodamo 5 ml raztopine I, kalijev 2-heksacianoferat (1 alinea točke
2.B.a) tega člena) in 5 ml raztopine II, cinkov sulfat (druga
alinea točke 2.B.a) tega člena). Premešamo, dopolnimo z vodo do
oznake, pustimo stati 10 minut in nato filtriramo.
V primeru iz zgornjih točk 1., 2., 3. in 4. razredčitve ustrezajo
naslednjim količinam:
1. 1 ml filtrata ustreza 0,01 ml mošta ali mistele,
2. 1 ml filtrata ustreza 0,04 ml sladkega vina,
3. 1 ml filtrata ustreza 0,20 ml polsladkega vina,
4. 1 ml filtrata ustreza 0,50 ml suhega vina.
18. člen
(določanje sladkorjev)
a) Reagenti:
Alkalna raztopina bakrove soli:
bakrov sulfat (CuSO(4) × 5H(2)O): 25 g;
citronska kislina (C(6)H(8)O(7) × H(2)O): 50 g;
natrijev karbonat (Na(2)CO(3) × 10H(2)O): 388 g;
voda: do 1000 ml.
Bakrov sulfat raztopimo v 100 ml vode, citronsko kislino v 300 ml
vode in natrijev karbonat v 300 do 400 ml vroče vode. Zmešamo
raztopini citronske kisline in natrijevega karbonata. Dodamo
raztopino bakrovega sulfata in dopolnimo do litra.
30% raztopina kalijevega jodida:
kalijev jodid (KI): 30 g;
voda: do 100 ml.
Raztopino hranimo v temni steklenici.
25% raztopina žveplove (VI) kisline:
koncentrirana žveplena kislina (H(2)SO(4)), ro = 1,84 g/ml: 25
g;
voda: do 100 ml.
Kislino počasi dodajamo k vodi, počakamo da se ohladi in dopolnimo
do 100 ml z vodo.
Raztopina škroba, 5 g/l:
5 g škroba zmešamo s približno 500 ml vode. Ob stalnem mešanju
segrejemo do vrenja in pustimo vreti 10 minut. Dodamo 200 g
natrijevega klorida (NaCl), ohladimo in dopolnimo z vodo do 1
litra.
0,1 M raztopina natrijevega tiosulfata;
Raztopina invertnega sladkorja, 5 g/l (za preverjanje metode
določanja);
V 200 ml bučko damo:
čisto suho saharozo (C(12)H(22)O(11)): 4,75 g;
vodo: ca 100 ml;
koncentrirana HCl, ro(20) = od 1,16 do 1,19 g/ml: 5 ml.
Bučko segrevamo na vodni kopeli (temperatura kopeli 60 °C)
dokler temperatura raztopine ne doseže 50 °C; to temperaturo
vzdržujemo 15 minut. Bučko hladimo na zraku 30 minut, nato jo
potopimo v hladno vodo. Raztopino prenesemo v 1 litrsko merilno
bučko in dopolnimo do oznake. Ta raztopina je obstojna 1 mesec.
Kadar jo uporabljamo, testni alikvot (raztopina vsebuje cca. 0,06 M
HCl) nevtraliziramo z raztopino natrijevega hidroksida.
b) Postopek:
V 300 ml erlenmajerici zmešamo 25 ml alkalne raztopine bakrove
soli, 15 ml vode in 10 ml očiščene raztopine vzorca. Ta volumen
raztopine ne sme vsebovati več kot 60 mg invertnega sladkorja.
Dodamo nekaj vrelnih kamenčkov, na erlenmajerico pritrdimo
hladilnik in v dveh minutah segrejemo do vrenja. Mešanica mora
vreti točno 10 minut. Erlenmajerico ohladimo pod mrzlo tekočo vodo.
Ko je popolnoma hladna, dodamo 10 ml 30% raztopine kalijevega
jodida (druga alinea točke a) tega člena), 25 ml 25% raztopine
žveplove kisline (tretja alinea točke a) tega člena) in 2 ml
raztopine škrobovice (četrta alinea točke a) tega člena). Titriramo
z 0,1 M raztopino natrijevega tiosulfata (peta alinea točke a) tega
člena), število porabljenih mililitrov označimo z n. Za slepo
titracijo nadomestimo 10 ml raztopine vzorca z 10 ml destilirane
vode, število porabljenih ml natrijevega-tiosulfata za slepo
titracijo označimo z n'.
c) Podajanje rezultatov:
1. Izračuni:
Masa reducirajočih sladkorjev, izražena kot invertni sladkor,
vsebovana v testnem vzorcu, je podana v tabeli I, ki je v prilogi 4
objavljena skupaj s tem navodilom, kot njegov sestavni del, kot
funkcija števila (n' n) porabljenih ml Na-tiosulfata.
Maso reducirajočih sladkorjev podajamo v g invertnega sladkorja v 1
litru, na eno decimalno mesto in pri tem upoštevamo razredčitev med
čiščenjem in volumen testnega vzorca.
2. Ponovljivost (repeatability), r: r = 0,015x(i),
kjer je x(i) koncentracija invertnega sladkorja v g/l v vzorcu.
3. Obnovljivost (reproducibility), R: R = 0,058 x(i),
kjer je x(i) koncentracija invertnega sladkorja v g/l v vzorcu.
X. Določanje prostega in skupnega
žveplovega dioksida
19. člen
(splošno)
Prosti žveplov dioksid je definiran kot žveplov
dioksid, ki je prisoten v moštu ali vinu v naslednjih oblikah:
H(2)SO(3), HSO(3)(na -).
Ravnotežje med tema oblikama je funkcija pH vrednosti in
temperature:
(op. glej prilogo Slika 10)
H(2)SO(3) predstavlja molekularno obliko žveplovega
dioksida.
Skupni žveplov dioksid je definiran kot vsota različnih oblik
žveplovega dioksida, prisotnih v vinu v prosti obliki ali vezanih s
sestavinami vina.
Principi metod:
1. Referenčna metoda:
Za vina in mošte:
Žveplov dioksid odstranimo iz vina s tokom zraka oziroma dušika;
fiksiramo in oksidiramo ga tako, da mehurčke vodimo skozi
razredčeno in nevtralno raztopino vodikovega peroksida. Nastalo
žveplovo(VI) kislino določimo s titracijo s standardno raztopino
natrijevega hidroksida.
Prosti žveplov dioksid odstranimo iz vina z vzdrževanjem nizke
temperature (10 °C).
Skupni žveplov dioksid odstranimo iz vina s segrevanjem na visoke
temperature (približno 100 °C).
Za rektificirane koncentrirane mošte:
Skupni žveplov dioksid odstranimo iz predhodno razredčenega
rektificiranega koncentriranega mošta s segrevanjem na visoke
temperature (približno 100 °C).
2. Hitra metoda določanja
Za vina in mošte:
Prosti žveplov dioksid določimo z direktno jodometrično
titracijo.
Vezani žveplov dioksid določimo z jodometrično titracijo po alkalni
hidrolizi. Ta rezultat prištejemo k rezultatu za prosti žveplov
dioksid, vsota pa predstavlja skupni žveplov dioksid.
20. člen
(referenčna metoda)
a) Aparatura:
Aparatura, ki jo uporabljamo, mora ustrezati sliki 2. Posebno
pozornost je potrebno nameniti kondenzatorju (hladilniku).
Slika 2: Dimenzije so podane v milimetrih. Notranji premeri štirih
koncentričnih cevk, ki ustrezajo kondenzatorju (hladilniku) so: 45,
34, 27 in 10 mm.
(op. glej prilogo Slika 11)
Cevka, po kateri izhaja iz vzorca plin, se v bučki
B razširi v kroglico premera 1 cm z dvajsetimi luknjicami premera
0,2 mm okoli največjega obsega. Izjemoma se cevka lahko zaključi s
stekleno porozno frito, ki ustvarja veliko število zelo majhnih
mehurčkov in zagotavlja dober kontakt med plinsko in tekočo
fazo.
Pretok plina skozi aparaturo naj bo približno 40 litrov na uro.
Steklenica na desni strani skice je namenjena omejitvi padca tlaka,
ki nastane zaradi vodne črpalke, na nivo 20 do 30 cm. Za regulacijo
pravilnega podtlaka moramo med bučko in steklenico vstaviti merilec
pretoka s pol kapilarno cevko.
Mikrobireta.
b) Reagenti:
Fosforna kislina, 85% (H(3)PO(4), ro(20) = 1,71 g/ml);
Raztopina vodikovega peroksida, 9,1 g H(2)O(2) /liter (trije
volumni);
Indikator:
metil rdeče: 100 mg,
metilen modro: 50 mg,
alkohol, 50%: 100 mg.
0,01M raztopina natrijevega hidroksida, NaOH.
c) Postopek
1. Določanje prostega žveplovega dioksida:
Vino moramo imeti spravljeno v polni in zamašeni steklenici pri 20
°C dva dneva pred določanjem. V bučko B damo 2 do 3 ml
raztopine vodikovega peroksida (druga alinea točke b) tega člena)
in dve kapljici indikatorja. Raztopino vodikovega peroksida
nevtraliziramo z 0,01 M raztopino natrijevega hidroksida (četrta
alinea točke b) tega člena) in povežemo bučko z aparaturo. V bučko
A nalijemo 50 ml vzorca in 15 ml fosforne kisline (prva alinea
točke b) tega člena) in jo povežemo z aparaturo. Tok zraka (ali
dušika) naj deluje 15 minut. Sproščeni žveplov dioksid se v bučki B
oksidira v žveplovo kislino. Bučko B snamemo in titriramo nastalo
kislino z 0,01 M raztopino natrijevega hidroksida (četrta alinea
točke b) tega člena). Porabljeni volumen za titracijo označimo z n
ml.
Podajanje rezultatov:
Sproščeni žveplov dioksid izrazimo v mg/l na najbližjo celo
številko.
Izračun: Prosti žveplov dioksid v mg/l je produkt 6,4n.
2. Določanje skupnega žveplovega dioksida:
V primeru rektificiranega koncentriranega mošta uporabimo
raztopino, dobljeno z razredčitvijo vzorca do 40% (m/v) po
navodilih iz poglavja IV. (druga alinea točke d)1. 11. člena tega
navodiloa. V 250 ml bučko damo 50 ml razredčenega vzorca in 5 ml
fosforne kisline (prva alinea točke b) tega člena). Bučko povežemo
z aparaturo.
Vina in mošti:
Če ocenjena koncentracija skupnega SO(2) v vzorcu ni večja od 50
mg/l, damo v 250 ml bučko 50 ml vzorca in 15 ml fosforne kisline
(prva alinea točke b) tega člena) ter bučko povežemo z
aparaturo.
Če ocenjena koncentracija skupnega SO(2) v vzorcu presega 50 mg/l,
damo v 250 ml bučko 20 ml vzorca in 5 ml fosforne kisline (prva
alinea točke b) tega člena) ter bučko povežemo z aparaturo.
V bučko B damo 2 do 3 ml raztopine vodikovega peroksida (druga
alinea točke b) tega člena) in ga nevtraliziramo po postopku iz
točke c)1. tega člena. Vino v bučki A segrejemo do vrenja s pomočjo
4 do 5 cm visokega plamena, ki se dotika dna bučke. Bučke ne smemo
postaviti na železno ploščo, ampak na disk s približno 30 mm luknjo
v sredini. S tem se izognemo pregrevanju iz vina ekstrahiranih
snovi, ki se nalagajo na steni bučke.
Med pretokom zraka (ali dušika) vzdržujemo vrenje. V 15 minutah
izženemo in oksidiramo ves žveplov dioksid. Nastalo žveplovo
kislino titriramo z 0,01 M raztopino natrijevega hidroksida (četrta
alinea točke b) tega člena). Porabljeni volumen za titracijo
označimo z n ml.
3. Podajanje rezultatov:
Mošt in vino: Skupni žveplov dioksid izrazimo v mg/l.
Rektificiran koncentriran mošt: Skupni žveplov dioksid izrazimo v
mg/kg skupnega sladkorja.
Izračun:
Vino:
Skupni žveplov dioksid v miligramih na liter je:
6,4 × n (če koncentracija SO(2) v vzorcu ni večja od 50 mg/l
in smo uporabili 50 ml vzorca);
16 × n (če je koncentracija SO(2) v vzorcu večja od 50 mg/l
in smo uporabili 20 ml vzorca).
Rektificirani koncentrirani mošti:
Skupni žveplov dioksid v mg/kg skupnega sladkorja je:
(op. glej prilogo Slika 12)
Ponovljivost (r):
za 50 ml vzorca (koncentracija SO(2) v vzorcu ni večja od 50 mg/l);
r = 1 mg/l,
za 20 ml vzorca (koncentracija SO(2) v vzorcu je večja od 50 mg/l);
r = 6 mg/l.
Obnovljivost (R):
za 50 ml vzorca (koncentracija SO(2) v vzorcu ni večja od 50 mg/l);
R = 9 mg/l,
za 20 ml vzorca (koncentracija SO(2) v vzorcu je večja od 50 mg/l);
R = 15 mg/l.
21. člen
(hitra metoda)
a) Reagenti:
EDTA komplekson III: dinatrijeva sol etilen diamin tetra ocetne
kisline (C(10)H(14)N(2)O(8)Na(2) × 2H(2)O);
4 M raztopina natrijevega hidroksida, NaOH, (160 g/l);
Žveplova(VI) kislina, H(2)SO(4), (ro(20) = 1,84 g/ml), 1: 10 (vol:
vol);
Raztopina škroba 5 g/l; 5 g škroba zmešamo s približno 500 ml
vode. Segrevamo do vrenja in med stalnim mešanjem segrejemo do
vrenja in vzdržujemo vrenje 10 minut. Dodamo 200 g NaCl. Ohladimo
in dopolnimo do enega litra.
0,025 M raztopina joda, I(2).
b) Aparatura:
500 ml erlenmajerice,
bireta,
1, 2, 5 in 50 ml pipete.
c) Postopek:
1. Prosti žveplov dioksid:
V 500 ml erlenmajerico damo:
50 ml vina,
5 ml raztopine škroba (četrta alinea točke a) tega člena),
30 mg EDTA kompleksona III (prva alinea točke a) tega člena),
3 ml raztopine H(2)SO(4), 1/10 (vol: vol) (tretja alinea točke a)
tega člena).
Takoj titriramo ob prisotnosti indikatorja škrobovice z 0,025 M
raztopino joda do modre barve, ki je obstojna 10 do 15 sekund.
Porabo joda označimo z n.
2. Skupni žveplov dioksid:
Dodamo 8 ml 4 M raztopine natrijevega hidroksida (druga alinea
točke a) tega člena), mešanico enkrat stresemo in jo pustimo stati
5 minut. Naenkrat in med močnim mešanjem dodamo 10 ml raztopine
H(2)SO(4), 1: 10 (v/v; tretja alinea točke a) tega člena). Takoj
titriramo z 0,025 M raztopino joda (peta alinea točke 2.a) tega
člena), porabljeni volumen označimo z n' ml.
Dodamo 20 ml 4 M raztopine NaOH (druga alinea točke a) tega člena),
stresemo in pustimo stati 5 minut. Razredčimo z 200 ml ledeno mrzle
vode.
Naenkrat in med močnim mešanjem dodamo vsebino epruvete, v kateri
se nahaja 30 ml raztopine H(2)SO(4), 1: 10 (v/v). Prosti žveplov
dioksid takoj titriramo z 0,025 M raztopino joda, porabljeni
volumen pa označimo z n'' ml.
d) Podajanje rezultatov:
Izračun:
Prosti žveplov dioksid v miligramih na liter: 32 × n
Skupni žveplov dioksid v miligramih na liter: 32 × (n + n' +
n'')
Opombe:
Za rdeča vina z nizko koncentracijo SO(2) je primernejša uporaba
raztopine joda, ki je bolj razredčena kot 0,025 M (npr. 0,01 M). V
tem primeru zamenjamo v zgornjih formulah faktor 32 z 12,8.
Za rdeča vina je priporočljiva uporaba osvetlitve od spodaj s
snopom rumene luči iz navadne električne žarnice, ki gre skozi
raztopino kalijevega kromata ali pa uporabimo natrijevo žarnico.
Določanje izvedemo v temni sobi, opazujemo pa transparentnost vina,
ki v ekvivalentni točki titracije postane opalescentno.
Če je koncentracija žveplovega dioksida (H(2)SO(3)) blizu ali pa
presega zakonsko dovoljeno mejo, moramo koncentracijo skupnega
žveplovega dioksida določiti z referenčno metodo.
Če je določitev prostega žveplovega dioksida posebno zahtevana,
moramo izvesti analizo na vzorcu, ki se je nahajal pri anaerobnih
pogojih in temperaturi 20 °C dva dni pred analizo. Tudi analizo
izvedemo pri 20 °C.
Ker jod v kislem mediju oksidira določene substance, moramo to
količino joda pravilno ovrednotiti za bolj natančno analizo. V ta
namen žveplov dioksid kombiniramo s prebitno količino etanala ali
propanala pred izvedbo titracije z jodom. 50 ml vina v 300 ml
erlenmajerici dodamo 5 ml raztopine etanala (C(2)H(4)O) s
koncentracijo 7 g/l ali 5 ml raztopine propanala (C(3)H(6)O) s
koncentracijo 10 g/l.
Bučko zamašimo in pustimo stati vsaj 30 minut. Dodamo 3 ml
raztopine H(2)SO(4), 1: 10 (v/v) in dovolj 0,025 M raztopine joda,
da povzročimo spremembo barve škroba. Porabljen volumen raztopine
joda označimo z n''' in ga moramo odšteti od n (prosti žveplov
dioksid) in od n+ n' + n'' (skupni žveplov dioksid). n''' je
ponavadi majhen, od 0,2 do 0,3 ml 0,025 M joda. Če pa je bila vinu
dodana askorbinska kislina, je vrednost n''' mnogo večja in obstaja
možnost vsaj približnega merjenja količine te kisline s pomočjo
vrednosti n''', saj 1 ml 0,025 M raztopine joda oksidira 4,4 mg
askorbinske kisline. Z določanjem n''' se dokaj lahko ugotoviti
prisotnost rezidualne askorbinske kisline, v koncentracijah nad 20
mg/l v vinih, katerim je bila dodana.
XI. Določanje sladkorja z
refraktometrijo
22. člen
(splošno)
a) Princip metode
V tabeli II in tabeli III, ki sta v prilogi 5 objavljeni skupaj s
tem navodilom, kot njegov sestavni del, je podan lomni količnik pri
20 °C, izražen bodisi kot absolutna vrednost ali z masnim
deležem saharoze, s katerim je mogoče ugotoviti koncentracijo
sladkorja v gramih na liter in v gramih na kilogram grozdnega
mošta, zgoščenega grozdnega mošta in prečiščenega zgoščenega
grozdnega mošta.
b) Aparature
Uporabljamo Abbéjev refraktometer, ki mora imeti skalo, ki
prikazuje bodisi:
masni delež saharoze na 0,1% natančno
ali lomne količnike na štiri decimalna mesta natančno.
Refraktometer mora imeti termometer, pri katerem skala sega najmanj
od 15 °C do 25 °C, in pripravo za kroženje vode, ki omogoča
meritve pri temperaturi 20 + / - 5°C.
Navodila za uporabo instrumenta je treba natančno upoštevati,
zlasti glede kalibracije in vira svetlobe.
c) Priprava vzorca
Mošt in zgoščen grozdni mošt
Mošt po potrebi pretočimo skozi štirikrat prepognjeno suho gazo,
zavržemo prve kaplje filtrata in nato opravimo določitev
filtriranega proizvoda.
Prečiščen zgoščen grozdni mošt
Glede na koncentracijo uporabimo bodisi samo prečiščen zgoščen
grozdni mošt ali raztopino, ki jo dobimo tako, da 200 g
prečiščenega koncentriranega mošta do 500 g razredčimo z vodo, pri
čemer morajo biti vsa tehtanja natančna.
d) Postopek
Vzorec segrejemo do temperature skoraj 20 °C. Majhen testni
vzorec damo na spodnjo prizmo refraktometra, pri čemer pazimo (ker
so prizme tesno skupaj), da testni vzorec enakomerno pokriva
stekleno površino. Meritev izvedemo v skladu z navodili za uporabo
instrumenta.
Odčitamo masni delež saharoze na 0,1% natančno ali lomni količnik
na štiri decimalna mesta natančno.
Na istem vzorcu izvedemo najmanj dve določitvi. Zabeležimo
temperaturo t °C.
e) Izračun
1. Temperaturna korekcija:
Instrumenti, ki imajo skalo v masnih deležih saharoze:
temperaturni popravek ugotovimo s pomočjo tabele I, ki je v prilogi
5.
Instrumenti, ki imajo skalo v lomnih količnikih: poiščemo indeks,
izmerjen pri t °C v tabeli II ali v tabeli III, ki sta v
prilogi 5, da dobimo (stolpec 1) ustrezno vrednost masnega deleža
saharoze pri t °C. To vrednost se na podlagi tabele I, ki je v
prilogi 5, popravi glede na dejansko temperaturo in izrazi kot
koncentracija pri 20 °C.
2. Koncentracija sladkorja v moštu in zgoščenem moštu
Poiščemo masni delež saharoze pri 20 °C v tabeli II, ki je v
prilogi 5 in iz iste vrstice odčitamo koncentracijo sladkorja v
gramih na liter in gramih na kilogram. Koncentracija sladkorja se
izrazi z invertnim sladkorjem na eno decimalno mesto natančno.
3. Koncentracija sladkorja v prečiščenem zgoščenem grozdnem
moštu
Poiščemo masni delež saharoze pri 20 °C v tabeli III, ki je v
prilogi 5 in iz iste vrstice odčitamo koncentracijo sladkorja v
gramih na liter in gramih na kilogram. Koncentracija sladkorja se
izrazi z invertnim sladkorjem na eno decimalno mesto natančno.
Če se meritev izvede na prečiščenem zgoščenem grozdnem moštu,
rezultat pomnožimo s faktorjem razredčitve.
4. Lomni količnik grozdnega mošta, zgoščenega grozdnega mošta in
prečiščenega zgoščenega grozdnega mošta
Poiščemo masni delež saharoze pri 20 °C v tabeli II ali v
tabeli III, ki sta v prilogi 5 in iz iste vrstice odčitamo lomni
kolilčnik pri 20 °C, ki je izražen na štiri decimalna mesta
natančno.
XII. Določanje saharoze
23. člen
(princip metode)
Za kvalitativno testiranje s tankoplastno
kromatografijo se saharozo loči od drugih sladkorjev s tankoplastno
kromatografijo na plošči, na katero nanesemo sloj celuloze.
Sredstvo za razvijanje je sečnina klorovodikova kislina pri 105
°C.
Za testiranje in določanje s tekočinsko kromatografijo visoke
ločljivosti se saharozo separira v koloni s silikagelom, na katerem
je kemijsko vezan alkilamil, in detektira z refraktometrijo.
Rezultat se ovrednoti glede na eksterni standard, ki je bil
analiziran pod istimi pogoji.
Opomba:
Pristnost mošta ali vina se lahko preverja tudi z uporabo metode
NMR devterija, ki je opisana pri ugotavljanju obogatitve mošta,
prečiščenega zgoščenega mošta in vin.
Za testiranje in določanje saharoze se lahko uporablja tudi
kromatografija v plinski fazi.
24. člen
(kvalitativno testiranje s
tankoplastno kromatografijo)
a) Oprema
Kromatografska plošča, na katero nanesemo sloj celuloznega prahu v
željeni debelini (npr. MN 300; 20x20).
Kromatografska posoda (tank).
Mikrometrična igla ali mikropipeta.
Pečica z regulacijo do 105 + / - 2°C.
b) Reagenti
Oglje za razbarvanje.
Mobilna faza: diklorometan: 100% ocetna kislina (ledocet) (ro(20)
= 1,05 g/ml): etanol: metanol: voda, 50: 25: 9: 6: 10.
Sredstvo za razvijanje:
sečnina: 5 g,
klorovodikova kislina, 2 M: 20 ml,
etanol: 100 ml.
Referenčne raztopine
glukoza: 35 g,
fruktoza: 35 g,
saharoza: 0,5 g,
destilirana voda: 1000 ml.
c) Postopek
Priprava vzorca
Če je mošt ali vino močno obarvano, ga razbarvamo z aktivnim
ogljem.
Za prečiščeni zgoščeni mošt uporabimo raztopino z masnim deležem
sladkorja 25%(m/m) ali 25 °Brix, pripravljeno kot je opisano v
drugi alinei točke c)1. 15. člena tega navodila in ga razredčimo z
vodo na četrtino koncentracije, tako da 25 ml mošta v merilni bučki
dodamo vodo do 100 ml.
Izdelava kromatograma
2,5 cm od spodnjega roba plošče nanesemo kot črtico 10 mikrol
vzorca in 10 mikrol standarda.
Ploščo postavimo v posodo (tank), ki je bila pred tem nasičena s
hlapi mobilne faze. Pustimo, da mobilna faza pripotuje do višine 1
cm od gornjega roba plošče. Ploščo vzamemo iz posode in jo osušimo
v toku toplega zraka. Postopek ponovimo še dvakrat in ploščo vsakič
osušimo. Ploščo enakomerno orosimo s 15 ml razvijalca barve in jo
za približno pet minut postavimo v pečico, ogreto na 105
°C.
d) Rezultati
Saharoza in fruktoza se pojavita kot temnomoder madež na belem
ozadju, glukoza pa kot manj intenziven zelen madež.
25. člen
(testiranje in določanje s
tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti)
Kromatografski pogoji so navedeni samo kot
napotek.
a) Oprema
1. Tekočinski kromatograf visoke ločljivosti, ki ima:
10 mikrol injektor,
detektor: diferencialni refraktometer ali interferometer
refraktometer,
kolono s silikagelom, na katerem je kemijsko vezan alkilamil
(dolžina 25 cm, notranji premer 4 mm),
predkolono, napolnjeno z isto fazo,
pripravo za izoliranje predkolone in analitskih kolon ali za
vzdrževanje njihove temperature (30 °C),
rekorder in po potrebi integrator,
hitrost pretoka mobilne faze 1 ml/min.
2. Priprava za membransko filtriranje (0,45 mikrom).
b) Reagenti
Dvakrat destilirana voda.
Acetonitril (CH(3)CN) HPLC kakovosti.
Mobilna faza: acetonitril: voda, ki jo pred tem filtriramo z
membranskim filtrom (0,45 mikrom), 80:20 (vol: vol).
Iz mobilne faze je treba pred uporabo odstraniti raztopljene
pline.
Standardna raztopina: 1,2 g/l vodne raztopine saharoze. Filtriramo
z 0,45 mikrom membranskim filtrom.
c) Postopek
1. Priprava vzorca:
za vino in mošt: filtriramo z 0,45 mikrom membranskim filtrom,
za prečiščen zgoščen grozdni mošt: uporabimo raztopino, ki jo
dobimo tako, da prečiščen zgoščen mošt razredčimo do 40%, kot je
opisano v drugi alinei točke d) 1. 11. člena tega navodila in
filtriramo z 0,45 mikrom membranskim filtrom.
2. Kromatografsko določanje
V kromatograf vbrizgamo 10 mikrol standardne raztopine in nato 10
mikrom vzorca, pripravljenega kot je opisano v točki c)1. tega
člena. Vbrizgavanje ponovimo v istem vrstnem redu.
Zapišemo kromatogram.
Retencijski čas saharoze je približno 10 minut.
d) Izračuni
Za izračun uporabimo povprečje rezultatov za standardno raztopino
in vzorec.
Za vina in mošt: koncentracije izračunamo v g/l.
Za prečiščen zgoščen grozdni mošt: C je koncentracija saharoze v
g/l v 40% raztopini prečiščenega zgoščenega mošta. Koncentracija
saharoze za prečiščen zgoščen grozdni mošt v g/kg je tako 2,5
× C.
e) Izražanje rezultatov
Koncentracija saharoze v vinu, moštu in prečiščenem zgoščenem moštu
se izraža v gramih na liter za vina in mošt ter v gramih na
kilogram za prečiščen zgoščen grozdni mošt, na eno decimalko
natančno.
XIII. Določanje citronske
kisline
26. člen
(splošno)
a) Načelo metode
V reakciji, ki jo katalizira encim citrat liaza (CL), se citronska
kislina pretvori v oksalacetat in acetat.
(op. glej prilogo Slika 13)
V prisotnosti malat dehidrogenaze (MDH) in laktat
dehidrogenaze (LDH) se oksaloacetat in njegovi dekarboksilacijski
derivati ter piruvat reducirajo z reducirano obliko nikotinamid
adenin dinukleotidom (NADH) v L-malat in L-laktat:
(op. glej prilogo Slika 14)
Pri teh reakcijah je količina NADH, ki se oksidira
v NAD(na +), sorazmerna s količino prisotnega citrata. Oksidacija
NADH se določi z zmanjšanjem absorbcije pri valovni dolžini 340
nm.
b) Reagenti
Puferska raztopina pH 7,8 (0,51 M raztopina glicilglicina; pH 7,8;
Zn(na 2+) (0,6 x 10(na -3) M):
7,13 g glicilglicina raztopimo v približno 70 ml dvakrat
destilirane vode. pH uravnamo na 7,8 s približno 13 ml 5 M
raztopine natrijevega hidroksida, dodamo 10 ml raztopine cinkovega
klorida (80 mg ZnCl(2) v 100 ml H(2)O) in dopolnimo z dvakrat
destilirano vodo do 100 ml.
Raztopina reduciranega nikotinamid adenin dinukleotida (NADH)
(približno 6 x 10(na -3) M): 30 mg NADH in 60 mg NaHCO(3) raztopimo
v 6 ml dvakrat destilirane vode.
Raztopina malat dehidrogenaze/laktat dehidrogenaze (MDH/LDH, 0,5
mg MDH/ml, 2,5 g LDH/ml): zmešamo 0,1 ml MDH (5 mg MDH/ml), 0,4 ml
raztopine amonijevega sulfata (3,2 M) in 0,5 ml LDH (5 mg/ml). Pri
4 °C je ta suspenzija stabilna najmanj eno leto.
Citrat liaza (CL, 5 mg protein/ml): 168 mg liofilizata raztopimo v
1 ml ledeno mrzle vode. Ta raztopina ostane stabilna pri 4 °C
najmanj en teden in najmanj štiri tedne, če je zmrznjena.
Pred določanjem je priporočljivo preveriti aktivnost encimov.
Polivinilpolipirolidon (PVPP)
Opomba: Vsi zgoraj omenjeni reagenti so dostopni komercialno.
c) Analitska oprema
Spektrofotometer, ki omogoča meritve pri 340 nm, t.j. pri valovni
dolžini, pri kateri je absorpcija NADH največja.
Lahko pa se uporablja tudi sprektrofotometer z več viri svetlobe,
ki omogoča meritve pri 334 nm ali 365 nm.
Ker merimo absolutno absorpcijo (ne uporabljamo umeritvenih
krivulj, ampak opravimo standardizacijo z upoštevanjem
ekstrakcijskega koeficienta NADH), je treba preveriti lestvice
valovnih dolžin in spektralne absorbance opreme.
Steklene kivete z debelino optične plasti 1 cm ali plastične
kivete za enkratno uporabo.
Mikropipete za dodajanje količin v območju volumnov od 0,02 do 2
ml.
d) Priprava vzorca
Določanje citrata se običajno izvede neposredno v vinu brez
predhodne odstranitve pigmentacije (barvil) in brez razredčevanja,
če je koncentracija citronske kisline manjša od 400 mg/l. Če je
večja, vino razredčimo, dokler koncentracija citrata ni od 20 do
400 mg/l (t.j. od 5 in 80 mikrog citrata v testnem vzorcu).
Rdeča vina vsebujejo veliko fenolnih spojin, zato se priporoča
predhodna obdelava s PVPP.
Napravimo vodno suspenzijo približno 0,2 g PVPP in pustimo stati 15
minut. Prefiltriramo s filtrom v obliki lija.
10 ml vina damo v 50 ml erlenmajerico, dodamo vlažen PVPP, ki ga s
filtra odstranimo s spatulo. Tresemo dve do tri minute.
Filtriramo.
e) Postopek
S spektrofotometrom pri valovni dolžini 340 nm določimo absorpcijo
na celicah velikosti 1 cm, pri čemer zrak uporabljamo kot slepi
vzorec za referenčno absorpcijo (na poti žarka ni nobene celice). V
celico velikosti 1 cm damo naslednje:
-----------------------------------------------------------------
referenčna vzorčna
celica (ml) celica (ml)
-----------------------------------------------------------------
Raztopina 2.1 1,00 1,00
Raztopina 2.2 0,10 0,10
Vzorec za meritev - 0,20
Dvakrat destilirana voda 2,00 1,80
Raztopina 2.3 0,02 0,02
-----------------------------------------------------------------
Mešamo in po približno petih minutah odčitamo
absorpcijo raztopine v referenčni in vzorčni celici (A1).
Dodamo:
-----------------------------------------------------------------
Raztopina 2.4 0,02 ml 0,02 ml
-----------------------------------------------------------------
Mešamo in počakamo, dokler se reakcija ne konča
(okrog pet minut) in odčitamo absorpcijo raztopin v referenčni in
vzorčni celici (A(2)).
Izračunamo razliko absorpcij (A(2) A(1)) za referenčno celico in
celico z vzorcem, in dobimo DeltaAR in DeltaAS.
Na koncu izračunamo razliko med temi razlikami:
DeltaA = DeltaAR DeltaAS
Opomba: Čas, ki je potreben, da se konča aktivnost encimov, se
lahko od ene serije do druge razlikuje. Zgornja vrednost je samo
referenca in jo je priporočljivo določiti za vsako posamezno
serijo.
f) Izražanje rezultatov
Koncentracija citronske kisline je izražena v miligramih na liter,
zaokrožena na najbližje celo število.
1. Postopek izračuna
Splošna formula za izračun koncentracije v mg/l je:
(op. glej prilogo Slika 15)
kjer je:
V = volumen testne raztopine v ml (tukaj 3,14 ml)
v = volumen vzorca v ml (tukaj 0,2 ml)
M = molekulska masa, ki jo določamo (tukaj M = 192,1 g/mol za
brezvodno citronsko kislino)
d = dolžina optične poti v cm (tukaj 1 cm)
epsilon = absorpcijski koeficient NADH (pri 340 nm, e = 6,3 mmol(na
-1) x 1 x cm(na -1),
zato je:
C = 479 x DeltaA
Če je bil vzorec med pripravo razredčen, rezultat pomnožimo s
faktorjem razredčitve.
Opomba:
Pri 334 nm: C = 488 x DeltaA (= 6,2 m mol(na -1) x 1 x cm(na
-1))
pri 365 nm: C = 887 x DeltaA (= 3,4 m mol(na -1) x 1 x cm(na
-1))
2. Ponovljivost (r)
Koncentracija citronske kisline, manjša od 400 mg/l: r = 14
mg/l
Koncentracija citronske kisline, večja od 400 mg/l: r = 28 mg/l
3. Obnovljivost (R)
Koncentracija citronske kisline, manjša od 400 mg/l: R = 39
mg/l
Koncentracija citronske kisline, večja od 400 mg/l: R = 65 mg/l
XIV. Določanje ogljikovega
dioksida
27. člen
(princip metod)
Referenčna metoda
Mirna vina (tlak CO(2) < / = 0,5 x 10(na 5) Pa) (na 1)
Določen volumen vzorca ohladimo na približno 0 °C in zmešamo z
zadostno količino natrijevega hidroksida, da dobimo pH vrednost 10
do 11. Titracijo se izvede s kislo raztopino v prisotnosti encima
karbonske anhidraze. Koncentracija ogljikovega dioksida se izračuna
iz volumna kisline, ki je potreben, da se pH spremeni od 8,6
(hidrogen karbonatna oblika) na 4,0 (ogljikova kislina). Pod istimi
pogoji se izvede slepa titracija na razplinjenem vinu, da se
upošteva prostornino raztopine natrijevega hidroksida, ki jo
sprejmejo vinske kisline.
Peneča in biser vina
Vzorec vina za analizo se ohladi skoraj do ledišča. Ko se odvzame
količina, ki se bo uporabila kot slepi vzorec po dekarbonizaciji,
je treba preostalo količino v steklenici napraviti alkalno, da se
ves ogljikov dioksid veže v obliki Na(2)CO(3). Titracijo se izvede
s kislo raztopino v prisotnosti encima karbonske anhidraze.
Vsebnost ogljikovega dioksida se izračuna iz prostornine kisle
raztopine, ki je potrebna, da se pH spremeni od 8,6 (hidrogen
karbonatna oblika) na 4,0 (ogljikova kislina). Pod istimi pogoji se
izvede slepa titracija na razplinjenem vinu, da se upošteva volumen
natrijevega hidroksida, ki ga sprejmejo vinske kisline.
Običajna metoda
Peneča in biser vina
Manometrska metoda: z afrometrom se nadtlak ogljikovega dioksida
meri neposredno v steklenici.
28. člen
(referenčna metoda)
1. Mirna vina (tlak CO(2) < / = 0,5 x 10(na 5)
Pa)
a) Aparature
Magnetno mešalo
pH meter
b) Reagenti
Raztopina natrijevega hidroksida, NaOH, 0,1 M;
Raztopina žveplove(VI) kisline, H(2)SO(4), 0,05 M;
Raztopina encima karbonske anhidraze, 1 g/l.
c) Postopek
Vzorec vina ohladimo na približno 0 °C skupaj z 10 ml pipeto,
ki je bila uporabljena za odvzem vzorca.
25 ml raztopine natrijevega hidroksida (prva alinea točke 1.b) tega
člena) damo v 100 ml čašo; dodamo dve kapljici vodne raztopine
ogljikove anhidraze (tretja alinea točke b) tega člena). S pipeto,
ohlajeno na 0 °C, dodamo 10 ml vina.
Čašo postavimo na magnetno mešalo, namestimo pH-elektrodo in počasi
mešamo.
Ko tekočina doseže sobno temperaturo, jo počasi titriramo z
raztopino žveplove(VI) kisline (druga alinea točke 1.b) tega člena)
dokler pH ne doseže 8,6. Odčitamo volumen porabljenega titranta na
bireti.
Nadaljujemo titracijo z žvepleno kislino, dokler pH ne doseže
4,0.
n je porabljen volumen titranta od vrednosti pH 8,6 do 4,0.
Iz približno 50 ml vzorca vina odstranimo CO(2) tako, da ga tri
minute stresamo v vakuumu, pri čemer se bučka greje v vodni kopeli
pri približno 25 °C.
Ponovimo zgornji postopek na 10 ml razplinjenega vina.
n je porabljen volumen 0,05 M žveplove(VI) kisline.
d) Izražanje rezultatov
1 ml 0,05 M raztopine žveplove(VI) kisline ustreza 4,4 mg
CO(2).
Koncentracija CO(2) v gramih na liter vina je podana s formulo:
0,44 x ( n - n' )
Izražena je na dve decimalni mesti natančno. Ovrednotenje
rezultatov določa točka 2.e) tega člena.
Opomba: Če vino vsebuje malo CO(2) (CO(2) < 1 g/l), je treba
dodati encim karbonsko anhidrazo, ki katalizira hidracijo
CO(2).
2. Peneča in biser vina
a) Aparature
Magnetno mešalo
pH meter
b) Reagenti
Natrijev hidroksid, NaOH, 50% (m/m).
Raztopina žveplove(VI) kisline, H(2)SO(4), 0,05 M.
Raztopina encima karbonske anhidraze, 1 g/l.
c) Postopek
Označimo nivo vina v steklenici in ga nato ohlajamo, dokler ne
začne zmrzovati. Nato pustimo, da se steklenica nekoliko ogreje in
jo pri tem stresamo, da ledeni kristalčki izginejo. Hitro
odstranimo zamašek in 45 do 50 ml vina damo v merilni valj za slepo
titracijo. Točen volumen odvzetega vina v ml se določi tako, da se
odčita na valju, ko se ponovno segreje na sobno temperaturo.
Takoj po odvzemu slepega vzorca v steklenico z volumnom 750 ml
dodamo 20 ml raztopine natrijevega hidroksida (prva alinea točke
2.b) tega člena).
Počakamo, da se vino segreje na sobno temperaturo.
V 100 ml čašo damo 30 ml prevrete destilirane vode in dve kapljici
raztopine encima karbonske anhidraze (tretja alinea točke 2.b) tega
člena). Dodamo 10 ml vina, ki smo ga napravili alkalnega. Čašo
postavimo na magnetno mešalo, namestimo elektrodo in magnet in
počasi mešamo.
Počasi titriramo z raztopino žveplove(VI) kisline (druga alinea
točke 2.b) tega člena), dokler pH ne doseže 8,6. Odčitamo volumen
porabljenega titranta na bireti.
Počasi nadaljujemo titracijo z žveplovo(VI) kislino, dokler pH ne
doseže 4,0.
n je porabljen volumen titranta od vrednosti pH 8,6 do 4,0.
Iz v ml vina, ki smo ga dali na stran za slepo titracijo, odvzamemo
CO(2) tako, da ga tri minute stresamo pod vakuumom v bučki, ki se
greje v vodni kopeli pri približno 25 °C. Odvzamemo 10 ml
razplinjenega vina in dodamo 30 ml prevrete destilirane vode,
dodamo dve do tri kaplje raztopine natrijevega hidroksida, da
dobimo pH od 10 do 11. Nato izvedemo postopek iz prejšnjega
odstavka.
n je porabljen volumen 0,05 M žveplove(VI) kisline.
d) Izražanje rezultatov
1 ml 0,05 M raztopine žveplove(VI) kisline ustreza 4,4 mg
CO(2).
Izpraznimo steklenico vina, katerega smo napravili alkalnega, in
določimo na približno 1 ml natančno začeten volumen vina, tako da
do oznake dolijemo vodo. Volumen zabeležimo z V ml.
Koncentracija CO(2) v gramih na liter vina je podana s formulo:
(op. glej prilogo Slika 16)
Rezultat se izrazi na dve decimalni mesti
natančno.
Ovrednotenje rezultatov določa točka 2.e) tega člena.
e) Ovrednotenje rezultatov
Nadtlak pri 20 °C (P(20)), izražen v pascalih, je podan z
naslednjo formulo:
(op. glej prilogo Slika 17)
kjer je:
Q = koncentracija CO(2) v g/l vina;
A = volumski delež alkohola pri 20 °C v%;
S = vsebnost sladkorja v vinu v g/l;
Patm = zračni tlak v atmosferi v Pa.
29. člen
(običajna metoda)
1. Peneča in biser vina
a) Aparatura
Afrometer
Oprema, ki omogoča merjenje nadtlaka v steklenicah s penečim in
biser vinom, se imenuje afrometer. Ima različno obliko glede na
način, kako je steklenica zamašena (kovinska kronska zaporka,
navojna zaporka, plutovinast zamašek ali plastični zamašek.
Afrometer ima skalo v pascalih (Pa), čeprav je bolj praktično kot
enoto uporabljati 10(na 5) Pa ali kilopascal (kPa).
Afrometri spadajo v različne razrede. Razred manometrov pomeni
natančnost merjenja glede na celotno skalo, izražena kot odstotek
(npr. 1000 kPa razred manometrov I pomeni, da se največji tlak 1000
kPa lahko odčita na + / - 10 kPa natančno.) Za natančnost merjenja
se priporoča instrumente razreda I.
Afrometre je treba redno pregledovati (najmanj enkrat letno).
b) Postopek
Meritve je treba opraviti na steklenicah, katerih temperatura je
konstantna najmanj 24 ur.
Ko predremo zaporko, plutovinast ali plastični zamašek, moramo
steklenico močno stresati, dokler tlak ne postane konstanten in
lahko odčitamo vrednost.
c) Izražanje rezultatov
Nadtlak pri 20 °C (P(20)) je izražen v pascalih (Pa) ali v
kilopascalih (kPa).
Izraziti ga je treba v obliki, ki je skladna z natančnostjo
manometra (npr. pri manometrih razreda I s celotno skalo 1000 kPa
kot 6,3 x 10(na 5) Pa ali 630 kPa in ne kot 6,33 x 10(na 5) Pa ali
633 kPa).
Če je temperatura, pri kateri se opravi meritev, drugačna od 20
°C, je potreben popravek izmerjeni tlak se pomnoži s
koeficientom:
(op. glej prilogo Slika 18)
podanim v tabeli I, ki je v prilogi 6 objavljena
skupaj s tem navodilom, kot njegov sestavni del. Na ta način dobimo
rezultat pri 20 °C.
30. člen
(razmerje med tlakom in
koncetracijo ogljikovega dioksida, ki ga vsebujejo biser vina)
Iz nadtlaka pri 20 °C (P(20)) se absolutni tlak
pri 20 °C(Pabs) izračuna po formuli:
Pabs = Patm + P(20)
Koncentracija ogljikovega dioksida v vinu je podana z naslednjim
razmerji:
v litrih CO(2) na liter vina:
(op. glej prilogo Slika 19)
- v gramih CO(2) na liter vina:
(op. glej prilogo Slika 20)
kjer je A alkoholna stopnja vina pri 20 °C, S
je vsebnost sladkorja v vinu v gramih na liter.
XV. Končna določba
31. člen
(veljavnost navodila)
To navodilo začne veljati petnajsti dan po objavi v
Uradnem listu Republike Slovenije.
Ljubljana, dne 09. maja 2001 |
|
mag. Franc BUT l. r.
Minister
za kmetijstvo,
gozdarstvo in prehrano
|
Pripeti dokumenti
Avtor: ZŽI