Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS) - UL 52/2000
Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena
in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam
U K A Z
o razglasitvi zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov
ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS)
Razglašam zakon o zdravstveni ustreznosti živil in
izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS), ki ga je
sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 31. maja 2000.
Ljubljana, dne 8. junija 2000. |
|
Predsednik
Republike Slovenije
Milan Kučan l. r.
|
Z A K O N
O ZDRAVSTVENI USTREZNOSTI ŽIVIL IN IZDELKOV TER SNOVI, KI PRIHAJAJO
V STIK Z ŽIVILI (ZZUZIS)
I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen
Ta zakon določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati
živila, aditivi za živila in izdelki ter snovi, ki prihajajo v stik
z živili, da so zdravstveno ustrezni ter ureja zdravstveni nadzor
nad njihovo proizvodnjo in prometom z namenom, da se varuje zdravje
ljudi, zaščitijo interesi potrošnika in omogoča nemoten promet na
notranjem trgu in s tujino, spremljanje (monitoring) zdravstvene
ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z
živili ter medresorsko in mednarodno sodelovanje na področju
zdravstvene problematike prehrane in prehranske politike.
2. člen
Posamezni pojmi, uporabljeni v tem zakonu, imajo
naslednji pomen:
Živilo je vse, kar ljudje uporabljajo za prehranske namene v
nepredelani, polpredelani ali predelani obliki, vključno s pitno
vodo. Pojem živila zajema tudi aditive za živila, pomožna
tehnološka sredstva, snovi za obogatitev živil in žvečilni gumi.
Med živila se ne štejejo tobak in tobačni izdelki, zdravila ter
psihotropne substance.
Živila živalskega izvora so sestavni deli živalskega telesa in od
njih oziroma od živali pridobljeni proizvodi v nepredelani,
polpredelani ali predelani obliki, za katera se po mednarodnih
pogodbah zahteva mednarodno veterinarsko dokazilo (v nadaljnjem
besedilu: certifikat).
Nova živila so živila ali njihove sestavine, proizvedene s pomočjo
modernih biotehnoloških postopkov (gensko spremenjena živila) in
tehnoloških postopkov, ali pridobljena iz rastlin oziroma od
živali, ki se niso uporabljale za prehrano ljudi.
Pitna voda je voda iz javnih sistemov za oskrbo s pitno vodo, voda
za pakiranje ter predpakirana pitna voda, namenjena javni
porabi.
Izdelki ter snovi, ki prihajajo pri proizvodnji in prometu živil v
stik z živili, so:
posoda, pribor, oprema, naprave in embalaža za živila;
sredstva za čiščenje in razkuževanje, ki se uporabljajo v
proizvodnji in prometu živil.
Proizvodnja je priprava, obdelava, predelava, dodelava in pakiranje
živil ter izdelkov in snovi, ki prihajajo v stik z živili, v končno
obliko ter hramba pri proizvajalcu. Za proizvodnjo se šteje tudi
pripravo jedi za javno prehrano.
Promet so vsi postopki po končani proizvodnji, ki vključujejo
hrambo, prevoz, razdeljevanje in prodajo končnih proizvodov,
vključno z njihovim izvozom ali uvozom, z namenom oskrbe uporabnika
s proizvodi proti plačilu ali brez plačila, razen v znanstvene
namene.
Aditiv je vsaka snov, ki se običajno ne uporablja oziroma uživa kot
živilo in ne predstavlja običajne, tipične sestavine živila, ne
glede na to, ali ima hranilno vrednost ali ne, se pa namensko
dodaja živilu iz tehnoloških in organoleptičnih razlogov v
proizvodnji, pakiranju, za prevoz in hrambo, ima neposredne ali
posredne učinke na živilo in postane sestavina živila.
Pomožno tehnološko sredstvo je vsaka snov, ki se običajno ne
uporablja oziroma uživa kot živilo, se pa namensko uporablja v
predelavi živil iz tehnoloških razlogov, zaradi česar so njeni
ostanki ali njeni razgradni produkti lahko sicer nenamensko vendar
pričakovano prisotni v živilu.
Onesnaževalec (kontaminant) je katerikoli biološki, kemični,
fizikalni ali radiološki agens, ki je nenamensko prisoten v živilu
kot posledica postopkov pridelave kmetijskih pridelkov in surovin
živalskega izvora, oziroma proizvodnje in prometa živil, ali kot
posledica onesnaženja okolja.
Živila za posebne prehranske namene so živila, ki se zaradi
specifične sestave ali načina predelave bistveno razlikujejo od
običajnih živil ter so zaradi specifičnih prehranskih lastnosti
namenjena prehrani določenih skupin oseb z motnjami prebave ali
presnove, osebam, katerih fiziološko stanje zahteva nadzorovano in
usmerjeno prehrano z določenimi snovmi v živilu ter dojenčkom in
malim otrokom.
Hranilne snovi (hranila) so beljakovine, ogljikovi hidrati,
maščobe, vitamini in minerali ter druge bistvene sestavine živil,
ki vplivajo na energijsko in biološko vrednost živila.
Biološka vrednost pomeni izkoristljivost v živilu vsebovanih
hranilnih snovi v organizmu.
Energijska vrednost pomeni energijo, ki se sprosti pri presnovi iz
hranilnih snovi, vsebovanih v določeni količini živila.
Prehranska oziroma hranilna vrednost živila pomeni energijsko
vrednost živila in vsebnost hranilnih snovi v določeni količini
živila.
Higiena živil pomeni zahteve in ukrepe, potrebne za zagotavljanje
zdravstvene ustreznosti oziroma varnosti živil v vseh fazah njihove
proizvodnje in prometa.
Osebna higiena pomeni zahteve in ukrepe, potrebne za zagotavljanje
snažnosti in urejenosti oseb, delovne obleke in odsotnosti
povzročiteljev bolezni, ki se lahko prenašajo z živili.
HACCP (Hazard Analysis Critical Control Point) je sistem, ki
omogoča identifikacijo oziroma prepoznavanje, oceno, ukrepanje in
nadzor nad morebitno prisotnimi škodljivimi agensi v živilih, ali
stanji, ki lahko ogrožajo zdravje človeka.
Varnost živil pomeni zagotovilo, da živilo ni škodljivo za zdravje
potrošnika, če je pripravljeno oziroma zaužito za predviden
namen.
Zdravstveni nadzor pomeni nadzor nad pogoji za zagotavljanje
zdravstvene ustreznosti živil, aditivov za živila, hranilnih snovi
za obogatitev živila, izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z
živili, predpisanimi s tem zakonom ter predpisi, izdanimi na
podlagi tega zakona zaradi preverjanja njihove neškodljivosti za
zdravje in s tem primernosti za uporabo v prehranske namene oziroma
za predviden način uporabe.
Zdravstvena ustreznost živil je varnost živil ter ustreznost
njihove sestave glede vsebnosti življenjsko pomembnih hranilnih
snovi, ki vplivajo na biološko in energijsko vrednost živil.
Zdravstvena ustreznost izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z
živili, je varnost izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili
ter ustreznost njihove sestave.
II. POGOJI ZA ZAGOTAVLJANJE
ZDRAVSTVENE USTREZNOSTI ŽIVIL
3. člen
Proizvodnja in promet živil se morata izvajati
skladno z načeli higiene živil.
Proizvodnja in promet živil se lahko izvajata le v objektih,
prostorih in na mestih, ki ustrezajo higienskim in
zdravstveno-tehničnim zahtevam.
Predpise o higienskih in zdravstveno-tehničnih pogojih v
proizvodnji živil živalskega izvora in njihovem prometu v zvezi z
uvozom, izvozom, prevozom, tranzitom ter skladiščenjem na debelo,
izda minister, pristojen za veterinarstvo.
Predpise o higienskih in zdravstveno-tehničnih pogojih v
proizvodnji živil rastlinskega in mešanega izvora in v prometu
živil, izda minister, pristojen za zdravstvo.
Predpise o higienskih in zdravstveno-tehničnih pogojih v prometu
pošiljk surovega mesa, rib in vodnih organizmov, ki niso
predpakirane, izda minister, pristojen za veterinarstvo, v soglasju
z ministrom, pristojnim za zdravstvo.
4. člen
V proizvodnji in prometu z živili lahko delajo
samo osebe, ki imajo ustrezno strokovno izobrazbo za delo z živili,
oziroma so zanj dodatno usposobljene in izpolnjujejo osnovne
zahteve osebne higiene.
Pravne in fizične osebe, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in prometom
živil, so dolžne skrbeti za stalno usposabljanje delavcev, ki
prihajajo pri delu v stik z živili.
Predpise, ki določajo osnovne zahteve osebne higiene, pogoje za
usposobljenost za delo z živili ter način in izvajalce
usposabljanja, izda minister, pristojen za zdravstvo.
5. člen
V proizvodnji in prometu živil ne smejo delati
osebe, ki so prenašalci povzročiteljev nalezljivih bolezni, zaradi
česar bi lahko neposredno ali posredno preko živil ogrožali zdravje
potrošnika.
Predpis, ki določa zdravstvene zahteve za osebe, ki pri delu v
proizvodnji in prometu z živili prihajajo v stik z živili, izda
minister, pristojen za zdravstvo.
6. člen
Živila so zdravstveno ustrezna oziroma varna,
če:
1. ne vsebujejo mikroorganizmov ali parazitov oziroma njihovih
razvojnih oblik ali izločkov, ki lahko škodljivo vplivajo na
zdravje ljudi;
2. ostanki pesticidov in zdravil za veterinarsko uporabo, ki so na
osnovi dobre kmetijske in veterinarske prakse pričakovana posledica
uporabe teh snovi v postopkih pridelave kmetijskih pridelkov
oziroma surovin živalskega izvora, ne presegajo najvišje dovoljene
koncentracije;
3. ne vsebujejo strupenih kovin, nekovin, drugih kemičnih
onesnaževalcev iz okolja ter strupenih in drugih snovi v
koncentracijah, ki lahko škodljivo vplivajo na zdravje ljudi;
4. ne vsebujejo aditivov, ki niso dovoljeni za proizvodnjo živil
ali ne izpolnjujejo pogojev čistosti oziroma če njihova količina ne
presega dovoljene;
5. če ostanki pomožnih tehnoloških sredstev oziroma drugih snovi,
ki se uporabljajo v proizvodnji živil, ne presegajo najvišje
dovoljene koncentracije, oziroma ne vplivajo škodljivo na zdravje
ljudi;
6. ne vsebujejo radionuklidov nad dopustno mejo ali niso obsevana
nad mejo, določeno s predpisi, oziroma pod mejo učinkovitosti
obsevanja;
7. niso mehanično onesnažena s primesmi ali tujki, ki so lahko
škodljivi za zdravje ljudi, povzročajo odpor pri potrošnikih ali
neposredno ogrožajo zdravje;
8. je njihova sestava, ki lahko vpliva na biološko in energijsko
vrednost živila, v skladu s predpisanimi pogoji;
9. niso njihova sestava ali organoleptične lastnosti (okus, vonj,
videz) zaradi fizikalnih, kemičnih, mikrobioloških ali drugih
procesov tako spremenjene, da so namensko neuporabna;
10. je njihov rok uporabnosti čitljiv in ni pretečen;
11. so živila živalskega izvora označena z oznako zdravstvene
ustreznosti.
Predpise iz 1., 3., 6. in 7. točke prejšnjega odstavka, izda
minister, pristojen za zdravstvo, v soglasju z ministrom,
pristojnim za veterinarstvo.
Predpise iz 5. točke prvega odstavka tega člena, ki se nanašajo na
čistost tehnoloških sredstev oziroma drugih snovi in 8. točke
prvega odstavka tega člena, izda minister, pristojen za zdravstvo,
v soglasju z ministrom, pristojnim za kmetijstvo in prehrano.
Predpise iz 2. in 9. točke prvega odstavka tega člena izda
minister, pristojen za zdravstvo, v soglasju z ministrom,
pristojnim za kmetijstvo in prehrano in ministrom, pristojnim za
veterinarstvo.
Predpise iz 5. točke prvega odstavka tega člena razen pogojev
čistosti in 10. točke prvega odstavka tega člena, izda minister,
pristojen za kmetijstvo in prehrano, v soglasju z ministrom,
pristojnim za zdravstvo.
Predpis iz 11. točke prvega odstavka tega člena, izda minister,
pristojen za veterinarstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za
zdravstvo.
7. člen
Živila iz prejšnjega člena ne smejo v promet,
oziroma ne smejo biti v prometu, če vsebujejo onesnaževalce oziroma
druge snovi, škodljive za zdravje, oziroma jih vsebujejo v
količinah, ki lahko ogrožajo zdravje na osnovi analize in ocene
tveganja, ki ga onesnaževalec oziroma druga snov lahko predstavlja
za zdravje ljudi.
8. člen
Živila, ki se dajejo v promet, morajo biti
opremljena z oznako, ki vsebuje podatke o vseh sestavinah v skladu
s posebnim predpisom, ki ureja splošno označevanje predpakiranih
živil, ki ga izda minister, pristojen za prehrano, v soglasju z
ministrom, pristojnim za zdravstvo.
V primeru, da je živilo opremljeno z oznako o hranilni vrednosti
živila, mora biti hranilna vrednost živila označena v skladu s
predpisom iz tretjega odstavka tega člena.
Minister, pristojen za zdravstvo, predpiše v soglasju z ministrom,
pristojnim za prehrano, način označevanja ter vrsto podatkov o
hranilni vrednosti živil v prometu.
9. člen
Živila ne smejo v promet, če so proizvedena s
pomočjo biotehnoloških in tehnoloških postopkov, ki niso strokovno
preverjeni, ali so škodljivi za zdravje človeka.
Nova živila morajo biti označena na predpisan način.
Gensko spremenjena živila morajo biti posebej označena, da se lahko
ločijo od klasično proizvedenih živil.
Predpise, ki opredeljuje posebne zahteve, ki jih morajo
izpolnjevati nova živila in njihov način označevanja, preden smejo
v promet, izda minister, pristojen za zdravstvo, v soglasju z
ministrom, pristojnim za kmetijstvo in prehrano in ministrom,
pristojnim za varstvo narave.
10. člen
Živilom se smejo v proizvodnji dodajati
aditivi.
Minister, pristojen za prehrano, v soglasju z ministrom, pristojnim
za zdravstvo, predpiše pogoje, ki jih morajo izpolnjevati dovoljeni
aditivi za živila in pogoje za njihovo uporabo v živilih.
Minister, pristojen za zdravstvo, v soglasju z ministrom,
pristojnim za prehrano, predpiše pogoje, ki jih morajo glede
čistosti izpolnjevati aditivi za živila.
11. člen
Da se obogati hranilna in biološka vrednost živil,
se sme živilom v proizvodnji dodajati vitamine, minerale in njihove
soli ter druge hranilne snovi v predpisanih količinah.
Živila iz prejšnjega odstavka morajo imeti v oznaki naštete
sestavine in količine, ki so jim dodane za obogatitev.
Minister, pristojen za zdravstvo, izda predpis, ki določa vrsto
živil ter hranilne snovi in njihove količine za obogatitev.
12. člen
Če so živila namenjena posebnim prehranskim
potrebam ljudi, pri katerih je potrebno zaradi posebnih fizioloških
potreb ali motenj prebave ali presnove doseči določene učinke s
kontroliranim uživanjem živil, se jim sme spremeniti sestava ali
fizikalne, kemične, biološke oziroma druge lastnosti v primerjavi z
drugimi istovrstnimi živili (v nadaljnjem besedilu: živila za
posebne prehranske namene).
Med živila iz prejšnjega odstavka se uvrščajo tudi živila, katerih
uporaba mora biti pod zdravniškim nadzorom (živila za posebne
zdravstvene namene).
Predpise, ki določajo pogoje, ki jih morajo izpolnjevati živila iz
prvega in drugega odstavka tega člena in način njihovega
označevanja, izda minister, pristojen za zdravstvo.
III. POGOJI ZA ZAGOTAVLJANJE
ZDRAVSTVENE USTREZNOSTI IZDELKOV IN SNOVI, KI PRIHAJAJO V STIK Z
ŽIVILI
13. člen
Izdelki in snovi, ki prihajajo v stik z živili, ne
smejo vsebovati snovi, ki lahko škodljivo vplivajo na zdravje ljudi
ali poslabšajo organoleptične lastnosti in sestavo živil, če
prehajajo v živilo.
Predpise o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati izdelki in snovi, ki
prihajajo v stik z živili, določi minister, pristojen za
zdravstvo.
IV. OGLAŠEVANJE
14. člen
Živilom je prepovedano pripisovati zdravilno
lastnost v smislu preprečevanja, zdravljenja ali ozdravljenja
bolezni ali jih označevati oziroma oglaševati s sliko, znamenji,
izrazi ali besedili, ki bi lahko potrošnika zavedli v zmoto glede
sestave, lastnosti, namena uporabe ali učinka delovanja živila.
Ne glede na prejšnji odstavek lahko minister, pristojen za
zdravstvo, dovoli za posamezna živila, da se v njihovo oznako
vpišejo podatki o njihovi zdravilni lastnosti in določi, kako sme
biti navedena oziroma oglaševana njihova zdravilna lastnost.
15. člen
Oglaševanje alkoholnih pijač ureja poseben
zakon.
V. NADZOR NAD ŽIVILI IN IZDELKI
TER SNOVMI, KI PRIHAJAJO V STIK Z ŽIVILI
16. člen
Za zagotovitev zdravstvene ustreznosti živil in
izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, se izvajajo
naslednje vrste nadzora:
1. notranji nadzor, ki ga izvajajo pravne ali fizične osebe, ki
proizvajajo ali dajejo v promet živila in izdelke ter snovi, ki
prihajajo v stik z živili;
2. uradni zdravstveni nadzor nad živili, pitno vodo, aditivi za
živila, sestavo živil, ki lahko vpliva na biološko in energijsko
vrednost živil, hranilnimi snovmi za obogatitev živil, izdelki ter
snovmi, ki prihajajo v stik z živili, ki ga izvajajo zdravstveni
inšpektorji, razen nadzora iz 3. točke tega odstavka;
3. uradni zdravstveni nadzor nad proizvodnjo živil živalskega
izvora, njihovim prometom v zvezi z uvozom, izvozom, prevozom,
tranzitom, skladiščenjem na debelo ter prometom pošiljk surovega
mesa, surovih rib in drugih vodnih organizmov, ki niso predpakirane
in uporabo izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik s temi živili,
ki ga izvajajo veterinarski inšpektorji.
Strokovno podporo izvajanju uradnega zdravstvenega nadzora iz 2. in
3. točke prejšnjega odstavka, zlasti na področjih kemije, živilske
kemije, medicine, veterinarske medicine, živilske mikrobiologije,
biotehnologije, živilske higiene in živilske tehnologije,
zagotavljajo imenovani javni zavodi.
Javne zavode, ki zagotavljajo strokovno podporo uradnemu
zdravstvenemu nadzoru iz 2. točke prvega odstavka tega člena,
imenuje minister, pristojen za zdravstvo, javne zavode, ki
zagotavljajo strokovno podporo uradnemu zdravstvenemu nadzoru iz 3.
točke prvega odstavka tega člena, pa imenuje minister, pristojen za
veterinarstvo.
Minister, pristojen za zdravstvo in minister, pristojen za
veterinarstvo, določita način izvajanja uradnega zdravstvenega
nadzora nad živili ter pogoje za imenovanje javnih zavodov za
izvajanje strokovne podpore iz prejšnjega odstavka.
Minister, pristojen za zdravstvo, določi način izvajanja uradnega
zdravstvenega nadzora nad izdelki in snovmi, ki prihajajo v stik z
živili.
17. člen
Pravne in fizične osebe, ki opravljajo proizvodnjo
in promet z živili in javno oskrbo s pitno vodo, morajo v notranjem
nadzoru spremljati in zagotavljati njihovo zdravstveno ustreznost v
vseh fazah proizvodnje in prometa. Notranji nadzor mora biti
vzpostavljen na osnovah HACCP sistema, ki omogoča prepoznavanje
mikrobioloških, kemičnih in fizikalnih agensov, ki lahko
predstavljajo tveganje za zdravje, izvajanje potrebnih ukrepov ter
vzpostavlja stalen nadzor na tistih mestih (kritičnih kontrolnih
točkah) v proizvodnji in prometu živil, kjer se tveganja lahko
pojavijo.
Če se v notranjem nadzoru ugotovi, da obstaja nevarnost za zdravje
potrošnikov, morajo pravne in fizične osebe iz prejšnjega odstavka
vzeti iz proizvodnje in prometa zdravstveno neustrezne surovine in
živila in o tem obvestiti pristojno inšpekcijo.
Pravne in fizične osebe iz prvega odstavka tega člena morajo voditi
dokumentacijo o obsegu in načinu izvajanja notranjega nadzora.
Način izvajanja ter dokumentacijo o obsegu in načinu izvajanja
notranjega nadzora predpišeta minister, pristojen za zdravstvo in
minister, pristojen za veterinarstvo.
18. člen
Laboratorijsko preskušanje zdravstvene ustreznosti
živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili v okviru
izvajanja notranjega nadzora, se lahko opravlja v lastnih
laboratorijih ali v drugih laboratorijih, ki izpolnjujejo
predpisane pogoje.
Pogoje glede strokovno-tehnične usposobljenosti laboratorijev iz
prejšnjega odstavka predpišejo minister, pristojen za zdravstvo,
minister, pristojen za veterinarstvo in minister, pristojen za
kmetijstvo.
19. člen
Uradni zdravstveni nadzor obsega pregled,
vzorčenje, preskušanje, preverjanje dokumentacije in ugotovitve
glede:
1. higienskih in zdravstveno tehničnih pogojev objektov za
proizvodnjo in promet z živili in pitno vodo ter za javno oskrbo s
pitno vodo oziroma prometa živil izven teh objektov ali na javnih
površinah;
2. zdravstvene ustreznosti živil, pitne vode in izdelkov ter snovi,
ki prihajajo v stik z živili v vseh fazah njihove proizvodnje in
prometa ter vseh snovi, ki se uporabljajo iz tehnoloških ali
organoleptičnih razlogov v vseh fazah proizvodnje in prometa od
surovin, polizdelkov, polgotovih do končnih izdelkov ter ustreznost
tehnoloških postopkov;
3. higienskega stanja prostorov, naprav, opreme in pripomočkov za
proizvodnjo in promet z živili in pitno vodo;
4. zdravja oseb, ki delajo v proizvodnji in prometu z živili in
pitno vodo, zaradi preprečevanja, nastanka in širjenja nalezljivih
bolezni;
5. osebne higiene oseb, ki delajo z živili v proizvodnji in
prometu;
6. strokovne usposobljenosti oseb in njihovega znanja o osebni
higieni in higieni živil, če delajo v proizvodnji in prometu z
živili;
7. izvajanja HACCP sistema v notranjem nadzoru nad živili.
Finančna sredstva za izvajanje uradnega zdravstvenega nadzora se
zagotovijo v državnem proračunu.
20. člen
Fizične in pravne osebe, ki proizvajajo, ali
dajejo v promet živila in izdelke ter snovi, ki prihajajo v stik z
živili, so pristojnim inšpektorjem iz 16. člena tega zakona, ki
opravljajo uradni zdravstveni nadzor, dolžne omogočiti nadzor vseh
faz proizvodnje oziroma prometa proizvodov, notranjega nadzora
zagotavljanja ustreznosti oziroma kakovosti ter jim na njihovo
zahtevo dati podatke o vrsti, sestavi in čistosti surovin, kemičnih
sredstev in drugih snovi, uporabljenih v proizvodnji živil in
izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili ter drugo
dokumentacijo.
Pravne in fizične osebe iz prejšnjega odstavka morajo dati
pristojnemu inšpektorju brezplačno na razpolago potrebno količino
živil oziroma izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, da
vzame vzorec. O tem, da je bil vzet vzorec, se sestavi
zapisnik.
21. člen
Če se z laboratorijskim preskušanjem ugotovi, da
odvzeti vzorec v postopku opravljanja uradnega zdravstvenega
nadzora ne ustreza pogojem zdravstvene ustreznosti, plača stroške
preskušanja pravna ali fizična oseba, pri kateri je bil vzorec
odvzet.
22. člen
Preskušanje živil in izdelkov ter snovi, ki
prihajajo v stik z živili v okviru izvajanja uradnega zdravstvenega
nadzora, opravljajo akreditirani laboratoriji na podlagi imenovanja
ministra, pristojnega za zdravstvo.
Preskušanje živil v okviru izvajanja uradnega zdravstvenega
nadzora, za katerega so pristojni veterinarski inšpektorji,
opravljajo akreditirani laboratoriji na podlagi imenovanja
predstojnika veterinarske uprave.
Pogoje glede kadrovske, strokovne in tehnične usposobljenosti ter
postopek za pridobitev oziroma odvzem imenovanja za opravljanje
preskušanja določita minister, pristojen za zdravstvo in minister,
pristojen za veterinarstvo.
23. člen
Minister, pristojen za zdravstvo, določi v
soglasju z ministrom, pristojnim za veterinarstvo in ministrom,
pristojnim za kmetijstvo in prehrano, referenčne laboratorije za
izvajanje metodoloških in doktrinarnih nalog s področja
laboratorijskih preiskav zdravstvene ustreznosti živil in izdelkov
ter snovi, ki prihajajo v stik z živili.
Pogoje glede kadrovske, strokovne in tehnične usposobljenosti, ki
jih mora izpolnjevati referenčni laboratorij iz prejšnjega
odstavka, določi minister, pristojen za zdravstvo, v soglasju z
ministrom, pristojnim za veterinarstvo, in ministrom, pristojnim za
kmetijstvo in prehrano.
VI. URADNI ZDRAVSTVENI NADZOR
NAD UVOZOM ŽIVIL IN IZDELKOV TER SNOVI, KI PRIHAJAJO V STIK Z
ŽIVILI
24. člen
Živila in izdelki ter snovi, ki prihajajo v stik z
živili, ki se uvažajo oziroma začasno uvažajo ali izvažajo zaradi
predelave, dodelave in obdelave iz oziroma v tujino, morajo glede
zdravstvene ustreznosti izpolnjevati pogoje, ki so predpisani s tem
zakonom.
Uvoznik živil ali izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili,
mora ob vložitvi carinske deklaracije za uvoz vložiti pri
pristojnem zdravstvenem inšpektorju, za živila živalskega izvora pa
pri pristojnem veterinarskem inšpektorju, zahtevo za pregled
pošiljke, ki jo uvaža, da se ugotovi njena zdravstvena
ustreznost.
Živila in izdelki ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, ki se
uvažajo, imajo lahko certifikat pooblaščenega organa države
izvoznice, da so zdravstveno ustrezni. Certifikati, izdani v
državah, s katerimi je Republika Slovenija sklenila meddržavno
pogodbo, se lahko uporabljajo neposredno.
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka je za živila živalskega
izvora, ki se uvažajo, certifikat obvezen.
Ne glede na določila tretjega in četrtega odstavka tega člena,
lahko pristojni zdravstveni inšpektor, glede zdravstvene
ustreznosti živil živalskega izvora pa pristojni veterinarski
inšpektor, pregleda in odredi laboratorijsko preskušanje živil ali
izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, ki se
uvažajo.
Stroške laboratorijskega preskušanja in ocene zdravstvene
ustreznosti krije uvoznik.
25. člen
Pred začetkom carinskega postopka mora pristojni
inšpektor iz drugega odstavka prejšnjega člena potrditi zdravstveno
ustreznost pošiljke.
26. člen
Določbe tega zakona se uporabljajo tudi za živila
in izdelke ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, ki se uvažajo v
proste in carinske cone ali v carinska skladišča.
VII. PRAVICE IN DOLŽNOSTI
INŠPEKTORJEV
27. člen
Poleg pooblastil po splošnih predpisih ima
pristojni inšpektor pri opravljanju uradnega zdravstvenega nadzora
pravico in dolžnost ukrepati tako, da:
1. začasno prepove proizvodnjo in promet živil in izdelkov ter
snovi, ki prihajajo v stik z živili, za katere se sumi, da so
zdravstveno neustrezni, dokler se z laboratorijskim preskušanjem ne
ugotovi njihova zdravstvena ustreznost;
2. prepove proizvodnjo in promet živil in izdelkov ter snovi, ki
prihajajo v stik z živili, če je s pregledom ali z laboratorijskim
preskušanjem dokazana njihova zdravstvena neustreznost in
neprimernost za prehrano ljudi oziroma predviden namen uporabe;
3. odredi, da se odvzamejo in neškodljivo uničijo živila in izdelki
ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, ki ogrožajo zdravje ljudi,
na stroške fizične ali pravne osebe, pri kateri so bila
odkrita;
4. prepove uvoz zdravstveno neustreznih živil ali izdelkov ter
snovi, ki prihajajo v stik z živili in odredi, da se na stroške
uvoznika vrnejo pošiljatelju;
5. odredi, da se na stroške uvoznika neškodljivo uničijo
zdravstveno neustrezna živila ali izdelki ter snovi, ki prihajajo v
stik z živili, ki se uvažajo, če je ogroženo zdravje ljudi ali če
pošiljke ni mogoče vrniti pošiljatelju;
6. prepove proizvodnjo in promet živil znotraj in zunaj poslovnih
prostorov, če niso zagotovljeni pogoji, ki preprečujejo škodljive
vplive na njihovo zdravstveno ustreznost;
7. odredi, da se odpravijo zdravstveno tehnične in higienske
pomanjkljivosti v proizvodnji in prometu živil, pitne vode in
izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili;
8. odredi, da se odstranijo z dela osebe, ki delajo neposredno v
proizvodnji in prometu z živili in pitno vodo, če bi njihovo
zdravstveno stanje lahko neposredno ali posredno ogrožalo zdravje
ljudi, če niso usposobljeni za delo z živili ali ne nosijo
predpisane delovne obleke ali obutve;
9. prepove nedovoljeno oglaševanje in odredi na stroške oglaševalca
odstranitev prepovedanih oglaševalnih sredstev;
10. zapečati objekt, delovne prostore, opremo in predmete oziroma
prepove uporabo objekta, delovnih prostorov, opreme in predmetov,
če je zaradi zdravstveno tehničnih in higienskih pomanjkljivosti
ogrožena zdravstvena ustreznost živil oziroma izdelkov in snovi, ki
prihajajo v stik z živili in s tem ogroženo zdravje ljudi;
11. izreče za prekršek denarno kazen, ki se izterja takoj na kraju
prekrška.
Ukrepe iz prejšnjega odstavka odredi pristojni inšpektor z odločbo,
izdano v upravnem postopku. Pritožba zoper odločbo ne zadrži njene
izvršitve.
28. člen
Če pri opravljanju nadzora nad zdravstveno
ustreznostjo pristojni inšpektor sumi, da je bil s kršitvijo določb
tega zakona in na njegovi podlagi izdanih oziroma drugih predpisov
storjen prekršek ali kaznivo dejanje, mora vložiti pri pristojnem
organu predlog za uvedbo postopka za prekršek ali podati
ovadbo.
VIII. MEDRESORSKO
SODELOVANJE
29. člen
Za spremljanje problematike na področju prehrane
Vlada Republike Slovenije ustanovi Urad za prehrano Vlade Republike
Slovenije.
Urad iz prejšnjega odstavka opravlja naslednje naloge:
spremlja prehranske navade prebivalcev;
pripravi predlog nacionalnega programa za vodenje prehranske
politike;
koordinira aktivnosti ministrstev na področju izvajanja prehranske
politike;
usmerja prebivalce v zdrave prehranske navade;
predlaga način izvajanja programa spremljanja (monitoringa)
zdravstvene ustreznosti živil iz 32. člena tega zakona;
koordinira mednarodno sodelovanje in aktivnosti s področja
prehrane;
opravlja druge naloge, ki jih določi Vlada Republike
Slovenije.
30. člen
Nacionalni program za vodenje prehranske politike
na predlog Vlade Republike Slovenije sprejme Državni zbor Republike
Slovenije.
31. člen
Pri ministrstvu, pristojnem za zdravstvo, se
ustanovi Svet za živila in prehrano kot strokovno in posvetovalno
telo na področju doktrinarnih, metodoloških in strokovnih nalog v
zvezi z vodenjem prehranske politike ter zdravstvene problematike,
vezane na živila in prehrano.
Svet iz prejšnjega odstavka sestavljajo strokovnjaki s področja
zdravstva, kmetijstva, živilstva, veterine, varstva potrošnikov,
izobraževanja ter varovanja okolja.
Člane sveta, ki jih predlagajo ministri, pristojni za delovna
področja iz prejšnjega odstavka, imenuje minister, pristojen za
zdravstvo.
IX. SPREMLJANJE (MONITORING)
ZDRAVSTVENE USTREZNOSTI ŽIVIL IN IZDELKOV TER SNOVI, KI PRIHAJAJO V
STIK Z ŽIVILI
32. člen
V Republiki Sloveniji se izvaja spremljanje
zdravstvene ustreznosti živil, vključno s pitno vodo, in izdelkov
ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (v nadaljnjem besedilu:
monitoring).
Nosilec monitoringa po tem zakonu je javni zavod s področja
zdravstva, prehrane, kmetijstva, veterinarstva in okolja.
Nosilec monitoringa za posamezne onesnaževalce pripravi v
sodelovanju s pristojnimi inšpektorati in z javnimi zavodi,
imenovanimi za preskušanje zdravstvene ustreznosti živil, pitne
vode in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili ter Svetom
za živila in prehrano, predlog ciljanih laboratorijskih preiskav
živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (v
nadaljnjem besedilu: program monitoringa).
Predlog programa monitoringa ter njegovih izvajalcev se izdela na
podlagi ugotovitev in evidenc o zdravstveni ustreznosti živil,
pitne vode, ekoloških razmerah v pridelavi, higienskih pogojih in
epidemioloških razmerah nalezljivih bolezni v proizvodnji in
prometu živil in pitne vode ter evidenc o boleznih, ki so
neposredno ali posredno vezana na živila, pitno vodo oziroma
izdelke in snovi, ki prihajajo v stik z živili.
Minister, pristojen za zdravstvo, v soglasju z ministrom,
pristojnim za kmetijstvo, prehrano in veterinarstvo, ter ministrom,
pristojnim za okolje, določi pogoje, ki jih mora glede kadrovske,
strokovne in tehnične usposobljenosti izpolnjevati nosilec
monitoringa, imenuje nosilce monitoringa za posamezne onesnaževalce
ter sprejme program iz prejšnjega odstavka. Sredstva za izvedbo
programa krije državni proračun.
33. člen
Zaradi spremljanja vplivov živil, pitne vode in
izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, na zdravje ljudi,
vodi Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije v skladu z
zakonom, ki ureja zbirke podatkov s področja zdravstva, zbirke
podatkov o obsegu in rezultatih preiskav pri izvajanju
monitoringa.
X. KAZENSKE DOLOČBE
34. člen
Z denarno kaznijo od 500.000 tolarjev do 8,000.000
tolarjev se kaznuje za prekršek pravna oseba, ki se ukvarja s
proizvodnjo ali prometom živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo
v stik z živili, ali oglaševanjem oziroma reklamno dejavnostjo:
1. če proizvede ali da v promet živila, ki niso varna (6.
člen);
2. če da v promet živilo, ki ni opremljeno z oznako, oziroma če
oznaka ne vsebuje podatkov o vseh sestavinah (prvi odstavek 8.
člena);
3. če da v promet živilo z oznako o hranilni vrednosti, ki ne
vsebuje predpisanih podatkov, ali vsebuje napačne podatke (drugi
odstavek 8. člena);
4. če da v promet, ali ima v prometu živila, ki vsebujejo
onesnaževalce, oziroma druge snovi, škodljive za zdravje, oziroma
jih vsebujejo v količinah, ki lahko ogrožajo zdravje na osnovi
analize in ocene tveganja, ki ga onesnaževalec oziroma druga snov
lahko predstavlja za zdravje človeka (7. člen);
5. če proizvaja živila s pomočjo biotehnoloških in tehnoloških
postopkov, ki niso strokovno preverjeni, ali so škodljivi za
zdravje človeka, ali jih daje v promet (prvi odstavek 9.
člena);
6. če ne označi novega živila oziroma gensko spremenjenega živila
na predpisan način (9. člen);
7. če se živilom dodajo aditivi, ki niso dovoljeni, ali so dodani v
neustrezni količini ali če je način njihove uporabe neustrezen (10.
člen);
8. če živilo nima v oznaki naštetih sestavin, ki so mu dodane za
obogatitev in njihove količine (11. člen);
9. če proizvaja ali daje v promet izdelke ter snovi, ki prihajajo v
stik z živili, ki vsebujejo nedovoljene snovi ali njihova količina
presega dopustno mejo (13. člen);
10. če pripisuje živilu zdravilno lastnost v smislu preprečevanja,
zdravljenja ali ozdravljenja bolezni, ali jih oglašuje na način, ki
bi lahko potrošnika zavedel v zmoto glede sestave, lastnosti,
namena uporabe ali delovanja živila (14. člen);
11. če v proizvodnji in prometu živil nima vzpostavljenega
notranjega nadzora (17. člen);
12. če inšpekcijskim organom ne omogoči izvajanja nadzora, oziroma
ne da količine živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z
živili, potrebne za odvzem vzorca, ali podatkov o snoveh,
uporabljenih za njihovo proizvodnjo (20. člen);
13. če ne vloži zahteve za pregled pošiljke pri pristojnem
inšpektorju, ali ne predloži certifikata za uvoz živila živalskega
izvora (24. člen);
14. če ravna v nasprotju z ukrepi, odrejenimi z odločbo
inšpekcijskega organa (27. člen).
Z denarno kaznijo od 200.000 tolarjev do 3,000.000 tolarjev se
kaznuje posameznik, ki stori prekršek v zvezi z samostojnim
opravljanjem dejavnosti, če stori prekršek iz prejšnjega
odstavka.
Z denarno kaznijo od 30.000 tolarjev do 250.000 tolarjev se kaznuje
za prekršek odgovorna oseba pravne osebe, ki stori prekršek iz
prvega odstavka tega člena.
35. člen
Z denarno kaznijo 250.000 tolarjev se kaznuje za
prekršek pravna oseba, ki se ukvarja s proizvodnjo ali prometom
živil, če pri delu z živili zaposli osebe, ki nimajo ustrezne
strokovne usposobljenosti in ustreznega zdravstvenega pregleda, če
kršijo osnovno načelo higiene pri delu z živili ali pravila osebne
higiene, snažnosti delovnih oblek oziroma ne nosijo predpisane
delovne obleke in obutve, snažnosti delovnih ali stranskih
prostorov, priprav, naprav, opreme ali pribora za delo in
opravljanje storitev in s tem ogrožajo higieno proizvodnje ali
prometa z živili ali higieno opravljanja storitev (3., 4. in 5.
člen).
Z denarno kaznijo 150.000 tolarjev se kaznuje posameznik, ki stori
prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti, če stori
prekršek iz prejšnjega odstavka.
Z denarno kaznijo 80.000 tolarjev se kaznuje za prekršek tudi
odgovorna oseba pravne osebe in posameznik, ki dela neposredno v
proizvodnji ali prometu z živili, če stori prekršek iz prvega
odstavka tega člena.
Pristojni inšpektor izreče in izterja na kraju prekrška denarno
kazen za prekršek iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega
člena od tistih, ki so ta prekršek storili.
XI. PREHODNE IN KONČNE
DOLOČBE
36. člen
Izvršilni predpisi po tem zakonu se izdajo v dveh
letih po njegovi uveljavitvi.
Vlada Republike Slovenije ustanovi Urad za prehrano v šestih
mesecih po uveljavitvi tega zakona.
Svet za živila in prehrano se ustanovi pri Ministrstvu za zdravstvo
v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.
37. člen
Pravne in fizične osebe, ki opravljajo proizvodnjo
in promet z živili in izdelki ter snovmi, ki prihajajo v stik z
živili, morajo uskladiti svojo dejavnost glede pogojev za
zagotavljanje zdravstvene ustreznosti, oglaševanja in nadzora
zdravstvene ustreznosti živil oziroma izdelkov in snovi, ki
prihajajo v stik z živili po tem zakonu in izvršilnih predpisih,
izdanih na njegovi podlagi, do 31. 12. 2002.
38. člen
Laboratorije iz 22. člena tega zakona imenujeta
minister, pristojen za zdravstvo in predstojnik veterinarske uprave
do 31. 12. 2002.
Laboratorije iz 23. člena tega zakona določi minister, pristojen za
zdravstvo v soglasju z ministrom, pristojnim za veterinarstvo in
ministrom, pristojnim za kmetijstvo in prehrano, do 31. 12.
2002.
Do imenovanja laboratorijev iz prejšnjega odstavka opravljajo
preskušanje živil ter izdelkov in snovi, ki prihajajo v stik z
živili, javni zavodi, ki imajo pooblastilo za opravljanje analiz in
superanaliz živil in predmetov splošne rabe.
39. člen
Do izdaje predpisov iz 36. člena tega zakona se
uporabljajo naslednji izvršilni predpisi, kolikor niso v nasprotju
s tem zakonom:
pravilnik o zdravstveni ustreznosti pitne vode (Uradni list RS,
št. 46/97, 52/97 popravek, 54/98 in 7/00);
pravilnik o načinu odvzemanja vzorcev in metodah za laboratorijsko
analizo pitne vode (Uradni list SFRJ, št. 33/87);
pravilnik o pogojih glede zdravstvene neoporečnosti predmetov
splošne rabe, ki smejo v promet (Uradni list SFRJ, št. 26/83,
61/84, 56/86, 50/89 in 18/91);
pravilnik o metodah za določanje pH vrednosti, količine toksičnih
kovin in nekovin v sredstvih za osebno higieno, negovalnih in
lepotilnih sredstev za obraz in telo in za določanje njihove
mikrobiološke neoporečnosti (Uradni list SFRJ, št. 46/83);
pravilnik o količinah pesticidov in drugih strupenih snovi,
hormonov, antibiotikov in mikotoksinov, ki smejo biti v živilih
(Uradni list SFRJ, št. 59/83 in 79/87);
pravilnik o pogojih, ki jim morajo glede mikrobiološke
neoporečnosti ustrezati živila v prometu (Uradni list SFRJ, št.
45/83 in 43/89, Uradni list RS, št. 39/92);
pravilnik o metodah mikrobioloških analiz in superanaliz živil
(Uradni list SFRJ, št. 25/80);
pravilnik o kakovosti aditivov za živilske izdelke (Uradni list
SFRJ, št. 39/89 in 22/90 popravek);
pravilnik o pogojih glede zdravstvene neoporečnosti dietetičnih
živil, ki se smejo dajati v promet (Uradni list SFRJ, št. 4/85 in
70/86);
navodilo o načinu jemanja vzorcev živil in predmetov splošne rabe
za analize in superanalize (Uradni list SFRJ, št. 60/78);
odločba o zdravstvenih in drugih organizacijah združenega dela, ki
izpolnjujejo pogoje za opravljanje superanaliz živil in predmetov
splošne rabe (Uradni list SFRJ, št. 25/80 in 4/83);
odločba o določitvi organizacij združenega dela, ki izpolnjujejo
pogoje za sistematično preiskovanje kontaminacije z radioaktivnimi
snovmi (Uradni list SFRJ, št. 40/86);
odredba o določitvi organizacij združenega dela, ki preizkušajo
živila (Uradni list SRS, št. 25/88, 39/88 in 25/89, Uradni list RS,
št. 46/90);
pravilnik o higienskih in sanitarno tehničnih pogojih, ki jih
morajo izpolnjevati objekti za pripravo in delitev hrane (Uradni
list SRS, št. 6/90 in Uradni list RS, št. 5/93);
pravilnik o zagotavljanju higienske neoporečnosti živil
rastlinskega izvora in pripravljenih jedi ter kruha in peciva med
prevozom (Uradni list SRS, št. 17/85);
pravilnik o tečajih in izpitih za pridobitev osnovnega znanja o
higieni živil in o osebni higieni za osebe zaposlene v proizvodnji
ali prometu z živili (Uradni list SRS, št. 17/85 in 8/89);
pravilnik o posebni delovni obleki in obutvi oseb, ki prihajajo
pri opravljanju svojih del in nalog v proizvodnji ali prometu v
neposreden dotik z živili (Uradni list SRS, št. 35/82);
pravilnik o higienskih in sanitarno-tehničnih pogojih, ki jih
morajo izpolnjevati prodajalne živil živalskega izvora (Uradni list
SRS, št. 22/76 in Uradni lirt RS, št. 47/92).
40. člen
V enem letu po uveljavitvi tega zakona preneha
veljati zakon o zdravilih (Uradni list RS, št. 9/96 in 19/96
popravek) v delu, ki določa, da se kot zdravila štejejo tudi
dietetični izdelki s terapevtsko indikacijo izdelki z odstranjenimi
specifičnimi aminokislinami, brezglutenski in drugi dietetični
izdelki za zdravljenje presnovnih motenj.
41. člen
Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati
zakon o zdravstvenem nadzorstvu nad živili (Uradni list SRS, št.
17/75 in 42/86) in se preneha uporabljati zakon o zdravstveni
neoporečnosti živil in predmetov splošne rabe (Uradni list SFRJ,
št. 55/78 in 58/85).
42. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v
Uradnem listu Republike Slovenije.
Ljubljana, dne 31. maja 2000. |
|
Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Janez Podobnik, dr. med. l. r. |
Avtor: ZŽI