Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij

Zakon o varstvu okolja (uradno prečiščeno besedilo) (ZVO-1-UPB1) – UL 39/2006 (2.del)


103. člen

(odvzem pooblastila)

V predpisih iz šestega in sedmega odstavka 97. člena in šestega odstavka 101. člena tega zakona minister predpiše tudi razloge za odvzem pooblastila izvajalcu monitoringa, nanašajo pa se zlasti na:

1. večkratno nesodelovanje ali neuspešno sodelovanje v programih preskušanja strokovne usposobljenosti,

2. kršitve pravil poročanja o monitoringu ali

3. odstopanje podatkov v poročilih o monitoringu od rezultatov naključnih meritev parametrov monitoringa iz 5. točke drugega odstavka prejšnjega člena.

2. Register

104. člen

(register)

(1) Ministrstvo zaradi izvajanja nalog in postopkov po tem zakonu vodi in vzdržuje register varstva okolja (v nadaljnjem besedilu: register), ki vsebuje:

1. evidenco oseb, ki imajo okoljevarstveno dovoljenje po tem zakonu,

2. evidenco izvajalcev gospodarskih javnih služb varstva okolja,

3. evidenco oseb, ki imajo pooblastila ali potrdila za opravljanje dejavnosti varstva okolja skladno s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi in

4. evidenco EMAS.

(2) Evidenca oseb, ki imajo okoljevarstveno dovoljenje po tem zakonu, vsebuje zlasti:

1. osebno ime in naslov stalnega ali začasnega prebivališča, ali firmo in sedež osebe,

2. vrsto in obseg obremenjevanja okolja, ki ga oseba povzroča s svojo dejavnostjo, in

3. podatke o izdanem okoljevarstvenem dovoljenju.

(3) Evidenca izvajalcev gospodarskih javnih služb varstva okolja vsebuje zlasti:

1. firmo in sedež osebe in

2. način, vrsto, obseg in območje izvajanja gospodarske javne službe.

(4) Evidenca oseb, ki imajo pooblastila ali potrdila za opravljanje dejavnosti varstva okolja skladno s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi predpisi, vsebuje zlasti:

1. osebno ime in naslov stalnega ali začasnega prebivališča, ali firmo in sedež osebe,

2. vrsto in obseg dejavnosti varstva okolja, za katero ima oseba pooblastilo ali potrdilo, in

3. podatke o izdanem pooblastilu ali potrdilu.

(5) Evidenca EMAS vsebuje zlasti:

1. firmo in sedež organizacije in

2. datum ter obseg vključitve in registrsko številko.

(6) Pristojni organ občine mora ministrstvu sporočiti podatke o izvajalcih lokalnih gospodarskih javnih služb varstva okolja, ki so potrebni za vodenje in vzdrževanje evidence.

(7) Podatki iz registra so javni.

(8) Minister predpiše podrobnejšo vsebino in način vodenja registra.

3. Informacijski sistem okolja

105. člen

(informacijski sistem okolja)

(1) Za opravljanje nalog države na področju varstva okolja, vključno s seznanjanjem javnosti z okoljskimi podatki, ministrstvo zagotavlja vodenje in vzdrževanje informacijskega sistema okolja.

(2) Informacijski sistem iz prejšnjega odstavka vsebuje zlasti podatke o:

1. stanju okolja in njegovih delov,

2. naravnih pojavih,

3. naravnih vrednotah,

4. območjih, ki so s predpisi s področja varstva okolja, ohranjanja narave in varstva ter rabe naravnih dobrin določena kot ogrožena, varovana ali zavarovana,

5. vplivih onesnaženosti okolja na zdravje prebivalstva,

6. emisijah in njihovih virih,

7. odpadkih in ravnanju z njimi,

8. nevarnih snoveh,

9. rabi naravnih dobrin,

10. okoljskih nesrečah,

11. objektih in napravah, namenjenih varstvu okolja,

12. povzročiteljih obremenjevanja okolja,

13. izvajalcih gospodarskih javnih služb varstva okolja, in drugih osebah, ki se ukvarjajo z varstvom okolja,

14. izvajalcih javnih služb ohranjanja narave in urejanja voda,

15. nevladnih organizacijah na področju varstva okolja in ohranjanja narave,

16. javnih finančnih sredstvih, porabljenih za varstvo okolja in ohranjanje narave,

17. predpisih, standardih in normativih varstva okolja ter stanju tehnike in tehnologije in

18. drugih zadevah, pomembnih za vrednotenje trajnostnega razvoja.

(3) Viri podatkov iz prejšnjega odstavka so poleg podatkov, pridobljenih na podlagi tega zakona, tudi podatki, ki se nanašajo na okolje iz državne statistike, katastrov, javnih knjig, registrov, evidenc in drugih baz, vzpostavljenih pri državnih organih in organih občin ter drugih organizacijah na podlagi zakona.

(4) Nosilci baz podatkov iz prejšnjega odstavka so dolžni ministrstvu tekoče pošiljati podatke, ki jih ta zahteva za potrebe delovanja informacijskega sistema varstva okolja.

4. Obveščanje javnosti o okoljskih podatkih

106. člen

(poročilo o okolju)

(1) Ministrstvo v sodelovanju z drugimi ministrstvi najmanj vsako četrto leto pripravi poročilo o okolju v Republiki Sloveniji.

(2) Poročilo iz prejšnjega odstavka sprejme vlada in ga posreduje Državnemu zboru.

(3) Ministrstvo vsako drugo leto pripravi tudi poročilo o okolju ali njegovih posameznih delih, ki je sestavljeno iz kazalcev stanja okolja.

(4) Poročila iz prejšnjih odstavkov ministrstvo objavi tako, da so dostopna javnosti.

(5) Poročilo o stanju okolja najmanj vsako četrto leto za svoje območje pripravi in javno objavi tudi mestna občina, lahko pa tudi občina ali širša samoupravna lokalna skupnost ob smiselni uporabi določb 107. člena tega zakona.

107. člen

(vsebina poročila o okolju)

Poročilo iz prvega odstavka prejšnjega člena vsebuje zlasti podatke o:

1. naravnih pojavih, stanju okolja in onesnaževanju okolja,

2. biotski raznovrstnosti in naravnih vrednotah,

3. ogroženih, varovanih in zavarovanih območjih po tem zakonu in predpisih o varstvu in rabi naravnih dobrin,

4. dolgoročnih trendih in spremembah okolja,

5. vrednotenju stanja okolja, njegovih delov in njihove ogroženosti,

6. vplivu posameznih sektorjev na stanje okolja, zlasti kmetijstva, ribištva, gozdarstva, energetike, prometa, industrije, turizma in rabe naravnih virov, vključno z oceno vključevanja zahtev varstva okolja v politike razvoja posameznih sektorjev,

7. vplivih onesnaženosti okolja na zdravje prebivalstva,

8. izvajanju nacionalnega programa varstva okolja in operativnih programov,

9. izvajanju programov in ukrepov za izboljšanje kakovosti degradiranega okolja,

10. virih in porabi sredstev za izvajanje politik varstva okolja,

11. izvajanju javnih služb varstva okolja, ohranjanja narave in urejanja voda,

12. izobraževanju, obveščanju in sodelovanju javnosti na področju varstva okolja,

13. pomembnih mednarodnih dogajanjih na področju varstva okolja in

14. drugih podatkih, pomembnih za varstvo okolja.

108. člen

(posredovanje okoljskih podatkov v svetovni splet)

(1) Ministrstvo skladno s predpisi, ki urejajo dostop javnosti do informacij javnega značaja, posreduje v svetovni splet zlasti:

1. predpise občin, ki se nanašajo na okolje, pa niso objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije,

2. nacionalni in operativne programe varstva okolja,

3. okoljska izhodišča,

4. poročila o okolju,

5. podatke ali povzetke podatkov monitoringa okolja,

6. okoljevarstvena soglasja in okoljevarstvena dovoljenja, razen podatkov, ki po predpisih niso dostopni javnosti, ali navedbo organa, pri katerem je soglasja ali dovoljenja mogoče dobiti in

7. okoljska poročila in poročila o vplivih na okolje ali navedbo organa, pri katerem je poročila mogoče dobiti.

(2) Občina mora ministrstvu v elektronski obliki posredovati besedilo predpisa iz 1. točke prejšnjega odstavka.

109. člen

(poročanje EU o okoljskih podatkih)

Ministrstvo posreduje in izmenjuje okoljske podatke s pristojnimi organi in organizacijami EU na način in v rokih, določenih v predpisih EU.

5. Dostop do okoljskih podatkov

110. člen

(dostop do okoljskih podatkov)

(1) Državni organi, organi občin, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb morajo vsem zainteresiranim osebam omogočiti dostop do okoljskih podatkov, če to določa ta zakon in predpisi, ki urejajo dostop javnosti do informacij javnega značaja.

(2) Okoljski podatek je zlasti podatek o:

1. stanju okolja in njegovih delov,

2. naravnih pojavih,

3. naravnih dobrinah (naravnem javnem dobru, naravnih vrednotah in biološki raznovrstnosti, vključno z gensko spremenjenimi organizmi, ter naravnih virih),

4. emisijah, odpadkih in nevarnih snoveh, vključno z informacijami o obremenjevanju okolja, ki ga povzročajo, in okoljskih nesrečah,

5. dejavnostih, vključno s postopki državnih organov, občinskih organov in drugih oseb javnega prava, izvajalcev javnih služb in nosilcev javnih pooblastil, ki se nanašajo na sprejemanje z varstvom okolja povezanih splošnih in konkretnih pravnih aktov ali sprejemanje strategij, planov, programov, sporazumov, okoljskih izhodišč in poročil, vodenje registrov in evidenc, vključno s temi akti, registri in evidencami,

6. skupnih naložbah iz 140. člena tega zakona,

7. ekonomskih analizah in ocenah, uporabljenih pri sprejemanju ukrepov iz prejšnje točke,

8. zdravstvenem stanju, varnosti in življenjskih razmerah ljudi, vključno s podatki o onesnaženosti prehranjevalnih verig, ter stanju objektov kulturne dediščine, če nanje vpliva ali bi lahko vplivalo obremenjenost okolja, ali z njimi povezani dejavniki ali postopki in dejavnosti iz 4. točke tega odstavka, in

9. varnostnih ukrepih za preprečevanje večje nesreče, ki jih mora izvesti povzročitelj tveganja.

(3) Ne glede na določbe predpisov iz prvega odstavka tega člena o izjemah glede dostopa do informacij javnega značaja, so okoljski podatki, ki se nanašajo na emisije, odpadke, nevarne snovi v obratu in varnostno poročilo iz tretjega odstavka 18. člena tega zakona, javni.

(4) Če varnostno poročilo iz prejšnjega odstavka vsebuje podatke, ki niso javni po predpisih o dostopu do informacij javnega značaja, je povzročitelj tveganja dolžan pripraviti varnostno poročilo tako, da iz njega izključi podatke, ki niso javni.

(5) Organi in organizacije iz prvega odstavka tega člena lahko okoljski podatek, pridobljen na prostovoljni osnovi in brez pravne obveznosti, posredujejo javnosti le ob pisnem soglasju osebe, ki je podatek dala.

VI. EKONOMSKI IN FINANČNI INSTRUMENTI VARSTVA OKOLJA

111. člen

(namen in vrste)

(1) Država pospešuje in spodbuja doseganje ciljev varstva okolja tudi z ekonomskimi ter finančnimi instrumenti, in sicer:

1. z okoljskimi dajatvami,

2. z zavarovanji, bančnimi garancijami in drugimi oblikami finančnega jamstva,

3. s krediti z ugodnejšo obrestno mero za naložbe, ki prispevajo k varstvu okolja,

4. s kavcijami in drugimi oblikami varščin,

5. s trgovanjem s pravicami do emisije,

6. s skupnimi naložbami v projekte zmanjševanja obremenjevanja okolja iz 140. člena tega zakona in

7. s sredstvi proračuna.

(2) Ekonomski instrumenti iz prejšnjega odstavka se določijo in uporabljajo v skladu z načeli proste trgovine in enakopravne obravnave gospodarskih subjektov skladno z zakonom.

(3) Občina lahko pospešuje in spodbuja doseganje ciljev varstva okolja z inštrumenti iz 1., 3. in 7. točke prvega odstavka tega člena.

1. Okoljske dajatve

112. člen

(okoljske dajatve za onesnaževanje okolja)

(1) Povzročitelj onesnaževanja je dolžan plačati okoljske dajatve, s katerimi se obdavčuje onesnaževanje okolja. Okoljske dajatve so prihodek proračuna države.

(2) Osnova za določitev okoljske dajatve za onesnaževanje okolja je:

1. vrsta, količina ali lastnosti emisije iz posameznega vira,

2. vrsta, količina ali lastnosti odpadkov ali

3. vsebnost okolju škodljivih snovi v surovini, polizdelku ali izdelku.

(3) Zavezanka ali zavezanec za plačilo okoljske dajatve iz prvega odstavka tega člena (v nadaljnjem besedilu: zavezanec) je oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z emisijami, oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z odpadki ali oseba, ki proizvaja ali uporablja ali daje na trg surovine, polizdelke ali izdelke, ki vsebujejo okolju škodljive snovi.

(4) Vlada podrobneje določi vrsto onesnaževanja, osnovo za obračun okoljske dajatve in zavezance za posamezno okoljsko dajatev, njeno višino in način njenega obračunavanja, odmere ter plačevanja.

(5) Višina okoljske dajatve se določi tako, da je enaka mejnim stroškom onesnaževanja.

(6) Okoljske dajatve lahko predpiše tudi občina, kadar gre za onesnaževanje okolja lokalnega pomena.

(7) Okoljske dajatve iz prejšnjega odstavka so prihodek proračuna občine.

(8) Vlada s predpisom določi, kaj se šteje za onesnaževanje okolja lokalnega pomena in osnovo za obračun okoljske dajatve.

(9) Občina podrobneje določi vrsto onesnaževanja, zavezance za posamezno okoljsko dajatev, njeno višino in način njenega obračunavanja, odmere ter plačevanja, pri tem pa upošteva določbe drugega, tretjega in petega odstavka tega člena.

(10) Občina lahko v predpisu iz prejšnjega odstavka določi oprostitve, zmanjšanje ali vračilo že plačane okoljske dajatve, skladno z določbami prvega in tretjega odstavka 113. člena tega zakona

113. člen

(vračilo, oprostitev, zmanjšanje ali odstopitev okoljskih dajatev)

(1) Zavezanec ima pravico do oprostitve, zmanjšanja ali vračila že plačane okoljske dajatve v višini vloženih sredstev za izvedbo ukrepov za prilagoditev predpisanim mejnim vrednostim ali pravilom ravnanja ali izvedbo drugih ukrepov, s katerimi prispeva k zmanjševanju onesnaževanja okolja pod predpisano raven.

(2) Zavezanec ima pravico do oprostitve ali zmanjšanja plačila okoljske dajatve:

1. če je povzročitelj obremenjevanja okolja in je z državo sklenil pogodbo o dodatnem zmanjševanju obremenjevanja okolja ali

2. če je oseba, ki je vključena v izpolnjevanje mednarodno sprejetih pogodbenih obveznosti države, ki se nanašajo na zmanjševanje obremenjevanja okolja.

(3) Zavezanec lahko uveljavlja vračilo, oprostitev ali zmanjšanje plačila iz prejšnjega odstavka do višine upravičenih stroškov, določene skladno s predpisi, ki urejajo državne pomoči.

(4) Vlada podrobneje določi način zbiranja, merila in pogoje za vračilo, oprostitev ali zmanjšanje plačevanja okoljske dajatve ali odstopitev okoljskih dajatev, in kaj se šteje za upravičene stroške. Kadar se za upravičene stroške šteje gradnja infrastrukture lokalnega pomena po določbah 149. člena tega zakona, je občina, ki ima veljaven načrt razvojnih programov po predpisih o javnih financah usklajen z operativnim programom iz 36. člena tega zakona in zagotavlja izvajanje obvezne gospodarske javne službe iz 149. člena tega zakona, upravičena do odstopa na njenem območju vplačane okoljske dajatve. V kolikor se del vplačanih okoljskih dajatev v skladu s prejšnjim odstavkom vrne zavezancem, je občina upravičena do odstopa v višini razlike med na njenem območju vplačanimi in vrnjenimi okoljskimi dajatvami.

(5) V primeru iz prejšnjega odstavka se občini odstopljena okoljska dajatev evidentira v občinskem proračunu kot namenski investicijski transfer iz državnega proračuna za gradnjo infrastrukture lokalnega pomena iz prejšnjega odstavka.

(6) Ministrstvo z odločbo odloči o pravici iz prvega in drugega odstavka tega člena, pri čemer upošteva merila in pogoje iz četrtega odstavka tega člena.

114. člen

(okoljske dajatve za rabo naravnih dobrin)

Okoljska dajatev za rabo naravne dobrine se predpiše skladno z zakoni, ki urejajo rabo naravnih dobrin.

2. Finančna jamstva za namene varstva okolja

115. člen

(zavarovanja)

(1) Vlada lahko povzročiteljem obremenjevanja določi obveznost, da zagotovijo finančno jamstvo za primer poplačila stroškov obremenjevanja okolja pri opravljanju njihove dejavnosti ali po njenem prenehanju.

(2) Finančno jamstvo iz prejšnjega odstavka se zagotovi zlasti kot sklenitev zavarovanja ali pridobitev bančne garancije.

(3) Vlada v predpisu iz prvega odstavka tega člena določi zlasti:

1. primere, za katere je treba zagotoviti finančno jamstvo,

2. osebo, ki je do sredstev finančnega jamstva upravičena v primeru prenehanja povzročitelja, in

3. višino sredstev finančnega jamstva in čas jamčenja, pri čemer upošteva zlasti obseg dejavnosti ali ravnanja, ki je predmet jamstva, in predpisane zahteve v zvezi z ukrepi med opravljanjem dejavnosti ali po njenem prenehanju.

3. Kavcije in druge oblike varščin za namene varstva okolja

116. člen

(kavcije in varščine)

Vlada lahko predpiše kavcije ali druge oblike varščine za proizvajalce, ki organizirano zagotavljajo vračilo izrabljenih ali neuporabnih naprav, tehnologij, izdelkov oziroma njihove embalaže ali na drug organiziran način zmanjšujejo negativne učinke svojega delovanja, ter za potrošnike, ki izrabljene ali neuporabne naprave, tehnologije ali izdelke oziroma njihovo embalažo vrnejo proizvajalcu.

4. Trgovanje s pravicami do emisije

117. člen

(trgovanje s pravicami do emisije)

(1) Zaradi zmanjševanja onesnaževanja okolja z najmanjšimi možnimi stroški in na ekonomsko učinkovit način država omogoča trgovanje s pravicami do emisije v vodo, zrak ali tla.

(2) Pravica iz prejšnjega odstavka obsega določeno količino snovi, ki jo posamezni povzročitelj obremenjevanja okolja v določenem času lahko izpusti v okolje.

(3) Država podeli pravico iz prejšnjega odstavka na način in pod pogoji, določenimi s tem zakonom in na njegovi podlagi izdanimi izvršilnimi predpisi.

4.1. Trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov

118. člen

(dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov)

(1) Upravljavec naprave, v kateri se izvaja dejavnost, ki povzroča emisijo toplogrednih plinov, in upravljavec naprave iz prvega odstavka 127. člena tega zakona mora pred začetkom obratovanja naprave ali njenega dela od ministrstva pridobiti dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov.

(2) Vloga za pridobitev dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov vsebuje opis:

1. naprave in dejavnosti, ki v njej poteka, vključno z uporabljeno tehnologijo,

2. surovin in drugih snovi, katerih uporaba lahko povzroči emisijo toplogrednih plinov,

3. vrste in virov emisij toplogrednih plinov iz naprave,

4. ukrepov, ki jih upravljavec naprave načrtuje za izvajanje monitoringa emisij toplogrednih plinov in poročanje ter

5. drugih dejstev, za katera upravljavec meni, da so pomembna za pridobitev dovoljenja.

(3) Vloga mora vsebovati tudi poljudni povzetek vsebin iz prejšnjega odstavka.

(4) Vlada s predpisom določi vrste naprav, dejavnosti in toplogrednih plinov iz prvega odstavka tega člena.

119. člen

(vsebina dovoljenja)

(1) Ministrstvo izda dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov iz naprave ali njenega dela, če upravljavec predloži dokazila, da je sposoben zagotavljati monitoring in poročati o emisijah toplogrednih plinov, skladno z določbami tega zakona.

(2) Za dokazilo iz prejšnjega odstavka se šteje vključenost upravljavca v sistem EMAS, pridobitev ustreznega mednarodnega standarda ravnanja z okoljem, opremljenost z merilno tehniko ali usposobljenost izvajanja modeliranja ali drugih računskih metod spremljanja emisij, ki omogoča kakovostno in pregledno izvajanje monitoringa in poročanja.

(3) Dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov vsebuje:

1. firmo in sedež upravljavca naprave,

2. podatke o lastništvu naprave,

3. podatke o pooblaščenem predstavniku upravljavca,

4. opis dejavnosti in emisij toplogrednih plinov iz naprave,

5. zahteve, povezane z izvajanjem monitoringa emisij toplogrednih plinov, vključno z načinom in pogostostjo izvajanja,

6. zahteve, povezane s poročanjem o emisijah toplogrednih plinov in

7. obveznost, da upravljavec v štirih mesecih po zaključku koledarskega leta preda organu, pristojnemu za vodenje registra emisijskih kuponov, emisijske kupone, skladno s prvim odstavkom 135. člena tega zakona.

(4) Ministrstvo pošlje dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov tudi pristojni inšpekciji in organu, pristojnemu za vodenje registra iz 132. člena tega zakona.

120. člen

(spremembe, povezane z napravo)

(1) Upravljavec mora vsako nameravano spremembo naprave, ki se nanaša na njene tehnične značilnosti, delovanje ali zmogljivost in lahko vpliva na vsebino dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov, in vsako spremembo firme ali sedeža upravljavca pisno prijaviti ministrstvu, kar izkazuje s potrdilom o oddani pošiljki.

(2) Za spremembo naprave iz prejšnjega odstavka se štejejo zlasti:

1. rekonstrukcija ali nadomestna gradnja, ki lahko povzroči spremembo emisije toplogrednih plinov,

2. sprememba vrste goriv, ki se uporabljajo v napravi,

3. sprememba surovin ali drugih snovi, katerih uporaba povzroča emisijo toplogrednih plinov,

4. sprememba vrste in načina ter stopnje zahtevnosti izvajanja monitoringa emisij toplogrednih plinov ali

5. druga sprememba, ki povzroči spremembo emisije toplogrednih plinov.

(3) Če ministrstvo na podlagi prijave ugotovi, da nameravana sprememba vpliva na vsebino dovoljenja iz tretjega odstavka prejšnjega člena, o tem v 30 dneh od prijave pisno obvesti upravljavca in ga pozove, da v določenem roku vloži vlogo za spremembo dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov, skladno z določbami 118. člena tega zakona. Če upravljavec v določenem roku vloge ne vloži, se šteje, da je od nameravane spremembe odstopil.

(4) Ministrstvo odloči o spremembi dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov v dveh mesecih od prejema popolne vloge iz prejšnjega odstavka.

(5) Če upravljavec v 30 dneh od prijave ne prejme obvestila iz tretjega odstavka tega člena, se šteje, da nameravana sprememba ne vpliva na veljavno dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov, upravljavec pa lahko nameravano spremembo v obratovanju naprave izvede.

(6) Ministrstvo spremeni dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov tudi zaradi spremembe firme ali sedeža upravljavca.

(7) Če naprava zaradi sprememb ne izpolnjuje več kriterijev za uvrstitev v naprave iz četrtega odstavka 118. člena tega zakona, se šteje za takšno napravo do konca obdobja, za katero je upravljavec pridobil emisijske kupone.

(8) Ministrstvo pošlje odločbo iz prejšnjih odstavkov tudi pristojnemu organu, ki vodi register iz 132. člena tega zakona in pristojni inšpekciji.

121. člen

(prenehanje delovanja naprave in prenehanje upravljavca)

(1) Upravljavec mora ministrstvo pisno obvestiti o dokončnemu prenehanju delovanja naprave ali o prenehanju upravljavca, kar izkazuje s potrdilom o oddani pošiljki. Na enak način mora o prenehanju upravljavca v primeru stečaja upravljavca ministrstvo obvestiti stečajni upravitelj.

(2) Ministrstvo v primerih iz prejšnjega odstavka izda odločbo o prenehanju veljavnosti dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov.

(3) Ministrstvo pošlje odločbo iz prejšnjega odstavka tudi pristojnemu organu, ki vodi register iz 132. člena tega zakona, in pristojni inšpekciji.

122. člen

(odvzem dovoljenja)

(1) Ministrstvo dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov odvzame, če je upravljavec izvedel spremembo naprave iz 120. člena tega zakona, pa o tem ni obvestil ministrstva.

(2) Ministrstvo pošlje odločbo iz prejšnjega odstavka tudi pristojnemu organu, ki vodi register iz 132. člena tega zakona, in pristojni inšpekciji.

122.a člen

(izpolnitev obveznosti pri prenehanju ali odvzemu dovoljenja)

(1) V primeru iz 121. ali 122. člena tega zakona mora upravljavec naprave, ob stečaju pa stečajni upravitelj, pripraviti poročilo o emisijah toplogrednih plinov, skladno z določbo prvega odstavka 133. člena tega zakona.

(2) Poročilo iz prejšnjega odstavka zajema obdobje od začetka koledarskega leta, za katero upravljavec naprave poročila še ni pripravil, pa do pravnomočnosti odločbe iz drugega odstavka 121. člena tega zakona ali prvega odstavka 122. člena tega zakona.

(3) Oseba iz prvega odstavka tega člena mora poslati poročilo skupaj s pisnim mnenjem iz tretjega odstavka 134. člena tega zakona ministrstvu najkasneje v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe iz prejšnjega odstavka.

123. člen

(črtan)

124. člen

(pravica do emisije toplogrednih plinov)

Upravljavec naprave iz 118. člena tega zakona ima pravico do emisije toplogrednih plinov v obsegu emisijskih kuponov, pridobljenih za napravo skladno s tem zakonom.

125. člen

(emisijski kupon)

(1) Emisijski kupon je v tonah ekvivalenta ogljikovega dioksida izražena pravica iz prejšnjega člena. Tona ekvivalenta ogljikovega dioksida pomeni eno metrsko tono ogljikovega dioksida ali ustrezno količino drugega toplogrednega plina z enakim potencialom globalnega ogrevanja ozračja.

(2) Emisijskim kuponom so enakovredne tudi druge pravice, ki jih za namene trgovanja s pravicami emisije toplogrednih plinov na svojem območju podeljujejo druge države članice, v primeru sklenitve ustrezne mednarodne pogodbe pa tudi pravice, ki jih za namene trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov na svojem območju podeljujejo države pogodbenice Kjotskega protokola (Uradni list Republike Slovenije – MP, št. 17/02).

(3) Emisijskim kuponom so enakovredne tudi:

1. enote zmanjšanja emisij, izdane na podlagi 6. člena Kjotskega protokola in odločitev, sprejetih na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (Uradni list Republike Slovenije – MP, št. 13/95; v nadaljnjem besedilu: Podnebna konvencija) ali Kjotskega protokola, in

2. enote potrjenega zmanjšanja emisij, izdane na podlagi 12. člena Kjotskega protokola in odločitev, sprejetih na podlagi Podnebne konvencije ali Kjotskega protokola.

126. člen

(državni načrt razdelitve emisijskih kuponov)

(1) Ministrstvo v sodelovanju z ministrstvom, pristojnim za gospodarstvo, ministrstvom, pristojnim za energijo, in ministrstvom, pristojnim za finance, pripravi osnutek državnega načrta razdelitve emisijskih kuponov (v nadaljnjem besedilu: državni načrt), ki jih namerava podeliti posameznim upravljavcem naprav iz 118. člena tega zakona za določeno obdobje, ki se začne z začetkom koledarskega leta in traja praviloma pet let.

(2) Ministrstva iz prejšnjega odstavka vključijo v osnutek državnega načrta samo tiste naprave iz 118. člena tega zakona, za katere so njihovi upravljavci pridobili dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po določbah tega zakona in uporabno dovoljenje po predpisih o graditvi objektov najpozneje 24 mesecev pred začetkom obdobja iz prejšnjega odstavka.

(3) Ministrstva iz prvega odstavka tega člena pripravijo osnutek državnega načrta ob upoštevanju:

1. obveznosti Republike Slovenije, da omeji in zmanjša emisije toplogrednih plinov, določene v ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodbah,

2. ciljev in ukrepov, določenih v operativnih programih varstva zraka in nacionalnem energetskem programu,

3. deleža emisij toplogrednih plinov, ki jih izpuščajo naprave iz 118. člena tega zakona,

4. podatkov o emisijah toplogrednih plinov v določenem obdobju, pridobljenih iz vlog za pridobitev dovoljenja iz 118. člena tega zakona ali poročil o emisijah toplogrednih plinov iz 133. člena tega zakona, podatkov o skladnosti posamezne naprave z referenčnimi dokumenti o najboljših razpoložljivih tehnikah, ki jih sprejme pristojni organ EU, ali drugih podatkov, določenih s pravnimi akti EU, ki določajo merila za pripravo državnega načrta,

5. učinkov izvajanja veljavnih predpisov in na njih temelječih ukrepov, ki se nanašajo na zmanjševanje emisije toplogrednih plinov,

6. možnosti, vključno s tehnološkimi, da posamezne naprave iz 118. člena tega zakona znižajo emisije toplogrednih plinov, in

7. enakopravne obravnave posameznih dejavnosti ali gospodarskih družb.

(4) Državni načrt vsebuje zlasti:

1. določitev obdobja,

2. določitev celotne količine emisijskih kuponov, ki se podelijo upravljavcem za celotno obdobje iz prejšnje točke,

3. seznam upravljavcev in naprav, za katere je bilo izdano dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov,

4. določitev skupne količine emisijskih kuponov, ki se posameznemu upravljavcu podelijo za njegovo napravo za celotno obdobje, in sorazmeren del emisijskih kuponov, ki se mu podelijo za posamezno koledarsko leto,

5. določitev skupne količine ali deleža enot zmanjšanja emisij in enot potrjenega zmanjšanja emisij, ki jih upravljavci naprav lahko uporabijo za izpolnitev obveznosti iz 7. točke tretjega odstavka 119. člena tega zakona,

6. določitev celotne količine emisijskih kuponov v rezervi, namenjenih upravljavcem novih naprav, in meril za razdelitev emisijskih kuponov upravljavcem teh naprav,

7. določitev količine emisijskih kuponov, ki jih vlada lahko proda na javni dražbi,

8. določitev predhodnih ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in način ter pogoje njihovega upoštevanja,

9. podatke o uvajanju čistih tehnologij, vključno s tehnologijami učinkovite rabe energije, in

10. podatke o pripombah javnosti in njihovem upoštevanju.

(5) Za upravljavca nove naprave se šteje upravljavec, ki mu je bilo izdano dovoljenje iz 118. člena tega zakona ali mu je bilo to dovoljenje spremenjeno skladno z določbami 120. člena tega zakona, po tem ko je vlada predlog državnega načrta prijavila pristojnemu organu EU, skladno z določbo drugega odstavka 129. člena tega zakona.

(6) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se za upravljavca nove naprave ne šteje upravljavec, ki mu je bilo spremenjeno dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov, skladno z določbami šestega odstavka 120. člena tega zakona, ali upravljavec, ki mu je bilo spremenjeno dovoljenje zaradi spremembe naprave, s katero je zmanjšal obseg obstoječe naprave ali emisije toplogrednih plinov, ali upravljavec, ki je s pravnim poslom pridobil obstoječo napravo ali njen del.

(7) Razdelitev emisijskih kuponov se opravi brez obveznosti plačila, razen emisijskih kuponov, ki so v državnem načrtu določeni, da jih vlada lahko proda na javni dražbi. Način in pogoje prodaje na javni državi predpiše vlada. V državnem načrtu se lahko za prodajo na javni dražbi predvidi največ deset odstotkov celotne količine emisijskih kuponov.

(8) Za predhodne ukrepe iz 8. točke četrtega odstavka tega člena se šteje uvedba najboljše razpoložljive tehnike, ki jo upravljavec naprave lahko uvede v svojo napravo.

127. člen

(druge dejavnosti in naprave)

(1) Ne glede na določbe 118. člena tega zakona lahko ministrstva iz prvega odstavka prejšnjega člena sama ali na zahtevo upravljalca naprave v državni načrt vključijo tudi druge naprave, dejavnosti in toplogredne pline, pri čemer upoštevajo zlasti:

1. učinke na notranji trg EU,

2. možno ogroženost konkurenčnosti,

3. celovitost okoljskih učinkov,

4. zanesljivost načrtovanega monitoringa emisij toplogrednih plinov in

5. zanesljivost poročanja o emisijah toplogrednih plinov.

(2) Ministrstva iz prejšnjega odstavka lahko naprave, dejavnosti in toplogredne pline iz prejšnjega odstavka vključijo v državni načrt, če vlada predhodno pridobi pozitivno mnenje pristojnega organa EU.

128. člen

(sodelovanje javnosti)

(1) Ministrstvo mora tri mesece pred začetkom roka iz drugega odstavka 129. člena tega zakona javnosti zagotoviti vpogled v osnutek državnega načrta in omogočiti izražanje mnenj in dajanje pripomb.

(2) Ministrstvo z javnim naznanilom v svetovnem spletu in v enem od dnevnih časopisov, ki pokrivajo celotno območje države, obvesti javnost o kraju, kjer je osnutek državnega načrta na vpogled, ter o roku in načinu izražanja mnenj in dajanja pripomb.

(3) Rok, v katerem ima javnost pravico izražanja mnenj in dajanja pripomb, je 30 dni.

129. člen

(odobritev pristojnega organa EU)

(1) Ministrstva po izteku roka iz tretjega odstavka prejšnjega člena ob upoštevanju mnenj in pripomb javnosti pripravijo predlog državnega načrta, ki ga sprejme vlada.

(2) Vlada predlog državnega načrta objavi na način iz drugega odstavka prejšnjega člena, hkrati z objavo pa ga pošlje pristojnemu organu EU in drugim državam članicam najkasneje 18 mesecev pred začetkom obdobja, na katerega se državni načrt nanaša.

(3) Vlada sprejme državni načrt, ko ga odobri pristojni organ EU, in ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

130. člen

(podelitev emisijskih kuponov)

(1) Ministrstvo na podlagi državnega načrta in na zahtevo upravljavca naprave iz 118. člena tega zakona odloči o celotni količini emisijskih kuponov, ki pripadajo posameznemu upravljavcu za določeno obdobje in o sorazmernem deležu, ki mu pripadajo za posamezno koledarsko leto najkasneje 12 mesecev pred začetkom tega obdobja. Pritožba proti odločbi ne zadrži njene izvršitve.

(2) Ministrstvo na podlagi odločbe iz prejšnjega odstavka podeli posameznemu upravljavcu naprave iz 118. člena tega zakona sorazmeren delež emisijskih kuponov, ki mu pripadajo za posamezno koledarsko leto najkasneje do 28. februarja tega leta.

(3) Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov lahko upravljavec nove naprave zaprosi za emisijske kupone iz rezerve državnega načrta, če ima za to napravo pravnomočno dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov iz 118. člena tega zakona in pravnomočno uporabno dovoljenje skladno s predpisi o graditvi objektov. Vloga za razdelitev emisijskih kuponov mora vsebovati podatke o projekciji emisij toplogrednih plinov glede na pričakovan obseg proizvodnje oziroma specifični porabi goriv, ki povzročajo emisije toplogrednih plinov, in dokazila o izpolnjevanju meril iz 6. točke četrtega odstavka 126. člena tega zakona.

(4) Ministrstvo odloči o celotni količini emisijskih kuponov, ki jih razdeli upravljavcu nove naprave iz rezerve, in o sorazmernem deležu za tekoče in vsako naslednje koledarsko leto na podlagi podatkov iz vloge iz prejšnjega odstavka, ob upoštevanju meril iz 6. točke četrtega odstavka 126. člena tega zakona ter po vrstnem redu prejetih vlog. Če podatki iz vloge ne omogočajo izračuna količine emisijskih kuponov, lahko ministrstvo od upravljavca nove naprave zahteva tudi druge podatke, ki to omogočajo.

(5) Upravljavcu nove naprave pripadajo emisijski kuponi za čas od dneva pravnomočnosti dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov iz 118. člena tega zakona pa do konca obdobja iz 1. točke četrtega odstavka 126. člena tega zakona.

(6) Ministrstvo na podlagi odločbe iz četrtega odstavka tega člena podeli upravljavcu nove naprave emisijske kupone za tekoče leto z dnem pravnomočnosti odločbe, za vsako naslednje leto pa do roka iz drugega odstavka tega člena.

(7) Ob spremembi dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov zaradi spremembe firme ali sedeža upravljavca skladno z določbami šestega odstavka 120. člena tega zakona ministrstvo po uradni dolžnosti v tem delu spremeni tudi odločbo iz prvega ali četrtega odstavka tega člena.

(8) Emisijski kuponi iz drugega in četrtega odstavka tega člena se podelijo tako, da ministrstvo organu, pristojnemu za vodenje registra iz 132. člena tega zakona, izda nalog, da v register vpiše količino emisijskih kuponov, ki upravljavcu naprave pripadajo za posamezno koledarsko leto, in druge podatke o upravljavcu, določene s predpisi EU, ki se nanašajo na register emisijskih kuponov.

(9) Ob prenehanju veljavnosti dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov iz 121. člena tega zakona ali njegovem odvzemu iz 122. člena tega zakona pred iztekom obdobja ministrstvo upravljavcu naprave v naslednjem in vsakem nadaljnjem koledarskem letu do konca obdobja ne podeli preostanka sorazmernega deleža emisijskih kuponov.

(10) Emisijski kuponi iz prejšnjega odstavka se namenijo za rezervo iz 6. točke četrtega odstavka 126. člena tega zakona.

130.a člen

(prenos emisijskih kuponov)

(1) Ne glede na določbe drugega odstavka prejšnjega člena ministrstvo podeli preostanek sorazmernega deleža emisijskih kuponov upravljavcu naprave, ki je s pravnim poslom pridobil obstoječo napravo ali njen del z območja Republike Slovenije, in se je tako dogovoril z upravljavcem obstoječe naprave.

(2) Ministrstvo odloči o podelitvi preostanka sorazmernega deleža emisijskih kuponov na podlagi zahteve kupca obstoječe naprave ali njenega dela in ob predložitvi notarsko overjene kopije o sklenitvi pravnega posla in dogovora o prenosu emisijskih kuponov.

130.b člen

(uporaba enot zmanjšanja emisij in potrjenega zmanjšanja emisij)

(1) Upravljavec naprave lahko za izpolnjevanje svoje obveznosti iz 7. točke tretjega odstavka 119. člena tega zakona uporabi tudi enote zmanjšanja emisij oziroma enote potrjenega zmanjšanja emisij do deleža, določenega v državnem načrtu, in o tem obvesti ministrstvo.

(2) Ministrstvo na podlagi obvestila iz prejšnjega odstavka izda organu, pristojnemu za vodenje registra iz 132. člena tega zakona, nalog, da upravljavcu naprave podeli in nemudoma preda ustrezno količino emisijskih kuponov v zameno za vsako enoto zmanjšanja emisij oziroma enoto potrjenega zmanjšanja emisij, ki jo ima upravljavec v registru emisijskih kuponov in jo uporabi za izpolnjevanje svoje obveznosti iz 7. točke tretjega odstavka 119. člena tega zakona.

(3) Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena upravljavec naprave za izpolnitev svoje obveznosti iz 7. točke tretjega odstavka 119. člena tega zakona v prvem in drugem obdobju ne more uporabiti tiste enote zmanjšanja emisij oziroma enote potrjenega zmanjšanja emisij, ki izvirajo iz skupnih naložb, katerih posledica je odvzem toplogrednih plinov iz ozračja, gre pa za naložbe v jedrske objekte in rabo, spremembo rabe zemljišč ter gozdarstvo.

131. člen

(trgovanje z emisijskimi kuponi)

(1) Z emisijskimi kuponi lahko prosto trgujejo vse fizične in pravne osebe.

(2) Šteje se, da je pravni posel iz prejšnjega odstavka veljaven z vpisom v register.

(3) Vpis v register se opravi tako, da se prodajalec in kupec predhodno sporazumeta o količini emisijskih kuponov, ki so predmet pravnega posla, prodajalec pa ustrezno količino emisijskih kuponov prenese na račun kupca skladno s predpisom iz šestega odstavka 132. člena tega zakona.

132. člen

(register emisijskih kuponov)

(1) Za zagotavljanje zanesljivega in pravočasnega evidentiranja stanja in spremljanja trgovanja z emisijskimi kuponi organ v sestavi ministrstva vzpostavi in vodi, register emisijskih kuponov.

(2) Register iz prejšnjega odstavka je standardizirana in informatizirana centralna baza o imetnikih emisijskih kuponov s podatki, določenimi s predpisi EU iz osmega odstavka 130. člena tega zakona.

(3) Register emisijskih kuponov se vodi po predpisih EU iz prejšnjega odstavka.

(4) Ministrstvo opravlja nadzor nad vodenjem registra emisijskih kuponov.

(5) Podatki iz registra emisijskih kuponov so dostopni javnosti, skladno z zakonom in s predpisi EU iz drugega odstavka tega člena.

(6) Vlada lahko podrobneje predpiše način in pogoje vzpostavitve in vodenja registra ter višino nadomestila za vpis ustrezne količine emisijskih kuponov, enot zmanjšanja emisij oziroma enot potrjenega zmanjšanja emisij v register, odprtje in vodenje računa v njem, skladno s predpisi EU iz drugega odstavka tega člena.

132.a člen

(upravljanje računov Republike Slovenije v registru emisijskih kuponov)

Z računi Republike Slovenije v registru emisijskih kuponov v imenu države upravlja ministrstvo.

133. člen

(monitoring in poročanje)

(1) Upravljavec naprave iz 118. člena tega zakona mora zagotavljati izvajanje monitoringa emisij toplogrednih plinov, ki jih njegova naprava v posameznem koledarskem letu izpusti v zrak, in o njih pripraviti poročilo o emisijah za preteklo leto, skladno z zahtevami predpisov EU, ki se nanašajo na monitoring in poročanje o emisijah toplogrednih plinov.

(2) Upravljavec naprave mora poslati poročilo o emisijah za preteklo leto skupaj s pisnim mnenjem iz tretjega odstavka 134. člena tega zakona najkasneje do 31. marca tekočega leta ministrstvu. Ministrstvo mora zagotoviti, da je poročilo dostopno javnosti, skladno z zakonom.

(3) Če upravljavec naprave v roku iz prejšnjega odstavka ministrstvu ne pošlje poročila o emisijah za preteklo leto, ga na podlagi dostopnih podatkov o emisijah toplogrednih plinov za posamezno napravo izdela ministrstvo na stroške upravljavca naprave. Ministrstvo na podlagi poročila izda upravljavcu naprave odločbo, v kateri ugotovi količino toplogrednih plinov, ki jo je naprava v preteklem letu izpustila v zrak, in za katero mora upravljavec naprave predati emisijske kupone.

(4) Ministrstvo mora podatke o emisijah iz poročila najkasneje do 30. aprila tekočega leta posredovati upravljavcu registra, skladno s predpisi EU iz tretjega odstavka 130. člena tega zakona.

(5) Minister lahko podrobneje predpiše, kaj se šteje za dokazilo o sposobnosti zagotavljanja monitoringa in poročanja o emisijah toplogrednih plinov iz drugega odstavka 119. člena tega zakona in način izvajanja monitoringa ter poročanja o emisijah, skladno s predpisi EU iz prvega odstavka tega člena.

134. člen

(preverjanje poročila)

(1) Podatke o emisijah toplogrednih plinov v preteklem koledarskem letu, ki jih upravljavec navede v poročilu iz prejšnjega člena, preveri pravna ali fizična oseba, ki izpolnjuje predpisane pogoje in pridobi pooblastilo ministrstva (v nadaljnjem besedilu: preveritelj).

(2) Za namene iz prejšnjega odstavka lahko preveritelj od upravljavca naprave zahteva dokumentacijo, ki jo potrebuje za preverjanje poročila, lahko pa tudi kadarkoli vstopi v poslovne prostore upravljavca ali v napravo, pregleda njeno delovanje, odvzame vzorce in izvede druga dejanja, ki so potrebna za preverjanje poročila.

(3) Preveritelj ugotovi resničnost, pravilnost in natančnost podatkov iz prvega odstavka tega člena na podlagi meril, ki jih predpiše minister, in o tem za upravljavca naprave pripravi poročilo o opravljenem preverjanju ter izda pisno mnenje.

(4) Minister predpiše pogoje, ki jih mora izpolnjevati preveritelj za pridobitev pooblastila, ki lahko vključujejo tudi izkazovanje usposobljenosti skladno s predpisi, ki urejajo akreditacijo.

135. člen

(predaja emisijskih kuponov in njihova razveljavitev)

(1) Upravljavec naprave mora za vsako napravo iz 118. člena tega zakona do 30. aprila tekočega leta predati emisijske kupone v količini, ki ustreza celotni količini emisije toplogrednih plinov, ki jih je v preteklem letu naprava izpustila v ozračje. V primeru iz 122.a člena tega zakona mora upravljavec naprave, ob stečaju pa stečajni upravitelj, najkasneje 120. dan od pravnomočnosti odločbe iz drugega odstavka 121. člena tega zakona ali prvega odstavka 122. člena tega zakona predati emisijske kupone v količini, ki ustreza celotni količini emisije toplogrednih plinov, ki jih je naprava izpustila v ozračje v obdobju iz drugega odstavka 122.a člena tega zakona. Predani emisijski kuponi se razveljavijo skladno s predpisi EU, ki urejajo register emisijskih kuponov.

(2) V primeru, če upravljavec naprave v roku iz prejšnjega odstavka ne preda ustrezne količine emisijskih kuponov, mu pristojni organ naslednje leto podeli za razliko nepredanih emisijskih kuponov zmanjšano količino emisijskih kuponov.

(3) Imetnik emisijskih kuponov lahko kadarkoli zahteva njihovo razveljavitev, skladno s predpisi EU iz tretjega odstavka 130. člena tega zakona, pri tem pa ni upravičen do nadomestila njihove vrednosti.

(4) Emisijski kuponi iz rezerve državnega načrta, ki jih ni bilo mogoče podeliti ali prodati do konca obdobja iz 1. točke četrtega odstavka 126. člena tega zakona, se razveljavijo skladno s predpisi iz prvega odstavka tega člena.

136. člen

(penali)

(1) Pravna oseba, ki je upravljavec naprave iz 118. člena tega zakona, v primeru iz 139. člena tega zakona pa pooblaščenec, plača penale v višini 100 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenija na dan predaje, določen v prvem odstavku 135. člena tega zakona, za vsako začeto tono ekvivalenta ogljikovega dioksida, ki jo je naprava izpustila v ozračje in presega količino emisijskih kuponov, predanih v skladu s prvim odstavkom 135. člena tega zakona.

(2) O višini penalov, ki jih je dolžna plačati oseba iz prejšnjega odstavka, odloči ministrstvo z odločbo.

(3) V primeru, da je plačilo penalov naloženo pooblaščencu iz 139. člena tega zakona, ta pa jih ne plača in pristojni organ ugotovi, da izvršba ni mogoča, obveznost plačila preide na upravljavca posamezne naprave iz 118. člena tega zakona za njegovo napravo, o čemer ministrstvo izda odločbo.

(4) Ne glede na plačilo penalov, mora oseba iz prvega odstavka tega člena ob naslednji predaji predati tudi vse emisijske kupone, ki bi jih morala predati skladno z določbo 135. člena tega zakona.

137. člen

(veljavnost emisijskih kuponov)

(1) Emisijski kuponi veljajo za obdobje določeno v državnem načrtu.

(2) Ministrstvo v štirih mesecih po začetku novega obdobja izda organu, pristojnemu za vodenju registra iz 132. člena tega zakona nalog, da imetnikom emisijske kupone, ki ne veljajo več in niso bili predani in razveljavljeni skladno z določbami prejšnjega člena, naj jih razveljavi, njihovim imetnikom pa za novo obdobje podeli nove emisijske kupone, v količini, ki je enaka razveljavljenim skladno z določbo tretjega odstavka 130. člena tega zakona, razen v primeru iz tretjega odstavka 135. člena tega zakona.

138. člen

(začasna prepoved trgovanja)

(1) Če upravljavec naprave iz 118. člena tega zakona do 31. marca tekočega leta ne pošlje ministrstvu poročila o emisijah za preteklo leto iz prvega odstavka 133. člena tega zakona in pisnega mnenja iz tretjega odstavka 134. člena tega zakona, s katerim je preveritelj ugotovil, da so podatki iz prvega odstavka 134. člena tega zakona resnični, pravilni in natančni, mu ministrstvo z odločbo začasno prepove trgovanje z emisijskimi kuponi in njihovo predajo registru emisijskih kuponov, organu, pristojnemu za vodenju registra iz 132. člena tega zakona pa izda nalog o začasnem zaprtju računa. Pritožba proti odločbi iz prejšnjega stavka ne zadrži izvršitve.

(2) Ministrstvo izda upravljavcu iz prejšnjega odstavka odločbo o ponovni dovolitvi trgovanja z emisijskimi kuponi, ko so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 133. člena tega zakona, in izda organu, pristojnemu za vodenju registra iz 132. člena tega zakona nalog o ponovnem odprtju računa upravljavca naprave.

(3) Ministrstvo mora o začasni prepovedi trgovanja z emisijskimi kuponi in njegovi ponovni dovolitvi iz prejšnjih odstavkov obvestiti pristojni organ države članice, z objavo v svetovnem spletu in v enem od dnevnih časopisov, ki pokrivajo območje celotne države, pa tudi javnost.

139. člen

(združenje upravljalcev naprav)

(1) Upravljavci naprav iz 118. člena tega zakona lahko najkasneje šest mesecev pred začetkom obdobja iz prvega odstavka 126. člena tega zakona zaprosijo ministrstvo, da odobri oblikovanje združenja upravljalcev naprav.

(2) V združenje iz prejšnjega odstavka se lahko združijo upravljavci naprav iz 118. člena tega člena, v katerih poteka enaka dejavnost.

(3) Upravljavci iz prejšnjega odstavka morajo imenovati svojo pooblaščenko ali svojega pooblaščenca (v nadaljnjem besedilu: pooblaščenec), ki:

1. je imetnik celotne količine emisijskih kuponov, ki so podeljene vsem napravam združenja,

2. je odgovoren za predajo celotne količine emisijskih kuponov, ki ustreza celotni količini emisij toplogrednih plinov iz vseh naprav združenja in

3. ne sme trgovati z emisijskimi kuponi, če niso izpolnjene zahteve iz 134. člena tega zakona, ki se nanašajo na preverjanje.

(4) Upravljavci naprav morajo v prošnji za odobritev združenja iz prvega odstavka tega člena navesti seznam naprav, za katere imenujejo pooblaščenca iz prejšnjega odstavka, in obdobje, za katerega nameravajo oblikovati združenje, ter podatke o pooblaščencu.

(5) Ministrstvo pošlje prošnjo iz prvega odstavka tega člena pristojnemu organu EU in odobri oblikovanje združenja upravljalcev naprav v primeru, če se pristojni organ EU v roku treh mesecev od zaprosila s tem strinja.

4.2. Skupne naložbe v projekte zmanjševanja obremenjevanja okolja

140. člen

(opredelitev skupnih naložb)

(1) Država za zmanjševanje obremenjevanja okolja s toplogrednimi plini na stroškovno najučinkovitejši način omogoča skupne naložbe v projekte zmanjševanja obremenjevanja okolja (v nadaljnjem besedilu: skupna naložba) v skladu z operativnim programom iz 36. člena tega zakona.

(2) Skupna naložba je projektna dejavnost za izpolnjevanje obveznosti iz 3. člena Kjotskega protokola. Projektna dejavnost je dejavnost, ki jo odobri ena ali več pogodbenic Priloge 1 Kjotskega protokola za izvedbo projekta skupnega izvajanja iz 6. člena Kjotskega protokola ali mehanizma čistega razvoja iz 12. člena Kjotskega protokola in odločitev, sprejetih na podlagi Podnebne konvencije ali Kjotskega protokola.

141. člen

(postopek)

(1) Ministrstvo objavi javni razpis, s katerim pozove pravne in fizične osebe, da se vključijo v skupno naložbo, skladno s predpisi, ki urejajo javna naročila.

(2) Ministrstvo preverja in odobrava skupne naložbe. Ministrstvo pri preverjanju ustreznosti ovrednoti skupno naložbo glede na učinke zmanjšanja emisij toplogrednih plinov.

(3) Vlada predpiše kriterije za vrednotenje ustreznosti skupne naložbe.

(4) Ministrstvo o izvajanju skupnih naložb enkrat letno poroča Vladi.

141.a člen

(podelitev enot zmanjšanja emisij oziroma enot potrjenega zmanjšanja emisij)

(1) Za skupne naložbe, ki neposredno zmanjšajo ali omejijo emisije toplogrednih plinov v ozračje v napravah, za katere morajo njihovi upravljavci pridobiti dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov, skladno z določbami 118. člena tega zakona, se enota zmanjšanja emisij oziroma enota potrjenega zmanjšanja emisij podeli le tako, da upravljavec te naprave zahteva od upravljavca registra emisijskih kuponov razveljavitev enake količine emisijskih kuponov, s katerimi razpolaga v registru emisijskih kuponov.

(2) Za skupne naložbe, ki posredno zmanjšajo ali omejijo emisije toplogrednih plinov v ozračje v napravah iz prejšnjega člena, se enota zmanjšanja emisij oziroma enota potrjenega zmanjšanja emisij podeli le, če se v registru emisijskih kuponov države, v kateri so bile skupne naložbe izvedene, razveljavi enaka količina emisijskih kuponov oziroma njim enakovrednih pravic iz drugega odstavka 125. člena tega zakona.

142. člen

(uporaba javnih sredstev)

(1) Za spodbujanje skupnih naložb vlada določi način uporabe sredstev proračuna države, ki se lahko porabijo za skupno naložbo.

(2) Sredstva proračuna države se lahko uporabljajo za:

1. neposredne naložbe v skupno naložbo,

2. oprostitev ali zmanjšanje plačila okoljskih dajatev za skupno naložbo ali

3. odkup enot zmanjšanja emisij skladno z ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo.

5. Ekološki sklad Republike Slovenije

143. člen

(Ekološki sklad)

(1) Ekološki sklad Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Sklad) je javni finančni sklad po predpisih o javnih skladih, ki opravlja naloge spodbujanja razvoja na področju varstva okolja z dajanjem kreditov, poroštev in drugimi oblikami financiranja ter spodbujanja razvoja.

(2) Ne glede na določbe zakona, ki ureja javne sklade, imenuje vlada v nadzorni svet Sklada samo predstavnike ministrstev, pristojnih za varstvo okolja, energijo in finance.

(3) Sklad opravlja naloge iz prvega odstavka tega člena skladno z nacionalnim programom varstva okolja in skupno okoljsko politiko EU.

(4) Sklad lahko v okviru namena, za katerega je ustanovljen, opravlja naslednje naloge:

1. daje kredite z ugodno obrestno mero,

2. izdaja garancije ali druge oblike poroštev,

3. opravlja finančno, ekonomsko in tehnično svetovanje in

4. opravlja druge naloge, ki se nanašajo na izvajanje državne politike varstva okolja in so določene v ustanovitvenem aktu Sklada.

144. člen

(naloge Sklada v zvezi s porabo sredstev iz državnega proračuna)

(1) Sklad lahko opravlja v imenu in za račun ustanovitelja naloge v zvezi s financiranjem in sofinanciranjem iz sredstev državnega proračuna skladno z zakonom.

(2) Naloge iz prejšnjega odstavka so zlasti:

– priprava in izvajanje javnih razpisov za dodeljevanje sredstev proračuna države za:

1. sofinanciranje naložb v infrastrukturo varstva okolja državnega in lokalnega pomena,

2. sofinanciranje spodbujanja izrabe obnovljivih virov energije, učinkovite rabe energije in soproizvodnje toplote in električne energije,

3. financiranje namenov, za katere se lahko porabljajo sredstva Sklada za vode, skladno z zakonom,

4. financiranje državne infrastrukture v primeru odpravljanja posledic naravnih nesreč, skladno z zakonom,

5. financiranje obveznosti države v zvezi s subsidiarnim ukrepanjem;

– strokovne naloge, potrebne zaradi dodeljevanja sredstev EU, ki se porabljajo za vlaganja v infrastrukturo varstva okolja in vodno infrastrukturo državnega in lokalnega pomena, spodbujanja izrabe obnovljivih virov energije, učinkovite rabe energije in soproizvodnje toplote in električne energije za:

1. pripravo programa projektov,

2. usklajevanje priprave, strokovno svetovanje in nadzor nad pripravo investicijsko-tehnične dokumentacije projektov,

3. sodelovanje z organi EU v postopku odobravanja posameznih projektov,

4. strokovno svetovanje pri pripravi, pregledu in potrditvi razpisne dokumentacije za projekte,

5. vodenje razpisov za izbiro izvajalca projektov,

6. spremljanje in poročanje o ustreznosti namenske porabe sredstev izvedenih projektov organom EU;

– spremljanje ustreznosti namenske porabe sredstev iz prejšnjih točk.

(3) Naloge iz prejšnjega odstavka se podrobneje določijo v ustanovitvenem aktu Sklada.

145. člen

(namensko premoženje Sklada)

(1) Sklad pridobiva sredstva namenskega premoženja:

1. iz sredstev, pridobljenih po zakonu, ki ureja lastninsko preoblikovanje podjetij,

2. iz sredstev državnega proračuna, skladno z zakonom in

3. z dotacijami in darili domačih in tujih oseb ter tujih držav.

(2) Ne glede na določbe zakona, ki ureja javne sklade, se povečanje namenskega premoženja Sklada vpiše v sodni register enkrat letno.

146. člen

(uporaba namenskega premoženja Sklada)

Namensko premoženje Sklada se uporablja za kreditiranje naložb:

1. v infrastrukturo varstva okolja državnega pomena, kadar se dejavnost izvaja na koncesioniran način,

2. v infrastrukturo varstva okolja lokalnega pomena,

3. v naprave in tehnologije varstva okolja,

4. v tehnologije in izdelke, ki zmanjšujejo obremenjevanje okolja,

5. za rabo obnovljivih virov energije in učinkovite rabe energije in

6. povzročiteljev obremenitve okolja v ukrepe za prilagoditev predpisanim zahtevam.

6. Sredstva proračuna države za naloge varstva okolja

147. člen

(poraba sredstev proračuna države za naloge varstva okolja)

(1) Sredstva proračuna države se poleg financiranja državnih nalog varstva okolja po tem zakonu porabljajo še za:

1. izvajanje posebnih oblik izobraževanja in ozaveščanja javnosti v zvezi z okoljem,

2. sofinanciranje programov nevladnim organizacijam, ki delujejo na področju varstva okolja in

3. financiranje drugih dejavnosti, kadar jih zaradi javnih koristi na področju varstva okolja zagotavlja država.

(2) Sredstva proračuna države se lahko porabljajo tudi za:

1. spodbujanje posegov v okolje, s katerimi se občutno zmanjšuje poraba snovi in energije ter preprečuje in zmanjšuje obremenjevanje okolja,

2. spodbujanje rabe obnovljivih virov energije, učinkovite rabe energije in soproizvodnje toplote in električne energije,

3. spodbujanje okolju prijazne proizvodnje in

4. sofinanciranje infrastrukture lokalnega pomena iz 149. člena tega zakona.

VII. OBVEZNE GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE VARSTVA OKOLJA

148. člen

(obvezne državne gospodarske javne službe varstva okolja)

(1) Obvezne državne gospodarske javne službe varstva okolja so:

1. ravnanje z radioaktivnimi odpadki in njihovo odlaganje,

2. sežiganje komunalnih odpadkov,

3. ravnanje z živalskimi odpadki, ki so po predpisih na področju veterinarstva stranski živalski proizvodi kategorije 1 in 2,

4. zbiranje, predelava ali odstranjevanje določenih vrst drugih odpadkov,

5. izvajanje meritev, pregledovanje in čiščenje kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom ter

6. monitoring hidroloških, erozijskih, geoloških, seizmoloških ter drugih geofizikalnih pojavov in monitoring stanja okolja.

(2) Izvajalci gospodarske javne službe iz 5. točke prejšnjega odstavka imajo zaradi izvajanja svojih nalog pravico dostopa do kurilne naprave, dimnih vodov in prezračevalnih naprav v poslovnem ali drugem prostoru.

(3) Vlada podrobneje predpiše dejavnosti iz prvega odstavka tega člena in določi način opravljanja obvezne gospodarske javne službe skladno z zakonom.

(4) Objekti in naprave, potrebne za izvajanje javnih služb iz prvega odstavka tega člena, so infrastruktura državnega pomena.

(5) Minister podrobneje predpiše oskrbovalne standarde ter tehnične, vzdrževalne, organizacijske in druge ukrepe ter normative za opravljanje javnih služb iz prvega odstavka tega člena.

(6) Država zagotovi izvajanje javnih služb iz prvega odstavka tega člena skladno s predpisi, ki urejajo gospodarske javne službe.

149. člen

(obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja)

(1) Obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja so:

1. oskrba s pitno vodo,

2. odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode,

3. zbiranje in prevoz komunalnih odpadkov,

4. odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov in

5. urejanje in čiščenje javnih površin.

(2) Objekti in naprave, potrebni za izvajanje javnih služb iz prejšnjega odstavka, so infrastruktura lokalnega pomena.

(3) Minister podrobneje predpiše:

1. vrste nalog, ki se izvajajo v okviru javnih služb iz prvega odstavka tega člena,

2. metodologijo za oblikovanje cen, oskrbovalne standarde in tehnične, vzdrževalne, organizacijske ter druge ukrepe in normative za opravljanje javnih služb iz prvega odstavka tega člena.

(4) Občina zagotovi izvajanje javnih služb iz prvega odstavka tega člena skladno s predpisi, ki urejajo gospodarske javne službe.

(5) Če občina ne zagotovi izvajanja obvezne gospodarske javne službe iz prvega odstavka tega člena, jo zagotovi država na območju občine in za njen račun. Način zagotovitve določi vlada.

VIII. ORGANIZACIJE NA PODROČJU VARSTVA OKOLJA

1. Svet za varstvo okolja Republike Slovenije

150. člen

(vloga, položaj in financiranje)

(1) Za spremljanje stanja na področju varstva okolja Državni zbor ustanovi Svet za varstvo okolja Republike Slovenije (v nadaljevanju: Svet).

(2) Svet ima petnajst članic ali članov (v nadaljnjem besedilu: članov), ki jih imenuje Državni zbor za obdobje petih let z možnostjo ponovnega imenovanja. Član Sveta ne more biti funkcionar ali uslužbenec državnih organov ali organov občine. Svet predstavlja predsednica ali predsednik (v nadaljnjem besedilu: predsednik) Sveta.

(3) Dvanajst članov Sveta je strokovnjakinj ali strokovnjakov s področja varstva okolja, predlagajo pa jih skupaj Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter univerze. Pri predlaganju kandidatov za člane Sveta mora biti zagotovljena enaka zastopanost naravoslovnih, tehničnih, biotehniških, družboslovnih, humanističnih in medicinskih ved. Trije člani Sveta so predstavniki nevladnih organizacij s področja varstva okolja, predlagajo pa jih nevladne organizacije iz prvega odstavka 153. člena tega zakona. Podrobnejšo sestavo in organizacijo delovanja Sveta določi Državni zbor v aktu o ustanovitvi.

(4) Delovanje članov Sveta ni poklicno. Člani Sveta so za delovanje na sejah Sveta upravičeni do sejnine in do povračila potnih stroškov skladno s predpisi, ki veljajo za javni sektor, ter do plačila za izdelavo strokovnih gradiv, skladno s poslovnikom Sveta. Svet je upravičen do primernih poslovnih prostorov in samostojnega strokovno-administrativnega in finančnega poslovanja.

(5) Sredstva za delovanje Sveta se na podlagi njegovega finančnega načrta zagotavljajo iz proračuna države v okviru sredstev ministrstva.

(6) Svet ima in uporablja pečat, v katerem je grb Republike Slovenije, na zunanjem robu pa je izpisano: Svet Republike Slovenije za varstvo okolja.

(7) Svet deluje na podlagi poslovnika, v katerem se določi zlasti sedež Sveta, organi Sveta, način izvolitve predsednika in njegove namestnice ali njegovega namestnika ter obseg njunih pooblastil in način delovanja Sveta.

151. člen

(naloge Sveta)

(1) Svet je pri svojem delu neodvisen in samostojen, njegovo delo pa je javno.

(2) Državni in občinski organi, izvajalci javnih služb in nosilci javnih pooblastil na področju varstva okolja morajo Svetu na njegovo zahtevo posredovati okoljske in druge podatke, ki jih potrebuje za svoje delo.

(3) Svet obravnava, sprejema stališča, daje mnenja in pobude ter obvešča javnost zlasti o:

1. stanju in trendih na področju varstva okolja in trajnostnega razvoja doma in v tujini,

2. strategijah, programih in načrtih na področju varstva okolja in trajnostnega razvoja,

3. zakonodajnem urejanju varstva okolja in trajnostnega razvoja,

4. delovanju države in občin na področju varstva okolja in trajnostnega razvoja,

5. posameznih perečih vprašanjih obremenjevanja okolja in trajnostnega razvoja,

6. pobudah javnosti,

7. delovanju organizacij, s katerimi sodeluje ali se povezuje, in

8. drugih nalogah, ki so povezane s področjem njegovega delovanja.

(4) Svet ima pravico dajati pobude ali posredovati svoje mnenje varuhu človekovih pravic v zadevah iz njegove pristojnosti, ki se nanašajo na varstvo okolja.

(5) Svet skrbi za ozaveščanje javnosti o problematiki varstva okolja in trajnostnega razvoja in v ta namen lahko izdaja publikacije in pošilja svoja sporočila v svetovni splet.

(6) Svet o svojem delu enkrat letno poroča Državnemu zboru.

2. Nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki delujejo v javnem interesu

152. člen

(opredelitev)

(1) Status nevladne organizacije, ki na področju varstva okolja v Republiki Sloveniji deluje v javnem interesu (v nadaljnjem besedilu: nevladna organizacija), lahko pridobi društvo, ustanova ali zavod, če njegov ustanovitelj ni država, občina, druga oseba javnega prava ali politična stranka, in:

1. ima zadostno število članov, če gre za društvo, ali zaposlenih, če gre za zavod, ali zadosti premoženja, če gre za ustanovo,

2. je ustanovljen zaradi delovanja na področju varstva okolja,

3. je neodvisen od organov oblasti in političnih strank,

4. aktivno deluje na področju varstva okolja najmanj pet let,

5. ima svoje poslovne knjige revidirane skladno z zakonom in

6. deluje na območju vse države, poleg tega pa še na območju najmanj petih držav članic, če gre za nevladno organizacijo s sedežem zunaj Republike Slovenije.

(2) Minister predpiše podrobnejše pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba iz prejšnjega odstavka, in merila za ugotavljanje njihovega izpolnjevanja.

153. člen

(določitev statusa)

(1) Minister z odločbo podeli status nevladne organizacije osebi iz prejšnjega člena, ki izpolnjuje predpisane pogoje.

(2) Vloga za pridobitev statusa mora vsebovati:

1. ustanovitveni akt osebe iz prejšnjega člena, ki prosi za podelitev statusa,

2. dokazilo o registraciji ali vpisu v sodni register,

3. poročilo o delu v zadnjih treh letih,

4. delovni program za tekoče leto,

5. revidirano poročilo o finančnem poslovanju za preteklo leto,

6. sklep pristojnega organa osebe iz 1. točke tega odstavka, da se želi pridobiti status nevladne organizacije, in

7. druga dokazila, da izpolnjuje pogoje iz prejšnjega člena.

(3) Minister z odločbo status nevladne organizacije osebi iz prvega odstavka tega člena odvzame, če ta ne izpolnjuje več predpisanih pogojev ali na njeno zahtevo.

154. člen

(register nevladnih organizacij)

(1) Ministrstvo vodi in vzdržuje register nevladnih organizacij.

(2) Vpis v register iz prejšnjega odstavka se opravi po pravnomočnosti odločbe o podelitvi statusa.

(3) Register nevladnih organizacij vsebuje zlasti naslednje podatke:

1. ime nevladne organizacije,

2. sedež in naslov ter

3. dejavnost nevladne organizacije.

(4) Podatki iz registra nevladnih organizacij so javni.

(5) Minister predpiše podrobnejšo vsebino in način vodenja registra iz prvega odstavka tega člena.

155. člen

(pravice nevladnih organizacij)

(1) Nevladne organizacije lahko sodelujejo v postopkih skladno z določbami tega zakona in so zastopane v Strokovnemu svetu iz 34. člena tega zakona, Svetu iz 150. člena tega zakona in v drugih oblikah delovanja na področju varstva okolja, če je tako določeno v tem zakonu ali na njegovi podlagi izdanemu izvršilnemu predpisu.

(2) Nevladne organizacije lahko sodelujejo pri izvajanju nalog ministrstva na področju varstva okolja tudi v drugih oblikah, zlasti tako da:

1. dajejo stališča o posameznih vprašanjih varstva okolja,

2. sodelujejo pri delu posvetovalnih teles ministrstva in

3. delujejo skupaj s predstavniki ministrstva ali vlade v delegacijah, ustanovljenih v zvezi s sodelovanjem na mednarodnih konferencah.

(3) Nevladne organizacije lahko svoje predstavnike v Strokovni svet iz 34. člena tega zakona, Svet in druge oblike delovanja iz prvega odstavka tega člena predlagajo na podlagi javnega poziva, ki ga v svetovnem spletu in enem od dnevnih časopisov, ki pokrivajo celotno območje države, objavi minister.

(4) Pravico predlagati svoje predstavnike v telesih iz prvega odstavka tega člena imajo nevladne organizacije, ki so vpisane v register iz prejšnjega člena.

IX. INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO

1. Inšpekcijski nadzor

156. člen

(inšpekcijski nadzor)

(1) Nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov opravlja inšpekcija, pristojna za varstvo okolja.

(2) Poleg inšpekcije iz prejšnjega odstavka opravljajo nadzor nad izvajanjem predpisov, izdanih na podlagi 18., 19. in 20. člena tega zakona, tudi inšpekcije, pristojne za ohranjanje narave, kemikalije, kmetijstvo, prehrano, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, veterino, varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, trg in zdravje, v okviru teh predpisov in vsaka v skladu s svojimi pristojnostmi.

(3) Nadzor iz prejšnjih odstavkov obsega zlasti nadzor nad:

1. posegi v okolje, obremenjevanjem okolja in povzročitelji obremenitev, vključno z nadzorom nad skladnostjo delovanja naprave ali obrata z okoljevarstvenim dovoljenjem,

2. stanjem kakovosti okolja in odpadki,

3. rabo naravnih dobrin glede izpolnjevanja okoljevarstvenih pogojev,

4. izvajanjem obveznih gospodarskih javnih služb varstva okolja in

5. izvajanjem predpisanih ali odrejenih ukrepov varstva okolja.

(4) Inšpekcijski nadzor nad obratovanjem obratov iz 18. člena tega zakona opravi inšpekcija v skladu programom nadzora, ki ga sprejme za obdobje treh let in v okviru katerega mora vsaj enkrat letno izvesti pregled vseh obratov.

(5) Naloge inšpekcijskega nadzora po tem zakonu opravljajo inšpektorice ali inšpektorji (v nadaljnjem besedilu: inšpektorji) skladno s tem zakonom in z zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor.

157. člen

(drugi ukrepi inšpektorjev)

(1) Če inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon, drug predpis ali da naprava ali obrat ne delujeta v okviru dovoljenja, izdanega na podlagi tega zakona, ima pravico in dolžnost:

1. odrediti, da se nepravilnosti, ki jih ugotovi v zvezi z virom onesnaževanja okolja, ali v času izvajanja posega v okolje, odpravijo v roku, ki ga določi,

2. odrediti izvedbo ukrepov za odpravo virov čezmerne obremenitve v roku, ki ga določi,

3. odrediti omejitev oziroma prilagoditev delovanja naprave do predpisanih mejnih vrednosti ali pravil ravnanja,

4. odrediti izvedbo kontrolnega monitoringa,

5. predlagati pristojnemu ministrstvu odvzem okoljevarstvenega dovoljenja,

6. prepovedati obratovanje naprave ali obrata, če deluje brez okoljevarstvenega dovoljenja ali dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov, kadar je to predpisano.

(2) Če povzročitelj obremenitve ne ravna v skladu z ukrepi iz 1., 2. in 3. točke prejšnjega odstavka tega člena, pristojni inšpektor začasno ali trajno prepove:

1. obratovanje naprave ali obrata,

2. opravljanje dejavnosti,

3. uporabo nevarne snovi,

4. izvajanje tehnološkega postopka ali

5. uporabo naprave, prometnega sredstva ali izdelka in njegovo dajanje na trg.

(3) Inšpektor lahko odredi izvedbo kontrolnega monitoringa v obsegu, času, roku in na kraju, ki ga sam določi, ne da bi predhodno obvestil osebo, ki je dolžna zagotavljati obratovalni monitoring. V primeru ugotovitve nepravilnosti nosi stroške kontrolnega monitoringa upravljavec naprave, pri katerem so bile nepravilnosti ugotovljene.

(4) Inšpektor, pristojen za trg, lahko pri nadzoru predpisov, izdanih na podlagi 19. člena tega zakona, odredi tudi prepoved dajanja izdelkov na trg.

2. Okoljevarstvena nadzorna služba

158. člen

(okoljevarstvena nadzorna služba)

Posamezna dejanja v postopku pred izdajo odločbe v inšpekcijskih zadevah po tem zakonu, zlasti ugotavljanje dejstev in okoliščin in nadzor nad spoštovanjem izdanih ukrepov inšpektorjev, lahko izvajajo v okviru inšpekcije, pristojne za varstvo okolja, tudi okoljevarstvene nadzornice ali okoljevarstveni nadzorniki (v nadaljnjem besedilu: okoljevarstveni nadzorniki).

159. člen

(naloge in pooblastila)

(1) Posamezna dejanja iz prejšnjega člena se nanašajo zlasti na nadzor nad:

1. onesnaževanjem zraka iz srednjih in malih kurilnih naprav ter obrti in obrti podobnih dejavnosti,

2. onesnaževanjem voda iz malih komunalnih čistilnih naprav ter obrti in obrti podobnih dejavnosti,

3. skladiščenjem nevarnih snovi v stanovanjskih objektih ter obrti in obrti podobnih dejavnostih,

4. ravnanjem z odpadki v obrti in obrti podobnih dejavnostih,

5. obremenjevanjem okolja s hrupom iz obrti in obrti podobnih dejavnostih ter

6. obremenjevanjem okolja z elektromagnetnim sevanjem iz virov, za katere ni treba zagotavljati obratovalnega monitoringa.

(2) Okoljevarstveni nadzornik ima pravico vstopiti in pregledati napravo ali obrat, v katerem se nahaja vir obremenjevanja okolja, zahtevati in dobiti na vpogled dokument, s katerim lahko ugotovi istovetnost oseb, in druge listine potrebne za ugotovitev stopnje obremenjevanja okolja.

160. člen

(pogoji za okoljevarstvene nadzornike)

(1) Okoljevarstveni nadzornik je posebej usposobljena oseba, ki ima najmanj peto stopnjo strokovne izobrazbe in ima pooblastilo po tem zakonu, ki ga izda minister po opravljenem preizkusu znanja.

(2) Preizkus znanja iz prejšnjega odstavka se izvede na podlagi predpisanega programa preverjanja strokovnega znanja, ki obsega poznavanje predpisov s področja varstva okolja in splošnega upravnega postopka.

(3) Vlada predpiše program strokovnega usposabljanja in preverjanje znanja ter podrobnejši način in postopek za izdajanja pooblastila po tem zakonu.

(4) Okoljevarstveni nadzornik ima službeni znak in izkaznico.

(5) Minister v soglasju z ministrom, pristojnim za upravo, predpiše podrobnejše določbe o službenem znaku in izkaznici varstvenega nadzornika.

X. KAZENSKE DOLOČBE

161. člen

(prekrški)

(1) Z globo od 300.000 do 90.000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba, če:

1. ne izvaja predpisanih varnostnih ukrepov za preprečevanje večje nesreče v obratu, v katerem so nevarne snovi, in zmanjševanje njenih posledic za ljudi in okolje (prvi in tretji odstavek 18. člena),

2. uporablja za svoj proizvod znak za okolje, ki mu ni podeljen, ali ga uporablja v nasprotju s predpisanimi in določenimi pogoji, ali označi proizvod z znakom, ki je podoben znaku za okolje do te mere, da bi lahko ustvarili zmedo na trgu ali zavedli potrošnike (sedmi in osmi odstavek 31. člena),

3. se sklicuje na registracijo svoje organizacije v sistemu EMAS ali uporablja znak EMAS, ne da bi bil vključen v sistem EMAS skladno s predpisi, ali uporablja znak, ki je podoben znaku EMAS do te mere, da bi lahko ustvarili zmedo na trgu ali zavedli potrošnike (deseti odstavek 32. člen),

4. nima okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave iz 68. člena tega zakona ali naprava obratuje v nasprotju z dovoljenjem (prvi odstavek 68. in prvi odstavek 74. člena),

5. začne z obratovanjem naprave iz drugega odstavka 69. člena tega zakona, pa o tem ne obvesti ministrstva in pristojne inšpekcije (tretji odstavek 76. člena),

6. ne obvesti ministrstva in izvede spremembo v obratovanju naprave iz 68. člena tega zakona (prvi odstavek 77. člena),

7. ne obvesti ministrstva o nameri dokončnega prenehanja obratovanja naprave iz 68. člena tega zakona (prvi odstavek 81. člena),

8. ne obvesti ministrstva o izpolnjenosti zahtev iz okoljevarstvenega dovoljenja, ki se nanašajo na ukrepe po prenehanju obratovanja naprave v primeru likvidacije upravljavca ali začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 81. člena),

9. nima okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave iz 82. člena tega zakona ali naprava obratuje v nasprotju z dovoljenjem (prvi odstavek 82. in tretji odstavek 84. člena),

10. nima okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje obrata iz 86. člena tega zakona ali obrat obratuje v nasprotju z dovoljenjem (prvi odstavek 86. in drugi odstavek 89. člena),

11. ravna v nasprotju s prvim odstavkom 90. člena,

12. ne obvesti ministrstva in pristojne inšpekcije o začetku obratovanja obrata iz 86. člena (prvi odstavek 91. člena),

13. ne obvesti ministrstva o dokončnem prenehanju obratovanja obrata iz 86. člena tega zakona ali prenehanju upravljavca (drugi odstavek 91. člena),

14. za obratovanje naprave, v kateri se izvaja dejavnost, ki povzroča emisijo toplogrednih plinov, ni pridobil dovoljenja za njihovo izpuščanje (prvi odstavek 118. člena),

15. ravna v nasprotju s 120. členom,

16. ne obvesti ministrstva o prenehanju obratovanja naprave iz 118. člena tega zakona ali upravljavca (prvi odstavek 121. člena),

17. ravna v nasprotju s 133. členom ali

18. trguje z emisijskimi kuponi v nasprotju s 138. členom.

(2) Z globo od 300.000 do 45.000.000 tolarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali kmet.

(3) Z globo od 300.000 do 3.000.000 tolarjev se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe in odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.

(4) Prekrški iz prejšnjih odstavkov se ne izvajajo po hitrem postopku.

162. člen

(prekrški)

(1) Z globo 1.500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba, če:

1. ravna v nasprotju s prepovedmi, omejitvami ali drugimi pravili ravnanja, določenimi v predpisu iz drugega odstavka 19. člena,

2. ravna v nasprotju s pravili ravnanja in drugimi pogoji za ravnanje z odpadki, določenimi v predpisu iz tretjega odstavka 20. člena,

3. kot povzročitelj večje nesreče ne izvede vseh predpisanih ukrepov iz 28. člena,

4. v delovnem ali pogodbenem razmerju nima najmanj enega pooblaščenca za varstvo okolja (prvi odstavek 30. člena),

5. povzroči začasno ali občasno čezmerno obremenitev okolja, pa za to ni pridobil dovoljenja ministrstva ali pristojnega občinskega organa (prvi in drugi odstavek 94. člena),

6. ne zagotavlja obratovalnega monitoringa ali ne dovoli vstopa v poslovne ali druge prostore ali ne sporoča podatkov obratovalnega monitoringa ministrstvu ali občini skladno s predpisi (prvi, tretji in peti odstavek 101. člena), ali

7. kot izvajalec obratovalnega monitoringa krši pogoje, ki jih predpiše minister (šesti in sedmi odstavek 101. člena).

(2) Z globo 1.500.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka samostojni podjetnik posameznik.

(3) Z globo 450.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prvega odstavka tega člena tudi odgovorna oseba pravne osebe in odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.

(4) Z globo 150.000 tolarjev se kaznuje za prekršek posameznik, če stori dejanje iz 1., 2., 4. in 5. točke prvega odstavka tega člena.

(5) Z globo 1.000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba, če:

1. kot povzročitelj okoljske nesreče o njej nemudoma ne obvesti organa, pristojnega za obveščanje (prvi odstavek 27. člena),

2. nima v delovnem ali pogodbenem razmerju pooblaščenca za varstvo okolja ali njegov pooblaščenec ne izpolnjuje predpisanih pogojev (prvi in četrti odstavek 30. člena),

3. ne obvesti ministrstva o imenovanju pooblaščenca za varstvo okolja, spremembah njegovih nalog in pooblastil ali njegovi razrešitvi (peti odstavek 30. člena),

4. ne obvesti ministrstva in pristojnega inšpektorata o začetku obratovanja naprave iz 82. člena (prvi odstavek 85. člena),

5. ne obvesti ministrstva in izvede spremembo v obratovanju naprave iz 82. člena tega zakona (drugi odstavek 85. člena),

6. ne obvesti ministrstva o dokončnem prenehanju obratovanja naprave iz 82. člena tega zakona ali prenehanju upravljavca (tretji odstavek 85. člena),

7. kot lastnik ali drug posestnik zemljišča ravna v nasprotju s prvim odstavkom 100. člena,

8. ne omogoči izvajalcu gospodarske javne službe dostopa do kurilne naprave, dimnih vodov ali prezračevalnih naprav (drugi odstavek 148. člena), ali

9. ne izvrši ali ravna v nasprotju z odrejenimi inšpekcijskimi ukrepi (156. in 157. člen tega zakona).

(6) Z globo 1.000.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz prejšnjega odstavka samostojni podjetnik posameznik.

(7) Z globo 450.000 tolarjev se kaznuje za prekršek iz petega odstavka tega člena tudi odgovorna oseba pravne osebe in odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.

(8) Z globo 50.000 tolarjev se kaznuje za prekršek posameznik, če stori dejanje iz 1., 7., 8. in 9. točke petega odstavka tega člena.

XI. POSEBNE DOLOČBE

1. Lastnina, upravljanje in varstvo naravnih dobrin

163. člen

(lastnina, upravljanje in varstvo naravnih dobrin)

(1) Naravne dobrine so v javni lasti ali v upravljanju države oziroma občine ali pod posebnim varstvom skladno z zakonom.

(2) Divjad po predpisih o lovstvu je lastnina države.

2. Koncesija na naravnih dobrinah

164. člen

(predmet in plačilo koncesije)

(1) Država ali občina (v nadaljevanju: koncedent) lahko proti plačilu podeli koncesijo za upravljanje, rabo ali izkoriščanje naravne dobrine, ki je v njeni lasti ali ima na njej zakonito pravico upravljanja ali gospodarjenja, pravni ali fizični osebi (v nadaljevanju: koncesionar), če je ta usposobljena za njeno izvajanje.

(2) Če koncesijo na naravni dobrini podeli država, pripada del plačila za koncesijo tudi občini, na katere območju se koncesija izvaja oziroma nanjo vpliva, in sicer v deležu, ki je na podlagi ugotovljene razvitosti infrastrukture in obremenjenosti okolja ob sodelovanju te občine določen v koncesijskem aktu. Merila za določanje razvitosti infrastrukture in obremenjenosti okolja predpiše vlada.

(3) V koncesijskem aktu iz prejšnjega odstavka se določi, da je občina upravičena tudi do dela plačila koncesije, ki pripada državi, če sredstva vloži v gradnjo infrastrukture lokalnega pomena za izvajanje gospodarskih javnih služb varstva okolja iz 149. člena tega zakona. V koncesijskem aktu se določi tudi način zagotavljanja učinkovitosti, namenskosti in zakonitosti porabe teh sredstev.

(4) Občina je upravičena do sredstev iz prejšnjega odstavka, če ima veljaven načrt razvojnih programov po predpisih o javnih financah usklajen z operativnim programom iz 36. člena tega zakona in zagotavlja izvajanje obvezne gospodarske javne službe iz 149. člena tega zakona.

(5) Občini nakazana sredstva iz tretjega odstavka tega člena se morajo v proračunu občine izkazovati kot namenski prejemki in porabljati kot namenski izdatki v skladu s predpisi o javnih financah.

(6) Vlada lahko določi, da se del plačila za koncesijo, ki pripada občini skladno z določbami prejšnjih odstavkov, ne upošteva pri izračunu njenih lastnih prihodkov po predpisih o financiranju občin, če ima občina zaradi izvajanja koncesije stroške zaradi omejene rabe prostora, vzdrževanja in gradnje lokalne infrastrukture ali potrebe po razvojni pomoči.

(7) Koncesija na naravni dobrini se lahko podeli, če so izpolnjeni vsi okoljevarstveni pogoji, ki so za poseg v okolje določeni s tem zakonom ali zakoni, ki urejajo varstvo in rabo naravnih dobrin. Koncesija se lahko podeli samo na podlagi javnega razpisa, če zakon ne določa drugače.

(8) Pri pridobitvi koncesije na podlagi javnega razpisa se lahko uveljavlja prednostna pravica. Prednostno pravico pridobitve koncesije ima lastnik zemljišča, na katerem je naravna dobrina, če izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena.

(9) Vlada predpiše primere in pogoje, pod katerimi se lahko koncesija na naravni dobrini podeli brezplačno.

(10) Vlada v predpisu iz prejšnjega odstavka predpiše tudi, kaj se šteje za omejeno rabo prostora in razvojno pomoč, način izkazovanja stroškov in merila za določitev dela plačila za koncesijo iz šestega odstavka tega člena.

165. člen

(koncesijski akt)

(1) Podlaga za podelitev koncesije na naravni dobrini je koncesijski akt.

(2) Koncesijski akt je predpis vlade ali predpis občine. Koncesijski akt za podelitev koncesije tujcu je lahko samo zakon.

(3) Koncesijski akt vsebuje zlasti:

1. opredelitev naravne dobrine, za katero se daje koncesija,

2. predmet koncesije in opredelitev obsega in morebitne izključnosti koncesije,

3. opredelitev okoljevarstvenih pogojev, pogojev varstvenega režima ter načina upravljanja, rabe ali izkoriščanja naravne dobrine,

4. navedbo dejavnosti, ki jo lahko opravlja koncesionar v zvezi s pravico, ki je predmet koncesije,

5. pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar,

6. morebitna javna pooblastila koncesionarja,

7. začetek in čas trajanja koncesije,

8. območje, na katero se nanaša koncesija,

9. plačilo za koncesijo ter deleža države in občine,

10. pooblastilo za nadzor nad izvajanjem koncesije,

11. razloge in način prenehanja koncesije,

12. dolžnosti koncesionarja glede sanacije, vzpostavitve novega in nadomestitve prejšnjega stanja okolja in

13. pooblastila in pogoji za sklenitev in začetek veljavnosti koncesijske pogodbe.

166. člen

(druga vprašanja koncesije)

Za pridobivanje in izbor koncesionarjev, za javni razpis, za vprašanja v zvezi s koncesijsko pogodbo, za varstvo koncesionarjev in reševanje sporov, za prenehanje koncesijskega razmerja, za prenos koncesije, obvezno koncesijo, višjo silo in odgovornost koncesionarja za ravnanje zaposlenih se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja koncesije za gospodarske javne službe, če z zakonom ni drugače določeno.

3. Meteorološka služba

167. člen

(meteorološka služba)

(1) Meteorološka služba obsega izvajanje monitoringa in evidentiranja meteoroloških stanj, njihovo rajonizacijo, opravljanje analitičnih, proučevalnih, prognostičnih in drugih strokovnih nalog, ki se nanašajo zlasti na:

1. pojave in procese v atmosferi,

2. klimatologijo ter medsebojno vplivanje hidrosfere in atmosfere,

3. izvajanje meteorološke obveščevalne službe v okviru svetovne meteorološke mreže in

4. meteorološke naloge okoljevarstvenega pomena.

(2) V okviru službe iz prejšnjega odstavka se opravljajo tudi naloge, ki izvirajo iz zahtev varstva okolja, upravljanja voda, obrambe, prometa in zvez, kmetijstva in gozdarstva, industrije, gradbeništva, zdravstva, turizma in drugih dejavnosti, ter naloge, ki se nanašajo na varstvo in zaščito pred škodljivim delovanjem meteoroloških pojavov, na meteorološko varnost zračne in pomorske plovbe, na uporabniške prognoze, na obveščanje in na evidence ter izmenjavo podatkov.

(3) Naloge iz prejšnjih odstavkov opravlja organ v sestavi ministrstva.

Zakon o varstvu okolja – ZVO-1 (Uradni list RS, št. 41/04) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

XII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

168. člen

(sanacijski programi)

(1) Postopki odreditve priprave in izvedbe sanacijskih programov ter izdaje soglasij k sanacijskim programom, ki so se na podlagi Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96; v nadaljnjem besedilu: ZVO) začeli pred uveljavitvijo tega zakona, se dokončajo po določbah ZVO.

(2) Sanacijski programi iz prejšnjega odstavka morajo biti izvedeni najkasneje do 31. oktobra 2007, razen za naprave iz 172. člena tega zakona, za katere je rok določen z ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo.

169. člen

(nacionalni program varstva okolja in operativni programi)

(1) Nacionalni program varstva okolja, sprejet na podlagi ZVO, se šteje za nacionalni program varstva okolja po tem zakonu do sprejetja novega.

(2) Operativni programi varstva okolja, sprejeti na podlagi ZVO, se štejejo za operativne programe po tem zakonu.

170. člen

(okoljska izhodišča)

(1) Vlada določi okoljska izhodišča najkasneje do 31. decembra 2004.

(2) Do priprave okoljskih izhodišč so obvezna podlaga za pripravo planov iz 40. člena tega zakona veljavni predpisi in programi ter načrti s področij varstva okolja, ohranjanja narave in rabe naravnih dobrin, v delu, ki se nanaša na vsebine okoljskih izhodišč, določene v drugem odstavku 39. člena tega zakona.

171. člen

(celovita presoja vplivov na okolje)

(1) Celovita presoja vplivov na okolje se začne izvajati za plane, za katere se postopek priprave začne po 21. juliju 2004.

(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se celovita presoja vplivov na okolje izvede tudi za plane, za katere se je postopek priprave začel pred 21. julijem 2004 in bodo sprejeti ali vloženi v postopek sprejemanja po 21. juliju 2006, razen če vlada za posamezne primere presodi, da celovita presoja vplivov izvedbe teh planov na okolje ni izvedljiva, o čemer s sklepom obvesti pripravljavca plana ali organ, ki je plan sprejel, z javnim naznanilom v svetovnem spletu in v enem od dnevnih časopisov, ki pokriva celotno območje države, pa tudi javnost, in navede razloge za svojo odločitev.

171.a člen – upoštevana dopolnitev iz ZVO-1A

(celovita presoja vplivov na okolje za državni lokacijski načrt)

Šteje se, da je bil državni lokacijski načrt za prostorsko ureditev državnega pomena po predpisih o urejanju prostora sprejet ali vložen v postopek sprejemanja z dnem uveljavitve sklepa vlade o izboru variantne rešitve ali z dnem uveljavitve programa priprave državnega lokacijskega načrta, s katerim je določeno, da variantne rešitve niso mogoče.

172. člen

(okoljevarstveno dovoljenje za naprave, ki lahko povzročajo onesnaževanje večjega obsega)

(1) Upravljavci obstoječih naprav iz 68. člena tega zakona morajo njihovo obratovanje uskladiti z določbami tega zakona in pridobiti okoljevarstveno dovoljenje najkasneje do 31. oktobra 2007, razen upravljavcev obstoječih naprav, za katere je rok uskladitve določen z ratificirano in objavljeno mednarodno pogodbo.

(2) Za obstoječo napravo iz prejšnjega odstavka se šteje naprava, ki obratuje na dan uveljavitve predpisa iz četrtega odstavka 68. člena tega zakona ali je bilo pred njegovo uveljavitvijo zanjo pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje po predpisih o graditvi objektov.

(3) Če upravljavec obstoječe naprave ne pridobi okoljevarstvenega dovoljenja do roka iz prvega odstavka tega člena, ministrstvo izda odločbo o prenehanju delovanja naprave, razen v primeru, če so razlogi za neizpolnitev obveznosti upravljavca na strani ministrstva.

(4) Pritožba zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ne zadrži njene izvršitve.

(5) V postopkih za izdajo okoljevarstvenih dovoljenj iz prvega odstavka tega člena pritožba stranskega udeleženca ne zadrži izvršitve.

173. člen

(okoljevarstveno dovoljenje za druge naprave)

(1) Dovoljenja za predelavo ali odstranjevanje odpadkov, izdana na podlagi Pravilnika o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 84/98, 45/2000, 20/01 in 13/03), se štejejo za okoljevarstvena dovoljenja iz 82. člena tega zakona in se izvedejo na način in v rokih, določenih v teh dovoljenjih.

(2) Vodna dovoljenja, izdana za odvajanje odpadnih voda in oddajanje toplote v vode na podlagi Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02), se štejejo za okoljevarstvena dovoljenja iz 82. člena tega zakona in se izvedejo na način in v rokih, določenih v teh dovoljenjih.

(3) Postopki za izdajo dovoljenj za predelavo ali odstranjevanje odpadkov iz prvega odstavka tega člena in vodnih dovoljenj iz drugega odstavka tega člena, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, se dokončajo po določbah tega zakona.

174. člen

(okoljevarstveno dovoljenje za obrate)

(1) V postopkih za izdajo okoljevarstvenih dovoljenj za obstoječe obrate iz 18. člena tega zakona se določbe členov tega zakona, ki urejajo sodelovanje javnosti, ne uporabljajo.

(2) Za obstoječi obrat iz prejšnjega odstavka se šteje obrat, ki obratuje na dan uveljavitve predpisa iz 18. člena tega zakona ali je bilo pred njegovo uveljavitvijo zanj pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje po predpisih o graditvi objektov.

175. člen

(registri)

Ministrstvo vzpostavi register varstva okolja iz 104. člena tega zakona in register nevladnih organizacij iz 154. člena tega zakona v enem letu po uveljavitvi tega zakona.

176. člen

(pridobitev dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov)

(1) Upravljavec obstoječe naprave iz 118. člena tega zakona po 1. januarju 2005 ne sme obratovati, če si ni pridobil dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov, pri njegovi izdaji pa se ne upoštevajo določbe 123. člena tega zakona.

(2) Za obstoječo napravo iz prejšnjega odstavka se šteje naprava iz 118. člena tega zakona, ki obratuje na dan uveljavitve predpisa iz četrtega odstavka 118. člena tega zakona ali je bilo pred njegovo uveljavitvijo zanjo pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje po predpisih o graditvi objektov.

177. člen

(prvo obdobje)

(1) Ne glede na določbo prvega odstavka 126. člena tega zakona traja prvo obdobje tri leta in se začne 1. januarja 2005 ter konča 31. decembra 2007.

(2) Ne glede na določbe drugega odstavka 126. člena tega zakona se v osnutek državnega načrta za prvo obdobje iz prejšnjega odstavka vključijo samo tiste naprave, ki morajo pridobiti dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po določbah tega zakona do roka iz prvega odstavka prejšnjega člena in delujejo na dan uveljavitve tega zakona.

(3) Ne glede na določbo osmega odstavka 126. člena tega zakona ministrstva pri pripravi osnutka državnega načrta za prvo obdobje lahko uporabijo podatke Agencije Republike Slovenije za okolje o letni porabi goriva, ki ga je posamezna naprava porabila v obdobju od leta 1999 do vključno leta 2002, ter podatke o emisijah toplogrednih plinov iz tehnoloških procesov, njihovo pravilnost pa je pisno potrdil upravljavec posamezne naprave.

(4) Ne glede na določbo tretjega odstavka 128. člena tega zakona ima javnost pravico vpogleda v osnutek državnega načrta iz prejšnjega odstavka in pravico izražati mnenje in dajati pripombe nanj v roku desetih dni, datum, ko začne teči ta rok, pa se določi v predpisu iz četrtega odstavka 118. člena tega zakona.

(5) Vlada objavi in posreduje pristojnemu organu EU in državam članicam predlog državnega načrta iz 126. člena tega zakona za prvo obdobje najkasneje do 1. maja 2004.

(6) Vlada sprejme in v Uradnem listu Republike Slovenije objavi državni načrt za prvo obdobje najkasneje do 30. septembra 2004.

178. člen

(izključitev naprav)

(1) Ne glede na določbe prvega odstavka 126. člena tega zakona lahko vlada za prvo obdobje predlaga pristojnemu organu EU, da odobri začasno izključitev določenih naprav iz trgovanja z emisijskimi kuponi.

(2) Vlada lahko začasno izključitev iz prejšnjega odstavka za napravo predlaga, če upravljalec naprave:

1. zmanjša ali omeji svoje emisije v enakem obsegu, kot če bi bila vključena v trgovanje z emisijskimi kuponi,

2. izvaja monitoring in poroča o svojih emisijah skladno z določbami 133. člena tega zakona, poročanje pa bo preverjeno, skladno z določbami 134. člena tega zakona, in

3. plačuje penale v primeru neizpolnjevanja svojih obveznosti, skladno z določbami 136. člena tega zakona.

(3) Vlada mora pri svojem predlogu upoštevati tudi, da začasna izključitev naprave iz prvega odstavka tega člena ne povzroča motenj na notranjem trgu EU.

(4) Vlada seznam naprav iz prvega odstavka tega člena objavi v svetovnem spletu in v Uradnem listu Republike Slovenije.

179. člen

(prodaja na javni dražbi za prvo obdobje)

Ne glede na določbo šestega odstavka 126. člena tega zakona se v državnem načrtu za prvo obdobje lahko za prodajo na javni dražbi predvidi največ pet odstotkov celotne količine emisijskih kuponov.

180. člen

(vključitev drugih naprav, dejavnosti in toplogrednih plinov)

Določba drugega odstavka 127. člena tega zakona, ki se nanaša na vključitev drugih naprav, dejavnosti in toplogrednih plinov v državni načrt, se začne uporabljati, ko se začne priprava načrta za drugo obdobje.

181. člen

(podelitev in razveljavitev emisijskih kuponov)

(1) Ministrstvo podeli emisijske kupone za prvo obdobje najkasneje do 31. decembra 2004.

(2) Ne glede na določbo drugega odstavka 137. člena tega zakona se emisijski kuponi iz prvega obdobja, ki niso bili razveljavljeni skladno z določbami 135. člena tega zakona, razveljavijo z 31. decembrom 2007, njihovim imetnikom pa se za novo obdobje novi emisijski kuponi v količini, ki je enaka količini tako razveljavljenih, ne podelijo.

182. člen

(višja sila)

Vlada lahko za prvo obdobje zaprosi pristojni organ EU, da v primeru višje sile odobri dodatno količino emisijskih kuponov, ki jih upravljavcu posamezne naprave iz 118. člena tega zakona podeli ministrstvo skladno s 130. členom tega zakona. Upravljavec naprave z dodatnimi emisijskimi kuponi ne sme trgovati, o dodatnih količinah emisije ogljikovega dioksida pa mora izvajati monitoring in o njih poročati, ter dodatne emisijske kupone predati skladno s tem zakonom. Pristojni organ EU presodi, kaj se šteje za višjo silo.

183. člen

(penali)

Ne glede na določbo prvega odstavka 136. člena tega zakona znaša višina penalov v prvem obdobju iz 177. člena tega zakona 40 EUR v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan predaje emisijskih kuponov skladno z določbami 135. člena tega zakona.

184. člen

(Ekološko razvojni sklad)

(1) Obstoječi Ekološko razvojni sklad Republike Slovenije se preoblikuje v Ekološki sklad Republike Slovenije in uskladi svoje delovanje z določbami tega zakona najkasneje do 1. januarja 2005.

(2) Z dnem preoblikovanja sklada iz prejšnjega odstavka preneha mandat članom nadzornega sveta in uprave Ekološko razvojnega sklada Republike Slovenije.

185. člen

(obvezna gospodarska javna služba)

(1) Določbe 148. člena tega zakona, ki se nanašajo na obvezno državno gospodarsko javno službo izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov, se začnejo uporabljati šest mesecev po uveljavitvi tega zakona.

(2) Pristojni občinski organi najkasneje tri mesece po uveljavitvi tega zakona ministrstvu posredujejo predpise, ki se nanašajo na način izvajanja obvezne lokalne gospodarske javne službe iz 7. točke prvega odstavka 26. člena ZVO na območju občine in podatke o njihovih izvajalcih.

(3) Ne glede na določbe 148. člena tega zakona ostanejo predpisi občin, ki določajo način izvajanja obvezne lokalne gospodarske javne službe iz prejšnjega odstavka na njihovem območju v veljavi do izdaje predpisa o načinu izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe iz 5. točke prvega odstavka 148. člena tega zakona.

186. člen

(režijski obrat, javni gospodarski zavod ali javno podjetje)

(1) Javna služba iz prejšnjega člena, ki se na dan uveljavitve tega zakona izvaja v režijskem obratu občine ali v javnem gospodarskem zavodu ali v javnem podjetju, ki ga je ustanovila občine, se izvaja v režijskem obratu ali v javnem gospodarskem zavodu ali v javnem podjetju do uveljavitve predpisa iz tretjega odstavka prejšnjega člena.

(2) Izvajalec javne službe iz prejšnjega odstavka preneha z njenim izvajanjem po sklenitvi koncesijske pogodbe, ki jo z novim izvajalcem za območje te občine sklene vlada, skladno s predpisi, ki urejajo gospodarske javne službe.

(3) Stroške prenehanja izvajanja javne službe iz prejšnjega odstavka nosi država.

187. člen

(koncesionirana služba)

(1) Gospodarska javna služba iz drugega odstavka 185. člena tega zakona, ki se na dan uveljavitve tega zakona izvaja v občini na koncesioniran način, se izvaja na takšen način do sklenitve koncesijske pogodbe, ki jo za izvajanje gospodarske javne službe iz 5. točke prvega odstavka 148. člena tega zakona s koncesionarjem sklene vlada skladno s predpisom iz tretjega odstavka 185. člena tega zakona.

(2) Prva koncesija za izvajanje gospodarske javne službe iz 5. točke prvega odstavka 148. člena tega zakona se podeli brez javnega razpisa osebi, ki ima na dan uveljavitve predpisa iz tretjega odstavka 185. člena tega zakona z občino sklenjeno veljavno koncesijsko pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe iz 7. točke prvega odstavka 26. člena ZVO, če ta oseba izkaže interes.

(3) Oseba, ki je upravičena do pridobitve koncesije iz prejšnjega odstavka, mora v 14 dneh od uveljavitve predpisa iz tretjega odstavka 185. člena tega zakona ministrstvu predložiti vlogo o zainteresiranosti za izvajanje te gospodarske javne službe.

(4) Vlada izda odločbo o izboru za koncesionarja osebi iz prejšnjega odstavka, ki je izkazala zainteresiranost, koncesijska pogodba pa mora biti sklenjena v 14 dneh od dokončnosti odločbe o izbiri.

(5) Če koncesijska pogodba v roku iz prejšnjega odstavka zaradi razlogov, ki so na strani koncesionarja, ni sklenjena, odločba o izbiri preneha veljati, kar ugotovi vlada z odločbo.

(6) Če oseba iz drugega odstavka tega člena ne izkaže zainteresiranosti za izvajanje gospodarske javne službe iz 5. točke prvega odstavka 148. člena tega zakona v predpisanem roku in v primeru iz prejšnjega odstavka, izbere vlada koncesionarja na podlagi javnega razpisa, skladno z zakonom, ki ureja gospodarske javne službe.

(7) Oseba, ki ima z občino sklenjeno veljavno koncesijsko pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe iz 7. točke prvega odstavka 26. člena ZVO, mora izvajati to javno službo do sklenitve nove koncesijske pogodbe iz četrtega odstavka tega člena oziroma iz prejšnjega odstavka na način in v obsegu kot je določen v predpisu občine in v veljavni koncesijski pogodbi.

(8) Vlada razveljavi odločbe o izbiri koncesionarja za izvajanje javne gospodarske službe iz 7. točke 26. člena ZVO, ki jo je izdal pristojni občinski organ, z dnem izdaje odločbe o izbiri iz četrtega odstavka tega člena.

(9) Koncesijska pogodba, ki jo je sklenila občina s koncesionarjem za izvajanje gospodarske javne službe iz prejšnjega odstavka in je bila veljavna na dan uveljavitve predpisa iz tretjega odstavka 185. člena tega zakona, se razdre z dnem sklenitve nove koncesijske pogodbe iz četrtega odstavka tega člena na podlagi sporazuma med občino in koncesionarjem.

(10) Če ne pride do sporazumnega razdrtja pogodbe, vloži tožbo za razdrtje obstoječe koncesijske pogodbe pred pristojnim sodiščem državni pravobranilec.

188. člen

(drugi načini izvajanja)

(1) V primeru, da se gospodarska javna služba iz drugega odstavka 185. člena tega zakona na dan uveljavitve tega zakona v občini izvaja na način, ki ni predviden z zakonom, se izvaja na takšen način do sklenitve koncesijske pogodbe, ki jo s koncesionarjem sklene vlada skladno s predpisom iz tretjega odstavka 185. člena tega zakona.

(2) Prva koncesija za izvajanje gospodarske javne službe iz 5. točke prvega odstavka 148. člena tega zakona se podeli v primeru iz prejšnjega odstavka brez javnega razpisa osebi, ki ima na dan uveljavitve predpisa iz tretjega odstavka 185. člena tega zakona z občino sklenjeno veljavno pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe iz 7. točke prvega odstavka 26. člena ZVO, če ta oseba izkaže interes.

(3) Oseba, ki je upravičena do pridobitve prve koncesije, mora v 14 dneh od uveljavitve predpisa iz prvega odstavka tega člena ministrstvu predložiti vlogo o zainteresiranosti za izvajanje te gospodarske javne službe.

(4) Vlada izda odločbo o izboru za koncesionarja osebi iz drugega odstavka tega člena, ki je izkazala zainteresiranost, koncesijska pogodba pa mora biti sklenjena v 14 dneh od dokončnosti odločbe o izbiri.

(5) Če koncesijska pogodba v roku iz prejšnjega odstavka zaradi razlogov, ki so na strani koncesionarja ni sklenjena, odločba o izbiri preneha veljati, kar ugotovi vlada z odločbo.

(6) Če oseba iz drugega odstavka tega člena ne izkaže zainteresiranosti za izvajanje gospodarske javne službe iz 5. točke prvega odstavka 148. člena tega zakona v predpisanem roku in v primeru iz prejšnjega odstavka, izbere vlada koncesionarja na podlagi javnega razpisa, skladno z zakonom, ki ureja gospodarske javne službe.

(7) Oseba, ki ima z občino sklenjeno veljavno pogodbo za izvajanje gospodarske javne službe iz 7. točke prvega odstavka 26. člena ZVO mora izvajati to javno službo do sklenitve koncesijske pogodbe iz četrtega odstavka tega člena oziroma iz prejšnjega odstavka na način in v obsegu kot je določen v predpisu občine in v veljavni pogodbi.

(8) Pogodba, ki jo je sklenila občina z osebo iz drugega odstavka tega člena za izvajanje gospodarske javne službe iz prejšnjega odstavka in je bila veljavna na dan uveljavitve predpisa iz tretjega odstavka 185. člena tega zakona, se razdre z dnem sklenitve koncesijske pogodbe iz četrtega odstavka tega člena na podlagi sporazuma med pogodbenima strankama.

(9) Če ne pride do sporazumnega razdrtja pogodbe, vloži tožbo za razdrtje obstoječe pogodbe pred pristojnim sodiščem državni pravobranilec.

189. člen

(Svet za varstvo okolja)

(1) Svet za varstvo okolja Republike Slovenije iz 150. člena tega zakona se ustanovi najkasneje do 31. decembra 2005.

(2) Do ustanovitve sveta iz prejšnjega odstavka opravlja njegove naloge Svet za varstvo okolja, ustanovljen na podlagi ZVO, katerega predsednik skliče tudi prvo sejo novoustanovljenega Sveta.

190. člen

(uskladitev predpisov)

Predpisi občin, sprejeti na podlagi ZVO, se v zadevah varstva okolja uskladijo z določbami tega zakona najkasneje do 31. decembra 2004.

191. člen

(začetek uporabe)

Določbe tega zakona, ki se nanašajo na dejanja in postopke, povezane z Evropsko unijo in državami članicami, se začnejo uporabljati z dnem pristopa Republike Slovenije k Evropski uniji.

192. člen

(uporaba kazenskih določb)

Globe, določene s tem zakonom, se do začetka uporabe zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/02) izrekajo kot denarne kazni, in sicer za:

1. prekrške iz 161. člena tega zakona:

– za pravno osebo v razponu od 300.000 do 30.000.000 tolarjev;

– za samostojnega podjetnika posameznika ali kmeta v razponu od 100.000 do 15.000.000 tolarjev;

– za odgovorno osebo pravne osebe v razponu od 100.000 do 1.500.000 tolarjev;

– za posameznika v razponu od 50.000 do 450.000 tolarjev;

2. prekrške iz 162. člena tega zakona:

– za pravno osebo v razponu od 300.000 do 10.000.000 tolarjev;

– za samostojnega podjetnika posameznika ali kmeta v razponu od 100.000 do 5.000.000 tolarjev;

– za odgovorno osebo pravne osebe v razponu od 100.000 do 500.000 tolarjev;

– za posameznika v razponu od 50.000 do 150.000 tolarjev.

193. člen

(prenehanje veljavnosti)

(1) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehata veljati:

1. ZVO in

2. Zakon o dimnikarski službi (Uradni list SRS, št. 16/74).

(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se določbe ZVO uporabljajo v primerih iz 168., 195. in 196. člena tega zakona.

(3) Predpisi, izdani na podlagi zakonov iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena, veljajo do izdaje novih, razen Odredbe o pogojih za pridobitev in o načinu pridobitve pooblastila za izdelavo poročil o vplivih na okolje (Uradni list RS, št. 70/96).

(4) V predpisih, izdanih na podlagi 27. in 30. člena ZVO, prenehajo veljati določbe, ki se nanašajo na obveznost investitorja, da v zahtevi za dovoljenje za gradnjo po predpisih o graditvi objektov pri napravah in objektih, za katere ni treba izvesti presojo vplivov na okolje po določbah ZVO, posreduje strokovno oceno o izpolnjevanju pogojev glede emisij ali ravnanja z odpadki.

(5) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati:

– v Zakonu o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 29/86) 7., 8. in 9. člen;

– v Zakonu o vodah (Uradni list RS, št. 67/02) 94. člen;

– v Zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (Uradni list RS, št. 64/94) četrti odstavek 38. člena.

(5) Z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati v Zakonu o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, v nadaljnjem besedilu: ZGO-1):

– v prvem odstavku 55. člena besede »in za objekt z vplivi na okolje«;

– v drugem odstavku 55. člena besedilo »v primeru graditve objekta z vplivi na okolje pa lahko tudi obseg poročila o vplivih na okolje«;

– v prvem odstavku 64. člena drugi stavek;

– v tretjem odstavku 70. člena drugi stavek.

194. člen

(projekt nameravanega posega in revizija poročila o vplivih na okolje)

(1) Do izdaje predpisa iz tretjega odstavka 53. člena tega zakona se za projekt nameravanega posega iz 51. člena tega zakona, ki je gradnja, šteje idejna zasnova po predpisih o graditvi objektov.

(2) Do imenovanja okoljskih izvedencev lahko revizijo okoljskega poročila iz 41. člena tega zakona ali poročila o vplivih na okolje iz 54. člena tega zakona izdela oseba, ki je pridobila pooblastilo za izdelavo poročila o vplivih na okolje na podlagi ZVO, pri čemer morajo biti izpolnjeni pogoji iz tretjega in osmega odstavka 56. člena tega zakona.

195. člen

(dokončanje postopkov za izdajo okoljevarstvenega soglasja)

(1) Postopki presoje vplivov na okolje in izdaje okoljevarstvenega soglasja, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, se končajo po ZVO.

(2) Če z dnem uveljavitve tega zakona za objekte, ki se po določbah ZGO-1 štejejo za objekte z vplivi na okolje oziroma objekte, za katere je treba v skladu z 51. členom tega zakona izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljnjem besedilu: objekti z vplivi na okolje), še ni bila vložena zahteva za izdajo okoljevarstvenega soglasja, se po določbah zakona iz prejšnjega odstavka končajo tudi naslednji začeti postopki:

– za izdajo lokacijskega dovoljenja po določbah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86, Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97, 9/01-ZPPreb in 23/02-odločba US, v nadaljnjem besedilu: ZUN) v povezavi z določbami 190. člena ZGO-1,

– za izdajo enotnega dovoljenja po določbah 45.h člena ZUN v povezavi s 191. členom ZGO-1, za izdajo gradbenega dovoljenja po določbah zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86, Uradni list RS, št. 71/93-ZUN, 40/94-odločba US, 69/94-odločba US, 59/96, 45/99, 42/2000-odločba US, 52/2000-ZGPro in 52/2000, v nadaljnjem besedilu: ZGO) v povezavi z določbami 191. člena ZGO-1,

– za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo po določbah ZGO v povezavi z določbami 191. člena ZGO-1,

– za izdajo gradbenega dovoljenja, ki temeljijo v lokacijskih dovoljenjih, izdanih po ZUN in se končajo po ZGO in

– za izdajo gradbenega dovoljenja po ZGO-1.

196. člen

(uskladitev postopkov za pridobitev okoljevarstvenega soglasja v primeru novih zahtev za izdajo gradbenih dovoljenj za objekte z vplivi na okolje)

Ne glede na določbe drugega odstavka prejšnjega člena se postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt, ki se po določbah ZGO-1 šteje za objekt z vplivi na okolje, lahko začne in konča po določbah ZVO tudi, če se vloži po uveljavitvi tega zakona, vendar samo, če se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja za takšen objekt vloži v skladu s prvim odstavkom 55. člena ZGO-1 in najpozneje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona in če naročnik takšni zahtevi priloži dokazilo, da je bila pogodba o izdelavi idejnega projekta sklenjena pred uveljavitvijo tega zakona.

197. člen

(uskladitev postopkov za celovito presojo in presojo vplivov na okolje za državni ali občinski lokacijski načrt)

(1) Šteje se, da je bila za državne lokacijske načrte po predpisih o urejanju prostora, ki so bili z dnem uveljavitve tega zakona sprejeti v skladu z določbami 42. do 46. člena ZUreP-1, 41. in 45.a do 45.i člena ZUN, 2. poglavja zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo objektov na mejnih prehodih (Uradni list RS, št. 111/01) in 22. člena zakona o ukrepih za odpravo posledic, preprečitev širjenja in ustalitev zemeljskih plazov večjega obsega (Uradni list RS, št. 21/02), izvedena presoja vplivov na okolje v skladu z določbami tega zakona.

(2) Za lokacijske načrte iz prejšnjega odstavka, ki z dnem uveljavitve tega zakona še niso sprejeti, pred uveljavitvijo tega zakona pa so že bili javno razgrnjeni se šteje, da so bile zahteve po sodelovanju javnosti po določbah tega zakona izpolnjene z njihovo javno razgrnitvijo.

(2) Določbe 67. člena tega zakona se ne uporabljajo za občinske lokacijske načrte, ki so bili pred uveljavitvijo tega zakona že javno razgrnjeni.

198. člen

(dokončanje inšpekcijskih postopkov v teku)

Inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, se končajo po določbah ZVO.

199. člen

(začetek veljavnosti zakona)

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja – ZVO-1A (Uradni list RS, št. 20/06) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:

PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

51. člen

(okoljevarstveno dovoljenje za naprave iz 82. člena)

(1) Upravljavci obstoječih naprav iz 82. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04, v nadaljnjem besedilu: ZVO-1) morajo njihovo obratovanje uskladiti z določbami tega zakona in pridobiti okoljevarstveno dovoljenje najkasneje do roka, določenega v predpisih iz 17. člena ZVO-1.

(2) Za obstoječo napravo iz prejšnjega odstavka se šteje naprava, ki obratuje na dan uveljavitve predpisa iz tretjega odstavka 17. člena ZVO-1.

(3) Če namerava upravljavec na obstoječi napravi iz drugega odstavka 172. člena ZVO-1 pred rokom iz prvega odstavka 172. člena ZVO-1 izvesti poseg v okolje, za katerega mora pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, skladno z določbami 82. člena ZVO-1, ministrstvo izda okoljevarstveno dovoljenje, skladno z določbami 84. člena ZVO-1, dovoljenje pa velja do roka iz prvega odstavka 172. člena ZVO-1.

(4) Določba prejšnjega odstavka velja tudi v primeru, če mora upravljavec obstoječe naprave iz 172. člena ZVO-1 za njeno obratovanje pridobiti dovoljenje za odstranjevanje odpadkov po določbah Pravilnika o odlaganju odpadkov (Uradni list RS, št. 5/00, 41/04 in 43/04).

52. člen

(celovita presoja vplivov na okolje za gozdnogospodarske načrte gozdnogospodarskih enot)

(1) Ne glede na določbo tretjega in četrtega odstavka 7. člena tega zakona se za gozdnogospodarske načrte gozdnogospodarskih enot, ki se bodo izdelali v obdobju do vključno leta 2010 in bodo sprejeti po postopku, določenem v predpisih o gozdovih, celovita presoja vplivov na okolje ne izvede, pod pogojem, da se zanje izdela okoljsko poročilo, skladno s prvim, drugim in tretjim odstavkom 41. člena ZVO-1, in da ministrstvo, pristojno za gozdarstvo, zagotovi ustrezno kvaliteto tega poročila.

(2) Določbe prejšnjega odstavka ne veljajo, če je za načrte iz prejšnjega odstavka zahtevana presoja sprejemljivosti skladno s predpisi o ohranjanju narave.

53. člen

(izdaja odločbe)

(1) Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, izda po uradni dolžnosti osebi, ki je imela na dan uveljavitve tega zakona pravnomočno odločbo o imenovanju za okoljskega izvedenca po določbah drugega odstavka 56. člena ZVO-1 odločbo, v kateri določi rok iz 14. člena tega zakona.

(2) Rok iz prejšnjega odstavka začne teči z dnem izdaje odločbe iz prejšnjega odstavka.

54. člen

(uporaba enot potrjenega zmanjševanja emisij)

(1) Ne glede na določbe 5. točke četrtega odstavka 126. člena ZVO-1 se v državnem načrtu za prvo obdobje določi le delež enot potrjenega zmanjšanja emisij, ki jih upravljavci naprav lahko uporabijo za izpolnitev obveznosti iz 7. točke tretjega odstavka 119. člena ZVO-1.

(2) Upravljavec naprave lahko za izpolnjevanje svoje obveznosti iz 7. točke tretjega odstavka 119. člena ZVO-1 uporabi enote potrjenega zmanjšanja emisij do deleža, določenega v državnem načrtu, in o tem obvesti ministrstvo.

(3) Ministrstvo na podlagi obvestila iz prejšnjega odstavka izda upravljavcu registra nalog, da upravljavcu naprave podeli in nemudoma preda ustrezno količino emisijskih kuponov v zameno za vsako enoto potrjenega zmanjšanja emisij, ki ga ima upravljavec v registru emisijskih kuponov in ga namerava uporabiti za izpolnjevanje svoje obveznosti iz 7. točke tretjega odstavka 119. člena ZVO-1, tega pa razveljavi.

(4) Ne glede na določbe osmega odstavka 126. člena ZVO-1 ministrstva pri izdelavi državnega načrta za drugo obdobje za upravljavce obstoječih naprav uporabijo podatke iz njihovih poročil o emisiji toplogrednih plinov iz 133. člena ZVO-1, ki se nanašajo na prvo leto preteklega obdobja, podatke Agencije Republike Slovenije o letni porabi goriva, ki ga je posamezna naprava porabila v letih 2003 in 2004 in katerih pravilnost je pisno potrdil upravljavec naprave, podatke, določene s pravnimi akti EU, ki določajo merila za pripravo državnega načrta, in podatke o emisijah toplogrednih plinov iz tehnoloških procesov za ti leti ter skladnosti posamezne naprave z referenčnimi dokumenti o najboljših razpoložljivih tehnikah, ki jih je sprejel pristojni organ EU.

55. člen

(uporaba določb)

Določbe 141.a člena se uporabljajo za obdobje od dneva uveljavitve tega zakona pa do 31. decembra 2012.

56. člen

(podaljšanje veljavnosti sedanjih izvršilnih predpisov)

Do izdaje predpisov iz 3. in 4. člena tega zakona ostanejo v veljavi naslednji izvršilni predpisi, izdani na podlagi 19. in 20. člena ZVO-1:

1. Pravilnik o ravnanju z amalgamskimi odpadki, ki nastanejo pri opravljanju zdravstvene dejavnosti in z njo povezanih raziskavah (Uradni list RS, št. 86/05);

2. Pravilnik o vsebnosti biogoriv v gorivih za pogon motornih vozil (Uradni list RS, št. 83/05);

3. Pravilnik o prevzemu ladijskih odpadkov in ostankov tovora (Uradni list RS, št. 66/05);

4. Pravilnik o fizikalno kemijskih lastnostih tekočih goriv (Uradni list RS, št. 65/05);

5. Pravilnik o ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo (Uradni list RS, št. 118/04) in

6. Pravilnik o izvajanju dobre kmetijske prakse (Uradni list RS, št. 130/04).

57. člen

(obveznost izdaje podzakonskih predpisov)

Vlada izda izvršilne predpise na podlagi 7., 13. in 49. člena tega zakona najkasneje v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.

58. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.


Avtor: ZŽI