Pravilnik o veterinarsko-sanitarnem nadzoru živilskih obratov, veterinarsko-sanitarnih pregledih ter o pogojih zdravstvene ustreznosti živil in surovin živalskega izvora - UL 100/99
Na podlagi sedemintridesete alinee 114. člena
zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 82/94, 21/95 in 16/96)
izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
P R A V I L N I K
o veterinarsko-sanitarnem nadzoru živilskih obratov,
veterinarsko-sanitarnih pregledih ter o pogojih zdravstvene
ustreznosti živil in surovin živalskega izvora
1. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
(vsebina pravilnika)
Ta pravilnik ureja način opravljanja obveznih
veterinarsko-sanitarnih pregledov (v nadaljnjem besedilu: pregledi)
živali, surovin in živil živalskega izvora, izvajanje
veterinarsko-sanitarnega nadzora (v nadaljnjem besedilu: nadzor)
živilskih obratov in kriterije ter normative za ocenjevanje
zdravstvene ustreznosti živil in surovin živalskega izvora v
proizvodnji pred oddajo v promet za javno potrošnjo.
2. člen
(naloge in cilji)
Naloge in cilji nadzora in pregledov so:
varstvo zdravja potrošnikov pred zoonozami in pred zastrupitvami
ter drugimi škodljivimi posledicami, ki jih lahko povzročijo
zdravstveno neustrezna živila živalskega izvora;
izvajanje veterinarsko-sanitarnega reda in stalnih preventivnih
ukrepov za preprečevanje širjenja živalskih kužnih bolezni in
dajanja zdravstveno neustreznih živil živalskega izvora v
promet;
izvajanje ukrepov ob kršitvah veterinarsko-sanitarnega reda;
izvajanje ukrepov ob ugotovitvi zoonoze, druge kužne bolezni ali
sumu na kužno bolezen pri pregledu živali;
izvajanje ukrepov ob ugotovitvi, da so živila živalskega izvora
zdravstveno neustrezna;
analiziranje in ocenjevanje drugih bolezni na posameznih posestvih
in območjih ter drugih razlogov, ki lahko povzročijo gospodarsko
škodo, zdravstveno neustreznost živil in slabšo obstojnost živil
(zrejne, notranje bolezni,poškodbe med transportom, pogini, hlevski
pogini itn.);
izvajanje ukrepov za varstvo človekovega okolja pred onesnaženjem z
odpadki in odplakami iz živilskih obratov;
zaščita živali pred mučenjem.
3. člen
(pomeni izrazov)
Posamezni izrazi v tem pravilniku pomenijo:
1. Pristojni organ za veterinarstvo je Veterinarska uprava
Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: VURS).
2. Uradni veterinar je doktor veterinarske medicine, zaposlen na
VURS, ki je med drugim pristojen za:
opravljanje pregledov živali, surovin in živil za javno
potrošnjo;
opravljanje pregledov opreme in obratov, v katerih se proizvaja in
daje v promet surovine oziroma živila za javno potrošnjo;
izvajanje nadzora živilskih obratov;
izdajanje potrdil o zdravstveni ustreznosti surovin in živil.
3. Lastne kontrole so notranja kontrola in program čiščenja in
dezinfekcije ter druge predpisane kontrole, ki jih mora izvajati
nosilec dejavnosti v svojem obratu.
4. Hermetično zaprta embalaža je neprepustna embalaža, ki je, potem
ko je zaprta, namenjena zaščiti vsebine pred vstopom
mikroorganizmov med in po toplotni obdelavi.
5. Konzerviranje pomeni vsak postopek, s katerim dosežemo, da so
embalirana živila tako obdelana v hermetično zaprti embalaži, da so
vsi mikroorganizmi, ki bi se lahko razmnožili, uničeni ali
inaktivirani, ne glede na temperaturo, pri kateri bo proizvod
skladiščen.
6. Klavne živali so kopitarji (konji, mezgi, osli in mule),
parkljarji (goveda, bivoli, ovce, koze in prašiči), perutnina
(kokoši, purani, race in druga domača perutnina, noji), kunci,
žabe, gojena divjad in druge gojene živali za klanje z namenom
prehrane ljudi.
7. Gojena divjad so divji kopenski sesalci ali ptice, ki se jih
redi kot domače živali in kolje kot domače živali.
8. Uplenjena divjad so divje živali, določene s predpisi o divjadi
in lovstvu, katerih meso je uporabno za prehrano ljudi in se jih ne
kolje kot domače živali, temveč lovi v skladu s predpisi o lovstvu.
Za gojeno divjad štejejo tudi divji sesalci in ptice, ki prosto
živijo na zaprtem območju podobno kot prosto živeča divjad in se
jih lovi v skladu s predpisi o lovstvu.
9. Druge živali za prehrano ljudi so ribe, školjke, raki, želve,
polži ter divjad, ki se lovi in se uporablja za prehrano ljudi.
10. Živalski odpadki z visokim tveganjem (v nadaljnjem besedilu:
konfiskat) so celi trupi živali, posamezna živalska tkiva, telesne
tekočine ali drugi materiali živalskega izvora, predelani ali
nepredelani, ne glede na vrsto živali, za katere je uradni
veterinar ugotovil, da so patološko spremenjeni, kužni ali
kontaminirani, in predstavljajo material z visokim tveganjem za
širjenje kužnih bolezni, predvsem zoonoz, oziroma lahko drugače
ogrozijo zdravje ljudi.
11. Živalski odpadki z nizkim tveganjem (v nadaljnjem besedilu:
odpadki) so klavnični in drugi odpadki živalskega izvora, razen
konfiskata iz prejšnje točke, ki niso namenjeni za prehrano ljudi,
in predstavljajo material z nizkim tveganjem za širjenje kužnih
bolezni, predvsem zoonoz.
12. Zoonoze so bolezni ali infekcije, ki se po naravni poti
prenašajo z živali-vretenčarjev na ljudi in obratno.
13. Epizootija (epidemija) so številnejši primeri kužne bolezni, ki
glede na pogostnost primerov, čas, kraj in prizadete vrste živali
presegajo pričakovano število primerov.
14. Okuženo območje je območje, na katerem je ugotovljen en ali več
virov okužbe, in na katerem so dane možnosti za širjenje
okužbe.
15. Ogroženo območje je območje, na katero se lahko prenese bolezen
z okuženega območja in na katerem so dane možnosti za širjenje
okužbe.
16. Lastna domača poraba živil živalskega izvora je poraba za
potrebe lastne družine imetnika živali. Vsak drug način porabe ali
prometa tudi na turistični kmetiji, v gostilni, kmetiji odprtih
vrat, prireditvah itd. se šteje za javno potrošnjo.
17. Hlev z nepreverjenimi ali sumljivimi epizootiološkimi razmerami
je hlev imetnika živali, v katerem se ne opravljajo predpisane
preiskave živali, ali imetnika živali, ki se ukvarja z nedovoljenim
in nenadzorovanim prometom z živalmi in živili. Odločbo o tem izda
pristojni veterinarski inšpektor.
18. Proizvodno skladišče je prostor v sestavi živilskega obrata,
kjer se lahko hranijo samo živila lastne proizvodnje.
19. Meso so vsi užitni deli klavnih živali in divjadi.
20. Ribji izdelki so sveže ali predelane morske ali sladkovodne
živali, njihovi deli, vključno z ikrami, razen vodnih sesalcev in
dvoživk.
21. Surovo mleko je mleko, dobljeno z izločanjem mlečnih žlez krav,
ovac, koz ali bivolic, ki ni bilo segreto na več kot 40 °C ali
podvrženo postopku z enakovrednim učinkom in mu ni nič odvzeto
oziroma dodano.
22. Standardizirano mleko je surovo tekoče ali zamrznjeno mleko,
katerega sestava je bila spremenjena, pod pogojem, da so te
spremembe omejene na dodajanje oziroma odvzemanje naravnih mlečnih
sestavin.
23. Mleko za proizvodnjo mlečnih izdelkov je surovo oziroma
standardizirano mleko za predelavo (tekoče ali zamrznjeno) in
surovo oziroma standardizirano mleko, ki je bilo podvrženo
dovoljeni fizikalni obdelavi, kot je toplotna obdelava ali
termizacija oziroma je bila njegova sestava spremenjena pod
pogojem, da so te spremembe omejene na dodajanje oziroma odvzemanje
naravnih mlečnih sestavin.
24. Pitno mleko je embalirano toplotno obdelano surovo ali
standardizirano mleko v manjših embalažnih enotah, namenjeno
prodaji končnemu potrošniku za pitje, ali mleko, obdelano s
pasterizacijo za prodajo v cisternah za nadaljnjo obdelavo.
25. Mlečni izdelki so:
izdelki, ki se pridobivajo izključno iz mleka, pri čemer se lahko
dodajo snovi, potrebne za njihovo proizvodnjo, če se te snovi ne
uporabljajo zato, da bi v celoti ali deloma zamenjale katerokoli
sestavino mleka;
sestavljeni izdelki, katerih bistveni del je mleko ali mlečni
izdelek glede na količino ali značilnost izdelka in katerih
sestavine ne zamenjujejo in niso namenjene zamenjavi neke sestavine
mleka.
26. Toplotna obdelava mleka je vsaka obdelava s toploto, ki takoj
po uporabi povzroči negativno reakcijo na preskus fosfataze.
27. Termizacija mleka je segrevanje surovega mleka za vsaj 15
sekund pri temperaturi med 57 °C in 68 °C, tako da mleko po
obdelavi še izkazuje pozitivno reakcijo na preskus fosfataze.
28. Primarna proizvodnja mleka je celoten proces pridobivanja
surovega mleka na samem posestvu, vključno s hlajenjem, do trenutka
odpreme s posestva.
29. Sekundarna proizvodnja mleka in mlečnih izdelkov je tehnološki
proces, ki se prične, ko je surovo mleko odpremljeno s posestva do
trenutka, ko je za končni izdelek izdano veterinarsko potrdilo o
zdravstvenem stanju živila.
30. Ostanki škodljivih snovi so ostanki snovi s farmakološkim
delovanjem, ostanki onesnaženja okolja in drugih snovi ter njihovih
metabolitov, ki lahko preidejo v živila živalskega izvora in
ogrozijo zdravje ljudi.
31. Zdravila za uporabo v veterinarski medicini (v nadaljnjem
besedilu: zdravila) so izdelki, za katere je po znanstveni poti in
po postopku, ki ga določijo predpisi o zdravilih za uporabo v
veterinarski medicini, ugotovljeno, da jih je v določenih količinah
in na določen način dovoljeno uporabljati na živalih, da bi se
odkrile, preprečile, zatrle ali zdravile bolezni oziroma
spodbudile, obnovile, spremenile ali popravile živalske telesne
funkcije ali dosegli drugi veterinarsko-medicinski upravičeni
cilji.
32. Prepovedane snovi in preparati so tiste snovi in preparati, ki
jih je po predpisih prepovedano dajati živalim.
33. Nedovoljeno tretiranje živali pomeni uporabo nedovoljenih
substanc oziroma preparatov, ali uporabo substanc in preparatov, ki
so po predpisih sicer dovoljeni, vendar za drugačne namene ali pod
drugačnimi pogoji kot to določajo predpisi.
34. Uradni vzorec je vzorec, ki ga je treba odvzeti za namene
ugotavljanja ostankov škodljivih snovi, opremljen s podatki o vrsti
živali, tipu, odvzeti količini, načinu odvzema, spolu živali in o
poreklu živali ali živalskega proizvoda.
35. Karenčna doba je čas računan v dnevih, ki preteče od dneva
zadnje aplikacije zdravila živali do dneva, ko v organizmu živali
ali njenih izločkih ni več ostankov zdravila.
36. DDD ukrepi so ukrepi za uničevanje glodalcev (deratizacija),
mrčesa (dezinsekcija) in mikroorganizmov (dezinfekcija).
37. Beta agonisti so blokatorji beta-adrenoreceptorjev.
38. Pooblaščeni laboratorij je laboratorij, ki ga pristojni organ
pooblasti za opravljanje preiskav uradnih vzorcev.
39. Evidence so dokumenti, ki jih o opravljenem nadzoru vodijo
nosilci dejavnosti in uradni veterinarji na predpisanih obrazcih,
lahko pa se jih vodi tudi elektronsko pod pogojem, da je
računalniški program tak, da podatkov ni mogoče naknadno
spreminjati.
4. člen
(obvezni pregled)
(1) Ta pravilnik določa obvezni
veterinarsko-sanitarni pregled za naslednje živali, surovine in
živila:
a) klavne živali pred zakolom;
b) meso klavnih živali in uplenjene divjadi, namenjenega za javno
potrošnjo;
c) mesne izdelke, namenjene za javno potrošnjo;
d) mleko in mlečne izdelke, namenjene za javno potrošnjo;
e) jajca in jajčne izdelke, namenjene za javno potrošnjo;
f) ribe in ribje izdelke, namenjene za javno potrošnjo;
g) med za javno potrošnjo,
h) rake, školjke, polže in žabe ter za izdelke iz rakov, školjk,
polžev in žab, namenjene za javno potrošnjo;
i) govedo in kopitarje ter bivole, bizone in gojeno divjad pred
zakolom in po njem ter za divjad po odstrelu, če je njihovo meso
namenjeno za lastno domačo porabo ali za krmljenje živali;
j) vse klavne živali, živila in surovine, ki so namenjene za lastno
domačo porabo ali za krmljenje živali, v primeru, ko to odredi
minister pristojen za veterinarstvo, zaradi izjemnih epizootoloških
razmer.
(2) Pregled je obvezen tudi za prostore in opremo živilskih
obratov, druge surovine in dodatke, ter embalažni in pakirni
material, ki se uporabljajo pri obdelavi, predelavi in skladiščenju
živil iz tega pravilnika in za evidence lastnih kontrol.
5. člen
(obvezni nadzor)
Živilski obrati morajo biti pod
veterinarsko-sanitarnim nadzorom. Živilski obrat ne more pričeti
opravljati dejavnosti, dokler ni registriran in VURS ne določi
uradnega veterinarja.
6. člen
(obveznosti nosilca dejavnosti)
(1) Nosilec dejavnosti živilskega obrata (v
nadaljnjem besedilu: nosilec dejavnosti) mora najpozneje 24 ur pred
začetkom proizvodnje prijaviti uradnemu veterinarju klanje živali
oziroma proizvodnjo živil, za katere je obvezen pregled.
(2) Nosilec dejavnosti mora uradnemu veterinarju zagotoviti:
ustrezne pogoje in pomoč pri opravljanju pregleda;
ob vsakem času prost dostop do vseh prostorov in dokumentacije, ki
je potreben za izvajanje veterinarsko-sanitarnega nadzora.
7. člen
(veterinarski tehniki)
Določena tehnična dela pregleda in nadzora
opravljajo veterinarski tehniki, pod vodstvom in nadzorstvom
uradnega veterinarja.
2. URADNA KONTROLA ŽIVILSKIH
OBRATOV
8. člen
(pristojnost in pogostnost
sistematičnih uradnih kontrol)
(1) Sistematično uradno kontrolo industrijskih
obratov in uradnih veterinarjev v teh obratih opravljajo strokovne
komisije, ki jih imenuje predstojnik VURS, obrate pa je treba
pregledati najmanj šestkrat letno oziroma vsaka dva meseca. O
ugotovitvah komisija obvesti predstojnika VURS.
(2) Obrtniške obrate mora najmanj dvakrat letno, kmetijske obrate
pa najmanj enkrat letno pregledati veterinarska inšpekcija.
(3) Uradna kontrola obsega:
pregled higiensko tehničnega stanja obrata;
pregled čistoče prostorov, opreme, pribora in osebja;
pregled evidenc o lastnih kontrolah, ki jih izvaja nosilec
dejavnosti v živilskem obratu, ter njihove učinkovitosti zlasti
glede rezultatov teh kontrol;
pregled veljavnosti sanitarnih knjižic zaposlenega osebja;
pregled dokumentacije o delu uradnega veterinarja v obratu;
pregled izvozno-uvozne dokumentacije;
pravilnost uporabe veterinarske oznake in etiket o zdravstveni
ustreznosti živil;
pogoje skladiščenja in transporta.
(4) O opravljeni uradni kontroli industrijskega obrata komisija
sestavi zapisnik in napiše oceno, ali pregledani obrat še
izpolnjuje predpisane pogoje.
3. NADZOR OBRATA
9. člen
(nadzor lastnih kontrol obrata)
(1) Nosilec dejavnosti v obratu mora predložiti
uradnemu veterinarju osnutek programa lastnih kontrol. Uradni
veterinar v živilskem obratu izda k programu lastnih kontrol,
katerih oblika in vsebina so predpisani v tem pravilniku, pisno
soglasje in ga vroči nosilcu dejavnosti. Če uradni veterinar ne
soglaša s predlaganim programom, ga mora nosilec dejavnosti
popraviti skladno z zahtevami uradnega veterinarja.
(2) Metode preiskav in kontrol, ki jih opravlja nosilec dejavnosti
obrata morajo biti primerljive z uradnimi preiskavami in
kontrolami. Evidence o opravljenih kontrolah, ki jih morata voditi
nosilec dejavnosti in uradni veterinar, morajo biti vsebinsko
enake, tako da je mogoče primerjati rezultate.
(3) Uradni veterinar v živilskem obratu si mora pripraviti program
rednih pregledov, ki jih bo periodično opravljal v obratu.
(4) Uradni veterinar mora v živilskem obratu, kjer opravlja nadzor,
stalno preverjati uspešnost in pravilnost izvajanja lastnih kontrol
obrata. O vsaki kontroli oziroma dejanju, ki ga opravi pri nadzoru,
mora voditi evidenco na obrazcu št. 1, ki je kot priloga št. 1
objavljen skupaj s tem pravilnikom kot njegov sestavni del.
10. člen
(lastna kontrola
higiensko-tehničnega stanja obrata)
(1) Nosilec dejavnosti mora zagotoviti redno
kontrolo higiensko-tehničnega stanja. O rezultatih teh kontrol vodi
evidenco na obrazcu št. 15, ki je v prilogi št. 2 objavljen skupaj
s tem pravilnikom kot njegov sestavni del.
(2) Uradni veterinar mora kontrolirati izvajanje kontrol iz
prejšnjega odstavka tako, da pregleda dokumentacijo, ki jo vodi
nosilec dejavnosti in preverja, če se ugotovitve lastne kontrole
ujemajo z dejanskim stanjem v obratu.
11. člen
(nadzor nad higieno v obratu)
(1) Uradni veterinar mora pred začetkom dela
pregledati vse proizvodne prostore (v nadaljnjem besedilu:
prostori) in opremo ter ugotoviti njihovo higiensko stanje in
primernost za uporabo. Neustrezne prostore in opremo izloči iz
uporabe tako, da jih označi.
(2) Uradni veterinar pregleda prostore in opremo praviloma pred
začetkom dela v teh prostorih, v nekaterih primerih pa lahko
pregled opravi tudi med delom. Pri tem pregledu uradni veterinar
dejansko preveri izvajanje lastnih kontrol nosilca dejavnosti v
obratu in vodi evidenco o opravljenih pregledih vodi na obrazcu št.
1 iz priloge 1.
12. člen
(prepoved uporabe opreme in
prostorov)
(1) Če uradni veterinar ugotovi, da prostori ali
oprema ne ustrezajo predpisanim pogojem, jih označi in prepove
uporabo. Oznake prepovedi kartice, morajo biti rumene barve,
njihova oblika in vsebina je objavljena v prilogi št. 4 skupaj s
tem pravilnikom kot njegov sestavni del.
(2) Neustrezna oprema je oprema, ki lahko v neposrednem ali
posrednem stiku povzroči kontaminacijo proizvodov (npr. slabo
oprani in očiščeni stroji, posoda, vozički, mize, tiri, prostori
idr.).
(3) Premično opremo, ki se je zaradi poškodb ne sme uporabljati, je
treba izločiti iz nadaljnje uporabe, in odstraniti iz delovnega
prostora. Na premično opremo se namesti kartica oznaka in na oznaki
se obkroži številka 1 pred besedo Odstraniti ter vpišejo vsi drugi
podatki. Enako je treba označiti tudi nepremično opremo (npr.
veliki stroji idr.), ki je nosilec dejavnosti ne namerava
popraviti.
(4) Če se iz uporabe izloči umazana, težko premična oprema, katere
dele je treba popraviti ali zamenjati, ali prostor ali del
prostora, se na ustrezno mesto namesti oznaka prepovedi uporabe in
v kvadratu te oznake obkroži številka 2 pred besedo Usposobiti, kar
pomeni, da prepoved neha veljati šele potem, ko se jih usposobi za
uporabo.
(5) Če se iz uporabe izloči skupina predmetov (npr. posode za meso
ipd.), ni treba označiti vsakega predmeta posebej, temveč se
oznaka, nameščena na en predmet, nanaša na vso skupino. Na kartici
se poleg predmeta, katerega uporaba je prepovedana, navede tudi
število predmetov, ki jih je treba usposobiti za uporabo.
(6) Če kakšen prostor ne izpolnjuje higienskih ali drugih
predpisanih pogojev, oziroma če je treba tak prostor popraviti, ga
je treba zakleniti in na vrata pritrditi oznako o prepovedi
uporabe. Če samo del prostora ne izpolnjuje higienskih ali drugih
predpisanih pogojev, ga je treba ločiti z improvizirano lahko
ograjo, na katero se pritrdi oznaka o prepovedi uporabe (kartica)
tega dela prostora. Ta ukrep je lahko samo začasen.
(7) Na oznako prepovedi je treba vpisati ustrezne podatke o
prostoru oziroma opremi ter razlog za prepoved. Uradni veterinar
vpiše na kartico oznako datum, se podpiše ter kartico oznako
pritrdi na predmet (z vrvico ali gumico), kupon pa odtrga in
obdrži. Opreme ali prostora, katere uporaba je prepovedana, ni
dovoljeno uporabljati, dokler uradni veterinar ne ugotovi, da so
odpravljene pomanjkljivosti, zaradi katerih je bila prepoved
izrečena. Ko nosilec dejavnosti opremo ali prostor znova usposobi
za uporabo, jih pregleda uradni veterinar, in če ugotovi, da so
pomanjkljivosti odpravljene, odstrani oznako o prepovedi uporabe.
Kartice oznake o prepovedi uporabe sme odstraniti samo uradni
veterinar, ki jih je postavil. V rubriko za zaporedne številke na
kartici se vpiše zaporedna številka evidence, ki jo v ta namen vodi
uradni veterinar.
(8) O uporabi kartic za označevanje prepovedi vodi uradni veterinar
evidenco na obrazcu št. 11 v prilogi št. 1.
13. člen
(nadzor pitne vode)
(1) Uradni veterinar mora zahtevati, da nosilec
dejavnosti zagotovi ažuriran načrt vodovodnega omrežja obrata z
vrisanimi in oštevilčenimi pipami oziroma drugimi odvzemnimi mesti.
Iz načrta morajo biti jasno vidne inštalacije pitne vode in
tehnološke vode. Vrisana morajo biti merilna mesta temperature vode
(postavitev termometrov). Uradnemu veterinarju mora nosilec
dejavnosti predložiti letni program vzorčenja vode. Izvajanje
programa preverja uradni veterinar in o tem vodi evidenco na
obrazcu št. 2 v prilogi št. 1.
(2) Uradni veterinar mora izpolniti in hraniti v arhivu osnovne
podatke o sistemu preskrbe z vodo v obratu na obrazcu št. 3 v
prilogi št. 1.
(3) Pitna voda, ki jo uporablja obrat, je lahko klorirana ali ne,
odvisno od higienske kvalitete in izvora vode. Če obrat uporablja
vodo iz mestnega vodovoda ali lastnega vodnjaka, ki ni klorirana in
je higiensko neoporečna, dodatno kloriranje v obratu ni
obvezno.
(4) Če se voda klorira v živilskem obratu, jo je treba kontrolirati
na vsebnost rezidualnega klora najmanj 3 x na dan s priznano
metodo. Vsebnost preostalega klora v klorirani vodi ne sme nikdar
pasti pod 0,1 mg/l (ppm). O teh kontrolah je treba voditi
evidenco.
14. člen
(kontrola pitne vode)
(1) Vzorce vode je treba vzeti in dostaviti v
laboratorij:
enkrat letno iz mesta, ki je čim bližje vstopu vodovoda v omrežje
obrata;
enkrat mesečno iz vodnega rezervoarja in iz posameznih pip, razen
tistih, ki jih uporablja izključno osebje, ki ne dela neposredno v
proizvodnji živil. Vzorce za mesečno kontrolo vode je treba jemati
sistematično, tako da se postopoma v tekočem letu pregleda voda
vsaj enkrat iz vsake pipe v obratu;
enkrat tedensko je treba pregledati vodo, ki se uporablja za
hlajenje konzerv, če se voda reciklira, enkrat mesečno pa se
pregleda voda iz pipe, ki napaja napravo za hlajenje konzerv, če se
uporablja sveža voda za hlajenje vsake posamezne šarže.
(2) Vzorce je treba preiskati na:
a) skupno število bakterij pri inkubaciji na 22 °C 72 ur,
b) skupno število bakterij pri inkubaciji na 37 °C 48 ur,
c) koliforme,
d) koliforme fekalnega izvora (E. coli),
e) fekalne streptokoke,
f) sulfitoreducirajoče klostridije.
(3) Vzorce vode za mikrobiološko kontrolo je treba dostaviti v
pooblaščen laboratorij. Če je voda klorirana, je treba najprej
nevtralizirati preostali klor z natrijevim tiosulfatom (5% Na2 S2
O3).
(4) Najmanj enkrat letno je potrebno odvzeti tudi vzorec vode iz
obrata za celovito fizikalno-kemijsko analizo in ga dostaviti v
pooblaščen laboratorij.
(5) Vzorce vode je treba oceniti skladno s predpisi o zdravstveni
ustreznosti pitne vode.
15. člen
(kontrola DDD ukrepov)
(1) Za izvajanje DDD ukrepov mora nosilec
dejavnosti pripraviti programe, uradni veterinar v obratu pa
preveri njihovo ustreznost, jih odobri, nadzira izvajanje in vodi
evidence o izvedenih ukrepih. Evidenca izvajanja deratizacije, ki
jo vodi nosilec dejavnosti v obratu, mora vsebovati naslednje
podatke:
a) datum nastavljanja vab,
b) imena in številke mest, kjer so bile nastavljene vabe,
c) datum kontrole vab,
d) natančne ugotovitve ob kontroli vab,
e) ukrepe ob ugotovitvi sprememb vab oziroma sumu na prisotnost
glodalcev.
(2) Deratizacijo praviloma opravijo pooblaščene organizacije. Če
opravlja deratizacijo obrat sam, mora imeti za to usposobljene
kadre. Če opravlja deratizacijo pooblaščena organizacija, mora
nosilec dejavnosti skleniti z njo pogodbo o izvajanju deratizacije.
V pogodbi mora biti določeno, kdo opravlja kontrolo
deratizacije. Pripraviti mora načrt, na katerih mestih v obratu se
postavijo zastrupljene vabe, in jih oštevilčiti. Vabe morajo biti
nastavljene na takih mestih, da ni nobene možnosti, da pride vaba v
stik z živili ali aditivi za živila.
(3) Vabe je treba nastaviti vsaka dva meseca. Uradni veterinar
nadzoruje celotno izvajanje deratizacije in vodi evidenco na
obrazcu št. 4 v prilogi št. 1.
(4) Po določenem času, ki ga določita uradni veterinar in
pooblaščena organizacija, ki izvaja deratizacijo, je treba vabe
odstraniti.
(5) Za zastrupljanje vab je dovoljeno uporabljati samo sredstva na
bazi kumarina (po možnosti kumarinske raticide tretje
generacije).
(6) Za dezinsekcijo veljajo določbe tretjega odstavka tega člena.
Nosilec dejavnosti lahko tudi sam opravi dezinsekcijo v delih
objekta, ki so manj nevarni za kontaminacijo živil z ostanki
insekticidov (hlevi, oddelek za konfiskat itd.), če ima za to
usposobljene kadre. V programu dezinsekcije mora biti natančno
napisan postopek dezinsekcije v proizvodnih prostorih. Dezinsekcijo
je treba opravljati v času, ko v proizvodnih prostorih ni živil.
Pooblaščena organizacija, ki izvaja dezinsekcijo, mora o vsaki
opravljeni dezinsekciji izdati potrdilo, ki ga hrani nosilec
dejavnosti v arhivu, prav tako mora biti dokumentirana vsaka
dezinsekcija, ki jo opravi nosilec dejavnosti sam, s podpisom
osebe, ki je izvedla dezinsekcijo. Uradni veterinar nadzoruje
izvajanje dezinsekcije in vodi o tem evidenco na obrazcu št. 5 v
prilogi št. 1.
(7) Pogostnost izvajanja dezinsekcije je odvisna od letnega časa. V
poletnem času je treba opraviti temeljito dezinsekcijo najmanj
enkrat mesečno, če se opazi povečan pojav insektov, pa pogosteje.
Posamezne oddelke objekta (npr. oddelek za zbiranje konfiskata in
vsebine vampov, gnojišče itd.) je treba večkrat tretirati z
insekticidi.
(8) Za dezinsekcijo je dovoljeno uporabljati samo sredstva na bazi
piretrina.
(9) Obvezne periodične dezinfekcije praviloma opravijo pooblaščene
organizacije. Če opravlja to dezinfekcijo obrat sam, mora imeti za
to usposobljene kadre in opremo. Če opravlja dezinfekcijo
pooblaščena organizacija, mora nosilec dejavnosti skleniti z njo
pogodbo o izvajanju. V pogodbi mora biti določeno, kdo opravlja
kontrolo uspešnosti. Nosilec dejavnosti mora hraniti v arhivu
evidence potrdila o opravljeni dezinfekciji in potrdila ali izjave
proizvajalcev sredstev o ustreznosti za živilsko industrijo. Če
dezinfekcijo opravi nosilec dejavnosti sam, mora odgovorna oseba za
izvedbo dezinfekcije izdati potrdilo in se podpisati. Uradni
veterinar nadzoruje izvajanje dezinfekcije in vodi evidenco o tem
na obrazcu št. 1 v prilogi št. 1.
(10) Dezinfekcija se opravlja:
redno po programu čiščenja,
najmanj enkrat mesečno temeljita,
izredna ob izrednih dogodkih, ko jo odredi uradni veterinar.
(11) Kemijska sredstva za opravljanje DDD ukrepov morajo biti
shranjena v zaklenjenih prostorih, katerih ključ ima odgovorna
oseba. Uradni veterinar nadzira evidenco o porabljenih sredstvih,
ki jo mora voditi nosilec dejavnosti v obratu na obrazcu št. 16 v
prilogi št. 2. Svoje ugotovitve uradni veterinar zabeleži na
obrazcu št. 1 v prilogi št. 1.
16. člen
(nadzor programa čiščenja in
dezinfekcije)
(1) Uradni veterinar mora nadzirati izvajanje
programa čiščenja in dezinfekcije v obratu na naslednji način:
vizualno spremlja in kontrolira uspešnost čiščenja in dezinfekcije
s pregledovanjem prostorov, opreme in pribora;
jemlje vzorce za mikrobiološke preiskave opreme in pribora (brisi)
za preverjanje uspešnosti čiščenja in dezinfekcije;
ukrepa v skladu z 12. členom tega pravilnika.
(2) V vsakem delovnem prostoru mora biti na vidnem mestu obešen
list za evidentiranje postopkov čiščenja, na katerem so podatki o
izvedenih dnevnih postopkih čiščenja, na katerem odgovorne osebe
vsakodnevno s podpisom potrjujejo izvedbo čiščenja, vsaj enkrat
tedensko pa jih mora s podpisom potrditi tudi uradni veterinar.
Oblika in vsebina obrazca za vodenje teh evidenc je predpisana na
obrazcu št. 17 v prilogi 2.
17. člen
(kontrola termičnih postopkov in
hlajenja v obratu)
(1) Uradni veterinar mora redno preverjati
pravilnost temperatur hlajenja oziroma segrevanja, ki so predpisane
s predpisi ali lastnimi programi nosilca dejavnosti obrata.
Temperature preverja z neposredno kontrolo merilnih naprav in s
preverjanjem ter potrjevanjem naprav za samodejno zapisovanje
temperatur in drugih parametrov. Termografske liste overi uradni
veterinar s podpisom in pečatom pred uporabo.
(2) Učinkovitost termične obdelave se kontrolira:
a) s preverjanjem termične obdelave živil v hermetično zaprti
embalaži s termoreaktivnim papirjem ali termoindikatorskimi
barvili. Termoreaktivni papir se pritrdi na košare ali vozičke, ko
se jih začne polniti, odstrani pa se ob praznjenju košar ali
vozičkov. Termoindikatorsko barvilo se namaže na pokrov ali steno
embalaže, ki se nalagajo v vozičke ali košare, in sicer v prvi
spodnji in v zadnji zgornji vrsti. Sprememba barve termoreaktivnega
papirja ali termoindikatorskega barvila se kontrolira po končani
termični obdelavi;
b) z merjenjem temperature, dosežene v središču izdelkov, z
globinsko temperaturno sondo oziroma navadnim ali maksimalnim
termometrom po končanem segrevanju. Temperatura, dosežena v
središču izdelkov, se meri pri izdaji dovoljenja za uporabo
določenega režima toplotne obdelave; pri spremembi obstoječih
režimov obdelave; pri spremembi, rekonstrukciji ali popravilu
naprave za toplotno obdelavo; pri načrtovanju tehnološkega procesa
in pri spremembi oblike, mer ali vrste embalaže.
c) z globinsko temperaturno sondo na podlagi krivulje prodiranja
toplote in z izračunavanjem F vrednosti pri toplotni obdelavi
steriliziranih izdelkov;
d) s preverjanjem delovanja naprav, v katerih se izdelki termično
obdelujejo. Vse naprave morajo biti označene s številkami ali
črkami in imeti merilne instrumente z dvojno kontrolo temperature
grelnega okolja. Dvojna kontrola je kontrola z vgrajenim
živosrebrnim termometrom in s termografom, katerih merilne
vrednosti so usklajene do + / -0,5 °C. Termografski listi za
vsako posamično termično obdelavo morajo vsebovati: številko
naprave, v kateri je bila opravljena toplotna obdelava, podatke o
šarži, datum, podatke o obliki in vsebini zapisa, na podlagi
katerih je mogoče razbrati temperaturo, tlak, trajanje procesa in
morebitne druge zapisane parametre, podatke o vrsti in količini
izdelkov ter podpis osebe, odgovorne za termično obdelavo;
(e) s postopkom inkubiranja mesnih izdelkov v hermetično zaprti
embalaži pri temperaturi + 37 °C (+ -1 °C), ki traja za
pasterizirane izdelke tri dni, za sterilizirane izdelke sedem dni,
za izdelke, namenjene za izvoz, pa toliko, kot zahteva država
uvoznica. Vzorci za inkubiranje se vzamejo takoj po toplotni
obdelavi in topli postavijo v termostat.
(3) O kontrolah toplotnih postopkov in temperatur vodi uradni
veterinar evidenco na obrazcu št. 6 v prilogi št. 1.
(4) Uradni veterinar kontrolira tudi ustreznost temperatur hlajenja
tako, da izmeri temperaturo prostora ali živila in o tem vodi
evidenco iz prejšnjega odstavka. Termografske liste iz naprav za
samodejno zapisovanje temperatur uradni veterinar pregleda skladno
s svojim programom kontrol, in vsak uporabljeni termografski list
podpiše in ga preda v hranjenje nosilcu dejavnosti. Termografske
liste hlajenja in zamrzovanja je treba hraniti najmanj dve
leti.
18. člen
(kontrola kompaktnosti šivov
pločevink)
Nosilec dejavnosti živilskega obrata, ki proizvaja
živila v konzervah, mora pripraviti program kontrole šivov
pločevink in zagotoviti opremo za merjenje parametrov šivov. Uradni
veterinar občasno kontrolira izvajanje kontrole šivov in svoje
ugotovitve evidentira na obrazcu št. 7 v prilogi št. 1.
19. člen
(kontrola izvajanja HACCP načrta
obrata)
Uradni veterinar mora preverjati delo nosilca
dejavnosti pri razvoju in izvajanju sistema HACCP v obratu. Pri tem
mora biti pozoren zlasti na naslednje:
ali je nosilec dejavnosti v obratu organiziral skupino ljudi, ki je
odgovorna za razvoj in izvajanje načrta HACCP;
ali je bil opravljen opis posameznih izdelkov obrata;
ali je bila v načrtu upoštevana kategorija potrošnikov živil;
ali je bil izveden in analiziran tok proizvodnje za vsako
kategorijo živil;
ali je bilo upoštevano vseh sedem predpisanih temeljnih načel
HACCP.
20. člen
(delo z veterinarskimi oznakami)
(1) Za pravilno označevanje živil o zdravstveni
ustreznosti po veterinarskem pregledu je odgovoren uradni
veterinar. Živila se označuje pod nadzorstvom uradnega veterinarja
tako, da:
uradni veterinar izda žige oziroma pečate pomočnikom, ki izvedejo
označevanje, in sicer samo za toliko časa, kot je potrebno za
označevanje;
izda nosilcu dejavnosti toliko oštevilčenih etiket z veterinarsko
oznako, kolikor jih je potrebno za pravilno označevanje živil.
(2) Žig za veterinarsko označevanje živil je kovinski in namenjen
predvsem uporabi označevanja neembaliranega mesa, pečat pa je iz
gume. Uradni veterinar v obratu mora voditi evidenco žigov in
pečatov za označevanje živil v posebni knjigi. Za posamezni žig ali
pečat se v evidenci vpiše: zaporedna številka žiga (če se v obratu
uporablja več žigov ali pečatov); odtis žiga; datum začetka uporabe
žiga; organizacijska enota obrata, ki žig uporablja; podpis
uradnega veterinarja, ki hrani žig; datum, ko je žig vzet iz
uporabe; morebitna pripomba. Uradni veterinar v obratu je odgovoren
za žige ali pečate in jih mora imeti shranjene zaklenjene. Če se
žig izgubi, odtuji ali kako drugače pogreša, mora to VURS objaviti
v Uradnem listu Republike Slovenije.
(3) Nabavo etiket z veterinarsko oznako mora odobriti uradni
veterinar. Etikete morajo biti serijsko oštevilčene s številkami,
ki se jih ne sme ponavljati ali podvajati. Etikete morajo biti
shranjene v zaklenjeni omari, ključ pa je pri uradnem veterinarju,
ki izdaja etikete na zahtevo obrata in vodi evidenco o izdanih
etiketah po serijskih številkah na obrazcu št. 8 v prilogi št.
1.
21. člen
(kontrola vhodnih surovin in
živil)
(1) Nosilec dejavnosti v obratu mora uradnemu
veterinarju prijaviti vsako pošiljko surovin ali živil, ki jo
sprejme v obrat. Uporabo surovin in živil za proizvodnjo živil
lahko dovoli le uradni veterinar. Nosilec dejavnosti vodi evidenco
o vseh prispelih pošiljkah na predpisanem obrazcih št. 18 in 19 v
prilogi št. 2. Uradni veterinar mora opraviti kontrolo v 16 urah po
prispetju pošiljke surovin oziroma živil v obrat, svoj izid
pregleda vpiše v evidenco nosilca dejavnosti, jo podpiše in dovoli
ali prepove uporabo za proizvodnjo. Kopijo dokumenta izroči nosilec
dejavnosti uradnemu veterinarju, ki jo hrani v arhivu.
(2) Obvezna kontrola vseh pošiljk ni potrebna pri sprejemu surovega
mleka v obrat za obdelavo mleka, kjer uradni veterinar dovoljuje
uporabo surovega mleka na podlagi kontrole evidenc lastnih kontrol
nosilca dejavnosti in naključnih uradnih vzorcev.
(3) Uradni veterinar opravi kontrolo tako, da preveri:
a) spremno dokumentacijo in veterinarske oznake pošiljke;
b) zdravstveno ustreznost živil in surovin;
c) higienske pogoje za skladiščenje;
d) ali izvira surovina ali živilo iz ustrezno registriranega
obrata.
(4) Iz spremne dokumentacije mora biti razvidna veljavnost
veterinarskih oznak.
(5) Zdravstveno ustreznost proizvodov se kontrolira z
organoleptičnim pregledom, po potrebi pa tudi z laboratorijskimi
pregledi oziroma meritvami.
(6) Če uradni veterinar pri kontroli posumi v zdravstveno
ustreznost surovin in živil, vzame vzorce za mikrobiološki pregled
ali za druge potrebne preglede, začasno prepove uporabo surovin in
živil in določi, kako in kje se morajo ti hraniti, dokler se ne
prepriča, o njihovi zdravstveni ustreznosti.
(7) Če uradni veterinar na podlagi organoleptičnega oziroma
laboratorijskega pregleda ugotovi, da so surovine ali živila
zdravstveno neustrezni, odredi nadaljnje potrebne ukrepe, med
drugim tudi uničenje.
22. člen
(kontrola sanitarnih knjižic
zaposlenih)
(1) Nosilec dejavnosti obrata mora imeti seznam
zaposlenih delavcev, ki so pod rednim zdravstvenim nadzorom. Voditi
mora evidenco in zagotoviti, da so vsi delavci pravočasno
zdravstveno pregledani v skladu s predpisi. Uradni veterinar
preverja izvajanje teh določb in vodi evidenco svojih kontrol na
obrazcu št. 9 v prilogi št. 1.
(2) Uradni veterinar obvesti pristojno zdravstveno inšpekcijo v
primeru, če nosilec dejavnosti ravna v nasprotju z določbami
prejšnjega odstavka.
(3) Če kateri od zaposlenih zboli zaradi nalezljive bolezni, zaradi
katere je potrebna izolacija bolnika, mora nosilec dejavnosti o tem
obvestiti tudi uradnega veterinarja. Uradni veterinar preveri
bolniški list obolelega delavca po vrnitvi iz bolniškega staleža in
preveri, če je pristojni zdravnik odobril delavcu ponovno delo z
živili.
23. člen
(nadzor izobraževanja delavcev v
obratu)
Nosilec dejavnosti obrata mora pripraviti program
usposabljanja delavcev, da jih usposobi za izpolnjevanje pogojev
higienske proizvodnje, prilagojenih strukturi proizvodnje. Uradni
veterinar, ki je odgovoren za obrat, mora sodelovati pri
načrtovanju in izvajanju tega programa.
24. člen
(druge kontrole in pregledi)
Uradni veterinar poleg kontrol in evidenc iz
prejšnjih členov opravlja tudi druge kontrole za zagotavljanje
veterinarsko sanitarnega reda v obratu.
4. VETERINARSKO-SANITARNI NADZOR IN
PREGLEDI ZA ZAKOL KOPITARJEV IN PARKLJARJEV
25. člen
(prepoved izdaje zdravstvenega
spričevala)
Zdravstvenega spričevala se ne sme izdati za žival,
ki:
ni predpisano označena oziroma ni možna njena identifikacija;
je premlada in je meso edematozno;
je cepljena z živim virusom stekline, ni pa še minilo 14 dni od
dneva, ko je bila cepljena;
je bila zdravljena ali je prejemala substance s farmakološkim
učinkom v profilaktične ali nutritivne namene, ni pa še minil čas,
ki je po navodilu proizvajalca potreben, da se izločijo iz
organizma živali (karenca);
je na kakršenkoli način dobivala snovi s tireostatičnim,
estrogenim, androgenim ali gestagenim delovanjem ali beta-agoniste,
v nasprotju s predpisi;
je bila zdravljena s hormonskimi sredstvi, ni pa še minil čas
predpisane karence;
izvira iz območja, kjer se ne spremlja navzočnost bioloških
ostankov in radionuklidov;
če se ob nakladanju živali ali pa že na posestvu pojavi sum da gre
za živali iz drugega odstavka 29. člena tega pravilnika.
26. člen
(postopek z živalmi po prispetju v
klavnico)
(1) Po prispetju živali na klavniško dvorišče se
uradnem veterinarju izročijo zdravstvena spričevala. Uradni
veterinar ne sme dovoliti razkladanja živali, če živali niso
predpisano označene ali če zdravstvena spričevala niso popolno
oziroma pravilno izpolnjena. Razkladanja ne dovoli tudi v primeru,
če je iz zdravstvenega spričevala razvidno, da je zakol prepovedan.
O ugotovitvi obvesti VURS. Če za vrnitev pošiljke ni
veterinarsko-sanitarnih ovir, napoti pošiljko nazaj na kraj
nakladanja ali pa dovoli namestitev živali v hlev za sumljive
živali.
(2) Če so izpolnjeni predpisani veterinarsko-sanitarni pogoji,
uradni veterinar dovoli, da se živali razložijo v hlev za začasno
namestitev klavnih živali. Uradni veterinar je prisoten ob
razkladanju. Za živali, za katere sumi, da jih ni dovoljeno
zaklati, odredi namestitev v hlev za sumljive živali. O prispetju
klavnih živali v klavnico vodi evidenco nosilec dejavnosti. Iz
evidence mora biti razvidna zaporedna številka in datum prispetja
živali, izvor, število in vrsta živali, ušesna številka živali,
številka zdravstvenega spričevala, in številko ograde v hlevu kamor
so bile nameščene. Evidenco vodi na obrazcu št. 20 v prilogi št. 2.
Kopijo obrazca mora izročiti uradnemu veterinarju za njegovo
evidneco.
(3) Vrstni red klanja živali odreja nosilec dejavnosti, ki to
sporoči uradnemu veterinarju. Živali spremlja obrazec št. 21 iz
priloge št. 2, katerega pred klanjem potrdi uradni veterinar.
(4) Če se v hlevih lahko zagotovi nameščanje prašičev z istim
zdravstvenim spričevalom v isto ogrado, zadostuje za identifikacijo
oznaka ograde. Če so v isti ogradi nameščeni prašiči, ki so
prispeli v klavnico z različnimi zdravstvenimi spričevali, jih je
treba ustrezno označiti.
(5) Potem, ko so živali razložene s transporta na klavniško
dvorišče oziroma v hlev, jih ni dovoljeno odpeljati brez dovoljenja
uradnega veterinarja. Zdravstveno spričevalo se razveljavi tako, da
se nanj odtisne pečat z besedo Razveljavljeno. Črke tega pečata
morajo biti visoke 3 cm.
(6) Vsa razveljavljena zdravstvena spričevala za živali iste vrste
se morajo zvezati, v evidenco klanja pa se vpiše datum klanja in
tekoča številka, pod katero so bile zaklane živali vpisane v
evidenco.
27. člen
(pregled pred zakolom)
(1) Živali se pregledajo, ko se razložijo v hlev,
ko so v hlevu in neposredno pred odpremo na klanje, vendar
najpozneje 24 ur pred zakolom.
(2) Preglede mora opraviti uradni veterinar v skladu s strokovnimi
načeli in pri ustrezni osvetlitvi delovnega mesta. Pri razkladanju
živali in vseh postopkih do popolne izkrvavitve živali, mora uradni
veterinar nadzirati izvajanje in ukrepati v skladu s predpisi o
zaščiti živali.
(3) S pregledom ob razkladanju se ugotovijo: označevanje živali,
identiteta in zdravstveno stanje živali ter morebitne posledice
prevoza.
(4) Po prevzemu se živali namestijo v označene hleve.
(5) S pregledi je treba ugotoviti:
ali je žival zbolela za kužno boleznijo, ki se prenaša na ljudi ali
živali, in ali kaže bolezenske znake in spremembe splošnega
zdravstvenega stanja, po katerih se lahko sumi na te bolezni;
ali kaže žival druge bolezenske znake ali motnje splošnega stanja,
zaradi česar utegne biti njeno meso zdravstveno neustrezno za
prehrano ljudi;
ali je žival prejemala substance s farmakološkim učinkom ali kake
druge substance, zaradi katerih utegne biti njeno meso zdravstveno
neustrezno za prehrano ljudi;
ali je žival utrujena, vznemirjena ali poškodovana.
(6) Po pregledu živali neposredno pred začetkom klanja potrdi
uradni veterinar poročilo o vrstnem redu pošiljanja živali na
klanje. Svoje ugotovitve o pregledu sumljivih živali sporoči
uradnemu veterinarju na klavni liniji na obrazcu št. 10 v prilogi
št. 1.
(7) Če se živali ne zakoljejo v 24 urah po izdaji dovoljenja za
zakol morajo biti ponovno pregledane.
28. člen
(počitek živali)
(1) Utrujene in vznemirjene živali morajo počivati
najmanj 24 ur, če uradni veterinar ne odredi drugače, in če ni
potreben takojšnji zakol iz drugih razlogov.
(2) V hlevih se mora zagotoviti napajanje živali, če pa ostanejo v
njih dlje kot 24 ur pa tudi krmljenje z manjšimi obroki krme.
29. člen
(prepoved zakola in usmrtitev
živali)
(1) Uradni veterinar prepove zakol živali, če se s
pregledom živali pred zakolom posumi oziroma ugotovi ena od
naslednjih kužnih bolezni živali:
afriška prašičja kuga,
afriška smrkavost,
bolezen modrikastega jezika,
akutna bruceloza,
splošna tuberkuloza,
spongiformna encefalopatija,
hemoragična septikemija pri govedu,
klasična prašičja kuga,
konjska kuga,
kuga drobnice,
kuga divjadi,
kužna malokrvnost,
listerioza,
mrzlica doline Rift,
nalezljiva ohromelost prašičev,
osepnice ovac in koz,
pljučna kuga goved,
rdečica,
akutna salmoneloza,
slinavka in parkljevka,
smrkavost,
steklina,
šumeči prisad,
vezikularna bolezen prašičev,
vezikularni stomatitis,
vozličasti dermatitis,
vranični prisad,
zastrupitev krvi (septikemija, piemija, toksemija ali
viremija),
tetanus,
infekciozni encefalomielitis konj,
splošna aktinobaciloza ali aktinomikoza,
splošni limfni adenitis,
botulizem,
ali če:
kaže znake bolezni, zaradi katere je njeno meso zdravstveno
neustrezno za prehrano ljudi;
ima sumljiva žival po 24 urah znova zvišano temperaturo (prašiči
več kot 41,0 °C, govedo in ovce pa več kot 40,4 °C);
je v agoniji ali ima kontuzije večje stopnje;
je zbolela za očesnim epiteliomom ali kaže znake bolezni očesnega
področja, če so njene oči uničene ali motne zaradi neoplazmatičnega
tkiva;
ima intenzivno infekcijo, gnojenje in nekrozo, ki jo spremlja
neugoden vonj;
gre za kahektično žival.
(2) Živali, pri katerih obstoji sum bolezni iz prvega odstavka tega
člena, ali če obstoji sum, da so prejemale nedovoljene veterinarsko
medicinske preparate oziroma da karenca še ni potekla, je treba
ločiti v poseben prostor za sumljive živali, v katerem se natančno
pregledajo in opazujejo. Če je potrebno, se pošlje ustrezen
material v laboratorijsko preiskavo, dokler se ne dovoli ali
prepove zakol.
(3) Če je za postavitev diagnoze ali preiskave potreben pregled po
zakolu, uradni veterinar odredi, da se žival zakolje, vendar
časovno ločeno od zakola zdravih živali.
(4) Živali iz prvega odstavka tega člena se glede na naravo kužne
bolezni po ugotovitvi oziroma potrditvi bolezni, usmrti na
predpisan način v prostoru za sumljive živali, ali na ločenem
mestu, primernem za pranje in razkuževanje.
(5) Trupla živali, ki so poginile med prevozom ali v območju
klavnice, ali so bile usmrčene v hlevu za sumljive živali ali na
ločenem mestu, primernem za pranje in razkuževanje, uradni
veterinar označi z rdečimi ušesnimi znamkicami z oznako K in
številko in prelije s 3% raztopino karbolne kisline z dodatkom
metilenskega modrila ali kreolina z metilenskim modrilom oziroma to
raztopino vanje vbrizga (dekarakterizacija).
(6) Trupla živali je potrebno dati v posebne neprepustne in z rdečo
barvo označene kontejnerje s pokrovi ter prepeljati v kafilerijo
oziroma v objekt za obdukcijo in zbiranje odpadkov.
(7) O patološko-anatomskem izvidu oziroma vzroku pogina se obvesti
uradnega veterinarja v klavnici.
(8) O trupih poginulih ali usmrčenih živali (konfiskat), se vodi
evidenca na obrazcu št. 22 v prilogi št. 1.
30. člen
(sumljive živali)
(1) Sumljive živali je potrebno ločiti v poseben
prostor za sumljive živali, v katerem se natančno pregledajo in
opazujejo, če je potrebno pa uradni veterinar odvzame in pošlje
ustrezen material v laboratorijsko preiskavo, dokler se ne dovoli
ali prepove zakol, če se pri pregledu ob razkladanju oziroma pred
zakolom ugotovi:
da živali kažejo nejasne bolezenske znake;
da je žival iz hleva, v katerem je bila ugotovljena salmoneloza ali
živali, ki izločajo salmonele;
da živali kažejo spremembe splošnega zdravstvenega stanja (npr.
povišano temperaturo);
da žival izloča povzročitelje bolezni;
da je žival zbolela za kužno boleznijo ali zoonozo, ki ni navedena
v prvem odstavku 29. člena tega pravilnika;
da živali ne morejo vstati in hoditi;
da imajo živali bolezen, ki utegne povzročiti prodiranje
mikroorganizmov v tkivo živali (vnetje črev, vimena, maternice,
sklepov, ovojnic, tetiv, parkljev, kopit, popka, pljuč, porebrnice,
potrebušnice, ter druge organske bolezni);
da imajo živali podkožne edeme, abscese ali druge spremembe;
merjasec ali kriptorhid.
(2) Živali iz prejšnjega odstavka in iz drugega odstavka prejšnjega
člena se morajo označiti z modrimi ušesnimi znamkicami s črko S in
številko.
(3) Sumljive živali je treba čimprej po izdaji dovoljenja za zakol,
zaklati v prostoru za klanje bolnih živali ali v prostoru za redno
klanje živali, vendar časovna ločeno od zakola zdravih živali. V
tem primeru se morata po končanem klanju takoj razkužiti prostor in
oprema klavnice.
31. člen
(prepoved zakola)
Uradni veterinar ne dovoli zakola:
živali, za katero ni bilo poslano poročilo o pregledu pred
klanjem;
živali, ki so bile razložene v hlev brez dovoljenja uradnega
veterinarja;
če posumi, da so spričevala ponarejena oziroma neveljavna;
živali, ki je utrujena, vznemirjena ali poškodovana;
živali, ki je umazana.
32. člen
(ostanki škodljivih snovi)
(1) Ne dovoli se zakol živali, dokler obstaja sum,
da so v mesu ostanki škodljivih snovi, ki lahko ogrožajo zdravje
ljudi.
(2) Če se lahko sum na prisotnost ostanka iz prejšnjega odstavka
potrdi samo z laboratorijsko preiskavo, uradni veterinar dovoli
zakol take živali in odvzame vzorce za preiskavo.
(3) Če se dokaže prisotnost ostanka iz prvega odstavka tega člena,
mora uradni veterinar ugotoviti ali obstaja sum na prisotnost
ostanka tudi pri drugih živalih tega imetnika živali, in o tem
obvestiti veterinarskega inšpektorja.
33. člen
(postopki do zakola)
(1) Če uradni veterinar dovoli razkladanje oziroma
zakol živali, se morajo živali razložiti in namestiti v hleve ter
odgnati, da se omamijo in zakoljejo, ne da bi se vznemirile in se
jim povzročile bolečine in poškodbe.
(2) Če uradni veterinar ugotovi neustrezno konstrukcijo opreme,
nehuman postopek z živaljo ali nepravilno omamljanje, prepove
klanje, dokler se pomanjkljivost ne odpravi.
34. člen
(zakol živali)
(1) Omamljene živali je treba takoj izkrvaviti.
Šele po popolni izkrvavitvi se lahko zaklane živali naprej
obdelujejo.
(2) Kri zaklanih živali se sme uporabljati za prehrano ljudi, če je
od živali, katerih meso je bilo ocenjeno kot zdravstveno ustrezno,
in če je bila kri zbrana na higienski način. Posode za zbiranje
krvi morajo biti označene tako, da se po potrebi lahko ugotovi, od
katere živali je kri. Pred vsakim zbiranjem krvi je treba posodo
pomiti s hladno vodo, nato pa z vodo s temperaturo več kot 82
°C.
35. člen
(izkoževanje in evisceracija)
Zaklane živali se morajo po zakolu obdelati na
naslednji način:
zaklanim živalim, razen prašičem, ki se jih goli, se mora takoj po
izkrvavitvi odreti koža;
pri posameznih vrstah živali (ovce, jagnjeta, koze ipd.) je zaradi
lažjega odiranja kože dovoljeno, da se jim pod kožo vpiha zrak s
kompresorji, ki imajo filter za prečiščevanje zraka, pri čemer se
kanila vstavi pod kožo nad karpalnim ali tarzalnim sklepom;
evisceracijo se mora opraviti najpozneje 45 minut po
omamljanju.
36. člen
(obdelava trupov govedi in
kopitarjev)
(1) Preden se odere koža s trupov goveda, juncev in
junic, telet, bivolov in kopitarjev, se mora odreti koža z glave in
podvezati požiralnik. Rogovi se odstranijo, preden se odere koža z
glave. Glava se od trupa loči v atlantookcipitalnem sklepu, ko se
odere koža z glave ali ko se odere koža s trupa. Odrezane glave se
perejo tako, da se najprej izpirajo nosni votlini in ustna votlina,
nato pa se glava pere od zunaj. Pred pregledom glave se odstranijo
vsi umazani deli in ostanki kože. Jezik se loči od naravnih vezi
med pregledom. Očesna zrkla in mandeljni se odstranijo po pregledu
glave.
(2) Preden se odere koža s trupa, se odrežejo prednje noge v
karpalnem sklepu in zadnje noge v tarzalnem. Pri odiranju kože s
trupa se najprej oderejo okončine trupa. Odrto kožo je treba
označiti ali pustiti tako, da je mogoče do konca pregleda
ugotoviti, s katerega trupa je koža.
(3) Med odiranjem kože s stegen je treba s krožnim rezom ločiti
rektum od naravnih vezi, ga zavarovati z vrečko iz plastične mase,
in obvezno podvezati.
(4) Pri samcih se, preden se odpreta trebušna in prsna votlina,
odstranijo zunanji genitalni organi.
(5) Pri odraslih samicah se vime loči od trupa skupaj s kožo tako,
da se prepreči izlivanje mleka.
(6) Potem, ko se odpreta trebušna in prsna votlina, se odstranijo
notranji organi, razen ledvic, ki jih je treba osvoboditi
maščobnega tkiva, odstrani pa se jih po končanem
veterinarsko-sanitarnem pregledu trupa. Preden se čreva ločijo od
želodca, je treba podvezati dvanajstnik na dveh mestih 10 cm
narazen. Požiralnik se mora, preden se loči od želodca, podvezati
na dveh mestih. Dvanajstnik in požiralnik se odrežeta med dvema
podvezanima mestoma.
(7) Po odstranitvi notranjih organov se trup živali, starejših od
šest mesecev (po potrebi pa tudi mlajših), razpolovi po dolgem po
hrbtenici.
(8) Glavo kopitarjev je treba razpoloviti po dolgem, nosni pretin
pa potegniti ven tako, da ostane povezan s sprednjim delom nosu, in
da ostane sluznica nosnega pretina na obeh straneh
nedotaknjena.
(9) Pri teletih do šest tednov starosti se lahko glava odstrani
skupaj s kožo, če se glava potem pari.
37. člen
(obdelava trupov ovac in koz)
(1) Ovce, jagnjeta, koze in kozlički se obdelujejo
tako, da se jim odere koža s trupa ter odrežejo sprednje noge v
karpalnem sklepu in zadnje noge v tarzalnem. Prsni in trebušni
organi se morajo izluščiti za pregled tako, da se trebušni organi
popolnoma odstranijo iz trupa, medtem ko prsni organi po delu
diafragme in mediastinuma lahko ostanejo povezani s trupom.
(2) Glava, s katere so bili odstranjeni koža, ušesa in umazanija,
ostane povezana s trupom.
38. člen
(obdelava trupov prašičev)
(1) Zaklani prašiči se parijo, smodijo s plamenom,
ali se z njih odere koža. S površine trupov oparjenih in s plamenom
osmojenih zaklanih prašičev je treba popolnoma odstraniti ščetine
in spremenjeni epitel. Za odstranjevanje ščetin se lahko
uporabljajo depilacijska sredstva, vendar morajo biti v takem
primeru očiščeni trupi takoj po odstranitvi ščetin temeljito oprani
s pitno vodo.
(2) Trup se sme zarezati, odpreti in razrezati šele potem, ko se
popolnoma očisti in do konca opere. Z opranih trupov zaklanih
prašičev se najprej izrežejo poroženeli epitel med parklji prednjih
in zadnjih nog, srednje uho in očesna zrkla z vekami. Rektum se s
krožnim rezom loči od naravnih vezi in obvezno podveže. Pri samcih
se odstranijo zunanji genitalni organi. Potem ko se odprejo
medenična, trebušna in prsna votlina, se odstranijo vsi notranji
organi skupaj, razen ledvic. Jezik ostane do pregleda v organski
zvezi s prsnimi organi. Ledvice je treba izluščiti iz maščobne in
vezivnotkivne ovojnice pred pregledom in pustiti v naravni povezavi
s trupom, odstrani pa se jih po končanem veterinarsko-sanitarnem
pregledu trupa. Trupe zaklanih prašičev je treba potem, ko se
odstranijo notranji organi, razpoloviti po dolgem po hrbtenici.
(3) Zaklani prašički se parijo in z njih odstranijo ščetine,
spremenjeni epitel in roževina na parkljih.
39. člen
(odstranitev delov)
Noben del zaklane živali se ne sme odstraniti in ne
obdelati, dokler se ne konča pregled mesa in organov. To velja tudi
za kri, če je namenjena za prehrano ljudi.
40. člen
(preprečevanje onesnaženja)
(1) Med klanjem živali in obdelavo trupov zaklanih
živali je treba preprečiti vsako onesnaženje mesa in organov.
(2) Mesa zaklane živali ni dovoljeno brisati s krpo ali z gobo.
(3) Če pride med klanjem živali in obdelavo trupov in organov
zaklane živali do omejenega lokalnega onesnaženja mesa in organov,
se morajo onesnaženi deli odstraniti tako, da se izrežejo ali
obrežejo.
(4) Notranji organi se smejo pred pregledom le narahlo sprati s
pitno vodo.
(5) Če se oprema, ki se uporablja pri klanju, obdelavi in pregledu
mesa in organov zaklane živali, umaže z vsebino digestivnega
trakta, z vsebino patološko spremenjenega tkiva ali drugo
umazanijo, se mora pred nadaljno uporabo očistiti s hladno pitno
vodo, nato pa z vodo temperature najmanj +82 °C.
41. člen
(posebne presoje)
Če je bil pred pregledom odstranjen kak organ
zaklane živali, ki je nujen za oceno zdravstvene ustreznosti mesa,
se meso oceni kot zdravstveno neustrezno.
42. člen
(označevanje mesa za identifikacijo
po zakolu)
(1) Vsi deli zaklanih živali, ki so ločeni od trupa
pred pregledom, se morajo označiti z oznakami tako, da je možno
ugotoviti, od katerega trupa so.
(2) Obe polovici trupa se označita s higiensko ustreznimi
neodstranljivimi in odpornimi oznakami, ostali deli trupa in organi
zaklanih velikih živalih (goveda, juncev in junic, telet, bivolov
in kopitarjev) pa se označujejo s tridelnimi papirnatimi oznakami,
in sicer: s prvim delom oznake se označi glava, z drugim delom
prsni organi, s tretjim delom pa trebušni organi. Neodstranljive
oznake in tridelne papirnate oznake morajo imeti jasno in čitljivo
napisane zaporedne številke, ki so enake na obeh oznakah in vseh
delih. Papirnate oznake morajo biti bele, vsak del pa velik 4 x 6
cm. Deli so med seboj perforirani tako, da se pri uporabi zlahka
ločijo. Številke na vsakem delu morajo biti natisnjene v črni
barvi, visoke 2 cm, na neodstranljivih oznakah pa mora biti
identifikacijska koda živali.
(3) Deli trupa in organi zaklanih prašičev se označujejo s
štiridelnimi oznakami, ki morajo po velikosti, barvi in velikosti
številk popolnoma ustrezati papirnatim oznakam iz prejšnjega
odstavka. Prva in druga oznaka se namestita na obe polovici trupa,
tretja na skupaj odstranjene trebušne in prsne organe, četrta pa na
jezik. Če se mora iz kateregakoli razloga s trupa prašiča
odstraniti glava ali kak drug organ, se uporabljajo papirnate
oznake, ki imajo toliko delov, da se ob pregledu posebej označi
vsak ločen organ ali del trupa.
(4) Zaklano drobnico (ovce, jagnjeta, koze, kozlički idr.) se
označuje z papirnatimi oznakami iz drugega odstavka tega člena, pri
čemer se uporabi toliko delov oznake, kolikor je ob pregledu
ločenih organov ali delov trupa.
(5) Po pregledu in oceni mesa in organov zaklanih živali je treba
papirnate oznake odstraniti z mest, kamor so bile nameščene, razen
s trupov.
(6) Če se med pregledom ne more odločiti o tem, ali je meso zaklane
živali zdravstveno ustrezno, se poleg identifikacijske oznake nanj
namestijo kartice z oznako ZADRŽANO. Te kartice morajo biti za
zaklane velike živali petdelne, pri čemer mora biti vsak del velik
3,5 x 7,5 cm. Vseh pet delov mora biti med seboj povezanih s
perforacijo, tako da se lahko pri uporabi zlahka ločijo. Papir mora
biti rumen, napisi na njem pa natisnjeni z uokvirjenimi črnimi
črkami. Za zaklane prašiče in drobnico se uporabljajo enake
tridelne kartice. Kartice morajo ostati na mestu, kamor so bile
nameščene, odstrani pa jih lahko le uradni veterinar.
(7) Oznake in kartice za označevanje iz tega člena se sme uporabiti
samo enkrat.
43. člen
(način pregleda)
(1) Vse dele zaklane živali (trup, notranji organi)
kakor tudi kri, je treba pregledati takoj oziroma še med
klanjem.
(2) Trupi in organi zaklanih živali se pregledujejo:
vizualno (adspekcija);
z otipavanjem (palpacija);
pri ocenjevanju senzoričnih lastnosti je treba posebno pozornost
posvetiti barvi, vonju in po potrebi konsistenci mesa ali
organov;
z zarezovanjem mesa, organov in bezgavk (incizija);
bezgavke trupov (mesne bezgavke Lnn. cervicales superficiales, Lnn.
axillares, Lnn. poplitei, Lnn. ischiadici, Lnn. subiliaci, Lnn.
iliaci medialles et laterales, Lnn. sacrales, Lnn. lumbales, Lnn.
renales, Lnn. sternales in Lnn. mesenteriales) je treba zarezati
le, če pri pregledu posumimo na kako bolezen ali če to zahteva
država uvoznica;
po potrebi z mikrobiološkimi in drugimi laboratorijskimi
preiskavami.
(3) Uradni veterinar po pregledu sumljivih živali, za katere je
dobil obvestilo uradnega veterinarja, ki je opravil ante mortem
(obrazec št. 10 v prilogi št. 1), izpolni izvid post mortem
pregleda in svojo odločitev o uporabnosti mesa in obrazec pošlje
nazaj v hlev.
(4) Vse ugotovljene patološke spremembe na liniji klanja sporoči
uradnemu veterinarju, ki je opravil ante mortem pregled na obrazcu
št. 12 v prilogi št. 1.
(5) Evidenco o zadržanih trupih ali polovicah vodi uradni veterinar
na obrazcu št. 13 v prilogi št. 1.
44. člen
(način in potek pregleda)
(1) Pri govedu, mlajšem od šestih tednov, se
opravi:
vizualni pregled glave in žrela; bezgavke v žrelu, grlu in obušesni
slinavki (Lnn. retropharyngei mediales, Lnn. mandibulares in Lnn.
parotidei) je treba zarezati in pregledati; ustno votlino, žvekalne
mišice in jezik se pregleda le z adspekcijo in palpacijo;
vizulani pregled sapnika, pljuč in požiralnika; bronhialne in
mediastinalne bezgavke (Lnn. bifurcationes, eparterialis in
mediastinales) je treba zarezati in pregledati; sapnik in glavne
sapnične veje je treba odpreti z vzdolžnim rezom in pregledati,
zraven tega se zareže prek glavnih sapničnih vej tudi v spodnji
tretjini pljuč;
vizualni pregled srca z osrčnikom; srce je treba zarezati po
dolgem, odpreti po prekatih in zarezati srčni pretin. Če se pri
pregledu srca ugotovi ikrice, je treba opraviti natančen pregled na
ikričavost tako, kot pri govedu, starejšim od 6 tednov;
vizualni pregled trebušne prepone;
vizualni pregled jeter, jetrnih bezgavk in bezgavk trebušne
slinavke; jetra je treba pretipati in le po potrebi zarezati, kakor
tudi portalno bezgavko;
vizualni pregled prebavil; pregledati je treba bezgavke okoli
želodca (Lnn. gastrici) in mezenterija (Lnn. mesenterici cran. et
caud. in Lnn. jejunales) in le po potrebi zarezati.
vizualni pregled vranice; vranico se po potrebi pretipa ali
zareže;
vizualni pregled ledvic; ledvico se po potrebi zareže kakor tudi
bezgavke (Lnn. renales);
vizualni pregled poprsnice in potrebušnice;
vizualni pregled in pretipanje področje popka in sklepe; po potrebi
je treba v področje popka zarezati, sklepe pa odpreti. V tem
primeru je treba pregledati sklepno tekočino.
(2) Pri govedu, starejšem od šestih tednov, se opravi:
vizualni pregled glave in žrela; bezgavke v žrelu, grlu in obušesni
slinavki (Lnn. retropharyngei mediales, Lnn. mandibulares in Lnn.
parotidei) je treba zarezati in pregledati; zunanje žvekalne mišice
(musculus masseter) se pregleda tako, da se vanje zareže najmanj z
dvemi rezi vzporedno s spodnjo čeljustjo, v notranje žvekalne
mišice (musculus pterygoideus) pa je treba zarezati le z enim
rezom. Jezik, ki ga je treba zarezati toliko, da se lahko v celoti
pregleda ustna in žrelna sluznica, se ogleda in pretipa. Mandeljni
se odstranijo;
vizulani pregled sapnika, pljuč in požiralnika; bronhialne in
mediastinalne bezgavke (Lnn. bifurcationes, eparterialis in
mediastinales) je treba zarezati in pregledati; sapnik in glavne
sapnične veje je treba odpreti z vzdolžnim rezom in pregledati,
zraven tega se zareže prek glavnih sapničnih vej tudi v spodnji
tretjini pljuč;
vizualni pregled srca z osrčnikom; srce je treba zarezati po
dolgem, odpreti po prekatih in zarezati srčni pretin;
vizualni ogled prepone; v ta namen je treba v zadostni meri
odstraniti pljučno in trebušno mreno;
vizualni pregled in palpacija jeter, jetrnih bezgavk in bezgavk
trebušne slinavke (Lnn. portales); zarezati je treba na želodčni
strani jeter in lobus caudatus zaradi pregleda žolčevodov;
vizualni pregled prebavil; pregledati je treba bezgavke okoli
želodca (Lnn. gastrici) in mezenterija (Lnn. mesenterici cran. et
caud. in Lnn. jejunales) in sicer s palpacijo, po potrebi pa vanje
tudi zarezati;
vizualni pregled vranice; po potrebi se tudi pretipa;
vizualni pregled ledvic; po potrebi se vanje zareže, kakor tudi v
renalne bezgavke (Lnn. renales);
vizualni pregled poprsnice in potrebušnice;
ogled genitalij z adspekcijo;
pregled vimen z adspekcijo; po potrebi se vime pretipa in vanj
zareže, kakor tudi v bezgavke (Lnn. supramammarii). Pri kravah je
treba obvezno zarezati v obe polovici vimena, globoko do cisterne.
Zarezati je treba tudi v bezgavke vimena;
če se pri zarezovanju žvekalnih mišic in srca ter pri pregledu in
otipavanju organov ugotovi ikričavost, je treba, da se ugotovi
stopnja invazije, razrezati na tanke lističe jezik, požiralnik,
srce in mišične dele diafragme ter na nekaj mestih zarezati mišice
stegna in plečeta.
(3) Pri prašičih se opravi:
vizualni pregled glave in grla; bezgavke spodnje čeljusti (Lnn.
mandibulares) je potrebno pregledati in zarezati, vizualno je treba
pregledati ustno votlino in jezik, mandeljne se odstrani;
vizualni pregled pljuč, sapnika in požiralnika; pretipati je
potrebno pljuča, bronhialne in mediastinalne bezgavke (Lnn.
bifurcationes in mediastinales), sapnik in glavne sapnične veje se
odpre z vzdolžnim rezom in pregleda, zraven tega se zareže prek
glavnih sapničnih vej tudi v spodnji tretjini pljuč;
vizualni pregled srca z osrčnikom; v srce se zareže vzdolžno, odpre
po prekatih in zareže v srčni pretin;
vizualni pregled prepone;
vizualni pregled in pretipanje jeter in jetrnih bezgavk in bezgavk
trebušne slinavke;
vizualni pregled prebavil; pregleda se bezgavke okoli želodca (Lnn.
gastrici) in mezenterija (Lnn. mesenterici cran. et caud. in Lnn.
jejunales); po potrebi se jih zareže;
ogled in po potrebi pretipanje vranice;
ogled ledvic; po potrebi se v ledvice in pripadajoče bezgavke (Lnn.
renales) zareže;
ogled poprsnice in potrebušnice;
vizualni ogled genitalij;
vizualni pregled vimena in bezgavk (Lnn. suprammarii). Bezgavke
starih svinj je treba zarezati;
vizualni pregled in palpacija področja popka in sklepov pri mladih
živalih. Po potrebi je treba področje popka zarezati in sklepe
odpreti;
da bi se ugotovila ikravost prašičev, je treba veliko ledveno
mišico (M. psoas maior) izluščiti iz maščobnega tkiva in z
adspekcijo pregledati vse druge vidne mišice trupa in glave, srce
in mišični del diafragme.
(4) Pri ovcah in kozah se opravi:
vizualni pregled glave po odstranitvi kože, po potrebi pregledati
grlo, usta, jezik in retrofaringealne in parotidne bezgavke;
vizualni pregled pljuč, sapnika in požiralnika. Pljuča, bronhialne
in mediastinalne bezgavke (Lnn. bifurcationes, eparterialis in
mediastinales) je treba pretipati, po potrebi pa tudi zarezati;
vizualni pregled srca z osrčnikom. Po potrebi je treba v srce
zarezati in ga pregledati;
vizualni pregled prepone;
pregled jeter in in portalnih bezgavk ter bezgavk trebušne slinavke
z adspekcijo in palpacijo; na želodčni strani je treba v jetra tudi
zarezati zaradi pregleda žolčevodov;
vizualni pregled prebavil in bezgavk okoli želodca (Lnn. gastrici)
in mezenterij (Lnn. mesenterici cran. et caud. in Lnn.
jejunales);
ogled in po potrebi pretipanje vranice;
vizualni pregled ledvic je treba pregledati vizualno; po potrebi pa
se ledvice in pripadajoče bezgavke (Lnn. renales) tudi
zarežejo;
ogled poprsnice in potrebušnice;
ogled genitalij;
pregled vimen z adspekcijo in palpacijo;
vizualni pregled in palpacija področja popka in sklepov pri mladih
živalih; po potrebi je treba področje popka zarezati in sklepe
odpreti;
za ugotovitev ikravosti je treba z adspekcijo pregledati vse vidne
mišice trupa in glave, srce in mišični del diafragme;
(5) Pri kopitarjih se opravi:
vizualni pregled glave, grla, submaxsilarnih, retro -pharyngealnih
in parotidealnih bezgavk (Lnn. retropharyngei, Lnn. mandibulares in
Lnn, parotidei). Glavo je potrebno presekati po sredini in
odstraniti nosni pretin. Bezgavke pretipati in po potrebi zarezati,
jezik ogledati in pretipati ter odstraniti, da je mogoče ustno in
žrelno sluznico pregledati, mandeljne je treba odstraniti;
pregled sapnika, pljuč in požiralnika: pljuča je potrebno
pretipati, bronhialne in mediastinalne bezgavke (Lnn.
bifurcationes, eparterialis in mediastinales) je potrebno pretipati
in po potrebi zarezati; sapnik in glavne sapnične veje se odpre z
vzdolžnim rezom in pregleda, zraven tega se zareže prek glavnih
sapničnih vej tudi v spodnji tretjini pljuč;
pregled srca z osrčnikom: srce je treba zarezati po dolgem, odpreti
po prekatih in zarezati srčni pretin;
pregled prepone se opravi tako, da se v zadostni meri odstrani
pljučno in trebušno mreno;
pregled jeter in jetrnih bezgavk ter bezgavk trebušne slinavke:
jetra in jetrno bezgavko je treba pretipati in po potrebi zarezati
na želodčni površini jeter zaradi pregledovanja žolčevodov;
trebušno slinavko in pripadajoče bezgavke je treba pregledati in
pretipati;
pregled prebavil: pregledati je treba bezgavke okoli želodca (Lnn.
gastrici) in mezenterija (Lnn. mesenterici cran. et caud. in Lnn.
jejunales), po potrebi tudi zarezati;
vizualni pregled vranice, po potrebi jo tudi zarezati;
vizualni pregled in palpacija ledvic; po potrebi je treba ledvice
in pripadajoče bezgavke (Lnn. renales) tudi zarezati;
vizualni pregled poprsnice in potrebušnice;
vizualni pregled genitalij pri kobilah in žrebcih;
vizualni pregled vimena in pripadajočih bezgavk; po potrebi je
treba vime in pripadajoče bezgavke (Lnn. mammarii) tudi
zarezati;
pregled in pretipanje okolice popka in sklepov pri mladih živalih;
po potrebi je treba zarezati v okolico popka, odpreti sklepe in
pregledati sklepno tekočino;
pregled vseh sivih in belih konj na melanozo;
pregled bezgavk (Lnn. subrhomboidei) in mišic plečeta ter hrustanca
lopatice. Ledvice je treba izluščiti in vanje zarezati.
45. člen
(pregled mesa prašičev in kopitarjev
na trihinelozo)
(1) Pri pregledu trupov zaklanih prašicev in
kopitarjev, katerih meso je namenjeno za javno potrošnjo ali
predelavo, je treba meso pregledati, da bi se ugotovilo, ali je
invadirano s trihinelo.
(2) Za pregled mesa na trihinelozo se uporablja metoda kompresije
ali metoda umetne prebave zbirnih vzorcev mesa.
(3) Evidence o opravljenih pregledih na trihinele vodi uradni
veterinar na obrazcu št. 14 v prilogi št. 1.
46. člen
(metoda kompresije)
(1) Pri metodi kompresije se z vsake polovice
prašičev vzame za preiskavo po en košček mišice diafragme (velik
kot lešnik), in sicer na prehodu mišičnega dela v tetivo, na mestu,
kjer se diafragma veže na hrbtenico (koren). Pri kopitarjih pa se
vzameta košček jezika in žvekalne mišice. Od vsakega koščka je
treba vzeti za preiskavo po sedem odrezkov (skupaj 14), velikih kot
ovseno zrno.
(2) Če je samo en koren diafragme, je treba od njega vzeti 14
odrezkov za pregled na kompresijskem steklu.
(3) Če je bil koren diafragme odstranjen preden so bili vzeti
vzorci za pregled po metodi kompresije, se za pregled vzameta dva
enako velika vzorca od prsnega ali rebrnega dela diafragme ter
pregleda po 14 odrezkov.
(4) Če na polovicah sploh ni diafragme, se vzorci vzamejo od
jezika, podjezičnega mišičja, žvekalnega in trebušnega mišičja ter
pregleda 28 odrezkov, velikih kot ovseno zrno.
(5) Oseba, ki s trihinoskopom pregleduje vzorce mesa, lahko
pregleda med delovnim časom do 840 odrezkov na kompresijskih
steklih, izjemoma pa do 1050 odrezkov mesa.
(6) Trihinoskopski pregled 14 odrezkov mora trajati najmanj tri
minute, 28 odrezkov pa najmanj šest minut. Če se med
trihinoskopskim pregledom odkrijejo sumljiva mesta, in če kljub
veliki povečavi s trihinoskopom ni mogoče postaviti pravilne
diagnoze, je treba opraviti mikroskopski pregled.
(7) Pregled vzorcev, vzetih od drugih mišic trupa, mora trajati
najmanj šest minut.
47. člen
(metoda umetne prebave)
(1) Pri uporabi metode umetne prebave zbirnih
vzorcev je treba za preiskavo vzeti košček mesa (5 g) s korena
diafragme pri prašičih, pri kopitarjih pa tako, kot je določeno v
prejšnjem členu tega pravilnika.
(2) Če je bil koren diafragme odstranjen pred preiskavo, se vzame
več enako velikih vzorcev od prsnega ali rebrnega dela diafragme,
jezičnega mišičja, žvekalnih in trebušnih mišic.
(3) Od vsakega vzorca (5 g) je treba odrezati 1 g za preiskavo po
metodi umetne prebave zbirnih vzorcev.
(4) Če se pri pregledu zbirnega vzorca od 100 živali ugotovi
trihinela, je treba ugotoviti od katere živali (katerih živali) je
bil pozitivni vzorec. To se lahko opravi po izločilni metodi umetne
prebave skupnih vzorcev manjšega števila živali, ali s kompresijsko
metodo posameznih vzorcev med katerimi je bila ugotovljena
trihinela.
(5) Podrobna navodila za izvajanje trihinoskopije po metodi umetne
prebave izda VURS.
48. člen
(pregled razkosanega mesa na
trihinele)
(1) Pri pregledu razkosanega mesa se vzorci vzamejo
od vsakega kosa mesa, in sicer po 5 g od skeletnega mišičja brez
maščobnega tkiva blizu kosti ali tetiv.
(2) Za metodo kompresije se pripravi skupaj 28 odrezkov enega
vzorca, za metodo umetne prebave zbirnih vzorcev pa se odreže od
vsakega vzorca po 2 g.
(3) Pri posamičnih pregledih mesnih izdelkov (klobas, sušenega mesa
in suhe slanine) po metodi umetne prebave se vzorci jemljejo:
od vsakih 50 kg klobas po en zbirni vzorec 500 g;
od vsakega kosa sušenega mesa po 40 g zraven kosti ali tetiv;
od vsakega kosa suhe slanine po 40 g mišičnega tkiva.
49. člen
(uporabnost mesa in organov zaklanih
živali za javno potrošnjo)
Na osnovi pregleda in morebitnih rezultatov
mikrobioloških ali drugih preiskav se meso in organi zaklanih
živali oceni kot:
zdravstveno ustrezno;
pogojno zdravstveno ustrezno;
zdravstveno neustrezno.
50. člen
(zdravstveno ustrezno meso)
Meso zaklanih živali uradni veterinar oceni kot
zdravstveno ustrezno v naslednjih primerih:
če so bile živali pred klanjem zdrave, na mesu in organih pa pri
pregledu po klanju ni bilo nikakršnih sprememb, ali če se ugotovijo
lokalizirane patološke spremembe, ki jih je mogoče odstraniti;
če meso ne vsebuje ostankov onesnaževalcev okolja ali veterinarsko
medicinskih preparatov nad tolerantnimi vrednostmi;
če je žival prešla vse zahtevane veterinarske preglede.
51. člen
(zdravstveno neustrezno meso)
Meso zaklanih živali uradni veterinar oceni kot
zdravstveno neustrezno v naslednjih primerih:
če so spremembe senzoričnih lastnosti mesa, specifične za posamezne
vrste živali, izražene intenzivneje, ne glede na njihov vzrok.
Sprememba vonja mesa se ocenjuje 24 oziroma 48 ur po zakolu.
Sprememba vonja in okusa se lahko v nejasnih primerih oceni tudi na
podlagi ugotovitev poskusa s kuhanjem ali pečenjem;
če zdrave živali niso bile pregledane pred zakolom;
če ni bilo pregledano po zakolu;
če je bilo ocenjeno kot pogojno zdravstveno ustrezno, ni pa ga
mogoče usposobiti;
če zaklane živali niso bile eviscerirane v roku 45 minut po
omamitvi;
če je žival poginila pred zakolom;
če je od fetusov ali mrtvorojenih živali;
v primerih generaliziranih novotvorb, abscesov, ki se jih ne da
odstraniti;
kri živali, katere meso je zdravstveno neustrezno, ter kri, ki je
kakorkoli onesnažena (vsebina prebavil);
če gre za meso merjascev, kriptorhidov in hermafroditov ter
nekastriranih prašičev, ki ima neprijeten vonj po merjascih
(urin);
če gre za meso, ki vsebuje strupe, ki so bili vneseni s hrano ali
so kakorkoli drugače prišli v organizem živali, in se tega ni dalo
ugotoviti pred zakolom;
če meso vsebuje ostanke onesnaževalcev okolja ali
veterinarsko-medicinskih preparatov nad tolerantnimi
vrednostmi;
če je bila ugotovljena kontaminacija z radionuklidi nad dovoljeno
ravnijo radioaktivnosti.
52. člen
(neustreznost mesa zaradi kužnih
bolezni)
Meso zaklanih živali uradni veterinar oceni kot
zdravstveno neustrezno, če je bila pri živalih ob pregledu po
zakolu ugotovljena katera od naslednjih bolezni:
vranični prisad,
šuštavec, parašuštavec, maligni edem,
goveja kuga,
steklina,
smrkavost,
listerioza,
kužna malokrvnost konj,
afriška ali klasična prašičja kuga,
rdečica,
osepnice ovc in koz,
zastrupitev krvi (septikemija, piemija, toksemija ali
viremija),
tetanus,
slinavka in parkljevka,
vezikularna bolezen prašičev,
kuga drobnice,
vezikularni stomatitis,
bolezen modrikastega jezika,
konjska kuga,
infekciozni encefalomielitis konj,
nalezljiva ohromelost prašičev tešenska bolezen,
vozličasti dermatitis,
mrzlica doline Rift,
pljučna kuga goved,
generalizirana aktinomikoza ali aktinobaciloza,
generalizirana tuberkuloza: če so tbc spremembe ugotovljene na več
organih ali delih trupa, če je bila pri pregledu živali pred
klanjem ugotovljena povišana telesna temperatura, po klanju pa so
ugotovljene tbc spremembe. Če so tbc spremembe lokalizirane na
posameznih organih ali delih trupa in pripadajočih bezgavkah, niso
zdravstveno ustrezni le prizadeti deli trupa ali organi in
pripadajoče bezgavke,
generaliziran limfadenitis,
akutna salmoneloza,
bruceloza pri seropozitivnih ali sumljivih živalih na brucelozo
(razen B.ovis) meso in organi niso zdravstveno ustrezni za prehrano
ljudi le, če so ugotovljene tudi patoanatomske spremembe ali če je
povzročitelj dokazan. Pri seropozitivnih ali sumljivih živalih na
brucelozo pri katerih ni patoanatomskih sprememb niti ni dokazan
povzročitelj so zdravstveno neustrezni za prehrano ljudi vime, kri
in genitalni organi,
botulizem,
trihineloza,
kokošja kuga,
atipična kokošja kuga (Newcastle disease),
meso živali, ki kažejo akutne poškodbe, znake bronho-pneumonije,
plevritisa, peritonitisa, metritisa, mastitisa, artritisa,
perikarditisa, enteritisa ali meningo-encefalitisa, če se
ugotovljene patoanatomske spremembe ne dajo odstraniti, ali če je
rezultat bakteriološke preiskave pozitiven,
ikričavost in sarkocistoza v primerih, ko je trup (meso) zaradi
močne invazije senzorično spremenjen in se sarkocist oziroma ikric
ne da odstraniti.
53. člen
(ocena levkoznih sprememb)
(1) Zdravstveno neustrezno je meso prašičev in
govedi, če so bile pri pregledu ugotovljene levkozne spremembe na
mesu in telesnih bezgavkah ali samo na bezgavkah trupa.
(2) Zdravstveno ustrezno za javno potrošnjo brez omejitve je meso
zaklanih prašičev in goveda, če je od živali iz sumljive reje, ki
pri pregledu niso kazale bolezenskih znakov, serološka preiskava je
bila negativna, na organih in njihovih bezgavkah ter mesu ter
bezgavkah trupa pa niso ugotovljene nikakršne spremembe.
54. člen
(zdravstveno neustrezni deli)
Zdravstveno neustrezni so:
odstranjene novotvorbe ali abscesi;
deli trupov, ki kažejo znake večjih seroznih ali hemoragičnih
infiltracij, lokaliziranih abscesov ali lokaliziranih
kontaminacij;
organi, ki so patološko spremenjeni, poškodovani ali spremenjeni
zaradi invazije parazitov, če se spremenjenih delov ne da
odstraniti;
meso oziroma organi, če so onesnaženi z želodčno vsebino, črevesno
vsebino ali urinom, žolčem, gnojem, raznimi vnetnimi produkti,
mlekom krav, ki imajo vnetje vimena, ali s kakršnokoli
umazanijo;
pljuča, onesnažena z vodo iz bazena, želodčno vsebino ali
krvjo;
spolni organi (razen testisov), prepucij, kravje vime, oči,
zadnjična odprtina (anus), izrezki iz ušes (notranji hrustančasti
deli zunanjega ušesa), mandeljni, popek, roževina parkljev, rogovi,
zobje, površina vbodne klavne rane in brazgotine.
55. člen
(pogojno zdravstveno ustrezno
meso)
Meso je pogojno zdravstveno ustrezno:
če je od živali, ki so zbolele za boleznijo Aujeszkega, gripo
pujskov, mrzlico Q, leptospirozo in toksoplazmozo;
če gre za meso ikričavih govedi in prašičev, če invazija ni močna
potem, ko se odstrani ugotovljene ikre;
če gre za meso živali, ki so pozitivno reagirale na serološko
preiskavo levkoze.
56. člen
(usposobitev pogojno zdravstveno
ustreznega mesa zaklanih živali)
(1) Pogojno zdravstveno ustrezno meso zaklanih
živali iz prve alinee prejšnjega člena se usposobi s kuhanjem ali
sterilizacijo mesa oziroma s topljenjem sala, trdnega maščobnega
tkiva in loja. Meso je treba pred kuhanjem ali sterilizacijo
razrezati na kose, debele do 10 cm, in ga kuhati v vodi najmanj dve
uri in pol ali sterilizirati najmanj dve uri tako, da se v središču
kosa mesa doseže temperatura 80 °C in ta ohrani najmanj 30
minut. Šteje se, da je meso zadosti kuhano, če v najglobljih delih
spremeni barvo oziroma, ko goveje meso postane sivo, svinjsko,
ovčje in kozje pa sivkasto belo, in ko sok, ki se cedi pri
zarezovanju, ni več rdečkast. Slanina, salo in loj se morajo
stopiti po suhem ali vlažnem postopku pri temperaturi najmanj 100
°C.
(2) Meso iz druge alinee prejšnjega člena se usposobi z
zamrzovanjem, pri temperaturi 10 °C vsaj 10 dni. Tako
usposobljeno meso se lahko uporabi le za termično obdelavo in mesne
izdelke.
(3) Pogojno zdravstveno ustrezno meso iz tretje alinee prejšnjega
člena in meso iz prejšnjih odstavkov tega člena se sme uporabiti za
javno potrošnjo samo predelano v izdelke iz zrezanega mesa, ki se
toplotno obdelajo.
(4) Za termično obdelane mesne izdelke se lahko pod nadzorom
uradnega veterinarja uporabi tudi:
meso, s katerega so odstranjene ugotovljene senzorične oziroma
patoanatomske spremembe, meso pa je sicer zdravstveno ustrezno;
meso seropozitivnih ali sumljivih živali na brucelozo brez
patoanatomskih sprememb ali kliničnih znakov bolezni pri
živali;
meso živali, pri katerem senzorične lastnosti v manjši meri
odstopajo od specifičnih (izgled, barva, vonj), meso živali, ki so
slabo izkrvavele in meso mladih živali, ki je nerazvito, vendar
spremembe niso izrazite.
(5) Usposabljanje mesa in predelava v izdelke, ki se toplotno
obdelajo, se lahko opravi le v obratu, kjer je bila žival zaklana
pod nadzorom istega uradnega veterinarja, ki je opravil presojo
zdravstvene ustreznosti mesa.
57. člen
(diagnostika)
(1) Če se sumi, da je bila zaklana žival bolna za
zoonozami ali drugimi kužnimi boleznimi, da je bila klicenosec, ali
da njeno meso vsebuje povzročitelje kužnih bolezni, in če je bila v
stiku z obolelimi živalmi, je treba vzeti vzorce tkiva, odvisno od
vrste bolezni in jih poslati na mikrobiološki ali drug ustrezen
pregled.
(2) Če se sumi, da podatki glede veterinarsko-medicinskih
preparatov na zdravstvenem spričevalu niso resnični, se odvzamejo
vzorci za farmakološke preiskave.
58. člen
(obvezna mikrobiološka
preiskava)
(1) Mikrobiološka preiskava je obvezna tudi, če ne
gre za sum kužnih bolezni, temveč za:
zvišano temperaturo živali pred klanjem brez patološko-anatomskih
sprememb;
obolenje, ki utegne povzročiti prodiranje mikroorganizmov v tkivo
živali (vnetje črev, vimena, maternice, sklepov, ovojnic, tetiv,
parkljev, kopit, popka, pljuč, porebrnice, potrebušnice ter druge
organske bolezni);
druge primere, ko na podlagi pregleda pred in po klanju ni mogoče
oceniti uporabnosti mesa.
(2) V preiskavo se pošlje dva kosa mesa oblike kocke, z robom 10
cm, ki sta pokrita s fascio in z maso najmanj 500 g, dve bezgavki,
kos vranice, jeter in ledvica.
(3) Vzorci mesa in bezgavk se vzamejo navzkrižno s sprednje in
zadnje četrti. Če so bile na kakem tkivu ugotovljene patološke
spremembe, se vzame kos spremenjenega tkiva. Če so bili pred
pregledom odstranjeni notranji organi, je treba poleg kosa mesa in
bezgavk vzeti tudi kose preostalih parenhimatoznih tkiv in bezgavke
z mesta, s katerega so bili odstranjeni organi.
59. člen
(pošiljanje vzorcev)
(1) Vzorce za mikrobiološko preiskavo je treba
ohladiti, nato pa vsak kos mesa ali organa zaklane živali posebej
zapakirati v vrečke iz neprepustnega materiala ali steklene posode.
Vrečke ali steklene posode je treba zapreti tako, da tkivni sok ne
izteka. Na vsak zapakiran vzorec se od zunaj nalepi etiketa, ki
identificira vzorec.
(2) Zapakirane vzorce je treba dati v plastične ali kovinske
kontejnerje, ki omogočajo, da se temperatura ohrani do začetka
preiskave.
(3) Zapakirani vzorci se pošljejo na preiskavo z naslednjimi
podatki: vrsta živali in tkiva, ki se pošilja na analizo, navedba
identifikacijske oznake, izvor živali naslov imetnika, ime in
naslov klavnice, v kateri je bila žival zaklana, datum zakola in
vzorčenja, razlog, zaradi katerega se vzorec pošilja na preiskavo,
število in količina vzorcev, kratek opis pregleda žive in zaklane
živali ter podatki iz anamneze.
(4) Meso in organi zaklanih živali, od katerih so bili vzorci vzeti
in poslani na preiskavo, se ne smejo ocenjevati in ne uporabljati,
dokler se ne dobijo izvidi preiskav in se morajo hraniti v posebnem
prostoru pod nadzorstvom pristojnega organa. O uporabnosti takega
mesa se odloča na osnovi rezultata preiskave in ponovljenega
senzoričnega pregleda mesa tik pred presojo o uporabnosti.
60. člen
(ukrep, če mikrobiološka preiskava
ni opravljena)
Če predpisana ali zahtevana mikrobiološka ali druga
preiskava mesa zaklane živali, ki jo je odredil uradni veterinar,
ni opravljena, je treba meso in organe oceniti kot zdravstveno
neustrezne za javno porabo in jih narediti neškodljive.
V. VETERINARSKO-SANITARNI NADZOR IN
PREGLED ZA ZAKOL PERUTNINE
61. člen
(prijava klanja)
Imetnik perutnine mora najpozneje 72 ur pred
klanjem prijaviti uradnemu veterinarju klanje perutnine. Perutnine
ni dovoljeno krmiti najmanj 8 ur pred naložitvijo.
62. člen
(pregled na posestvu pred odpremo v
klavnico)
(1) Uradni veterinar v klavnici odobri zakol
pošiljke perutnine, če je bila perutnina pregledana na posestvu in,
če je pošiljki priložen dokument, iz katerega je razvidno, da za
zakol ni veterinarsko-sanitarnih ovir. Dokument je na obrazcu št.
23 v prilogi št. 3 objavljen skupaj s tem pravilnikom kot njegov
sestavni del.
(2) Dokument iz prejšnjega odstavka mora temeljiti na:
pregledu evidenc na posestvu, ki se nanašajo na: datum prispetja
perutnine na posestvo; izvor perutnine; število; umrljivost;
dobavitelje krmil; vrsto, obdobje uporabe in karenčne dobe za krmne
dodatke; porabo krmil in vode; diagnostične preiskave in ugotovitve
uradnega veterinarja skupaj z rezultati laboratorijskih preiskav;
vrste zdravil, datume začetka in prenehanja zdravljenja perutnine;
datum in vrste cepljenja; teža pridobljena v dobi pitanja;
rezultate predhodnih uradnih zdravstvenih pregledov živali iz iste
jate; število živali, poslanih v zakol; pričakovani datum
zakola;
po potrebi na dodatnih pregledih perutnine;
rednih preiskavah vode, krme in preverjanju upoštevanja karenc;
rezultatih predpisanih preiskav na povzročitelje zoonoz.
(3) Dodaten pregled perutnine je potreben, če:
živali bolehajo za boleznimi, ki se lahko prenašajo na ljudi in
živali ali, če kažejo zdravstvene motnje individualno ali
kolektivno, ki indicirajo na omenjene bolezni;
živali kažejo zdravstvene motnje oziroma znake bolezni, pri katerih
bi ocenili meso kot zdravstveno neustrezno. Potrebno je tudi redno
vzorčenje vode in krmil z analizo, če so upoštevane karenčne
dobe.
(4) Dokument iz prvega odstavka tega člena mora biti izdan 72 ur
pred prispetjem perutnine v klavnico. Če perutnina ne zapusti
posestva v 72 urah po opravljenem pregledu, je treba pregled
ponovno opraviti in o tem izdati nov dokument.
63. člen
(pregled pred klanjem v
klavnici)
(1) Uradni veterinar v klavnici s pregledom pred
klanjem preveri identiteto perutnine, njeno zdravstveno stanje in
poškodbe, nastale med prevozom, pri čemer posveti posebno pozornost
oteženemu dihanju, cianozi grebena, težavam pri stanju ali hoji
ipd.
(2) Če perutnina prispe v klavnico po izteku 72 ur po opravljenem
pregledu na posestvu, uradni veterinar v klavnici oceni razloge za
zamudo in dovoli zakol, če za to ni zdravstvenih ovir, po potrebi
pa opravi dodatni pregled.
(3) Pregled pred klanjem mora biti opravljen v posebnem prostoru,
ki mora biti dobro osvetljen, stalno čiščen in dezinficiran.
(4) Pri pregledu pred klanjem se sumi na obolenje, če se ugotovi,
da je perutnina apatična in da ne reagira na normalne dražljaje, da
ima drisko, da je mršava, da izpušča, kadar se vznemiri, nenormalne
glasove, da kaže znake motenj centralnega živčnega sistema, da ima
zatečeno glavo in oči, izcedek iz oči ali nosnih votlin, oteklino
grebena in motno ali nepravilno roženico ter da kiha, zeha ali šepa
oziroma da ima poškodbe na posameznih delih telesa. Sumljiva
perutnina se zakolje po tem, ko se zakoljejo zdrave živali, pri
čemer se morajo prostori in oprema po zakolu močneje razkužiti.
64. člen
(prepoved klanja)
(1) Klanje perutnine se ne dovoli:
če ni bilo predloženo spričevalo o zdravstvenem stanju;
če se pri pregledu ugotovijo znaki agonije ali hude zdravstvene
motnje iz kateregakoli razloga;
če je zbolela ali se sumi, da je zbolela za generalizirano
difterijo, salmonelozo, kokošjo kugo in atipično kokošjo kugo,
ornitozo, psitakozo, kolero perutnine, steklino in gosjo influenco
in če se ugotovi zastrupitev s katerimkoli strupom; perutnina, ki
je bila vakcinirana proti Newcastle bolezni in še ni preteklo 30
dni, se tudi ne sme klati;
če je bila zdravljena z antibiotiki, sulfonamidi ali
kokcidiostatiki ali če je prejemala te substance v profilaktične
ali nutritivne namene, ni pa minil čas, ki je po navodilu
proizvajalca za njihovo uporabo potreben, da se izločijo iz
organizma živali; v takem primeru se zakol odloži;
če so bile v krmi, s katero je bila krmljena, arzenove spojine;
če je bila perutnina, namenjena za klanje, v stiku s perutnino,
okuženo s kako boleznijo, navedeno v tretji alinei tega člena;
če je bila zdrava perutnina, namenjena za klanje, v isti klavnici
istočasno kot perutnina, ki je zbolela za boleznimi, navedenimi v
tretji alinei tega člena;
če se sumi, da se meso in organi perutnine ne morejo oceniti kot
higiensko ustrezni za prehrano ljudi.
(2) Ne glede na določbe prejšnjega odstavka, lahko uradni veterinar
dovoli, da se perutnina, ki kaže znake ornitoze ali salmoneloze, na
zahtevo imetnika živali zakolje. Zakol se opravi po koncu klanja
zdravih živali, pod pogojem, da so izpolnjeni vsi preventivni
ukrepi za preprečitev širjenja bolezni. Meso te perutnine ni
primerno za prehrano ljudi.
65. člen
(higienske določbe za zakol in
obdelavo perutninskega mesa)
Živali za zakol, ki jih pripeljejo v prostore za
klanje, morajo biti zaklane takoj, ko je mogoče. Pri tem je treba
upoštevati naslednje pogoje:
perutnino je treba pred klanjem omamiti na human in strokoven način
z električnim tokom ali ogljikovim dioksidom;
perutnina se zakolje tako, da se ji z zunanjim ali notranjim rezom
prerežejo vratne žile. Živali morajo biti popolnoma izkrvavljene.
Paziti je treba, da kri zunaj kraja zakola ne povzroča
kakršnegakoli onesnaženja.
živali je treba po izkrvavitvi in po morebitnem poparjenju nemudoma
oskubiti;
če je živalskim trupom treba v celoti odstraniti drobovje, se to
stori takoj; pri New-York-Dressed kokoših pa se to stori najkasneje
po 15 dneh, če se skladiščijo pri temperaturi +4 °C. Zaklano
perutnino je treba odpreti tako, da je mogoče telesne odprtine in
drobovje temeljito pregledati. V ta namen se lahko drobovina,
namenjena za pregled, od živalskega trupa loči ali pa pusti v
naravni povezavi z njim. Če se drobovina loči, mora biti jasno, h
kateremu živalskemu trupu spada.
racam in gosem, ki jih redijo in zakoljejo za pridobivanje jetrnih
paštet (foie gras), sme biti ne glede na tretjo točko drobovje
odstranjeno v 24 urah, če se trupi živali, ki jim drobovje ni bilo
odstranjeno, neposredno po zakolu ohladijo na +4 °C, ter če se
to temperaturo vzdržuje in se nato pod higiensko ustreznimi
razmerami trupi prepeljejo v obrat za razkosavanje.
drobovina ter drugi notranji organi z izjemo pljuč in ledvic se po
pregledu nemudoma ločijo od živalskega trupa. Deli, ki niso
primerni za javno potrošnjo, se nemudoma odstranijo.
čiščenje perutninskega mesa s krpami je prepovedano;
nadaljnja obdelava trupov živali ter odstranjevanje delov pred
opravljenim pregledom mesa sta prepovedana. Uradni veterinar lahko
odredi nadaljnje razkosanje mesa, če je to potrebno za pregled.
po pregledu in odstranjevanju drobovja se perutninsko meso nemudoma
očisti v ustreznih higienskih razmerah, in ohladi tako, da se
predpisane temperature skladiščenj dosežejo čim hitreje.
poskrbeti je treba, da nepregledani trupi živali ter stranski
produkti pri zakolu ne pridejo v stik z že pregledanimi trupi
živali in stranskimi produkti pri zakolu.
preprečiti je treba, da perutninsko meso, ocenjeno kot neustrezno,
ter drugi odpadki ne pridejo v stik s perutninskim mesom, ki je
bilo ocenjeno kot higiensko ustrezno.
66. člen
(pregled zaklane perutnine)
(1) Kraji za pregledovanje morajo biti opremljeni
tako, da je med pregledom mogoče ustrezno in brez ovir pregledati
vse dele trupa (z izjemo perja in krvi), glavo in noge pa le
takrat, ko so namenjeni javni potrošnji.
(2) Pregled se opravi neposredno po zakolu izjema je
New-York-Dressed perutnina in perutnina, zaklana za pridobivanje
jetrnih paštet (fois gras).
(3) Pri pregledu mesa je treba vizualno pregledati in po potrebi
otipati in zarezati naslednje dele trupov živali:
površino živalskega trupa (glavo in noge le takrat, ko so namenjene
za javno potrošnjo);
drobovino in notranje organe;
telesne votline.
(4) Pri pregledu mesa je treba še posebej paziti na:
odstopanja od običajnega stanja glede konsistence, barve in
vonja;
velika odstopanja od običajnega stanja kot posledica postopka pri
zakolu;
ustrezno delovanje naprave za zakol.
(5) Uradni veterinar poleg tega opravi še naslednje preglede:
z naključnim jemanjem vzorcev pregleda trupe živali, ki so bili pri
pregledu mesa izločeni, in ki niso primerni za javno potrošnjo;
pregleda drobovino in telesne votline naključnega vzorca 300 živali
od celotne pošiljke;
nadaljnje preglede opravi šele takrat, ko znaki kažejo na to, da
meso ni zdravstveno ustrezno za javno potrošnjo; tovrstno meso se
označi kot začasno zadržano in hrani ločeno v za to predvidenih
prostorih.
(6) Nosilec dejavnosti mora zagotoviti potrebno pomoč pri
opravljanju pregleda mesa. Če teh svojih dolžnosti glede
sodelovanja ne izpolnjuje, se pregled prekine za tako dolgo, dokler
ni na voljo zahtevana pomoč.
(7) Pri trupih živali, ki jim je bilo drobovje delno odstranjeno
(perutnina z odstranjenim želodcem), se pri vsaj 5% zaklane
perutnine vsake pošiljke pregledajo drobovina in telesne votline.
Če pri tem pregledu pride do odstopanj pri več živalih, se vse
živali iz te pošiljke pregledajo v skladu s prvim odstavkom tega
člena.
(8) S trupi živali, ki se tržijo kot New-York-Dressed perutnina ali
za pridobivanje jetrnih paštet (foie gras), se ravna na naslednji
način:
pri New-York-Dressed perutnini se pregled mesa opravi najkasneje v
15 dneh, pri perutnini za pridobivanje jetrne paštete (foie gras)
pa najkasneje v 24 urah po zakolu. V tem času je perutnina
skladiščena pri temperaturi največ +4 °C;
drobovje je treba odstraniti najkasneje v 24 urah v obratu za
zakol, v katerem je bila perutnina zaklana, ali v obratu za
razkosavanje perutnine;
(9) Pregledi na ostanke škodljivih snovi se opravijo pri
utemeljenem sumu na njihovo prisotnost. Po potrebi se opravi tudi
mikrobiološka preiskava.
67. člen
(zdravstvena ustreznost mesa zaklane
perutnine za javno potrošnjo)
Na podlagi pregleda ter na podlagi izvidov
morebitne mikrobiološke ali drugih preiskav se meso zaklane
perutnine oceni kot:
zdravstveno ustrezno za javno potrošnjo;
zdravstveno neustrezno za javno potrošnjo;
zdravstveno ustrezno za predelavo.
68. člen
(zdravstveno ustrezno meso)
(1) Meso je zdravstveno ustrezno za javno
potrošnjo:
če je dobro izkrvavljeno in če je higiensko in organoleptično
neoporečno;
če na njem niso ugotovljene patološke spremembe.
(2) Če so na zaklani perutnini ugotovljene patološke spremembe, ki
so lokalizirane samo na organih ali na posameznem organu, je meso
zdravstveno ustrezno za javno potrošnjo, organi na katerih so
ugotovljene navedene spremembe, pa so zdravstveno neustrezni.
69. člen
(zdravstveno neustrezno meso)
(1) Meso zaklane perutnine je zdravstveno
neustrezno za javno potrošnjo:
če so bili ugotovljeni razlogi, zaradi katerih ni dovoljeno klanje
po določbah tega pravilnika;
če se ugotovijo: tuberkuloza, difterija, aspergiloza,
toksoplazmoza, stafilokokoza, spirohetoza, osepnice v
generalizirani obliki, levkoza, sarkomatoza, limfomatoza, kokošja
kuga in atipična kokošja kuga, salmoneloza, ornitoza in psitakoza,
nekrobaciloza, nalezljivi sinusitis v septikemični obliki, gosja
influenca, avitaminoza, listerioza, kolibaciloza, mikoplazmoza in
zlatenica; enako se oceni v primeru razširjene prisotnosti
zajedalcev v podkožju ali mišičevju;
če se ugotovi, da je perutnina zelo mršava, da sta spremenjena vonj
in barva in če se ugotovijo znaki gnilobe, slabe izkrvavitve in
zastrupitve ali če se ugotovijo proliferacije in abscesi; enako se
ocenijo, če se ugotovi trebušna vodenica (ascites), obsežne krvave
ali vodene prepojitve in močna onesnaženost;
če ne ustrezajo določbam pravilnika o pogojih, ki jim morajo glede
mikrobiološke neoporečnosti ustrezati živila v prometu;
če ne ustrezajo določbam pravilnika o količinah pesticidov in
drugih strupenih snovi, hormonov, antibiotikov in mikotoksinov, ki
smejo biti v živilih;
če je bila ugotovljena kontaminacija z radionuklidi nad dovoljeno
ravnijo radioaktivnosti.
(2) Meso in organi zamrznjene zaklane perutnine so zdravstveno
neustrezni za prehrano ljudi, če so na njih ugotovljeni: gniloba,
žarkost ali plesnoba.
70. člen
(neužitni deli perutnine)
Neužitni deli perutnine so: sapnik, golša,
požiralnik, čreva, zadnjična odprtina, bursa fabricii, jajcevodi z
ovariji, goltanec, pljuča, ločena od trupa, ter glave in noge,
ločene od trupa pred pregledom.
71. člen
(meso, zdravstveno ustrezno za
predelavo)
(1) Meso zaklane perutnine je zdravstveno ustrezno
samo za predelavo:
če so njegove specifične organoleptične lastnosti spremenjene v
manjši meri;
če se ugotovijo lokalno omejene spremembe ali poškodbe, ki ne
vplivajo na zdravstveno ustreznost drugih delov;
če se ugotovi, da je trup onesnažen v manjši meri;
če se ugotovijo večje poškodbe trupa med obdelavo.
Spremenjene, umazane in poškodovane dele je treba pred uporabo
ostanka trupa izrezati.
(2) Meso, ocenjeno kot higiensko ustrezno samo za predelavo, je
dovoljeno uporabiti le za izdelavo izdelkov, ki se toplotno
obdelujejo.
72. člen
(postopek z notranjimi organi)
(1) Zaklani perutnini je treba po pregledu
odstraniti srce, vranico in jetra, mišični in žlezni del želodca pa
ločiti od črev. Z jeter je treba odstraniti žolčnik. Žlezni del
želodca je treba očistiti vsebine in odstraniti sluznico. Iz
mišičnega želodca je treba odstraniti vsebino, s sluznice pa
roževinasto plast.
(2) Če se navedene notranje organe po pregledu, obdelavi in
hlajenju znova vrne v trebušno-prsno votlino, jih je treba pred tem
zapakirati v plastično vrečko ali folijo.
(3) Odstraniti pa je treba tudi sapnik, požiralnik, golšo, oblogo
mlinčka, žlezovnik in zrele spolne organe.
73. člen
(hlajenje in zamrzovanje mesa)
(1) Meso zaklane perutnine se lahko hladi s
kroženjem zraka, z napravami z ogljikovim dioksidom ali tekočim
dušikom ter s kombinacijo prh pitne vode in s kroženjem zraka ter v
bazenih s pretočno pitno vodo.
(2) Odmrznjeno meso zaklane perutnine se ne sme ponovno zamrzniti,
razen če je namenjeno za predelavo.
6. VETERINARSKO-SANITARNI NADZOR IN
PREGLED ZA ZAKOL KUNCEV
74. člen
(pregled pred klanjem)
(1) Pregled kuncev pred klanjem je treba praviloma
opraviti že na posestvu pred nakladanjem. S pregledom živali in
dokumentacije je treba ugotoviti, če so živali zdrave in ni ovir za
prevoz v klavnico. Če pregleda pred zakolom na posestvu in v
klavnici, ne opravi ista oseba, mora živali spremljati zdravstveno
spričevalo na obrazcu št. 24 v prilogi št. 3. Če od pregleda pred
zakolom na posestvu ni minilo več kot 24 ur, se pregled pred
zakolom v klavnici lahko omeji samo na pregled morebitnih poškodb.
Pri tem mora biti ob prihodu v klavnico dokazana identiteta
kuncev.
(2) Če se pregleda pred zakolom ne opravi na posestvu, je treba
kunce pred zakolom pregledati v 24 urah po prispetju v klavnico in
preveriti njihovo identiteto, da se ugotovi izvor. Pregled je treba
ponoviti tik pred zakolom, če je od pregleda pred zakolom minilo
več kot 24 ur.
75. člen
(pregled kuncev po zakolu)
(1) S pregledom je treba ugotoviti:
a) ali so živali zbolele za kužnimi boleznimi, ki se lahko
prenesejo na ljudi ali živali ali obstaja sum na te bolezni;
b) ali kažejo znake drugih bolezni ali motnje splošnega stanja,
zaradi česar bi bilo meso zdravstveno neustrezno za javno
potrošnjo.
(2) Zaklane kunce je treba pregledati takoj po zakolu. Pregled mora
obsegati:
a) vizualni pregled trupa zaklane živali;
b) palpacijo in po potrebi zarezovanje pljuč, jeter, vranice,
ledvic in delov trupa, kjer so opazne kakšne spremembe;
c) organoleptični pregled na morebitne spremembe v čvrstosti,
barvi, vonju in po potrebi okusu mesa;
d) po potrebi laboratorijske preiskave.
76. člen
(odločitev o zdravstveni ustreznosti
mesa kuncev)
Meso kuncev je treba oceniti kot zdravstveno
neustrezno za javno potrošnjo, če se pri pregledu ugotovi:
zoonoze;
maligne ali multiple tumorje ali multiple abscese;
razširjenost parazitov v subkutisu;
prisotnost ostankov prepovedanih snovi ali prevelike količine
ostankov dovoljenih snovi;
zastrupitev;
večje poškodbe, podplutbe ali otekline;
organoleptične spremembe v barvi vonju ali okusu;
razlike v čvrstosti, zlasti vodenost mesa in izrazito mršavost.
7. VETERINARSKO-SANITARNI NADZOR IN
PREGLED UPLENJENE DIVJADI
77. člen
(izvor in vrste mesa divjadi)
(1) V promet za javno potrošnjo je dovoljeno dati
meso:
a) divjadi, ki je bila uplenjena v lovišču s sredstvi in na način,
ki so dovoljena po predpisih o lovstvu;
b) divjadi vzgojene v oborah ali drugih ogradah (gojena
divjad).
(2) Meso uplenjene divjadi mora biti označeno z drugačno
veterinarsko oznako o zdravstveni ustreznosti kot meso gojene
divjadi.
78. člen
(postopek z uplenjeno divjadjo po
odstrelu)
(1) Takoj po odstrelu je treba uplenjeno divjad
poiskati in očistiti na naslednji način:
a) odstraniti vse notranje organe, in sicer:
pri veliki divjadi je treba trebušno ter prsno votlino izprazniti
in notranjost dobro očistiti s papirnato brisačo, medenično kost
presekati, prerezati vrat do prsnega koša in izvleči požiralnik ter
sapnik; jelenjadi in divjim prašičem je treba v poletnem času, ob
visokih temperaturah zarezati pazduhi;
živalim moškega spola je treba odstraniti spolovila;
pernati divjadi je treba odstraniti črevesje tako, da se prereže in
sprosti požiralnik ter odpre trebušna votlina;
b) ali pustiti notranje organe (pljuča, srce, jetra, ledvica in
vranico) v naravni zvezi s trupom, čreva pa odstraniti.
(2) Uplenjene divjadi ni dovoljeno odirati v lovišču, prav tako je
ni dovoljeno razkosati na kraju odstrela.
79. člen
(označevanje uplenjene divjadi v
lovišču)
(1) Takoj po odstrelu mora lovec na trup uplenjene
divjadi na zanesljiv način pritrditi etiketo tako, da ostane
uplenjena divjad označena do končne obdelave trupa (odiranje,
razsek). Če so notranji organi odstranjeni iz trupa, jih je treba
spraviti v ustrezno vrečko in označiti z odrezkom (talonom), ki ima
isto številko kot etiketa na trupu. Če so organi ostali v naravni
zvezi s trupom, označevanje organov ni potrebno.
(2) Z etiketo je dovoljeno označiti samo en trup velike divjadi
oziroma več trupov male divjadi, če je bila divjad uplenjena v
istem lovišču. Malo divjad je treba označiti po končanem lovu
ločeno po vrstah.
80. člen
(etikete za označevanje uplenjene
divjadi napotnica)
(1) VURS izda obrazce za označevanje trupov
uplenjene divjadi. Obrazec etikete je objavljen kot obrazec
številka 25 v prilogi 3. Obrazce je treba natisniti in vezati v
bloke, tako da je vsaka stran sestavljena iz treh serijsko
oštevilčenih delov, ki jih je mogoče odtrgati. Posamezni deli v
bloku imajo naslednje namene:
prvi del je namenjen evidenci pregledniku in lovski organizaciji o
uplenjeni divjadi in ostane v zvezku;
drugi del etiketa je napotnica preglednika za uplenjeno divjad, ki
ima na hrbtni strani prostor za pečat, s katerim veterinar označi
trup divjadi v koži po opravljenem veterinarsko-sanitarnem
pregledu;
tretji del talon je namenjen označevanju notranjih organov
uplenjene divjadi.
(2) Posamezni deli etikete morajo biti izdelani iz papirja,
odpornega proti vlagi, oziroma zaščiteni na tak način, da se pisava
ne izbriše.
(3) Obrat za obdelavo, razsek in pakiranje mesa divjadi ter pravne
in fizične osebe, ki se ukvarjajo s prodajo mesa divjadi na drobno,
morajo etikete hraniti najmanj 1 leto.
81. člen
(hlajenje in prevoz uplenjene
divjadi)
(1) Trupe velike divjadi je treba čimprej po
odstrelu ohladiti na temperaturo do +7 °C, male divjadi pa do
+4 °C. Če zunanja temperatura ne omogoča, da bi dosegli dovolj
hitro navedeno temperaturo v globini mesa, je treba meso najpozneje
12 ur po odstrelu spraviti v obrat za obdelavo, razsek in pakiranje
mesa divjadi ali v zbiralnico s hladilno napravo (temperatura 0
°C do +4 °C). Kadar so zunanje temperature višje kot +15
°C, je treba trupe uplenjene divjadi po odstrelu brez odlašanja
prepeljati v navedene obrate.
(2) Če se uplenjeno divjad prepelje v zbiralnico, jo je treba po
ohladitvi v 12 urah prepeljati v obrat za obdelavo, razsek in
pakiranje mesa divjadi.
(3) Trupe uplenjene divjadi, ki niso označeni v skladu s 79. členom
tega pravilnika, ni dovoljeno prevažati iz lovišča v zbiralnico,
temveč jih je treba neškodljivo odstraniti. Enako je treba ravnati,
če pripadajoči notranji organi niso skupaj s trupom uplenjene
divjadi in niso označeni kot je predpisano v 79. členu tega
pravilnika.
(4) Prevoz uplenjene divjadi iz lovišča do zbiralnice in prevoz za
lastno domačo porabo lovca je dovoljen v osebnem avtomobilu, sicer
pa v vozilih, ki so posebej namenjena za prevoz uplenjene
divjadi.
(5) V vozilu z zanesljivo toplotno izolacijo brez vgrajene hladilne
naprave je dovoljeno prevažati ohlajeno uplenjeno divjad na krajših
relacijah kadar prevoz ne traja več kot dve uri. Če traja prevoz
več kot dve uri, mora imeti vozilo vgrajeno hladilno napravo,
temperatura v vozilu ob nakladanju in prevozu pa ne sme presegati
+7 °C.
(6) Uplenjene divjadi ki ni odrta, ni dovoljeno prevažati v istem
vozilu hkrati z drugimi živili.
(7) Med ali pred prevažanjem ni dovoljeno zapirati uplenjene
divjadi za daljši čas v prtljažnike avtomobilov in s tem
onemogočiti zračenje in hlajenje. Uplenjeno divjad je treba
zaščititi pred snovmi, ki lahko povzročijo nenormalen vonj mesa in
pred zunanjimi vplivi (sonce, prah, blato), mrčesom in drugimi
živalmi (psi, mačke, glodalci, muhe).
82. člen
(delo preglednika uplenjene
divjadi)
(1) Osnovni pregled trupa uplenjene divjadi in
organov v lovišču ali v zbiralnici opravi pooblaščeni preglednik
divjadi. Če pri pregledu ne ugotovi nobenih sprememb na trupu in
organih uplenjene divjadi, izda napotnico iz 80. člena tega
pravilnika tako, da izpolni podatke na napotnici in se podpiše.
(2) Z napotnico preglednik potrdi, da je bila žival uplenjena v
lovišču, v katerem ni prepovedan promet zaradi ugotovitve kužne
bolezni, oziroma da ni ugotovljen sum bolezni, ter dovoli prevoz v
zbiralnico ali objekt za obdelavo. Uplenjene divjadi, ki ni
označena s pravilno izpolnjeno in podpisano napotnico pooblaščenega
preglednika, ni dovoljeno prevažati iz zbiralnice v obrat za
obdelavo, razsek in pakiranje mesa divjadi, temveč je treba
poskrbeti, da se taki trupi neškodljivo odstranijo.
(3) Divjadi, ki ima napotnico, se ne sme dati v javno potrošnjo,
dokler ni opravljen veterinarsko-sanitarni pregled.
(4) Če se divjad pred odstrelom obnaša nenormalno ali če preglednik
pri pregledu ugotovi morebitne patoanatomske spremembe ali podvomi
v zdravstveno ustreznost mesa divjadi, mora sumljivi trup in
notranje organe spraviti v ustrezno vrečo, da se prepreči stik s
higiensko ustreznimi trupi, ter o tem obvestiti uradnega
veterinarja. Enako mora ravnati s trupi divjadi, ubite na drug
način razen s strelom (npr. povožene v prometu). Uradni veterinar
mora čimprej, najpozneje pa v 18 urah opraviti
veterinarsko-sanitarni pregled. Tak postopek je obvezen tudi za vso
divjad, če je bila na območju lovišča ali upravne enote ugotovljena
kužna bolezen, ki se lahko prenese z divjadjo.
83. člen
(naloge prevzemnika uplenjene
divjadi v zbiralnici)
(1) V zbiralnici sprejme uplenjeno divjad
prevzemnik, ki mora imeti izpit za preglednika. V zbiralnico je
dovoljeno sprejeti samo trupe uplenjene divjadi s pripadajočimi
organi, če so v naravni zvezi s trupom ali ločeni in pravilno
označeni s predpisano etiketo iz 80. člena tega pravilnika;
(2) Trupe uplenjene divjadi, ki niso pravilno označeni, in tiste,
pri katerih se s pregledom ugotovijo organoleptični znaki
kvarjenja, mora prevzemnik zadržati in ravnati z njimi tako, kot je
določeno v četrtem odstavku prejšnjega člena. Uplenjeno divjad iz
prejšnjega odstavka prevzemnik pregleda in zanjo izpolni ter
podpiše napotnico.
84. člen
(veterinarsko-sanitarni pregled)
(1) Meso divjadi je dovoljeno oddati v promet za
javno potrošnjo šele po opravljenem veterinarsko-sanitarnem
pregledu.
(2) Veterinarsko-sanitarni pregled uplenjene divjadi za javno
potrošnjo opravi uradni veterinar v obratu za obdelavo, razsek in
pakiranje mesa divjadi.
(3) Pred veterinarsko-sanitarnim pregledom uplenjene divjadi ni
dovoljeno zamrzovati.
(4) Če prispe uplenjena divjad v zbiralnico ali obrat za obdelavo,
razsek in pakiranje mesa divjadi brez napotnice preglednika
divjačine, ali brez pripadajočih notranjih organov, veterinarsko-
sanitarnega pregleda ni dovoljeno opraviti, uplenjeno divjad pa je
treba kot zdravstveno neustrezno neškodljivo odstraniti.
(5) Po opravljenem pregledu v obratu za obdelavo, razsek in
pakiranje mesa divjadi se meso označi s predpisanim žigom.
85. člen
(post mortem pregled uplenjene
divjadi)
(1) Uradni veterinar mora opraviti pregled
uplenjene divjadi najpozneje v 18 urah po prispetju v obrat za
obdelavo, razsek in pakiranje mesa divjadi na naslednji način:
a) vizualno pregledati trup in pripadajoče organe in oceniti
čvrstost, barvo in vonj mesa in organov;
b) po potrebi opraviti palpacijo mesa in organov;
c) če na podlagi vizualnega pregleda ne more oceniti mesa, mora
vzeti vzorce za podrobnejši pregled v laboratoriju, kot je
predpisano v 58. in 59. členu tega pravilnika;
d) pri pregledu mora biti pozoren na naslednje spremembe:
prisotnost tumorjev ali abscesov, če jih je veliko oziroma, če so
prizadeti notranji organi in mišice;
artritis, orchitis, spremembe v jetrih ali vranici, vnetje črevesja
ali predela popka;
prisotnost tujkov v telesnih votlinah, in na spremembe barve pleure
in peritoneja;
spremembi barve notranjih organov;
spremembe v barvi, vonju in čvrstosti mišičnega tkiva ali
organov;
odprte zlome kosti, če niso povezane s poškodbami zaradi lova;
shujšanost oziroma generalizirane ali lokalizirane otekline;
znake, ki kažejo na zarastline organov s pleuro ali
peritonejem;
druge očitne spremembe, kot so sprememba barve ter procesi
razkroja.
(2) V primeru dvoma lahko uradni veterinar dodatno razkosa dele
divjadi, da bi se lahko dokončno odločil o zdravstveni ustreznosti
mesa.
(3) Uradni veterinar mora pri pregledu upoštevati tudi morebitne
navedbe lovcev ali lovskih preglednikov o nenormalnem sumljivem
obnašanju divjadi v lovišču.
(4) Kadar je bil opravljen obširnejši pregled mora veterinar
počakati na rezultate tega pregleda preden lahko oceni ustreznost
vse divjadi uplenjene na istem lovišču ob istem lovu.
86. člen
(ocena uporabnosti mesa divjadi)
Meso divjadi mora uradni veterinar oceniti kot
zdravstveno neustrezno za javno potrošnjo:
če divjad ni bila uplenjena v skladu z lovskimi predpisi;
če se ugotovi poškodbe, ki niso posledica lova in, če gre za
lokalne deformacije in anomalije, zaradi katerih je meso divjadi
zdravstveno neustrezno za javno potrošnjo;
če se ugotovi, da je meso divjadi okuženo s povzročitelji
zoonoz;
če so bile ugotovljene spremembe iz točke d) prvega odstavka
prejšnjega člena;
če vsebuje ličinke trihinele;
če vsebuje ostanke snovi, ki lahko ogrozijo zdravje ljudi;
če je bilo meso ožarčeno z ionizirajočim ali ultravijoličnim
sevanjem ali, če je bilo meso obdelano s snovmi, ki lahko
spremenijo organoleptične lastnosti ali uporabo barvil razen
tistih, ki se uporabljajo za veterinarsko oznako.
87. člen
(načini oddaje mesa divjadi v promet
po veterinarskem pregledu)
(1) Po veterinarskem pregledu se lahko odda v
promet:
a) odrte trupe uplenjene velike divjadi in sveže razsekano meso
divjadi:
za katero je uradni veterinar ugotovil, da je zdravstveno
ustrezna;
malo divjad brez kože in malo pernato divjad, ki ni zamrznjena in
če je zdravstveno ustezna;
b) veliko divjad v koži za nadaljnjo obdelavo:
če so bili organi uplenjene divjadi veterinarsko pregledani v
registriranem obratu za obdelavo, razsek in pakiranje mesa
divjadi;
če je uradni veterinar ugotovil, da je zdravstveno ustrezna;
če je bila divjad v koži ohlajena na temperaturo med 1 °C in +7
°C in pod tem temperaturnim režimom prepeljana v obrat za
obdelavo mesa divjadi najpozneje v 7 dneh po post mortem
pregledu;
če je bila ohlajena na temperaturo +1 °C in pod tem
temperaturnim režimom prepeljana v obrat za obdelavo mesa divjadi
najpozneje v 15 dneh po post mortem pregledu;
(2) Divjad v koži in neoskubljeno pernato divjad je treba
skladiščiti ločeno od mesa.
(3) Divjad v koži, ki se odda v promet, ne sme biti označena z
veterinarsko oznako o zdravstveni ustreznosti.
88. člen
(nadzor nad delom preglednikov in
kontrola zbiralnic)
(1) Uradni veterinar mora redno kontrolirati delo
pooblaščenih preglednikov divjadi in najmanj štirikrat letno
pregledati higieno obdelave divjadi, označevanje uplenjene divjadi
in ugotoviti higienske ter tehnične pogoje zbiralnic. Pregledi se
opravijo v začetku maja pred lovno sezono, avgusta, oktobra in
enkrat izven lovne sezone.
(2) Pregledi iz prvega odstavka tega člena so sestavni del obveznih
veterinarsko-sanitarnih pregledov surovin in živil živalskega
izvora, za katere se plača predpisana pristojbina.
(3) VURS izda in odvzame pregledniku divjadi pooblastilo, vodi
evidenco pooblaščenih preglednikov in evidenco zbiralnic uplenjene
divjadi.
89. člen
(postopek s trofejami tujih
lovcev)
(1) Iznos trofeje (cel trup ali samo del trupa
uplenjene divjadi), ki jo tuji lovec želi odpeljati s seboj za
svojo lastno porabo, se ne šteje za izvoz. Trupov take uplenjene
divjadi ni treba predhodno prepeljati v izvozni obrat. Če želi tuji
lovec uplenjeno žival odreti ali kako drugače razrezati, mu jo
lahko lovci po opravljenem veterinarsko-sanitarnem pregledu oderejo
v zbiralnici, ki ima za tako delo pogoje iz 90. člena tega
pravilnika.
(2) Meso divjih prašičev, medvedov, jazbecev ali drugih vrst
mesojede divjadi je treba veterinarsko-sanitarno pregledati na
ličinke Trihinele spiralis, ne glede na to, ali je meso namenjeno
za hrano ljudi ali za krmljenje živali.
(3) Uradni veterinar izda tujemu lovcu potrdilo o zdravstvenem
stanju pošiljke, s katerim potrdi, da je bila divjad uplenjena v
lovišču, ki ni okuženo, in da je bil opravljen
veterinarsko-sanitarni pregled. Na uplenjeno divjad mora pred
odpremo v tujino uradni veterinar pritrditi zalivko (plombo) in
njeno serijsko številko. Številka zalivke mora biti navedena na
potrdilu o zdravstvenem stanju pošiljke.
90. člen
(minimalni higiensko-tehnični pogoji
za zbiralnico uplenjene divjadi)
(1) Zbiralnice morajo biti locirane tako, da je do
njih možen dostop tudi pozimi. Okolica zbiralnice mora biti
tlakovana, asfaltirana ali drugače utrjena, da se preprečuje
dviganje prahu ali raznašanje blata.
(2) V zbiralnici ali v njeni neposredni bližini mora biti tekoča
pitna voda za vzdrževanje osebne higiene in higiene prostorov.
Odplake morajo biti speljane v kanalizacijo ali greznico.
(3) Stene in tla morajo biti iz materiala, ki se lahko čisti.
Prostor mora biti zavarovan pred insekti in glodalci. V hladilniku
ali hladilnici morajo biti kavlji za obešanje uplenjene divjadi. Če
se v zbiralnici opravlja veterinarsko-sanitarni pregled mora biti
na mestu pregleda osvetlitev intenzivnosti najmanj 550 luxov.
(4) V zbiralnici je dovoljeno odirati uplenjeno divjad za lastno
domačo porabo lovcev ali za tuje lovce. Zbiralnica, v kateri se to
delo opravlja, mora imeti v ta namen poseben prostor, da se
prepreči stik odrtih trupov in trupov v koži. Navedeni prostor je
lahko od ostalega dela ločen s predelno steno, opremljen pa mora
biti z ustreznimi obešali za odiranje v visečem položaju.
8. VETERINARSKO-SANITARNI NADZOR IN
PREGLED GOJENE DIVJADI
91. člen
(pregled pred klanjem)
(1) Gojeno divjad je dovoljeno prepeljati v
klavnico in zaklati samo iz obor ali posestev, ki so pod stalnim
veterinarsko-sanitarnim nadzorom. Gojeno divjad, namenjeno zakolu
je dovoljeno prepeljati v klavnico le z zdravstvenim
spričevalom.
(2) Gojeno veliko divjad je dovoljeno klati v posebnih klavnicah
ali v klavnicah, registriranih za klanje parkljarjev in kopitarjev,
pod pogojem, da se gojeno divjad kolje in obdeluje ob drugih časih
kot govedi, kopitarje, prašiče, ovce in koze.
(3) Male gojene divje ptice je dovoljeno klati v perutninskih
klavnicah.
92. člen
(pregled po zakolu)
(1) Vse dele zaklane živali (trup, notranji
organi), je treba pregledati takoj po prispetju v klavnico, če je
bila divjad zaklana izven klavnice, sicer jih je treba pregledati
še med klanjem.
(2) Trupe in organe zaklane velike divjadi je treba pregledati:
vizualno (adspekcija);
z otipavanjem (palpacija);
pri ocenjevanju senzoričnih lastnosti je treba posebno pozornost
posvetiti barvi, vonju in po potrebi konsistenci mesa ali
organov;
če s postopki iz prejšnjih alinei ni mogoče zanesljivo presoditi
zdravstvene ustreznosti mesa divjadi, lahko uradni veterinar tudi
zareže v meso, organe in bezgavk (incizija);
po potrebi z mikrobiološkimi in drugimi laboratorijskimi
preiskavami;
meso divjih prašičev je treba pregledati na trihinele.
(3) Trupe in organe zaklanih divjih ptic se pregleda vizualno in z
otipavanjem. Način pregleda je enak kot pregled domače perutnine.
Če način evisceracije organov pri prepelicah in golobih ne omogoča
popolnega veterinarskega pregleda, je dovoljeno pregledati samo
vzorec zaklanih živali, ki predstavlja najmanj 5% vsake pošiljke do
500 ptic, oziroma sorazmerno večji delež, če je v pošiljki več kot
500 ptic, pod pogojem, da pošiljka vsebuje ptice iste vrste, teže
in izvora.
9. VETERINARSKO-SANITARNI NADZOR IN
PREGLED MLETEGA MESA IN POLPRIPRAVLJENIH MESNIH JEDI
93. člen
(nadzor nad proizvodnjo mletega mesa
in polpripravljenih mesnih jedi)
Nosilec dejavnosti v obratu, ki proizvaja mleto
meso in polpripravljene mesne jedi mora v svojem programu lastnih
kontrol zagotoviti naslednje mikrobiološke preiskave:
a) vzorce mletega mesa in polpripravljenih mesnih jedi iz mletega
mesa je treba vzeti in opraviti mikrobiološko analizo vsak
proizvodni dan;
b) vzorce drugih polpripravljenih mesnih jedi je treba analiziriati
najmanj enkrat tedensko.
Vzorce je treba analizirati v odobrenem lastnem laboratoriju obrata
ali v drugem pooblaščenem laboratoriju.
Vsak vzorec mora biti sestavljen iz petih enot in predstavlja
skupni reprezentativni vzorec dnevne proizvodnje.
Vzorce polpripravljenih mesnih jedi, ki niso izdelani iz mletega
mesa, je treba vzeti iz globine mišice po ožiganju površine
mesa.
Vzorce je treba analizirati z metodami ki so mednarodno znanstveno
priznane.
Uradni veterinar mora sodelovati pri pripravi programa lastnih
kontrol iz tega člena in redno kontrolirati izvajanje.
94. člen
(mikrobiološki kriteriji za mleto
meso in polpripravljene mesne jedi)
Vsi proizvajalci mesa iz prejšnjega člena morajo
zagotoviti, da mleto meso izpolnjuje naslednje mikrobiološke
pogoje:
-------------------------------------------------------------------
M m
-------------------------------------------------------------------
Aerobne mezofilne bakterije
n = 5; c = 2 5 x 10 6 /g 5 x 10 5 /g
-------------------------------------------------------------------
Escherichia coli
n = 5; c = 2 5 x 10 2 /g 50 / g
-------------------------------------------------------------------
Salmonella
n = 5; c = 0 ne sme biti prisotna v 10 g vzorca
-------------------------------------------------------------------
Staphylococcus aureus
n = 5; c = 2 5 x 10 3 /g 102 /g
-------------------------------------------------------------------
M = maksimalna vrednost za število bakterij
rezultat velja za nezadovoljivega, če je število bakterij večje od
M, pri čemer se šteje za M 10m če se štetje izvede na trdnem mediju
in 30m če se štetje izvede na tekočem mediju;
m = mejna vrednost za število bakterij rezultat velja za
zadovoljivega, če število bakterij v vseh vzorčnih enotah ne
presega m
n = število vzorčnih enot, ki sestavljajo vzorec;
c = število vzorčnih enot, kjer je lahko bakterijsko število med m
in M.
Rezultate mikrobioloških analiz je treba opredeliti:
A) Glede kontaminacije z aerobnimi mezofilnimi bakterijami
Escherichia coli in Staphylococcus aureus:
do vključno kriterija m;
med kriterijem m in maksimalno vrednostjo za število bakterij
M;
nad maksimalno vrednostjo za število bakterij M;
Ustreznost pošiljke se oceni kot:
1. ustrezno, če so vse ugotovljene vrednosti enake ali nižje od 3 m
če je bilo štetje izvedeno na trdnem mediju in 10 m, če se štetje
izvede na tekočem mediju;
2. sprejemljivo, če so vse ugotovljene vrednosti med
3m in 10m (=M) na trdnem mediju;
10m in 30m (=M) na tekočem mediju;
in če je razmerje c/n enako ali manjše od 2/5, kjer je n = 5 in c =
2 ali katero drugo razmerje večje zanesljivosti.
3. Neustrezno:
v vseh primerih, kjer so ugotovljene vrednosti večje od M
kadar je c/n > 2/5
Kadar je presežen zadnji kriterij glede aerobnih mikroorganizmov
pri +30 °C, ostali kriteriji pa so izpolnjeni, je treba
razmerje c/n ponovno preveriti pri surovih izdelkih.
V vsakem primeru je treba oceniti izdelek za toksičnega ali
onesnaženega če kontaminacija doseže vrednost S, ki za vse primere
pomeni 103 m.
V primeru ugotovitve Staphylococcus aureus vrednost S ne sme nikoli
preseči 5 x 10 4.
Analitske tolerance ne vplivajo na vrednosti M in S.
B) Dve kategoriji za salmonele:
odsotne v: šteje se, da rezultat je ustrezen
prisotne v: šteje se, da rezultat ni ustrezen
Vsi proizvajalci polpripravljenih mesnih jedi morajo zagotoviti da
njihovi izdelki izpolnjujejo naslednje mikrobiološke pogoje:
-------------------------------------------------------------------
M m
-------------------------------------------------------------------
Escherichia coli
n = 5; c = 2 5 x 10 3 /g 5 x 10 2 /g
-------------------------------------------------------------------
Salmonella
n = 5; c = 0 ne sme biti prisotna v 1 g vzorca
-------------------------------------------------------------------
Staphylococcus aureus
n = 5; c = 1 5 x 10 3 /g 102 /g
-------------------------------------------------------------------
M = mejna vrednost, nad katero rezultati niso več
ustrezni, pri čemer se šteje za M = 10 m, če se štetje izvede na
trdnem mediju in M = 30 m, če se štetje izvede na tekočem
mediju;
m = mejna vrednost, pod katero se vsi rezultati štejejo za
ustrezne;
n = število vzorčnih enot, ki sestavljajo vzorec;
c = število vzorčnih enot, kjer je lahko bakterijsko število med m
in M.
10. VETERINARSKO-SANITARNI NADZOR IN
PREGLED JAJC IN JAJČNIH IZDELKOV
95. člen
(prijava pregleda)
Pridelovalec jajc prijavi uradnemu veterinarju
pregled jajc v 12 urah, preden jih da v promet. Jajca se smejo dati
v promet za javno potrošnjo, če izda uradni veterinar, ki je
opravil pregled na mestu pridelave, spričevalo o njihovi
ustreznosti za javno potrošnjo.
96. člen
(pregled)
Jajca se pregledujejo vizualno, da se ocenita
čistost površine in oblika, ter s presvetljevanjem, po potrebi pa
se tudi ubijejo in pregleda njihova vsebina, ter z ustreznimi
laboratorijskimi preiskavami.
97. člen
(ocena ustreznosti)
Na podlagi pregleda ter na podlagi izvidov
morebitne mikrobiološke ali druge preiskave se jajca ocenijo
kot:
zdravstveno ustrezna za javno potrošnjo;
zdravstveno neustrezna za javno potrošnjo;
pogojno zdravstveno ustrezna za javno potrošnjo;
zdravstveno ustrezna za predelavo.
98. člen
(zdravstveno ustrezna jajca)
Zdravstveno ustrezna za javno potrošnjo so jajca
zdravih nesnic, ki so organoleptično nespremenjena.
99. člen
(zdravstveno neustrezna jajca)
Zdravstveno neustrezna za javno potrošnjo ljudi so
jajca:
ki vsebujejo povzročitelje tuberkuloze;
ki vsebujejo povzročitelje salmoneloze;
ki so od perutnine, zdravljene z antibiotiki in drugimi zdravili,
ki prehajajo v jajca, ali od perutnine, ki je prejemala substance s
farmakološkim učinkom v profilaktične ali nutritivne namene, ni pa
minil čas, ki je po navodilu proizvajalca za njihovo uporabo
potreben, da se izločijo iz organizma živali (karenca); izjema je
tetraciklin, kjer je toleranca 0,2 mg/kg;
ki ne ustrezajo določbam pravilnika o pogojih, ki jim morajo glede
mikrobiološke neoporečnosti ustrezati živila v prometu;
ki ne ustrezajo določbam pravilnika o količinah pesticidov in
drugih strupenih snovi, hormonov, antibiotikov in mikotoksinov, ki
smejo biti v živilih;
pri katerih je bila ugotovljena kontaminacija z radionuklidi nad
dovoljeno ravnijo radioaktivnosti;
pri katerih so rumenjaki obarvani s sintetičnimi organskimi barvili
iz krme;
ki so zajeta s procesom gnitja;
ki so plesniva;
ki imajo krvave madeže ali tujke;
pri katerih sta rumenjak in beljak pomešana;
ki imajo tuj vonj in okus;
pri katerih je pri presvetljevanju viden zarodek;
ki so bila inkubirana več kot 24 ur.
100. člen
(pogojno zdravstveno ustrezna
jajca)
Pogojno zdravstveno ustrezna so račja jajca in
jajca iz reje, sumljive na salmonelozo. Na embalaži, v katero so
pakirana račja jajca, morata biti oznaka Račja jajca in opozorilo,
da jih je treba kuhati najmanj 10 minut.
101. člen
(zdravstveno ustrezna jajca za
predelavo)
Zdravstveno ustrezna za predelavo so jajca:
ki so deformirana in počena;
za katera je bilo pri presvetljevanju ugotovljeno, da se rumenjak
drži notranje stene, lupine;
ki so zelo umazana;
ki so bila inkubirana do 24 ur.
102. člen
(skladiščenje jajc)
Jajca se hranijo v skladiščih (hladilnicah) obrata
pri temperaturi zraka od -0,5 do +2 °C. Jajca morajo biti
uskladiščena tako, da so zlahka dostopna za pregled. Jajca se
pregledujejo pred uskladiščenjem in med njim. O pregledih jajc se
vodi evidenca, iz katere morata biti razvidna datum, ko so bila
spravljena v hladilnico, in datum njihove odpreme.
103. člen
(jajčni izdelki za javno
potrošnjo)
(1) Jajčni izdelki, namenjeni za javno potrošnjo,
so izdelki dobljeni iz jajc, njihovih sestavin ali mešanic, po
odstranitvi lupine in membran; delno so lahko dodana tudi druga
živila ali aditivi. Ti izdelki so lahko tekoči, zgoščeni, sušeni,
kristalizirani, zamrznjeni ali koagulirani. Morajo biti pridobljeni
iz jajc iste vrste perutnine.
(2) V kolikor vsebujejo tudi živila, mora biti le-to označeno
oziroma deklarirano. Proizvodnja tovrstnih izdelkov mora biti
izvedena pod higienskimi pogoji. Za zadevno surovino jajca, se tudi
zahteva, da nimajo zarodka, da niso bila več kot 6 dni v
inkubatorju, da so absolutno jasna pri presvetljevanju in da zračni
prostor ni višji od 9 mm.
(3) Jajčni izdelki se ocenijo kot zdravstveno ustrezni za javno
potrošnjo na podlagi organoleptičnih in po potrebi ustreznih
laboratorijskih preiskav.
104. člen
(zdravstveno neustrezni jajčni
izdelki)
Jajčni izdelki so zdravstveno neustrezni za javno
potrošnjo, če:
so kontaminirani s povzročitelji zoonoz;
so bili v stiku z osebami, zbolelimi za nalezljivimi boleznimi, ki
se lahko prenesejo s temi izdelki;
so mehanično toliko onesnaženi, da primesi, s katerimi so
onesnaženi, ni mogoče na noben način odstraniti;
so obarvani ali konservirani z nedovoljenimi konservansi;
imajo spremenjene organoleptične lastnosti;
ne ustrezajo določbam pravilnika o količinah pesticidov in drugih
strupenih snovi, hormonov, antibiotikov in mikotoksinov, ki smejo
biti v živilih; še posebno pozornost je treba posvetiti ostankom
škodljivih snovi s farmakološkim ali hormonalnim delovanjem ter
antibiotikom, pesticidom, detergentom in drugim substancam, ki so
nevarne človekovemu zdravju ali pa spremenijo organoleptične
lastnosti izdelkov;
je bila ugotovljena kontaminacija z radioaktivnimi substancami nad
dovoljeno ravnijo radioaktivnosti.
105. člen
(tehnološki postopek)
(1) Vsi jajčni izdelki morajo po končanem
tehnološkem postopku, izpolnjevati naslednje pogoje:
Salmonella spp. ne smejo biti prisotne v 25 g ali ml;
Staphylococcus aureus ne sme biti prisoten v 1 g ali ml;
za Enterobacteriaceae je največje dopustno število (M) < 100/g
ali ml;
za skupno število mezofilnih aerobnih bakterij je največje dpoustno
število (M) <100.000/g ali ml.
(2) Le izdelki, ki ustrezajo navedenim pogojem, se lahko
uporabljajo kot živila.
106. člen
(kontrola jajčnih izdelkov)
Jajčni izdelki se kontrolirajo z določenimi
kemijskimi analizami, pri katerih se ugotavlja:
koncentracija 3-hidroksi maslene kisline (dopustna vsebnost > 10
mg/kg suhe snovi);
vsebnost mlečne kisline (dopustna vsebnost > 1.000 mg/kg suhe
snovi) in
jantarne kisline (> 25 mg/kg suhe snovi);
ostanki lupin, membran in drugih delcev, ki ne smejo presegati 100
mg/kg jajčnega izdelka.
11. VETERINARSKO-SANITARNI NADZOR IN
PREGLED MEDU
107. člen
(med za javno potrošnjo)
(1) Proizvajalec medu prijavi uradnemu veterinarju
pregled medu v 12 urah, preden se da v promet.
(2) Medu, ki se daje v promet za javno potrošnjo kot med, se ne sme
dodajati nobenih dodatkov.
108. člen
(pregled medu)
(1) Med se pregleduje organoleptično in po potrebi
z laboratorijskimi preiskavami.
(2) Na podlagi pregleda se med lahko oceni kot:
zdravstveno ustrezen za javno potrošnjo;
zdravstveno neustrezen za javno potrošnjo.
109. člen
(zdravstveno ustrezen med)
Med je zdravstveno ustrezen za javno potrošnjo:
če je dobljen od čebelje družine, ki ni zbolela za kužnimi
boleznimi čebel;
če je organoleptično nespremenjen.
110. člen
(zdravstveno neustrezen med)
Med je zdravstveno neustrezen za javno
potrošnjo:
če je dobljen iz čebelnjaka, v katerem so bile ugotovljene huda
gniloba čebelje zalege, pršičavost čebel, nosemavost čebel ali
varooza (ali varoatoza);
če je bil zbran s cvetov rastlin vrste azalea, rododendrom,
oleander ali gorska lovorika;
če je plesniv;
če ima vonj in okus, ki zanj nista značilna;
če vsebuje ostanke škodljivih snovi v večjih količinah kot je
dovoljeno;
če je kontaminiran z radionuklidi nad dovoljeno ravnijo
radioaktivnosti.
12. VETERINARSKO-SANITARNI NADZOR IN
PREGLED RIBJIH IZDELKOV
111. člen
(veterinarsko sanitarni nadzor
ribjih izdelkov)
Uradni veterinar mora redno opravljati naslednje
preglede za preverjanje izpolnjevanja pogojev iz tega
pravilnika:
a) preverjanje splošnih pogojev glede:
zdravstvene ustreznosti rib ob pristanku ladje ali ulovu;
higiene in načina ravnanja z ribjimi izdelki;
čistoče prostorov, opreme in pribora;
pravilnega ravnanja z oznakami zdravstvene ustreznosti;
ustreznosti skladiščenja.
b) organoleptične preglede:
vsakega ulova svežih rib ali pošiljke oziroma šarže ribjih
izdelkov, da se ugotovi, če izpolnjujejo pogoje, predpisane v tem
pravilniku;
c) preglede na prisotnost parazitov;
d) kemijske preiskave:
če se pri organoleptičnem pregledu posumi, da ribji izdelki niso
sveži oziroma, da se kvarijo, je treba izvesti predpisane kemijske
preiskave;
e) mikrobiološke preiskave:
če se pri organoleptičnem pregledu posumi, da ribji izdelki niso
sveži oziroma, da se kvarijo, je treba izvesti tudi mikrobiološke
preiskave.
112. člen
(prijava in način pregleda ribjih
izdelkov)
(1) Vsako količino sveže ulovljenih rib ali po
izlovu iz gojišč, je treba najpozneje 12 ur po ulovu prijaviti
uradnemu veterinarju za pregled.
(2) Ribje izdelke se pregleda z adspekcijo kože, oči, škrg, analne
odprtine in mesa, po potrebi pa se njihovo meso tudi zareže. Če jim
niso bili odstranjeni notranji organi, se v primeru suma, da so
pokvarjene, odpre telesna votlina ter pregleda notranje organe in
seroze.
(3) Po potrebi se opravi preskus s kuhanjem, mikrobiološki pregled,
kemični pregled in preskus radioaktivnosti in navzočnosti ostankov
škodljivih snovi.
113. člen
(ocena zdravstvene ustreznosti
ribjih izdelkov)
(1) Na podlagi pregleda se lahko ribji izdelki
ocenijo kot:
zdravstveno ustrezni za javno potrošnjo;
zdravstveno neustrezni za javno potrošnjo;
zdravstveno ustrezni za predelavo.
(2) Zdravstveno ustrezni za javno potrošnjo so ribji izdelki brez
organoleptičnih sprememb.
114. člen
(zdravstveno neustrezni ribji
izdelki)
Zdravstveno neustrezni za javno potrošnjo so ribji
izdelki v naslednjih primerih:
a) če so ribe zbolele za kužnimi boleznimi v akutnem stadiju;
b) morski in rečni piškurji, dokler se jim ne odstrani koža;
c) bodeljke, beli in rjavi morski zmaj, morski golob in morske
lastavice, če jim niso odstranjene strupene bodice;
d) če imajo zaradi bolezni izrazite patološke spremembe na koži in
v mišičnem tkivu (mesu);
e) če jim je bila pred pregledom odstranjena glava in oči ali
škrge;
f) mrene z ikrami med mrestenjem(od začetka marca do konca
aprila);
g) če so njihove škrge obarvane s krvjo ali barvo;
h) če imajo vonj, ki ni značilen za vrsto svežih rib ali je
posledica kvarjenja;
i) če so jih napadle ikre Diphyllobotrium latum ali ličinke
Opistrochis felineus ali ličinke Anisakis ali drugi zajedalci ali
njihove razvojne oblike, patogeni za ljudi;
j) če so jih napadli zajedalci ali njihove razvojne oblike, ki niso
patogeni za ljudi, povzročili pa so organoleptične spremembe;
k) če so izrazito mršave;
l) če imajo upadle oči in motno roženico;
m) če so njihove škrge prekrite z mlečno motno sluzjo ali če imajo
vonj, ki zanje ni značilen, ali intenzivnejši vonj po ribah ali če
so sivorjave barve in izsušene;
n) če je njihova koža prekrita z lepljivo mlečno motno sluzjo;
o) če je njihovo meso mehke konsistence, da na njem ostanejo odtisi
(vdolbine) prstov;
p) če je njihova analna odprtina izbočena in sivo zelena in če iz
nje izteka črevesna vsebina;
q) če so iz njih odstranjeni notranji organi, potrebušnica pa motna
in prekrita z lepljivo sluzjo;
r) če so bile zastrupljene ali so poginile zaradi kakega kemičnega
sredstva, ali so bile ubite z razstrelivom;
s) če jim je bil z vbodom poškodovan digestivni trakt;
t) če kažejo organi znake kvarjenja, črevesna vsebina pa se je
razlila po trebušni votlini;
u) če ne ustrezajo mikrobiološkim normativom;
v) ki vsebujejo preveč ostankov škodljivih snovi;
z) če je bilo ugotovljeno, da so kontaminirani z radionuklidi nad
dovoljeno ravnijo radioaktivnosti.
115. člen
(ocena zdravstvene ustreznosti
drobnih modrih rib)
(1) Drobne modre in druge vrste drobnih rib s tanko
kožo so zdravstveno ustrezne za javno potrošnjo, če je njihova koža
na trebuhu delno razpokana, vendar se črevesna vsebina ne
izliva.
(2) Drobne modre in druge vrste drobnih globinskih rib s tanko kožo
so zdravstveno ustrezne za javno potrošnjo tudi takrat, kadar je
mogoče na škržnem pokrovcu in okrog oči najti majhne krvavitve.
116. člen
(strupene ribe)
Zdravstveno neustrezni so naslednji ribji
proizvodi:
strupene ribe iz družin: Tetraodontidae napihovalke, Molidae
loparji, Diodontidae ježevke, Canthigasteridae (podobne
napihovalkam);
ribji izdelki, ki vsebujejo biotoksine, kot so Ciguatera toksini
ali toksine, ki paralizirajo mišičevje.
117. člen
(ribji proizvodi ustrezni za
predelavo)
(1) Sveže ribe so zdravstveno ustrezne za predelavo
v toplotno obdelane izdelke, če se toplotno obdelujejo vsaj 5 minut
pri najmanj 60 °C ter, če so jim bili odstranjeni vsi vidni
paraziti ali njihove razvojne oblike patogene za ljudi (ličinske
Anisakis, ličinske Opistrochis felineus ali drugi zajedalci ter
ikre Diphyllobotrium latum).
(2) Ustrezno zamrznjeni ribji proizvodi in zamrznjeni deli rib so
zdravstveno ustrezni za predelavo, če imajo po odmrznitvi:
odstranjene vse vidne parazite ali njihove razvojne oblike patogene
za ljudi (ličinke Anisakis, ličinke Opistrochis felineus ali drugi
zajedalci ter ikre Diphyllobotrium latum).
118. člen
(vizualni pregled na parazite)
(1) Pred oddajo v promet za javno potrošnjo je
treba poleg predpisanih organoleptičnih pregledov, vse ulovljene
ali dobavljene ribe z adspekcijo pregledati na parazite. Pregled
opravi uradni veterinar in odgovorno osebje obrata. Z vizualnim
pregledom je mišljen pregled rib ali ribjih proizvodov na ladji ali
v obratu za predelavo rib, ob običajni obdelavi, brez dodatnega
zarezovanja in brez optičnih povečevalnih sredstev, v dobro
osvetljenem prostoru, in po potrebi s presvetljevanjem.
(2) Med vidne parazite se šteje parazite take dimenzije, barve ali
strukture, da se jih jasno loči od tkiva rib.
(3) Vizualni pregled je treba opraviti na reprezentančnem številu
vzorcev.
(4) Osebe, ki so zadolžene v obratih na kopnem, in kvalificirane
osebe v obratih na plovilih, morajo določiti stopnjo in frekvenco
pregledov iz prejšnjega odstavka glede na naravo ribjih proizvodov,
njihovo geografsko poreklo in njihovo uporabo.
(5) Med proizvodnjo in obdelavo rib, ki so namenjene za javno
potrošnjo, morajo kvalificirani delavci opraviti vizualni pregled
rib po evisceraciji. Pregledati je treba trebušno votlino, jetra in
ikre. Glede na uporabljen sistem čiščenja drobovine se vizualni
pregled opravi na naslednji način:
v primeru ročne odstranitve notranjih organov ga opravi delavec
istočasno z odstranitvijo drobovine;
v primeru strojne odstranitve notranjih organov pa z vzorčenjem in
s pregledom reprezentančnega števila vzorcev, in sicer najmanj 10
rib na serijo.
(6) Vizualni pregled ribjih zrezkov ali kosov ribe morajo opraviti
kvalificirani delavci med operacijo priprave, po rezanju ali
razkosanju. Kjer posamezen pregled ni možen zaradi velikosti
zrezkov ali zaradi operacije rezanja, je potrebno izdelati plan
vzorčenja, ki mora biti na razpolago uradnemu veterinarju.
(7) Uradni veterinar redno kontrolira in preverja izvajanje določb
tega člena.
119. člen
(ravnanje v primeru ugotovitve
parazitov)
Ribe ali dele rib, ki so očitno infestirani s
paraziti je treba izločiti, in jih ni dovoljeno uporabiti za javno
potrošnjo.
120. člen
(ukrepi pri oddaji v promet ribjih
proizvodov, ki se uživajo surovi)
(1) Pred oddajo v promet za javno potrošnjo je
treba ribe, ki se konzumirajo surove ali skoraj surove, zamrzniti
na temperaturi najmanj -20 °C za najmanj 60 ur. Temperaturo -20
°C v vseh delih rib je treba doseči v 12 urah po začetku
zamrzovanja. Zamrzne se lahko surove ribe ali končni izdelek.
(2) Določbe prejšnjega odstavka veljajo za:
a) surov slanik,
b) ribe naslednjih vrst, ki so obdelane po postopku hladnega
prekajevanja, pri katerem je notranja temperatura ribe manj kot 60
°C:
slanik;
skuša;
papalina;
(divji) atlantski in pacifiški losos.
c) marinirani oziroma soljeni slaniki, kjer ta postopek ne
zadostuje za uničenje ličink nematodov
(3) Tradicionalno soljenje drobnih plavih rib na dalmatinski način
je dovoljeno brez zamrzovanja zaradi velike koncentracije soli.
121. člen
(kemijske preiskave in norme)
(1) Za ugotavljanje ali so ribe sveže, je treba
odvzeti vzorce za kemično kontrolo in sicer na celokupni hlapni
bazični dušik (TVB-N) in na trimetilamin dušik (TMA-N). Najvišje
dovoljene vrednosti TVB-N za ribe sledečih vrst in družin so:
a) Sebastes spp. (Norveška škrpena), Heliocolenus dactypterus
(neprava škrpena), Sebastichthys capensis (Južno afriška škrpena)
25 mg N/100 g mesa
b) Pleuronectidae (Bokoplavutarice) z izjemo Hippoglossus spp.
(Jeziki): 30 mg N/100 g mesa
c) Salmo salar (losos), vrste iz družin Merlucciidae (osliči) in
Gadidae (trska): 35 mg N/100 g mesa
(2) Za ugotavljanje vsebnosti histamina, je treba vzeti iz vsake
serije 9 (devet) vzorcev ribjih proizvodov. Rezultati preiskav se
ocenijo takole:
srednja vrednost ne sme presegati100 ppm;
dva vzorca od devetih lahko vsebujeta več kot 100 ppm, vendar ne
več kot 200 ppm;
noben vzorec ne sme vsebovati več kot 200 ppm histamina.
(3) Vrednosti iz prejšnjega odstavka veljajo le za naslednje
družine rib: Scombridae (skuše, tune) Clupeidae (sardele),
Engraulidae (inčuni) in Coryphenidae (zlate lokarde). Za ribe teh
družin je pri encimskem zorenju v slanici dopustna največ dvakratna
vsebnost histamina (največ 400 ppm). Analize se morajo izvesti z
znanstveno priznanimi metodami, kot je npr. visoko ločljiva
tekočinska kromatografija (HPLC).
(4) Vzorci rib za preiskave na težke kovine se jemljejo po načrtu
iz 169. člena tega pravilnika. Vsebnost živega srebra (Hg) ne sme
presegati 0,5 ppm mg/kg svežega mesa, razen pri naslednjih vrstah
rib, kjer sme biti največ 1 ppm (1 mg/kg svežega mesa):
morski psi (vse vrste)
tuna (Thunnus spp.)
luc (Euthynnus spp.)
palamida (Sarda spp.)
palamida (bela palamida) (Orcynopsis unicolor)
mečarica (Xiphias gladius)
atlantska jadrovnica (Istiophorus platypterus)
črni merlin (Makaira spp.)
jegulja (Anguilla spp.)
brancin (Dicentrarchus labrax)
jesetri (Acipenser spp.)
atlantski list halibut (Hippoglossus hippoglossus)
norveška škrpena (Sebastes marinus, S.mentella)
modri leng (Molva dipterygia)
morski volk (Anarhichas lupus)
ščuka (Esox lucius)
morska mačka (Centroscymnes coelolepis)
raža (Raja spp.)
kačji rep (Lepidopus caudatus, Aphanopus carbo)
morska žaba grdobina (Lophius spp.)
(5) Vzorčenje mora biti takšno, da za zgoraj naštete ribe vzamemo
10 vzorcev iz 10 posameznih primerkov za ostale pa 5 vzorcev iz 5
posameznih primerkov. Vzorce homogeniziramo in nato analiziramo na
vsebnost Hg.
122. člen
(mikrobiološke preiskave)
(1) Uradni veterinar vzame ribje proizvode za
mikrobiološke preiskave v primeru suma, da niso zdravstveno
ustrezni.
(2) Uradni veterinar mora tudi nadzirati rezultate mikrobioloških
preiskav ki jih v okviru notranjih kontrol izvaja nosilec
dejavnosti predelave rib.
123. člen
(zamrzovanje ribjih proizvodov)
(1) Zamrzovati je dovoljeno samo ribe, za katere je
bilo pri pregledu ugotovljeno, da so zdravstveno ustrezne za javno
potrošnjo in da so primerne za zamrzovanje, kar pa ne velja za
ribe, ki se zamrzujejo neposredno po ulovu na ladji, ki ima
ustrezne zamrzovalne naprave in prostor za hranjenje zamrznjenih
rib
(2) Zamrznjene ribe po tem pravilniku so ribe, ki so bile
neposredno po ulovu zamrznjene in uskladiščene pri temperaturi 18
°C ali nižji.
(3) Ribe se lahko zamrzne z glavo ali brez nje, razrezane na dele,
posamično oziroma v bloku ali konfekcionirane.
(4) Ne glede na prvi odstavek tega člena je dovojeno drobne ribe
zamrzovati tudi z notranjimi organi ali brez njih.
124. člen
(pregled zamrznjenih rib)
(1) Preden se dajo zamrznjene ribe v promet, je
treba s pregledom odmrznjenih vzorcev ugotoviti, ali so med
skladiščenjem nastale spremembe, zaradi katerih ribe niso več
zdravstveno neoporečne za javno potrošnjo.
(2) Zamrznjene ribe je treba prevažati s prevoznimi sredstvi, ki
imajo napravo za vzdrževanje nizkih temperatur, da bi ostale
zdravstveno ustrezne.
125. člen
(zdravstveno neustrezni zamrznjeni
ribji proizvodi)
(1) Zdravstveno neustrezne za javno potrošnjo so
zamrznjene ribe in zamrznjeni deli rib, ki imajo po odmrznitvi:
a) kožo z obarvanimi madeži in pegami na trebušnem delu, nastalimi
zaradi razkrajanja digestivnega trakta;
b) meso spremenjene barve, vonja, okusa in konsistence;
c) meso, ki vsebuje ikre Diphylobotrium latum ali ličinke
Opistorchis felineus ali ličinke Anisakis ali druge zajedalce ali
njihove razvojne oblike, patogene za ljudi;
d) meso, ki vsebuje zajedalce ali njihove razvojne oblike, ki niso
patogeni za ljudi, povzročili pa so organoleptične spremembe;
e) meso, ki ne ustreza mikrobiološkim normativom;
f) meso, ki vsebuje preveč ostankov škodljivih snovi
g) meso, kontaminirano z radionuklidi nad dovoljeno ravnijo
radioaktivnosti.
(2) Ribe, ki so že bile odmrznjene je prepovedano znova zamrzniti,
razen če so namenjene za predelavo. V tem primeru je treba ribe
odmrzniti pod kontrolo uradnega veterinarja.
126. člen
(pregled rakov)
(1) Uradni veterinar s pregledom repov zamrznjenih
rakov ugotavlja njihovo zdravstveno ustreznost za javno
potrošnjo.
(2) Zdravstveno ustrezni za javno potrošnjo so samo živi
sladkovodni raki.
(3) Od morskih rakov je dovoljeno uporabljati za javno potrošnjo
samo žive ali zamrznjene rake vrste jastog, rarog in rakovice, ter
žive, mrtve ali zamrznjene kozice, škampe in druge vrste rakov.
127. člen
(zdravstveno neustrezni raki)
Zdravstveno neustrezni za javno potrošnjo so
raki:
(a) ki so v agoniji (če ne reagirajo na dotik ali če reagirajo
nenormalno);
(b) mrtvi raki:
ki imajo vonj, ki zanje ni značilen;
če je njihova barva popolnoma zbledela ali je brez leska;
če njihovo meso ni steklasto bleščeče, temveč motno in mehko, ko se
loči od oklepa, pa razpada;
ki ne ustrezajo mikrobiološkim normam.
ki vsebujejo preveč ostankov škodljivih snovi;
škampi črnorjave barve;
ki so kontaminirani z radionuklidi nad dovoljeno ravnijo
radioaktivnosti.
128. člen
(surovine za ribje izdelke)
Za ribje izdelke (ribje konzerve, ribje
polkonzerve, nasoljene ribe, prekajene ribe, sušene ribe, izdelke
iz zrezanega ribjega mesa idr.) se smejo uporabljati samo surovine,
ki so bile pri pregledu ocenjene kot zdravstveno ustrezne za javno
potrošnjo.
129. člen
(mikrobiološki pogoji za izdelke iz
rakov in školjk)
1. Patogeni organizmi:
--------------------------------------------------------------------------------
Vrsta mikroorganizma Standard
--------------------------------------------------------------------------------
Bakterije vrste Salmonella Ne smejo biti prisotne
v 25 g n=5; c=0
--------------------------------------------------------------------------------
2. Organizmi, ki nakazujejo pomanjkljivo higieno
pri obdelavi (odprti in izluščeni proizvodi):
--------------------------------------------------------------------------------
Standard/g
--------------------------------------------------------------------------------
Staphylococcus aureus m=100
M=1000
n=5 c=2
ali Termotolerantni koliformi
(44 °C na trdnem mediju) m=10
M=100
n=5 c=2
ali Escherichia Coli na trdnem mediju m=10
M=100
n=5 c=1
--------------------------------------------------------------------------------
Parametri n,m,M in c pomenijo:
n= število enot, ki predstavljajo vzorec,
m= limit do katerega se rezultati preiskav ocenijo ko ustrezni,
M=zgornja meja preko katere se rezultati preiskav ocenijo kot
neustrezni
c=število enot, kjer je rezultat lahko med m in M
3. Indikatorski organizmi:
mezofilne aerobne bakterije (pri 30 °C): < 10.000/g užitnega
mesa, s tem da dva od petih vzorcev lahko presegata to mejo, vendar
ne več kot 100.000/g;
izluščeni proizvodi z izjemo mesa rakovic: < 50.000/g, s tem da
dva vzorca od petih lahko presegata to mejo, vendar ne več kot
500.000/g;
meso rakovic: < 100.000/g užitnega mesa, s tem da od petih
vzorcev dva lahko presegata to mejo, vendar ne več kot
1.000.000/g.
toksini alg: maščobotopnih toksinov ne sme biti prisotnih s
preizkusom na živalih ali s pomočjo kemične analize (HPLC). Prav
tako ne sme presegati 400 ppm vodotopnih toksinov alg na kg
mesa.
13. VETERINARSKO-SANITARNI NADZOR IN
PREGLED NADZOR ŠKOLJK
130. člen
(kontrolni sistem monitoring)
Uradna kontrola, ki jo izvaja uradni veterinar
obsega naslednje osnovne kontrole:
ustreznost ravnanja s školjkami in spremljanje izvora ter namembni
kraj školjk;
mikrobiološko kakovost živih školjk v gojiščih ali v obratih za
prečiščevanje školjk;
morebitno prisotnost toksičnega planktona v vodah kjer so gojišča
ali obrati za naravno prečiščevanje školjk, ter prisotnosti
biotoksinov v samih školjkah;
morebitno prisotnost kemičnih onesnaževalcev okolja v vodi in
školjkah.
131. člen
(program nadzorstva)
(1) VURS vsako leto pripravi program sistematične
kontrole, ki mora upoštevati:
a) možnost fekalne kontaminacije v vsakem gojišču školjk,
b) možnost prisotnosti potencialno toksičnega planktona:
s sistematičnim vzorčenjem vode za ugotovitev spremembe sestave
potencialno toksičnega planktona in njegovo geografsko
razporeditev. Ob ugotovitvi nevarnega planktona in ob sumu
kopičenja toksinov v školjkah mora slediti intenzivnejše
vzorčenje.
z intenzivnim vzorčenjem je mišljeno povečano število vzorcev vode
in povečano število vzorčnih mest, ter vzorčenje školjk, ki so
najbolj sprejemljive za toksine na mestih kjer je bilo ugotovljeno
največ planktona.
laboratorijskimi preiskavami školjk pripravljenih za javno
potrošnjo, da se preveri če izpolnjujejo normative, predpisane v
132. členu tega pravilnika.
(2) Veterinarska inšpekcija preverja skladnost z določbami tega
pravilnika najmanj dvakrat mesečno v poletnih mesecih in enkrat
mesečno v drugih obdobjih leta. Preveriti mora:
če gojišča školjk, obrati za odpremo ali prečiščenje školjk še
izpolnjujejo predpisane pogoje;
čistočo obratov za odpremo ali prečiščenje školjk;
pravilnost ravnanja z živimi školjkami od nabiranja do odpreme
končnemu porabniku;
pravilnost postopkov prečiščevanja školjk;
evidence, ki jih mora voditi proizvajalec školjk ali odgovorna
oseba za prečiščevanje školjk;
pravilnost uporabe veterinarske oznake o zdravstveni ustreznosti
školjk.
(3) Pri kontrolah iz prejšnjega odstavka vzame veterinarski
inšpektor po potrebi tudi vzorce za laboratorijske preiskave. O
rezultatih preiskav vzorcev mora inšpektor obvestiti proizvajalca
školjk.
132. člen
(pogoji zdravstvene ustreznosti
školjk)
Pogoji zdravstvene ustreznosti za oddajo v promet
školjk iz prve kategorije gojišč školjk so:
školjke morajo biti žive, svežega izgleda, lupine ne smejo biti
umazane, ustreznih karakteristik pri perkusiji in z normalno
vsebnostjo tekočine;
ustrezati morajo naslednjim mikrobiološkim kriterijem:
Fekalni Koliformi MPN manj kot 300 v 100 g mesa školjk
E. coli MPN manj kot 230 v 100 g mesa školjk
Salmonella negativno v 25 g mesa školjk
14. VETERINARSKO-SANITARNI NADZOR IN
PREGLED ŽAB IN POLŽEV
133. člen
(užitni žabji kraki)
Užitni so samo žabji kraki brez kože, in sicer
kraki zelene žabe (Rana esculenta) in kraki rjave male žabe (Rana
temporaria).
134. člen
(neužitni žabji kraki)
Neužitni so kraki krastač, tj. žab, katerih kraki
so krajši, barva pa temnejša od barve krakov zelenih ali rjavih
žab.
135. člen
(zdravstveno ustrezni žabji
kraki)
Zdravstveno ustrezni za javno potrošnjo so žabji
kraki:
1. katerih mišično tkivo (meso) je temne barve in vodeno ali ima
vonj po gnilobi;
2. ki so jih napadli zajedalci;
3. ki ne ustrezajo predpisom, ki urejajo pogoje, ki jim morajo
glede mikrobiološke neoporečnosti ustrezati živila v prometu;
4. ki ne ustrezajo predpisom, ki urejajo količine pesticidov in
drugih strupenih snovi, hormonov, antibiotikov in mikotoksinov, ki
smejo biti v živilih;
5. ki so kontaminirani z radionuklidi nad dovoljeno ravnijo
radioaktivnosti.
136. člen
(polži)
(1) Za javno potrošnjo se smejo uporabljati samo
veliki vrtni polž (Heliy pomatia) in njemu sorodni H. adspersa,
H.arbustorium in H.nemoralis.
(2) Polži iz prvega odstavka tega člena se uporabljajo za javno
potrošnjo samo živi, z nepoškodovano hišico ali konservirani z
zamrzovanjem. Za zamrzovanje se polži potegnejo iz hišic in z njih
odstrani sluz, nato pa se zamrznejo in uskladiščijo pri temperaturi
-18 °C.
15. VETERINARSKO-SANITARNI NADZOR IN
PREGLED MLEKA, TOPLOTNO OBDELANEGA MLEKA IN MLEČNIH IZDELKOV
137. člen
(neposredna prodaja na posestvu)
(1) Določbe tega pravilnika se ne nanašajo na mleko
in mlečne izdelke, ki jih pridelovalec mleka iz posestva neposredno
prodaja končnemu potrošniku, pod pogojem, da so izpolnjeni
predpisani veterinarsko-sanitarni pogoji na posestvu.
(2) Živali na posestvu iz prejšnjega odstavka morajo biti proste
tuberkuloze in bruceloze.
138. člen
(promet z surovim mlekom)
Surovo mleko, ki je s posestva namenjeno za oddajo
v zbirni center ali direktno v registriran obrat za obdelavo
oziroma predelavo mleka, še ni v prometu.
139. člen
(uradni nadzor)
Nadzor zbirnih in standardizacijskih centrov ter
obratov za obdelavo in predelavo mleka opravljajo uradni
veterinarji.
140. člen
(uradni veterinar)
Uradni veterinar mora nadzorovati izpolnjevanje
predpisanih zahtev. Posebno pozornost mora posvetiti preverjanju
čistoče prostorov in opreme ter higiene osebja, učinkovitosti
pregledov, ki jih opravlja obrat v skladu z zahtevami izvedbe
lastne kontrole, predvsem s preverjanjem rezultatov in jemanjem
vzorcev za preverjanje delovanja kontrolnih sistemov, zdravstvene
ustreznosti mlečnih izdelkov, učinkovitosti toplotne obdelave
mlečnih izdelkov in toplotno obdelanega pitnega mleka, tesnenja
hermetično zaprte embalaže z naključnim vzorčenjem, ustreznega
označevanja zdravstvene ustreznosti mlečnih izdelkov, pogojev
hranjenja in prevoza surovega in obdelanega mleka ter mlečnih
izdelkov pred oddajo v promet. Uradni veterinar mora jemati vse
potrebne vzorce za laboratorijske analize in opravljati vse druge
preglede, za katere meni, da so potrebni za zagotavljanje
izpolnjevanja tega pravilnika.
141. člen
(registri)
(1) Uradnemu veterinarju mora biti vedno na voljo
register posestev, ki dobavljajo surovo mleko v obrat za obdelavo,
in vsi rezultati laboratorijskih preiskav mleka s teh posestev.
(2) Če obrat kupuje večje količine mleka od drugega obrata, mora
biti register pridelovalcev mleka pri uradnem veterinarju obrata,
ki je mleko dobavil, da se zagotovi sledljivost.
142. člen
(dostop)
(1) Uradni veterinar mora imeti ob vsakem času
prost dostop do vseh delov obratov, centrov, in hladilnic, da lahko
opravlja veterinarsko-sanitarni nadzor.
(2) Kadar se dvomi o poreklu mleka ali mlečnih izdelkov, mora imeti
uradni veterinar ob vsakem času prost dostop tudi do računovodskih
dokumentov, ki omogočajo, da se izsledi posestvo ali obrat porekla
surovine.
143. člen
(prisotnost uradnega
veterinarja)
Obrat ali center je pod stalnim ali rednim nadzorom
uradnega veterinarja, odvisno od velikosti obrata ali centra, vrste
izdelka ter presoje tveganja, v skladu z odobrenim sistemom lastne
kontrole obrata.
144. člen
(analiza lastnih kontrol)
(1) Uradni veterinar mora redno analizirati
rezultate izvajanja lastnih kontrol nosilca dejavnosti. Na podlagi
teh analiz lahko opravi nadaljnje preiskave na vseh stopnjah
proizvodnje ali na izdelkih.
(2) Rezultate analiz zapiše uradni veterinar v poročilu, ki ga
posreduje nosilcu dejavnosti, ki mora odpraviti ugotovljene
pomanjkljivosti.
145. člen
(škodljive snovi)
(1) Nosilec dejavnosti mora v lastno kontrolo
uvrstiti tudi preizkuse za odkrivanje ostankov škodljivih snovi, ki
presegajo dovoljene meje. Če pregledano mleko ali mlečni izdelki
vsebujejo sledi ostankov škodljivih snovi, ki presegajo dovoljeno
dopustno mejo, jih je treba izločiti iz javne potrošnje.
(2) Preiskave na ostanke škodljivih snovi je treba opraviti v
skladu s preverjenimi in priznanimi znanstvenimi metodami.
146. člen
(uporabnost surovega mleka)
(1) Surovo mleko se lahko uporablja za proizvodnjo
mlečnih izdelkov ali toplotno obdelanega pitnega mleka, če:
a) so živali in posestva pod veterinarsko-sanitarnim nadzorom;
b) gre za surovo mleko od krav ali bivolic:
ki pripadajo čredi, ki je v skladu s predpisi uradno brez
tuberkuloze ter brez bruceloze oziroma uradno brez bruceloze;
ki ne kažejo simptomov infekcijskih bolezni, ki se lahko z mlekom
prenašajo na človeka;
ki ne morejo dati mleka nenormalnih organoleptičnih
značilnosti;
katerih splošno zdravstveno stanje ni prizadeto z vidnimi motnjami
in ki ne trpijo zaradi infekcij genitalnega trakta z izločkom,
črevesnih vnetij z drisko in vročino, ali kliničnega mastitisa;
ki nimajo ran na vimenu, ki bi lahko vplivale na mleko:
ki niso bile zdravljene s prepovedanimi snovmi, s snovmi, ki so
nevarne ali so lahko nevarne človekovemu zdravju in ki se prenašajo
v mleko, razen če je mleko izpolnilo uradno dobo čakanja,
predpisano z veljavnimi veterinarskimi predpisi;
krav, ki dajo vsaj dva litra mleka na dan.
c) gre za surovo mleko od ovac in koz:
ki izpolnjujejo zahteve iz točke b) tega člena, razen zahtev prve
in pete alinee;
ki pripadajo posestvu ovac in koz brez bruceloze (Brucella
melitensis), razen, če gre za mleko, ki je namenjeno izdelavi sira
z dobo zorenja najmanj dveh mesecev.
(2) Kadar so na posestvu skupaj različne živalske vrste, mora vsaka
vrsta izpolnjevati zdravstvene pogoje, ki se zahtevajo, kadar so te
vrste same.
(3) Če so koze skupaj s kravami, morajo biti pregledane na
tuberkulozo v skladu z ukrepi, ki jih predpiše VURS.
147. člen
(slinavka in parkljevka)
Mleko in mlečni izdelki ne smejo prihajati z
območja, ogroženega ali okuženega s slinavko in parkljevko, razen
če je bilo mleko pod nadzorom uradnega veterinarja pasterizirano
(71,7 °C za 15 sekund), in temu sledi:
druga toplotna obdelava, po kateri ima preskus na peroksidazo
negativno reakcijo ali
postopek sušenja, vključno z gretjem, z učinkom, ki je enakovreden
toplotni obdelavi iz prejšnje alinee ali
druga obdelava, pri kateri se pH zmanjša in se vsaj eno uro ohranja
pri manj kot 6.
148. člen
(tuberkuloza)
(1) Mleko zdravih živali, ki pripadajo čredi, ki ne
izpolnjuje predpisanih zahtev v zvezi s tuberkulozo, se lahko
uporablja samo za proizvodnjo toplotno obdelanega mleka ali
proizvodnjo mlečnih izdelkov po toplotni obdelavi pod nadzorom
uradnega veterinarja.
(2) V primeru iz prejšnjega odstavka se mora kozje in ovčje mleko,
namenjeno za javno potrošnjo, toplotno obdelati na samem
posestvu.
149. člen
(prepoved uporabe)
Surovo mleko je zdravstveno neustrezno in ga je
treba izključiti iz obdelave, predelave in prometa za javno
potrošnjo, če:
je od živali, ki so jim bile v nasprotju s predpisi dane snovi,
katerih uporaba je prepovedana;
vsebuje škodljive ostanke farmakoloških ali hormonalnih substanc,
antibiotikov, sulfonamidov, detergentov, pesticidov ali katerihkoli
substanc, ki lahko škodljivo vplivajo na zdravje potrošnika, nad
dopustno mejo.
150. člen
(dodatni standardi)
Surovo mleko, pridobljeno na posestvih, kjer redijo
eno ali več živali z namenom proizvodnje mleka, se lahko uporablja
za proizvodnjo pitnega mleka in mlečnih izdelkov, če izpolnjuje
poleg zahtev iz prejšnjih členov še naslednje standarde, ki morajo
biti izpolnjeni v času prevzema na posestvu oziroma ob oddaji v
zbiralnico:
1. surovo kravje mleko:
a) surovo kravje mleko, namenjeno proizvodnji toplotno obdelanega
pitnega mleka in izdelkov iz toplotno obdelanega mleka mora
izpolnjevati naslednje standarde:
geometrijsko povprečje skupnega števila mikroorganizmov pri 30
°C na ml surovega mleka v obdobju dveh mesecev z vsaj dvema
vzorcema mesečno ne sme preseči 100 000.
geometrijsko povprečje števila somatskih celic na ml surovega mleka
v obdobju treh mesecev z vsaj enim vzorcem mesečno ne sme preseči
400 000.
b) surovo kravje mleko, namenjeno neposredno prehrani ljudi, in
surovo kravje mleko za proizvodnjo izdelkov narejenih s surovim
mlekom, pri katerih proizvodni postopek ne vključuje toplotne
obdelave, mora poleg zahtev iz druge alinee prejšnje točke
izpolnjevati še naslednje pogoje:
geometrijsko povprečje skupnega števila mikroorganizmov pri 30
°C na ml surovega mleka v obdobju dveh mesecev z vsaj dvema
vzorcema mesečno ne sme preseči 50 000.
surovo mleko v 1 ml ne sme vsebovati več bakterij Staphylococcus
aureus, kot je določeno: m = 100, M = 1000, n = 5, c = 2 (Kjer je:
m = mejna vrednost za število bakterij rezultat velja za
zadovoljivega, če število bakterij v vseh vzorčnih enotah ne
presega m; M = maksimalna vrednost za število bakterij rezultat
velja za nezadovoljivega, če je število bakterij v eni ali več kot
eni vzorčni enoti M ali več; n = število vzorčnih enot, ki
sestavljajo vzorec; c = število vzorčnih enot, kjer je lahko
bakterijsko število med m in M, pri čemer vzorec velja za
sprejemljivega, če je bakterijsko število drugih vzročnih enot m
ali manj.).
2. surovo bivolje mleko:
a) surovo bivolje mleko za proizvodnjo toplotno obdelanega pitnega
mleka in izdelkov iz toplotno obdelanega mleka mora izpolnjevati
naslednje standarde:
geometrijsko povprečje skupnega števila mikroorganizmov pri 30
°C na ml surovega mleka v obdobju dveh mesecev z vsaj dvema
vzorcema mesečno ne sme preseči 1 000 000.
geometrijsko povprečje števila somatskih celic na ml surovega mleka
v obdobju treh mesecev z vsaj enim vzorcem mesečno ne sme preseči
500 000.
b) surovo bivolje mleko, namenjeno proizvodnji izdelkov izdelanih s
surovim mlekom, pri katerih proizvodni postopek ne vključuje
toplotne obdelave, mora izpolnjevati naslednje zahteve:
skupno število mikroorganizmov pri 30 °C na ml surovega mleka
ne sme presegati 500 000.
število somatskih celic na ml surovega mleka ne sme presegati 400
000.
surovo mleko v 1 ml ne sme vsebovati več bakterij Staphylococcus
aureus, kot je določeno: m = 500, M = 2000, n = 5, c = 2 (Kjer je:
m = mejna vrednost za število bakterij rezultat velja za
zadovoljivega, če število bakterij v vseh vzorčnih enotah ne
presega m; M = maksimalna vrednost za število bakterij rezultat
velja za nezadovoljivega, če je število bakterij v eni ali več kot
eni vzorčni enoti M ali več; n = število vzorčnih enot, ki
sestavljajo vzorec; c = število vzorčnih enot, kjer je lahko
bakterijsko število med m in M, pri čemer vzorec velja za
sprejemljivega, če je bakterijsko število drugih vzročnih enot m
ali manj.).
3. Surovo kozje in ovčje mleko:
a) če je namenjeno proizvodnji toplotno obdelanega pitnega mleka
ali toplotno obdelanih izdelkov na osnovi mleka:
geometrijsko povprečje skupnega števila mikroorganizmov pri 30
°C na ml surovega mleka v obdobju dveh mesecev z vsaj dvema
vzorcema mesečno ne sme preseči 1 000 000.
b) če je namenjeno proizvodnji izdelkov, izdelanih s surovim mlekom
po postopku, ki ne vključuje toplotne obdelave:
geometrijsko povprečje skupnega števila mikroorganizmov pri 30
°C na ml surovega mleka v obdobju dveh mesecev z vsaj dvema
vzorcema mesečno ne sme preseči 500 000.
surovo mleko v 1 ml ne sme vsebovati več bakterij Staphylococcus
aureus, kot je določeno: m = 500, M = 2000, n = 5, c = 2
(Kjer je: m = mejna vrednost za število bakterij rezultat velja za
zadovoljivega, če število bakterij v vseh vzorčnih enotah ne
presega m; M = maksimalna vrednost za število bakterij rezultat
velja za nezadovoljivega, če je število bakterij v eni ali več kot
eni vzorčni enoti M ali več; n = število vzorčnih enot, ki
sestavljajo vzorec; c = število vzorčnih enot, kjer je lahko
bakterijsko število med m in M, pri čemer vzorec velja za
sprejemljivega, če je bakterijsko število drugih vzročnih enot m
ali manj.
151. člen
(vzorčenje)
(1) Za kontrolo in nadzor izpolnjevanja standardov
iz prejšnjega člena mora nosilec dejavnosti opraviti ločene
preskuse na reprezentančnem vzorcu surovega mleka, prevzetega na
vsakem pridelovalnem posestvu.
(2) Izpolnjevanje standardov iz prejšnjega člena je treba
preverjati z naključnim vzorčenjem, ob prevzemu na pridelovalnem
posestvu ali ob sprejemu mleka v zbiralnico.
(3) Nosilec dejavnosti zbiranja mleka mora nemudoma obvestiti
pridelovalca mleka oziroma posestvo ter obrat za obdelavo oziroma
predelavo mleka, če posamezne meritve dosežejo ali presežejo
najvišje vrednosti oziroma standarde, določene za skupno število
mikroorganizmov ali število somatskih celic.
(4) Obrat za obdelavo oziroma predelavo mora o prekoračitvi iz
prejšnjega odstavka tega člena obvestiti uradnega veterinarja v
obratu.
(5) Kadar so preseženi maksimalni standardi iz prejšnjega člena, in
kjer nadaljnja preiskava pokaže potencialno nevarnost za zdravje,
mora uradni veterinar sprejeti ustrezne ukrepe.
(6) Če po obvestilu o neustreznih rezultatih pregledov iz
prejšnjega člena, in nadaljnjih opravljenih preiskavah po nalogu
uradnega veterinarja, mleko iz tega posestva standardov ne
izpolnjuje, se posestvu prepove oddaja mleka.
(7) Pridelovalec lahko ponovno oddaja mleko, ko dokaže, da
izpolnjuje predpisane standarde, in sicer za skupno število
mikroorganizmov lahko to dokaže najprej v dveh mesecih, za somatske
celice v treh mesecih od prepovedi oddaje mleka, za ostale
preiskave pa po presoji uradnega veterinarja.
152. člen
(preprečevanje dodajanja vode)
(1) V vsakem obratu je potrebno vzpostaviti sistem
spremljanja in nadzora s katerim je potrebno preprečiti dodajanje
vode surovemu mleku. Ta sistem je pod nadzorom uradnega veterinarja
in vključuje redne preglede temperaturne točke zmrzlišča mleka iz
vsakega pridelovalnega posestva v skladu z naslednjim postopkom:
surovo mleko z vsakega posestva se redno, najmanj pa enkrat
mesečno, pregleduje z naključnim vzorčenjem. Kjer se mleko z enega
posestva dostavlja neposredno v obrat za obdelavo oziroma
predelavo, je treba te vzorce vzeti ob prevzemu mleka na posestvu,
pod pogojem, da se upoštevajo previdnostni ukrepi za preprečitev
prevar med prevozom, ali pred izpraznitvijo v obratu za obdelavo
ali predelavo, ko mleko dostavi neposredno proizvajalec.
(2) Če rezultati preverjanja vzbujajo sum, da se dodaja voda, je
potrebno odvzeti pristen vzorec na posestvu. Pristen vzorec
predstavlja mleko ene povsem nadzorovane jutranje ali večerne
molže, ki se ne začne prej kot enajst ur ali kasneje kot trinajst
ur po predhodni molži.
(3) Če se mleko dobavlja z več posestev, se redne vzorce jemlje, ko
surovo mleko prihaja v obrat za obdelavo oziroma predelavo, zbirni
ali standardizacijski center. Če rezultati pregleda zbujajo dvom,
da je bila dodana voda, se vzorce vzame na vseh posestvih, ki so
sodelovali pri zbiranju tega surovega mleka. Če je potrebno, se
vzame tudi pristne vzorce.
(4) Če rezultati pregleda pokažejo, da voda ni bila dodana, se
surovo mleko lahko uporabi za proizvodnjo surovega pitnega mleka,
toplotno obdelanega mleka ali mleka za proizvodnjo izdelkov na
osnovi mleka za javno potrošnjo.
153. člen
(surovo pitno mleko)
Obrat za zbiranje oziroma obdelavo mleka lahko daje
surovo mleko v promet za javno potrošnjo kot surovo pitno mleko,
če:
surovo mleko, namenjeno javni potrošnji kot surovo pitno mleko,
izpolnjuje predpisane zahteve tega pravilnika, ki se nanašajo na to
mleko;
je v dveh urah po molži mleko ohlajeno na +8 °C;
se daje v promet kot embalirano mleko;
embalirano surovo mleko za pitje izpolnjuje naslednje mikrobiološke
kriterije: salmonel ne sme vsebovati v 25ml (n=5, c=0), skupno
število mikroorganizmov pri 30 °C v ml ne sme biti višje od 50
000, Staphylococcus aureus ne sme preseči normativa: m=100, M=1000,
n=5, c=2;
je označeno s predpisanimi veterinarskimi oznakami.
154. člen
(termizirano mleko)
(1) Termizirano mleko je surovo mleko, ki je
obdelano pri temperaturi med 57 °C in 68 °C, tako da po
obdelavi mleko izkazuje pozitivno reakcijo na preizkus
fosfataze.
(2) Surovo mleko za termizacijo mora izpolnjevati pogoje iz 146. in
150. člena tega pravilnika. Če surovo mleko ni termizirano v 36
urah pred sprejemom v obrat, pred termizacijo skupno število
mikroorganizmov pri 30 °C, ne sme presegati 300 000 na ml v
kravjem mleku.
(3) VURS lahko dovoli odstopanja v primeru skupnega števila
mikroorganizmov za termizirano mleko, ki je namenjeno izdelavi
sirov z dobo zorenja več kot 60 dni.
(4) Če se termizirano mleko uporablja za proizvodnjo
pasteriziranega, UVT ali steriliziranega mleka, skupno število
mikroorganizmov pri 30 °C pred obdelavo ne sme biti višje od
100 000 na ml.
155. člen
(toplotno obdelano mleko)
Obrat za zbiranje in obdelavo mleka lahko daje
mleko v promet za javno potrošnjo kot toplotno obdelano pitno
mleko, če:
surovo mleko, namenjeno potrošnji kot toplotno obdelano pitno mleko
izpolnjuje predpisane zahteve tega pravilnika, ki se nanašajo na
mleko;
je pridobljeno iz prečiščenega ali filtriranega surovega mleka;
je zbrano in transportirano v skladu s predpisanimi
veterinarsko-sanitarnimi pogoji, ali prečrpano iz ene cisterne v
drugo v predpisanih ustreznih higienskih in distribucijskih
pogojih, ki veljajo za zbiralnice in transportna sredstva;
je standardizirano v skladu s predpisanimi veterinarsko-sanitarnimi
pogoji;
izhaja iz obratov, ki izpolnjujejo zahtevane veterinarsko-sanitarne
pogoje glede registracije in obratovanja, kadar ni zbrano direktno
s posestev.
156. člen
(zahteve za proizvodnjo toplotno
obdelanega mleka)
(1) Toplotno obdelano pitno mleko mora biti
pridobljeno iz surovega mleka, ki izpolnjuje predpisane
standarde.
(2) Če surovo kravje mleko ni obdelano v 36 urah od sprejema, je
treba na tem mleku opraviti nadaljnji preskus, preden se toplotno
obdela. Mleko se ne sme uporabiti za proizvodnjo toplotno
obdelanega pitnega mleka, če se s pomočjo posredne ali neposredne
metode ugotovi, da skupno število mikroorganizmov mleka pri 30
°C presega 300 000 na ml, ali če ima mleko, ki je bilo
predhodno pasterizirano, neposredno pred drugo toplotno obdelavo
skupno število mikroorganizmov pri 30 °C, ki presega 100 000 na
ml.
157. člen
(nadzor)
Pri vzpostavljanju nadzornega sistema uradni
veterinar:
upošteva rezultate pregledov surovega mleka,
na toplotno obdelanem pitnem mleku lahko opravi katerikoli preskus,
ki kaže mikrobiološko stanje mleka pred toplotno obdelavo.
158. člen
(pasterizirano mleko)
(1) Toplotna obdelava surovega ali termiziranega
mleka z namenom pasterizacije vključuje obdelavo z visoko
temperaturo za kratek čas (vsaj 71,7 °C za 15 sekund ali
kakršnokoli enakovredno kombinacijo). Pasterizirano mleko mora
izkazati negativno reakcijo na preskus fosfataze in pozitivno
reakcijo na preskus peroksidaze.
(2) Mleko, ki izkazuje negativno reakcijo na preskus peroksidaze,
mora biti označeno z oznako HTP mleko (pasterizirano pri visoki
temperaturi).
(3) Pasterizirano mleko mora biti takoj po pasterizaciji ohlajeno
na temperaturo 6 °C.
159. člen
(mikrobiološki pogoji za
pasterizirano mleko)
(1) Pri naključnem vzorčenju, opravljenem v obratu
za obdelavo, mora pasterizirano mleko izpolnjevati naslednje
mikrobiološke standarde:
Patogeni mikroorganizmi: odsotni v 25 g (n = 5, c = 0, m = 0, M =
0)
Koliformi (na ml): n = 5, c = 1, m = 0, M = 5
Skupno število mikroorganizmov pri 21 °C na ml po inkubaciji
pri 6 °C za pet dni: n = 5, c = 1, m = 5 x 104, M = 5 x
105.
(2) Kjer so preseženi maksimalni standardi in obvezna merila in ko
nadaljnja preiskava kaže potencialno nevarnost za zdravje,
pristojni organ sprejme ustrezne ukrepe.
160. člen
(UVT mleko)
UVT mleko je mleko, ki mora biti obdelano tako, da
se na mleko usmeri stalni tok toplote z visoko temperaturo za
kratek čas (ne manj kot +135 °C za ne manj kot sekundo), z
namenom uničiti vse preostale patogene mikroorganizme in njihove
spore, za embaliranje pa je treba uporabiti neprosojno embalažo.
UVT mleko mora prestati termostatski preizkus tako, da ni mogoče
zaznati kvarjenja po 15 dneh pri temperaturi + 30 °C. Uporaba
pare za obdelavo UVT mleka ne sme povzročiti spremembe v vsebnosti
vode obdelanega mleka.
161. člen
(sterilizirano mleko)
(1) Sterilizirano mleko mora biti segreto in
sterilizirano v nepredušno zaprtem ovoju ali posodah, katerih
zapiranje mora ostati nedotaknjeno.
(2) Sterilizirano mleko mora prestati termostatski preizkus tako,
da ni mogoče zaznati kvarjenja v 15 dneh pri temperaturi + 30
°C oziroma za posebne namene v 7 dneh pri temperaturi + 55
°C.
162. člen
(surovine za toplotno obdelano
mleko)
HTP mleko, UVT mleko in sterilizirano mleko je
mogoče pridobivati iz surovega mleka, iz termiziranega mleka ali iz
mleka, ki je bilo pasterizirano pri največ 71,7 °C, v istem ali
drugem obratu. Mleko mora pred drugo obdelavo izkazovati pozitivno
reakcijo na preskus perokisdaze. Uradni veterinar mora biti
obveščen o uporabi tega postopka, kar mora biti navedeno tudi v
spremni dokumentaciji, kjer je treba navesti prvo obdelavo.
163. člen
(mikrobiološke zahteve za UVT in
sterilizirano mleko)
Skupno število mikroorganizmov (30 °C) pri
naključnem vzorčenju, opravljenem v obratu za obdelavo, v UVT in
steriliziranem mleku ne sme preseči po termostatiranju pri 30
°C za 15 dni: 10 mikroorganizmov v 0,1 ml.
164. člen
(odobritev opreme in postopkov)
Postopke segrevanja, temperature in trajanje
segrevanja v zvezi s pasteriziranim, UVT in steriliziranim mlekom,
vrste opreme za segrevanje, ventile za preusmerjanje toka mleka in
vrste naprav za nadzor temperature in tlaka ter naprav za
registriranje, odobri oziroma dovoli uporabo VURS na podlagi
izdelane ocene tveganja, ki jo pripravi nosilec dejavnosti.
165. člen
(arhiv)
Podatke, ki jih beležijo registrirne naprave, je
treba opremiti z datumom in hraniti dve leti, razen v primeru
mikrobiološko pokvarljivih izdelkov, za katere se to obdobje
skrajša na dva meseca po datumu uporabno do ali po roku
trajanja.
166. člen
(mikrobiološka merila za mlečne
izdelke in za pitno mleko)
(1) Mikrobiološka merila za pitno mleko in za
mlečne izdelke ob oddaji v promet so:
1. Obvezna merila: patogeni mikroorganizmi
a) Kjer je:
n = število vzorčnih enot, ki sestavljajo vzorec;
m= mejna vrednost za število bakterij; rezultat velja za
zadovoljivega, ko število bakterij v vseh vzorčnih enotah ne
presega m;
M= maksimalna vrednost za število bakterij; rezultat velja za
nezadovoljivega, če je število bakterij v eni ali več vzorčnih
enotah M ali več;
c= število vzorčnih enot, kjer je število bakterij lahko med m in
M, pri čemer vzorec velja za sprejemljivega, če je število bakterij
v drugih vzorčnih enotah m ali manj.
b) Preskušanje ni obvezno za sterilizirano mleko in izdelke na
osnovi mleka, ko se toplotna obdelava uporabi po zavijanju ali
pakiranju.
c) 25 g vzorec sestavlja 5 primerkov po 5 g, vzetih iz različnih
delov istega izdelka.
Če se ti standardi presežejo, je treba živila izključiti iz
prehrane ljudi in umakniti s trga v skladu z določbami tega
pravilnika.
Programi vzorčenja se sestavijo glede na naravo izdelkov in analizo
tveganja.
2. Analitična merila: organizmi, ki kažejo slabe higienske
razmere
V vseh primerih, ko so ti standardi preseženi, je treba pregledati
izvajanje metod za spremljanje in preverjanje kritičnih točk, ki se
uporabljajo v obratu za predelavo. Uradnega veterinarja se obvesti
o popravnih postopkih, vključenih v sistem spremljanja in
nadzorovanja proizvodnje za preprečitev vsakršne ponovitve takega
pojava.
Poleg tega je treba vsakokrat, ko je presežen standard M v primeru
sira iz surovega mleka in termiziranega mleka ter mehkega sira
opraviti preskušanje na morebitno prisotnost sevov enterotoksičnih
S. aureus ali E. coli, za katere se domneva, da so patogeni, in
tudi, če je treba, možno prisotnost stafilokoknih toksinov v teh
izdelkih. Če se ugotovi omenjene seve oziroma najde stafilokokne
enterotoksine, je treba vse te serije umakniti s trga. V tem
primeru se obvesti uradnega veterinarja, ki odloči o nadaljnjih
ukrepih, tudi o ukrepanju za umik dvomljivih serij ter uvedenih
popravnih postopkih v sistem spremljanja in nadzorovanja
proizvodnje.
3. Indikatorski organizmi: navodila nosilcem dejavnosti za
zagotavljanje ustreznega delovanja njihovih obratov in pri
izvajanju sistema in postopka za opravljanje lastnih pregledov
njihove proizvodnje.
a) Po inkubaciji pri 6 °C za pet dni (skupno število
mikroorganizmov pri 21 °C).
b) Skupno število mikroorganizmov pri 30 °C.
(2) Poleg tega morajo izdelki na osnovi mleka v tekoči ali žele
obliki, ki s bili UVT obdelani ali sterilizirani in so namenjeni
hranjenju pri sobni temperaturi, izpolnjevati naslednje standarde
po inkubaciji za 15 dni pri 30 °C:;
a) skupno število mikroorganizmov pri 30 °C (na 0,1 ml): ≤
10,
b) organoleptični preskus: normalno.
167. člen
(posebna dodatna označevanja)
Nosilec dejavnosti mora zaradi nadzora poskrbeti,
da so na embalaži toplotno obdelanega mleka in izdelkov na osnovi
mleka v tekoči obliki, jasno in čitljivo prikazane naslednje
informacije:
vrsta toplotne obdelave, ki jo je opravilo mleko,
navedba, kodirana ali ne, s katero se da ugotoviti datum zadnje
toplotne obdelave,
v primeru pasteriziranega mleka temperatura, pri kateri je treba
hraniti izdelek.
16. PREGLED NA OSTANKE ŠKODLJIVIH
SNOVI
168. člen
(cilji in pristojnosti za
ugotavljanje ostankov škodljivih snovi)
(1) Da se zaščiti zdravje potrošnikov živil mora
uradni veterinar sistematično ugotavljati morebitno prisotnost
ostankov škodljivih snovi, ki so navedene v prilogi št. 5, ki je
objavljena skupaj s tem pravilnikom kot njegov sestavni del.
(2) Ostanke škodljivih snovi je treba sistematično ugotavljati v
živih živalih, njihovih iztrebkih, telesnih tekočinah in tkivih, v
živilih živalskega izvora, živalski krmi in pitni vodi za
živali.
169. člen
(programiranje nadzorstva nad
biološkimi ostanki)
(1) VURS je odgovoren za usklajevanje izvajanja
sistematičnega nadzorstva ostankov škodljivih snovi (monitoring) v
živilih in surovinah živalskega izvora.
(2) Skladno s prejšnjim odstavkom mora VURS:
izdelati letni načrt, ki omogoči uradni veterinarski službi, da
izvede sistematično nadzorstvo;
uskladiti dejavnosti nadziranja ostankov škodljivih snovi vseh, ki
lahko ugotavljajo nedovoljeno rabo snovi ali veterinarskih
preparatov na kmetijah in farmah z živino;
zbirati in analizirati vse podatke, ki so potrebni za oceno
rezultatov; in za nadaljnje planiranje sistematičnega
nadzorstva.
vsako leto najpozneje do 31. marca izdelati poročilo o opravljenem
nadzorstvu.
vsako leto najpozneje do 31. marca izdelati načrt sistematičnega
nadzorstva za naslednje leto.
170. člen
(vsebina letnega načrta)
(1) V letnem načrtu sistematskega nadzorstva se
določi:
a) skupine škodljivih snovi po vrstah živali, ki jih je treba
ugotavljati;
b) ugotavljanje ostankov zgoraj omenjenih snovi v živih živalih, v
njihovih iztrebkih in telesnih tekočinah, v živalskih tkivih in v
proizvodih kot so meso, mleko, jajca in med;
c) ugotavljanje snovi iz točke (a), v pitni vodi in krmi živali na
vseh mestih, kjer se živali zadržujejo.
(2) Letni načrt mora vsebovati:
predpise glede uporabe snovi, navedenih v prilogi 5 tega
pravilnika, zlasti določbe glede prepovedanih in dovoljenih snovi,
glede njihove distribucije in plasiranju na trg ter predpise, ki
uravnavajo dajanje teh snovi živalim, v primeru, da zakonodaja ni
usklajena;
določitev ustreznih veterinarskih služb in organov, ki opravijo
sistematsko nadzorstvo;
seznam odobrenih laboratorijev s podatki o njihovih zmogljivostih
za obdelavo vzorcev,
najvišje količine dovoljenih snovi, dovoljenih v državi, in v
državah uvoznicah proizvodov pri izvozu;
seznam substanc, ki jih je treba ugotavljati, metode analiz,
standarde pri vrednotenju rezultatov in število vzorcev, ki se jih
odvzame ter razlog za takšno število,
število uradnih vzorcev, ki se jih skladno s količinami in
pogostostjo vzorčenja, določenimi v tem pravilniku, odvzame glede
na število živali določene vrste, zaklanih v preteklem letu,
navodila za odvzem uradnih vzorcev, pošiljanju vzorcev v
laboratorij ter obliki in vsebini obrazca spremnega dokumenta k
vzorcu;
ukrepe, ki jih je treba izvesti v zvezi z živalmi in proizvodi, pri
katerih se odkrije ostanke škodljivih snovi.
(3) Načrt sistematičnega nadzora nad škodljivimi snovmi se lahko po
potrebi med letom spremeni in dopolni, če obstaja sum na prisotnost
nedovoljenih ostankov v surovinah ali živilih.
(4) O izvajanju letnega načrta sistematičnega nadzora je treba
vsake tri mesece poročati VURS.
171. člen
(odgovornosti imetnikov živali)
(1) Vsako posestvo, ki prodaja klavne živali na
trgu ali pravna oseba, ki trguje s klavnimi živalmi, mora biti
registrirano pri veterinarski službi. Odgovorno je, da daje v
promet živali, za katere je bila upoštevana karenčna doba pri
uporabi zdravil, in ki ne vsebujejo ostankov prepovedanih snovi ali
preparatov.
(2) Imetniki živali ali nosilci dejavnosti živilskih obratov morajo
ukreniti vse potrebno, zlasti z lastnimi pregledi, da:
a) prevzamejo preko neposredne dostave ali preko posrednika samo
tiste živali, pri katerih lahko proizvajalec jamči, da je bila
upoštevana karenčna doba;
b) se prepričajo, da se v prevzetih živalih ali živalskih
proizvodih:
ne nahajajo ostanki škodljivih snovi v količinah, ki presegajo
najvišje dovoljene meje;
ne nahajajo sledi prepovedanih snovi ali preparatov;
(3) Proizvajalci ali vodje obratov iz prejšnjih dveh odstavkov
oddajo na trg samo:
živali, ki niso dobile nobenih nedovoljenih snovi in preparatov in
ki niso bile nezakonito tretirane s prepovedanimi snovmi ali
preparati;
živali, ki so jim dajali dovoljene preparate in snovi, vendar so
upoštevali karenčne dobe, predpisane za te preparate in snovi;
kadar v obrat za začetno predelavo mesa pripelje žival fizična ali
pravna oseba, ki ni proizvajalec, mora obveznosti iz tega odstavaka
izpolniti proizvajalec.
172. člen
(odgovornosti veterinarske službe in
evidence)
(1) Veterinarski strokovni delavci, ki so pristojni
za preprečevanje, odkrivanje, zdravljenje kužnih bolezni na
posestvih in farmah, morajo nadzirati tudi pogoje vzreje in
tretiranja živali, na katere se nanaša ta pravilnik.
(2) V okviru teh pristojnosti mora veterinarski strokovni delavec
vpisati v dnevnik, ki se ga hrani na posestvu, datum in zvrst
vseh predpisanih in opravljenih veterinarskih posegov,
identifikacijske podatke tretirane živali in ustrezne karenčne
dobe.
(3) Imetnik živali mora vpisati v dnevnik datum in zvrst
opravljenega posega. Zagotoviti mora upoštevanje karenčne dobe in v
dokaz hraniti recepte pet let.
(4) Imetniki živali in veterinarski strokovni delavci morajo na
dati veterinarski inšpekciji na vpogled vse podatke in evidence o
določenem posestvu ali farmi, zlasti morajo sporočiti podatke o
izpolnjevanju zahtev iz tega pravilnika uradnemu veterinarju v
klavnici.
173. člen
(način odvzema vzorcev in
odgovornosti imetnikov živali)
(1) Odvzem uradnih vzorcev in preglede, ki jih
predvideva ta pravilnik, morajo uradni veterinarji opraviti brez
predhodnega obvestila.
(2) Lastnik živali ali oseba, ki je pooblaščena za prodajo živali
ali njun predstavnik morajo omogočiti preglede živali pred zakolom,
zlasti morajo pomagati uradnemu veterinarju pri odvzemu vzorcev in
drugih ukrepih, ki se jih odredijo.
174. člen
(uradna inšpekcijska kontrola)
(1) VURS lahko odredi inšpekcijsko kontrolo
neodvisno od načrta sistematičnega nadzora iz 170. člena tega
pravilnika. Te kontrole obsegajo:
a) preglede v obratih za proizvodnjo substanc iz skupine A Priloge
5 tega pravilnika s kontrolo načina ravnanja s temi substancami,
načini skladiščenja, prevoza, distribucije in prodaje;
b) preglede proizvodnje, skladiščenja in distribucije krmil;
c) preglede celotne verige proizvodnje živali in surovin živalskega
izvora.
(2) Inšpekcijska kontrola iz prejšnjega odstavka se izvaja z
namenom, da se pri imetnikih živali odkrije nedovoljene snovi, ki
bi jih lahko uporabili za nedovoljeno tretiranje živali.
175. člen
(ukrepi ob ugotovitvi ostankov)
Uradni veterinar ob sumu ali ugotovitvi ostankov
škodljivih snovi takoj obvesti veterinarskega inšpektorja, ki:
a) kadar posumi na nedovoljeno tretiranje, zahteva od imetnika
živali, odgovorne osebe posestva ali veterinarskega strokovnega
delavca, ki je pristojen za posestvo, naj mu izročijo vso
dokumentacijo, s pomočjo katere je možno ugotoviti nedovoljeno
uporabo škodljivih snovi;
b) kadar preiskava potrdi nedovoljeno tretiranje ali uporabo
nedovoljenih snovi in pripravkov, ali kadar utemeljeno posumi na
njihovo uporabo, opravi:
naključne preglede živali na posestvu, s katerega izvirajo, zlasti
z namenom, da odkrije takšno uporabo, in zlasti sledi implantatov.
Za te preglede lahko vzame tudi uradne vzorce;
preglede, s katerimi odkrije snovi, ki jih je prepovedano
uporabljati ali nedovoljene snovi in pripravke na posestvih, kjer
živali gojijo ali pitajo (vključno s posestvi, ki so
administrativno povezana s temi kmetijami) ali na posestvih, s
katerih živali izvirajo;
naključne preglede živalske krme in pitne vode na posestvu porekla
ali odpreme živali, ali, pri vodnih živalih voda, iz katere
izvirajo;
preglede, ki so predpisani v točki a prvega odstavka prejšnjega
člena;
vse potrebne preglede, da se pojasni poreklo škodljivih snovi in
pripravkov ali poreklo tretiranih živali.
176. člen
(ukrepi uradnega veterinarja na
klavnici)
(1) Če uradni veterinar sumi ali ima dokaz, da so
živali nedovoljeno tretirali ali so jim dajali nedovoljene snovi in
preparate mora:
a) odrediti, da te živali zakoljejo ločeno od drugih živali, ki
prihajajo v klavnico;
b) zadržati trupe in organe in opraviti vse potrebne postopke
vzorčenja, da odkrije sporne snovi;
c) poslati meso in organe, kadar so rezultati pozitivni, v obrat za
predelavo živalskih odpadkov kafilerijo.
d) če sumi ali ima dokaz, da pri živalih, ki so bile tetirane z
dovoljenimi sredstvi, niso bile upoštevane karenčne dobe, mora
odložiti zakol teh živali, dokler ni prepričan, da količina
ostankov škodljivih snovi ne presega dovoljenih meja. Ta čas
nikakor ne sme biti krajši od karenčne dobe, predvidene v
dovoljenju za prodajo te snovi.
e) dovoliti zakol pred iztekom roka prepovedi klanja, kadar to
terjajo nujne razmere ali dobro počutje živali ali kadar zaradi
infrastrukture in opreme klavnice z zakolom ni mogoče odlašati.
Meso in organe se zadrži, dokler niso znani rezultati uradnih
pregledov, ki jih opravi uradni veterinar klavnice. Za zdravstveno
ustrezne se oceni samo meso in organe, v katerih ostanki škodljivih
snovi ne presegajo dovoljenih količin;
f) označiti kot zdravstveno neustrezne trupe in organe, v katerih
ostanki škodljivih snovi presegajo količine, ki jih dovoljujejo
predpisi.
(2) Kadar se potrdi sum, da v proizvodni organizaciji hranijo,
uporabljajo ali izdelujejo nedovoljene snovi ali preparate,
organizacija izgubi vsa dovoljenja ali uradne odobritve, in sicer
za čas, ko v njej opravljajo strožji nadzor.
(3) Pri ponovnih kršitvah se dovoljenja in odobritve odvzamejo za
stalno.
177. člen
(ostanki škodljivih snovi)
Ostanki škodljivih snovi so navedeni v prilogi
številka 5.
178. člen
(programiranje in način jemanja
vzorcev)
(1) Glede na posamezne skupine ostankov škodljivih
snovi iz priloge številka 5 tega pravilnika, je treba programirati
letno število uradnih vzorcev za sistematične preiskave po
kriterijih, ki so predpisani v prilogi številka 5.
(2) Vsak vzorec se lahko analizira na navzočnost ene ali več
substanc.
(3) Odvzem uradnih vzorcev mora vedno potekati nepredvideno in
nepričakovano, dan in ura odvzema ne smeta biti vnaprej
napovedana.
(4) Pri snoveh iz skupine A, ki so navedene v prilogi številka 5
tega pravilnika, je namen preverjanja odkrivanje dajanja
prepovedanih snovi oziroma zlorabe pri dajanju odobrenih snovi.
(5) Pri jemanju vzorcev se upoštevajo naslednji minimalni
kriteriji: spol, starost, vrsta živali, sistem pitanja, vsi drugi
razpoložljivi podatki in vsak podatek o nepravilni uporabi ali
zlorabi snovi iz skupine A.
(6) Pri snoveh iz skupine B, ki so navedene v prilogi 5 tega
pravilnika, je namen preverjanja zlasti upoštevanje najvišjih
dovoljenih količin ostankov (MRL) veterinarsko medicinskih
preparatov in najvišjih dovoljenih količin pesticidov, ter
nadziranje koncentracije onesnaževalcev okolja.
179. člen
(kriteriji za določitev števila
vzorcev)
(1) Določitev števila vzorcev za pregled
govedi:
Minimalno število živali, pri katerih se vsako leto preverja
navzočnost ostankov škodljivih snovi, mora biti enako vsaj 0,4%
zaklanih govedi iz prejšnjega leta. Ta odstotek se razdeli po
naslednjem ključu:
a) skupina A: 0,25%:
polovico vzorcev se odvzame pri živih živalih na kmetiji ali
farmi;
(25% vzorcev, na katerih se analizira navzočnost snovi iz skupine A
5, se lahko odvzame iz ustreznega materiala krma, pitna voda,
itd.)
polovico vzorcev se odvzame v klavnici.
Vsako leto se pregleda vsako podskupino iz skupine A in sicer na
najmanj 5% celotnega števila vzorcev, ki se jih odvzame za skupino
A.
Delež se mora razporediti glede na izkušnje in oceno tveganja.
b) skupina B: 0,15%
30% vzorcev se pregleda za navzočnost snovi iz skupine B 1.
30% vzorcev se pregleda za navzočnost snovi iz skupine B 2.
10% vzorcev se pregleda za navzočnost snovi iz skupine B 3.
Delež se mora razporediti glede na podatke iz prejšnjih let in
oceno tveganja.
(2) Določitev števila vzorcev za pregled prašičev:
Minimalno število živali, pri katerih se vsako leto preverja
navzočnost ostankov škodljivih snovi mora biti enako vsaj 0,05%
zaklanih prašičev iz prejšnjega leta. Ta odstotek se razdeli po
naslednjem ključu:
a) skupina A: 0,02%
vzorce se vzame v klavnicah, vendar je treba opraviti še dodatne
analize pitne vode, krme, iztrebkov in vseh drugih ustreznih
parametrov na posestvih. V tem primeru mora minimalno število
obiskanih posestev na leto ustrezati najmanj enemu posestvu na 100
000 zaklanih prašičev iz prejšnjega leta;
vsako leto se pregleda vsako podskupino iz skupine A in sicer na
najmanj 5% celotnega števila vzorcev, ki se jih odvzame za skupino
A;
delež se razporedi glede na izkušnje in podatke iz prejšnjih let in
oceno tveganja.
b) skupina B: 0,03%
Upošteva se enak ključ po podskupinah kot pri goveji živini. Delež
se razporedi glede na razmere v državi in oceno tveganja.
(3) Določitev števila vzorcev za pregled ovc in koz:
Minimalno število živali, pri katerih se vsako leto preverja
navzočnost vsakovrstnih ostankov škodljivih snovi, mora biti enako
vsaj 0,05% ovc in koz, starih več kot tri mesece, ki so jih zaklali
prejšnje leto, in sicer po naslednjem ključu:
a) skupina A: 0,01%
vsako leto se pregleda vsako podskupino iz skupine A in sicer na
najmanj 5% celotnega števila vzorcev, ki se jih odvzame za skupino
A;
delež se razporedi glede na izkušnje in podatke iz prejšnjih
let;
b) skupina B: 0,04%
upošteva se enaka členitev po podskupinah kot pri goveji živini.
Delež se razporedi glede na izkušnje.
(4) Število vzorcev za pregled konjev se določi glede na
ugotovljene probleme.
(5) Določitev števila vzorcev za pregled piščancev, kokoši, puranov
in druge perutnine. Skupni vzorec za analizo vsebuje 10 živali,
odvisno od pogojev analiziranja. Za vsako skupino perutnine
(piščanci, pripravljeni za raženj, kokoši, purani in druga
perutnina) mora minimalno število vsako leto odvzetih vzorcev
ustrezati vsaj enemu vzorcu na 200 ton letne proizvodnje (mrtve
teže), z najmanj 100 vzorcev za vsako skupino snovi, če letna
proizvodnja v določeni skupini perutnine presega 5 000 ton.
Upošteva se naslednja členitev:
a) skupina A: 50% vseh vzorcev
eno petino teh vzorcev se mora odvzeti na posestvu;
vsako leto se pregleda vsako podskupino iz skupine A in sicer na
najmanj 5% celotnega števila vzorcev, ki se jih odvzame za skupino
A.
Delež se razporedi glede na izkušnje in podatke iz prejšnjih let in
oceno tveganja.
b) skupina B: 50% vseh vzorcev
30% vzorcev se pregleda za navzočnost snovi iz skupine B 1;
30% vzorcev se pregleda za navzočnost snovi iz skupine B 2;
10% vzorcev se pregleda za navzočnost snovi iz skupine B 3.
Delež se razporedi glede na podatke iz prejšnjih let in oceno
tveganja.
180. člen
(določitev števila vzorcev za
pregled rib in drugih vodnih živali)
(1) Pri odvzemu vzorcev rib je treba vzeti eno ali
več rib, odvisno od velikosti ribe in od pogojev analiziranja.
Najmanjše število vsako leto odvzetih vzorcev mora ustrezati vsaj
enemu vzorcu na 100 ton letne proizvodnje. Spojine, ki se jih
analizira, in vzorce za analizo, se izbere glede na verjetnost
uporabe teh snovi.
Upošteva se naslednji ključ:
a) skupina A: ena tretjina vseh vzorcev:
vse vzorce se mora odvzeti v ribogojnici pri ribah na vseh stopnjah
gojenja vključno z ribami, ki so pripravljene za prodajo na
trgu.
b) skupina B: dve tretjini vseh vzorcev.
Vzorčenje se opravi:
če je le mogoče v ribogojnici na ribah, ki so pripravljene za
prodajo;
v tovarni za predelavo rib ali pri trgovcih na debelo na svežih
ribah, pod pogojem, da je v primeru pozitivnih rezultatov mogoče
izslediti ribogojnico, od koder ribe prihajajo.
v vseh primerih zajame vzorčenje na ravni ribogojnic najmanj 10%
registriranih ribogojnic.
(2) Druge živali iz vodnega okolja:
kadar obstaja velika verjetnost, da se veterinarska zdravila ali
kemikalije uporabljajo pri drugih vodnih živalih, ali kadar se sumi
na zastrupitev okolja, morajo, poleg vzorcev, odvzetih pri
proizvodih ribogojnic, v režim vzorčenja vključiti tudi te živali
in sicer sorazmerno na njihovo proizvodnjo.
181. člen
(določitev števila vzorcev za
pregled)
(1) Vzorce mleka vzame uradni veterinar tako, da je
mogoče ugotoviti izvor mleka posestvo in živali od katerih je
vzorec mleka.
(2) Vzorce se lahko vzame:
na posestvu iz skupne cisterne;
v mlekarni, preden se izprazni zbirni rezervoar.
Vzeti je treba samo vzorce surovega mleka.
(3) Količina mleka za vzorec je odvisna od analitskih metod.
(4) Število vzorcev in dinamika vzorčenja se načrtuje po naslednjih
kriterijih:
osnovni kriterij za letno planiranje števila vzorcev je 1 vzorec na
15000 ton letne proizvodnje mleka, s tem, da je najmanjše letno
število vzorcev 300.
(5) Letno planirano število vzorcev se pregleda na naslednje
ostanke škodljivih snovi:
a) 70% vzorcev je treba pregledati na ostanke veterinarskih
zdravil. Vsak vzorec je treba preiskati na najmanj štiri različne
substance iz treh skupin A6, B1, B2(a) in B2(e);
b) 5% vzorcev je treba preiskati na druge ostanke iz skupine
B3;
c) 5% vzorcev je treba preiskati v skladu s stanjem na terenu (sum
uporabe prepovedanih snovi in drugi vzroki).
(6) Število vzorcev mleka ovc in koz se določi glede na obseg
proizvodnje in poznano problematiko. Te vzorce je treba jemati
ločeno in jih prikazati ločeno.
182. člen
(določitev števila vzorcev za
pregled jajc)
(1) Uradni vzorec kokošjih jajc mora vzeti uradni
veterinar tako, da je mogoče ugotoviti poreklo jajc (farme
nesnic).
(2) Vzorce se lahko vzame:
a) na posestvu;
b) na mestu pakiranja jajc.
(3) Vsak vzorec mora biti sestavljen iz najmanj 12 jajc.
(4) Kriteriji za število in pogostnost vzorčenja so naslednji:
najmanj en vzorec je treba vzeti na 1000 ton skupne letne
proizvodnje konzumnih jajc, vendar najmanj 200.
najmanj 30% jajc je treba vzeti v obratih za zbiranje jajc, pri tem
morajo vzorci predstavljati tipično razmerje vseh kategorij jajc
namenjenih prehrani ljudi.
70% jajc je treba pregledati na najmanj eno substanco iz vsake od
posameznih skupinA6, B1, B2;
30% vzorcev je treba pregledati glede na stanje na terenu, v
preglede je treba vključiti tudi substance iz skupine B3.
(5) Jajca drugih vrst perutnine se pregleda na ugotovljene probleme
pri proizvodnji. Te vzorce je treba jemati ločeno in jih prikazati
ločeno.
183. člen
(določitev števila vzorcev za
pregled mesa kuncev in gojene divjadi)
(1) Vzorce mesa kuncev mora vzeti uradni veterinar
tako, da je mogoče ugotoviti poreklo kuncev (farma, posestvo).
Vzorec lahko vsebuje eno ali več živali odvisno od zahtev
analitičnega postopka.
(2) Vzorce se vzame:
a) na posestvu ali;
b) v klavnici.
(3) Zaradi kontrole se lahko vzame na posestvu tudi vzorce krme in
vode.
(4) Kriteriji za število in pogostnost vzorčenja so naslednji:
najmanj 10 vzorcev je treba vzeti na vsakih 300 ton letne
proizvodnje mesa kuncev. To število se nanaša na prvih 3000 ton
letne proizvodnje, na vsakih naslednjih 300 ton proizvodnje se
vzame še en vzorec. Ta odstotek se razdeli po naslednjem
ključu:
Skupina A: 30% od celotnega števila vzorcev se pregleda:
70% na ostanke substanc iz skupine A6;
30% pa na ostanke substanc iz drugih podskupin skupine A.
Skupina B: 70% od celotnega števila vzorcev se pregleda:
30% vzorcev se pregleda na substance iz skupine B1;
30% vzorcev se pregleda na substance iz skupine B2;
10% vzorcev se pregleda na substance iz skupine B3.
Ostalo število vzorcev do 100% se razporedi glede na poznani
položaj na terenu.
184. člen
(določitev števila vzorcev za
pregled mesa gojene divjadi)
(1) Vzorce je treba vzeti v obratu za obdelavo
gojene divjadi tako, da je mogoče ugotoviti poreklo gojene divjadi
(farma, obora).
(2) Zaradi kontrole se lahko vzame na posestvu farmi tudi vzorce
krme in vode.
(3) Kriteriji za število in pogostnost vzorčenja so naslednji:
vsako leto je treba vzeti najmanj 100 vzorcev. To število se
razdeli po naslednjem ključu:
Skupina A:
20% od skupnega števila vzorcev je treba pregledati na ostanke
substanc iz skupine A5 in A6.
Skupina B:
70% od skupnega števila vzorcev je treba pregledati:
30% na ostanke substanc iz skupine B1;
30% na ostanke substanc iz skupine B2 (a) in (b);
10% na ostanke substanc iz skupine B2 (c) in (e);
30% na ostanke substanc iz skupine B3.
185. člen
(določitev števila vzorcev za
pregled mesa divjadi)
(1) Vzorce mesa divjadi je treba vzeti v obratu za
obdelavo mesa divjadi ali v zbiralnici. Zagotovljeno mora biti, da
je mogoče ugotoviti iz katerega lovišča izvira uplenjena
divjad.
(2) Letno je treba vzeti najmanj 100 vzorcev.
186. člen
(določitev števila vzorcev za pregled medu)
(1) Vzorce medu se lahko vzame v vseh fazah proizvodnje, pod
pogojem, da je mogoče ugotoviti izvor medu.
(2) Osnovni kriterij za določitev letnega števila vzorcev je
najmanj 10 vzorcev na 300 ton letne proizvodnje. To število se
nanaša na prvih 3000 ton letne proizvodnje, na vsakih naslednjih
300 ton proizvodnje se vzame še en vzorec.
(3) Planirano letno število vzorcev se razdeli po naslednjem
ključu:
50% vzorcev od skupnega števila planiranih vzorcev je treba
pregledati na ostanke substanc iz skupine B1 in skupine B2;
40% vzorcev od skupnega števila planiranih vzorcev je treba
pregledati na ostanke substanc iz skupine B3;
10% se razporedi glede na izkušnje in poznano stanje, s poudarkom
na mikotoksine.
17. OZNAČEVANJE ŽIVIL
187. člen
(označevanje mesa in organov
zaklanih živali)
Meso in organi zaklanih živali ter meso in organi
divjadi se takoj po veterinarsko-sanitarnem pregledu žigosajo z
žigom s trajnim in za zdravje ljudi neškodljivim barvilom, ali z
vročim žigom.
188. člen
(mesta označevanja mesa)
Meso in organi, ki so bili ocenjeni kot zdravstveno
ustrezni za javno potrošnjo, se žigosajo z ustreznim žigom glede na
kategorijo živilskega obrata in na vrsto živila na določenih
mestih:
1. Pri govedu, juncih in junicah, teletih in bivolih se žigosata
obe polovici trupa, če sta težji od 65 kg in sicer:
a) pleče;
b) prsi
c) hrbet;
d) ledja;
e) zunanja stran stegna;
2. Pri kopitarjih se žigosata obe polovici trupa, če sta težji od
65 kg in sicer:
a) pleče;
b) prsi
c) hrbet;
d) ledja;
e) zunanja stran stegna;
f) meso kopitarjev, ki je bilo pregledano na trihinelozo, se žigosa
še z žigom, ki označuje, da je meso pregledano na trihinelozo. Ta
žig se odtisne na zgornji del zunanje strani stegna.
3. Pri prašičih se žigosata obe polovici trupa, in sicer na:
a) pleče;
b) zunanja stran stegna;
c) meso prašičev, ki je bilo pregledano na trihinelozo, se žigosa
še z žigom, ki označuje, da je meso pregledano na trihinelozo. Ta
žig se odtisne na zgornji del zunanje strani stegna.
4. Pri ovcah in kozah se žigosajo:
a) pleče;
b) notranji strani stegen.
5. Pri prašičkih, jagnjetih in kozličkih se žigosa hrbet med pleči.
Veterinarska oznaka je lahko sorazmerno manjša.
6. Jetra goveda, prašičev in kopitarjev se žigosajo z vročim
žigom.
7. Ostalo meso se embalira in označi z etiketo.
189. člen
(označevanje mesa divjadi)
(1) Zdravstveno ustrezno meso gojene divjadi se
označuje z ovalnim žigom, uplenjene divjadi pa s peterokotnim
žigom.
(2) Pri označevanju trupov divjadi z maso več kot 65 kg se mora
vsaka polovica označiti na naslednjih mestih: zunanji strani stegna
ter na ledjih, hrbtu, trebušni steni, plečetu in porebrnici, pri
trupih zajcev in živali, ki so približno enako velike, pa zadostuje
samo en žig, ki se odtisne na hrbet med pleči.
190. člen
(označevanje posameznih kosov
mesa)
(1) Če se meso oziroma organi odpravljajo iz
klavnice ali razsekovalnice v neembaliranih kosih, mora biti vsak
kos žigosan z ustreznim žigom.
(2) Posamezni kosi mesa kopitarjev, parkljarjev in divjadi, ki niso
posebej označeni, morajo biti embalirani in pakirani. Na paketu
mora biti nameščena etiketa z veterinarsko oznako zdravstvene
ustreznosti na način, ki zagotavlja, da se etiketa uniči, ko se
paket odpre. Na veterinarski oznaki mora biti registrska številka
razsekovalnice.
191. člen
(označevanje mesa zaklane
perutnine)
(1) Meso zaklane perutnine, ki je zdravstveno
ustrezno za javno potrošnjo, se označuje na naslednji način:
če se trupi dajejo v promet posamično neembalirani, morajo biti
žigosani z ustrezno veterinarsko oznako glede kategorije obrata.
Trup se žigosa pod krilom z žigom, natopljenim s trajnim in zdravju
neškodljivim barvilom;
če se dajejo v promet posamično embalirani trupi, njihovi deli ali
notranji organi, se oznaka o uporabnosti mesa za javno potrošnjo
natisne na plastični foliji ali vrečki ali pa se odtisne na
komercialno etiketo, kjer je oznaka lahko manjša.
(2) Oštevilčena etiketa z veterinarsko oznako se mora namestiti na
paket tako, da se pri odpiranju uniči.
192. člen
(označevanje mesa kuncev)
Meso zaklanih kuncev, ki je zdravstveno ustrezno se
žigosa z ustreznim žigom glede kategorije obrata na notranji strani
obeh stegen.
193. člen
(označevanje pitnega mleka in
mlečnih izdelkov)
(1) Označevanje je treba izpeljati med ali takoj po
izdelavi v obratu na nekem zlahka vidnem mestu v skladu s predpisi
o veterinarski oznaki zdravstvene ustreznosti.
(2) Ne glede na to, da so oznake zdravstvene ustreznosti pitnega
mleka in mlečnih izdelkov nameščeni že na embalaži, je treba oznako
zdravstvene ustreznosti uporabiti tudi za pakiranje.
(3) Oznaka zdravstvene ustreznosti je lahko tudi na neodstranljivi
ploščici iz odpornega materiala, ki izpolnjuje vse higienske
zahteve in se jo uporabi za določene namene (označevanje cistern
ipd.).
18. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
194. člen
(prehodno obdobje)
(1) Določbe, ki se nanašajo na
veterinarsko-sanitarni pregled in nadzor divjadi, se začnejo
uporabljati s 1. julijem 2000.
(2) Od 1. februarja 2000 do 1. avgusta 2000 lahko surovo kravje
mleko za proizvodnjo toplotno obdelanega pitnega mleka in izdelkov
iz toplotno obdelanega mleka, ki ni namenjeno izvozu v države
Evropske unije, vsebuje povprečno največ 800.000 mikroorganizmov na
ml surovega kravjega mleka, pri 30 °C za obdobje zadnjih dveh
mesecev.
(3) Od 1. avgusta 2000 do 1. februarja 2001 lahko surovo kravje
mleko iz prejšnjega odstavka, ki ni namenjeno izvozu v države
Evropske unije, vsebuje povprečno največ 400.000 mikroorganizmov na
ml surovega kravjega mleka pri 30 °C za obdobje zadnjih dveh
mesecev.
(4) Od 1. februarja 2001 lahko surovo kravje mleko iz drugega
odstavka tega člena, ki ni namenjeno izvozu v države Evropske
unije, vsebuje povprečno največ 100.000 mikroorganizmov na ml
surovega mleka pri 30 °C za obdobje zadnjih dveh mesecev.
(5) Surovo kravje mleko, ki ni namenjeno izvozu v države Evropske
unije, se mora od uveljavitve tega pravilnika do 1. februarja 2001,
zbirati ločeno od surovega mleka, ki je namenjeno izvozu v države
Evropske unije.
(6) Do sprejema ustreznih predpisov se uporablja seznam spojin, ki
so navedene v prilogi IV k uredbi Sveta (EGS) št. 2377/90.
195. člen
(prenehanje veljavnosti)
Z dnem uveljavitve tega pravilnika preneha veljati
pravilnik o načinu opravljanja veterinarsko-sanitarnega pregleda in
kontrole živali pred zakolom in proizvodov živalskega izvora
(Uradni list SFRJ, št. 68/89 in Uradni list RS, št. 39/92 in
82/94), razen določb 19. do 25. člena, ki se nanašajo na klanje v
sili in klanje bolnih živali.
S 1. julijem 2000 preneha veljati pravilnik o preventivnih ukrepih
za zagotavljanje neoporečnega pregleda, zbiranja in prevoza
uplenjene divjadi (Uradni list RS, št. 20/96).
196. člen
(veljavnost pravilnika)
Ta pravilnik začne veljati 1. februarja 2000.
Ljubljana, dne 7. decembra 1999. |
|
Minister
za kmetijstvo,
gozdarstvo in prehrano
Ciril Smrkolj l. r.
|
Pripeti dokumenti
Avtor: ZŽI