GZS

Arhiv: Histerija?

Histerija -  neobvladljiva ekscesna  reakcija zaradi  izgube  nadzora  nad  čustvi  in dejanji.

Pred nekaj  dnevi smo na  Gospodarski zbornici Slovenije podelili nagrade za izjemne gospodarske in podjetniške  dosežke.  Gospodarstveniki, ki so prejeli priznanje, so med  seboj  zelo različne osebnosti, vendar, ko smo analizirali  njihove  rezultate  in  delo, smo ugotovili, da jih  druži odgovoren odnos  do zaposlenih in okolja ter posebna  skrb za sodelovanje v    njihovih  podjetjih.  V Sloveniji je sodelovanje z zaposlenimi že nekaj časa  ključna preokupacija menedžerjev, saj se   zavedajo, da  le  zavzeti in zadovoljni zaposleni lahko  zagotovijo  obstoj in razvoj podjetij. Kljub  temu pa del  slovenske  javnosti  še  vedno opazuje in ocenjuje gospodarske rezultate  skozi  prizmo ponesrečenih  privatizacijskih projektov, tajkunstva in bančnega debakla.

K  temu veliko pripomorejo  tudi   razni »strokovnjaki«, ki nestrokovno in površno   ocenjujejo  slovensko gospodarstvenike ter sholastično   delijo »pametne« nasvete.  Le  dan  po podelitvi nagrad GZS je  Jože P. Damijan   v  prispevku Nepotrebna plačna  histerija  kronal siceršnjo stigmatizacijo slovenskega   menedžmenta z nasvetom, da  bi…« menedžerji ter gospodarska interesna  združenja potrebovala takšno razsvetljenje«… (kot so ga doživeli v Walmartu, kjer so spremenili svojo poslovno filozofijo in strategijo glede stroška plač). Od  kje gospodu P.  Damijanu osnova, da razmere na slovenskem trgu dela primerja z Walmartovimi, ve le profesor sam. No ja, priznajmo, tudi na slovenskem so podjetja, katerih nas je sram, ker nehumano, predvsem pa nezakonito, izkoriščajo svoje zaposlene oz. ljudi, ki delajo pri njih. Vendar pa se z  njimi  nihče ne identificira in vsi si želimo, da  bi  bile  inšpekcije pri njihovem odkrivanju in sankcioniranju uspešnejše. Ampak obtoževati kar  vse  po vrsti, posploševati na  podlagi posamičnih primerov – gospodarstvenik=tajkun=lopov, je zadnje, kar  bi  si  lahko privoščil javni  uslužbenec, ki je  dobro plačan med  drugim tudi za to, da  poučuje in  vzgaja  mlade za vseživljenjsko poslovno pot. In  me je  strah, da  bi »takšno razsvetljevanje« ponujal le gospod P.  Damijan sam, saj je znano, da  rad in pogosto  svetuje  v Sloveniji  in da to  tudi mastno zaračuna, kot je bilo to v  primeru 2. tira. Le  koliko je sam v zadnjih osmih letih, ko je slovensko gospodarstvo, povečalo svoj  izvoz za 8 miliard, uspel zaslužiti s  svojimi ekspertizami na   tujih  trgih, da  si  sedaj drzne tako pokroviteljsko »razsvetljevati« slovenske menedžerje?

V istem članku (skrajšano  verzijo je objavil tudi v  Večeru), navrže še vrsto  površnih in  nestrokovnih ocen o gospodarski rasti in rasti plač. Zavrne naše podatke o rasti plač in produktivnosti s  svojimi izračuni, v katerih pa uporablja druga  časovna obdobja – medtem, ko mi za svoje ocene uporabljamo desetletno obdobje, on uporablja krajše štiriletno  obdobje. In se istočasno  pohvali kot ekonomist, ki želi ohraniti ideološko nevtralnost. Prav s  svojim primerom gospod P.Damijan potrjuje, kako ideološko je govoriti o ekonomiji in ekonomistih, ki da delajo na dejstvih in podatkih, kot o ideološko nevtralnih znanstvenikih. Prav s selektivnim uporabljanjem dejstev in podatkov je ekonomija postala orodje ideologije. Dvomim, da gospod  P.Damijan ne ve, da je  industrijska proizvodnja v Sloveniji upadla leta 2009 za 18%, da  so  se  podjetja temu prilagajala na različne načine, tudi z zmanjševanjem števila zaposlenih, ne pa plač(!), ker  plač navzdol ne  glede  na  rezultate, praviloma ni moč spreminjati. Dvomim, tudi, da gospod  P.Damijan ne ve, da je na gibanje plač in zaposlenosti  vplival  tudi enormen  dvig minimalne plače leta 2010. In če v teh razmerah potem namesto desetletnega obdobja za analiziranje stroškov dela vzame le štiriletno in ob  tem  misli, ali pa  vsaj  javno  razlaga  o  svoji nadideološkosti, potem  le še dodatno  izgublja  svojo kredibilnost. Še  posebej, ker  argumente, ki jih navajamo za   svoje ocene o pasteh plačne politike v  Sloveniji sploh ne navaja, še manj strokovno analizira in morebiti ovrže kot neutemeljena, temveč se na nas  spravi ad  hominem in nas  zmerja s  histeriki. Na  predstavitvi, kjer je  bil  tudi gospod P.Damijan,  smo navedli vrsto dejstev, na katere se  takrat ni odzval, v  svojih pismenih prispevkih pa jih ni niti komentiral. Med  drugim, da je cena-strošek dela v Sloveniji za več kot polovico višji kot je na Češkem, Slovaškem in na Poljskem, da je strošek dela v Sloveniji v  dodani vrednosti 55%, v   skupini višegrajskih držav pa 36%, da je dobičkonostnost podjetij v Sloveniji nižja od Višegrajske skupine in da  smo minimalno plačo v zadnjih 10  letih povečali za 54%. In  kako neustrezno  bi  bilo  v  Sloveniji plače  povečevati s  povprečno produktivnostjo, npr. po panogah, saj  imamo  znotraj panog  podjetja z izgubo in  nizko dodano  vrednostjo in podjetja z nekajkrat višjo dodano vrednostjo in  dvoštevilčno  rastjo produktivnosti. Seveda nas čakajo pogajanja s  sindikati, kakšna  bo  plačna  politika, ampak zadnje, kar  bo  prispevalo k uspešnemu kompromisu je  sholastično svetovanje, četudi  brezplačno (?) gospoda P.Damijana, ki poln predsodkov prodaja  svoja  znanja po načelu, če parafraziram Einsteina, pa  spremenimo dejstva, če  ne  potrjujejo naših  zamisli in interesov.

Samo Hribar Milič

Objavljeno v Večeru 15. marca, str. 18

Fotogalerija