Pravilnik o kužnih boleznih živali - sprememba - UL 63/2003
Na podlagi šestega odstavka 6. člena, tretjega
odstavka 12. člena, četrtega odstavka 13. člena in četrtega
odstavka 14. člena zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št.
33/01) izdaja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
P R A V I L N I K
o spremembah in dopolnitvah pravilnika o kužnih boleznih
živali
1. člen
V pravilniku o kužnih boleznih živali (Uradni list
RS, št. 54/02) se v prvem odstavku 5. člena besedilo do 14. točke
nadomesti z besedilom do 15. točke.
2. člen
V 6. členu se za prvim odstavkom doda nov drugi
odstavek, ki se glasi:
Ne glede na določbe prejšnjega odstavka je dovoljen
promet z govedom, ki izvira iz črede, ki nima statusa črede, uradno
proste tuberkuloze, pod pogoji iz točke 2.(c) II. dela priloge IV
tega pravilnika, ter iz črede, ki nima statusa črede, uradno proste
bruceloze, pod pogoji iz točke 2.(d) III. dela priloge IV tega
pravilnika. Za govedo, ki izvira iz črede, ki nima statusa črede,
uradno proste enzootske goveje levkoze, je promet za zakol dovoljen
brez omejitev, v čredo z višjim statusom pa je dovoljen pod pogoji
iz točke 2.(c) IV. dela priloge IV tega pravilnika..
Dosedanji drugi do peti odstavek postanejo tretji
do šesti odstavek.
3. člen
V 18. členu se besedilo se uporabljajo od 30.
junija 2003 dalje nadomesti z besedilom se za govedo uporabljajo od
1. januarja 2004 dalje, za ovce in koze pa od 1. januarja 2005
dalje.
4. člen
Besedilo II.a dela priloge IV tega pravilnika se
nadomesti z naslednjim besedilom:
1. IDENTIFIKACIJA POVZROČITELJA TUBERKULOZE
Prisotnost Mycobacterium bovis (M. bovis),
povzročitelja tuberkuloze pri govedu, je v kliničnih vzorcih in
vzorcih, odvzetih ob pregledu po zakolu, mogoče dokazati s
preiskavo razmaza omenjenih vzorcev ali s tehnikami
imunoperoksidaze ter potrditi z izolacijo mikobakterij na umetnih
gojiščih.
Patološki material za potrditev M. bovis se odvzame iz patološko
spremenjenih bezgavk in parenhimatoznih organov, kakor so pljuča,
jetra, vranica itd. Kadar žival nima patoloških sprememb, se vzorci
za pregled in bakteriološko preiskavo vzamejo iz retrofaringealnih,
bronhialnih, mediastinalnih, supramamarnih, mandibularnih in
nekaterih mezenterialnih bezgavk ter jeter.
Identifikacija izolatov se običajno izvaja z določanjem lastnosti
kulture in biokemijskih lastnosti. Verižna reakcija s polimerazo
(PCR) se lahko uporabi za dokazovanje mikobakterij sklopa M.
tuberculosis. Tehnike analize DNA so lahko hitrejše in
zanesljivejše kot biokemijske metode za razločevanje M. bovis od
drugih mikobakterij sklopa M. tuberculosis. Metode genotipizacije
omogočajo razločevanje med raznimi sevi M. bovis in tako omogočajo
ugotavljanje izvora, prenosa in širjenja M. bovis.
Uporabljene tehnike in sredstva, njihova standardizacija in razlaga
rezultatov morajo biti v skladu s tistimi, opredeljenimi v
poslovniku standardnih postopkov za diagnostične preskuse in
cepiva, četrta izdaja, 2000, Poglavje 2.3.3 (tuberkuloza pri
govedu).
2. TUBERKULINSKI TEST NA KOŽI
Tuberkulini PPD (prečiščeni proteinski derivati), ki izpolnjujejo
standarde iz točke 2.1 te priloge, se uporabijo za izvajanje
uradnega tuberkulinskega preskusa na koži, po postopkih iz točke
2.2 te priloge.
2.1. Standardi za tuberkulin (bovini in aviarni)
2.1.1. Opredelitev pojma
Tuberkulin prečiščeni proteinski derivat (tuberkulin PPD, bovini
ali aviarni) je pripravek, pridobljen iz toplotno obdelanih rastnih
in razkrojnih produktov Mycobacterium bovis ali Mycobacterium avium
(kakor je ustrezno), sposobnih povzročiti zapoznelo preobčutljivost
v živali, senzibilizirani na mikroorganizme iste vrste.
2.1.2. Pridobivanje
Tuberkulin se pridobi iz delcev, topnih v vodi, pripravljenih s
segrevanjem v prosto tekoči pari, čemur sledi filtriranje kultur M.
bovis ali M. avium (kakor je ustrezno), zraslih v tekočem
sintetičnem gojišču. Aktivno frakcijo filtrata, ki sestoji pretežno
iz beljakovin, se izolira s precipitacijo, spere in ponovno
raztopi. Doda se lahko antimikrobni konzervans, ki ne pospešuje
lažnih pozitivnih reakcij, kakor na primer fenol. Končni sterilni
pripravek, brez mikobakterij, se aseptično razdeli v sterilne
steklene posode, ki se jih nato zapre, da se prepreči
kontaminacijo. Pripravek se lahko liofilizira.
2.1.3. Identifikacija produkta
Vbrizga se niz stopenjsko naraščajočih odmerkov intradermalno na
različnih mestih v primerno senzibilizirane albino morske prašičke,
od katerih vsak tehta najmanj 250 g. Po 24 do 28 urah se pojavijo
reakcije v obliki edematoznih oteklin z eritemom, z ali brez
nekroze na mestih vbrizganja. Obseg in resnost reakcije sta odvisna
od odmerka. Nedovzetni morski prašički ne kažejo nobenih reakcij na
podobne injekcije.
2.1.4. Preskusi
2.1.4.1. pH: pH je 6.5 do 7.5.
2.1.4.2. Fenol: Če pripravek, ki je v preiskavi, vsebuje fenol,
njegova koncentracija ne sme presegati 5 g/l.
2.1.4.3. Učinek senzibilizacije: Uporabi se skupino treh morskih
prašičkov, ki niso bili tretirani z nobeno snovjo, ki bi motila
preskus. Trikrat v razmaku petih dni se vbrizga intradermalno
vsakemu morskemu prašičku odmerek pripravka za preiskavo, ki
ustreza 500 IU v 0,1 ml. Petnajst do enaindvajset dni po tretjem
vbrizganju se vbrizga isti odmerek (500 IU) intradermalno omenjenim
živalim ter kontrolni skupini treh morskih prašičkov z enako
telesno težo, ki predhodno še niso bili tuberkulinizirani.
Štiriindvajset do osemindvajset ur po zadnjih vbrizganjih ni
značilnih razlik v reakciji med obema skupinama.
2.1.4.4. Toksičnost: Uporabi se dva morska prašička, od katerih
vsak tehta vsaj 250 g, ki predhodno nista bila tretirana z nobeno
snovjo, ki bi motila preskus. Podkožno se vsakemu morskemu prašičku
vbrizga 0,5 ml pripravka, ki je v preiskavi. Živali se opazuje
sedem dni. V obdobju opazovanja ni nobenih nenormalnih učinkov.
2.1.4.5. Sterilnost: Ustreza preskusu na sterilnost, predpisanem v
monografiji o cepivih za uporabo v veterinarstvu, četrta izdaja
2002, Evropske farmakopeje.
2.1.5. Učinkovitost
Učinkovitost tuberkulina PPD (bovinega in aviarnega) se določa s
primerjavo reakcij, ki jih pokažejo senzibilizirani morski prašički
po intradermalnem vbrizganju niza razredčenih pripravkov za
preiskavo, z reakcijami, ki jih povzročijo znane koncentracije
referenčnega pripravka tuberkulina (bovinega ali aviarnega, kakor
je ustrezno) prečiščenega proteinskega derivata, merjene v IU
(mednarodnih enotah).
Za preskus učinkovitosti se senzibilizira najmanj devet albino
morskih prašičkov, od katerih vsak tehta od 400 do 600 g, z globoko
intramuskularno injekcijo 0,0001 mg mokre mase žive M. bovis, sev
AN5, razredčene v 0.5 ml raztopine 9 g/l natrijevega klorida R za
bovini tuberkulin, ali ustreznega odmerka inaktivirane ali žive M.
avium za aviarni tuberkulin. Najmanj štiri tedne po senzibilizaciji
morskih prašičkov, se morske prašičke obrije po obeh bokih, da se
dobi na vsaki strani prostor za največ štiri mesta vbrizga.
Pripravi se raztopine pripravka za preiskavo ter referenčnega
pripravka, z uporabo izotonične solne raztopine fosfatnega pufra
(pH 6,5-7,5), ki vsebuje 0,005 g/l polisorbata 80 R. Uporabi se
najmanj tri odmerke referenčnega pripravka, in najmanj tri odmerke
pripravka za preiskavo. Odmerke se izbere tako, da imajo nastale
lezije premer najmanj 8 mm do največ 25 mm. Raztopine se razporeja
po mestih naključno v obliki latinskega kvadrata. Vsak odmerek se
vbrizga intradermalno, s konstantnim volumnom 0,1 ml ali 0,2 ml. Po
24 do 28 urah se izmeri premere lezij in izračuna rezultat preskusa
po običajnih statističnih metodah in na podlagi domneve, da so
premeri lezij premo sorazmerni z logaritmom koncentracije
tuberkulinov.
Preskus ni veljaven, če meje zanesljivosti napake (P = 0,95) niso
manjše od 50% in ne večje od 200% ocenjene učinkovitosti. Ocenjena
učinkovitost ni manjša od 66% in ne večja od 150% specificirane
učinkovitosti za bovini tuberkulin. Ocenjena učinkovitost ni manjša
od 75% in ne večja od 133% specificirane učinkovitosti za aviarni
tuberkulin. Specificirana učinkovitost ni manjša od 20000 IU/ml za
oba tuberkulina (bovini in aviarni).
2.1.6. Skladiščenje
Skladišči se zaščiteno pred svetlobo, pri temperaturi 5 ± 3
°C.
2.1.7. Označevanje na nalepki
Oznaka na nalepki vsebuje naslednje navedbe:
a) učinkovitost v mednarodnih enotah IU (International Units) na
mililiter,
b) ime in količino katere koli dodane snovi,
c) za liofilizirane pripravke:
ime in volumen rekonstitucijske tekočine, ki jo je treba
dodati,
da je treba proizvod uporabiti takoj po rekonstituciji.
2.2. Preskusni postopki
2.2.1. Naslednji postopki se priznavajo kot uradni intradermalni
tuberkulinski preskusi:
a) enkratni intradermalni preskus: za ta preskus je potrebna ena
sama injekcija bovinega tuberkulina,
b) intradermalni primerjalni preskus: za ta preskus je treba
istočasno vbrizgati eno injekcijo bovinega tuberkulina in eno
injekcijo aviarnega tuberkulina.
2.2.2. Odmerek vbrizganega tuberkulina ne sme biti:
a) manjši od 2000 IU bovinega tuberkulina,
b) manjši od 2000 IU aviarnega tuberkulina.
2.2.3. Volumen vsakega vbrizga ne sme presegati 0,2 ml.
2.2.4. Tuberkulinski preskusi se izvajajo z vbrizganjem
tuberkulina(ov) v kožo na vratu. Mesta vbrizganja se morajo
nahajati na meji med sprednjo in srednjo tretjino vratu. Kadar se
vbrizgata oba, aviarni in bovini tuberkulin v isto žival, mora biti
mesto vbrizganja aviarnega tuberkulina približno 10 cm od grebena
vratu, in mesto za vbrizganje bovinega tuberkulina približno 12,5
cm nižje, na liniji, približno vzporedni z linijo ramena, ali pa na
nasprotnih straneh vratu; pri mladih živalih, kjer ni dovolj
prostora za ustrezno ločitev mest vbrizga na eni strani vratu,
vbrizgamo po eno injekcijo na vsaki strani vratu, na identičnih
mestih v sredini srednje tretjine vratu.
2.2.5. Tehnika tuberkulinskih preskusov in razlaga reakcij sta
naslednji:
2.2.5.1. Tehnika:
Mesta vbrizganja je potrebno ostriči in očistiti. Na vsakem
ostriženem mestu se prime kožno gubo s palcem in kazalcem, jo
izmeri s kutimetrom in zapiše debelino. Odmerek tuberkulina se
vbrizga na način, ki zagotavlja, da je tuberkulin vbrizgan
intradermalno. Uporabi se lahko kratko sterilno iglo, s poševnim
robom navzven, in z graduirano brizgalko, napolnjeno s
tuberkulinom, ki se jo vbode poševno v globlje plasti kože.
Pravilen vbod injekcije se potrdi z otipom majhne nabrekline
velikosti graha na vsaki strani vbrizga. Debelino kožne gube se na
vsakem mestu vbrizga ponovno izmeri 72 ur (± 4 ure) po
vbrizganju in zapiše.
2.2.5.2. Razlaga reakcij
Razlaga reakcij mora temeljiti na kliničnem opazovanju ter
evidentiranem povečanju debeline kožne gube na mestih vbrizganja 72
ur po vbrizganju tuberkulina(ov). Reakcije so lahko naslednje:
a) negativna reakcija: če se opazi le omejeno oteklino s povečanjem
debeline kožne gube do največ 2 mm in brez kliničnih znakov, kakor
so razpršeni ali razširjeni edem, potenje, nekroza, bolečine ali
vnetje limfnih kanalov v tem predelu oziroma bezgavk.
b) sumljiva reakcija: če se ne opazi nobenih kliničnih znakov iz
prejšnje podtočke, in če se debelina kožne gube poveča za več kot 2
mm in manj kot 4 mm.
c) pozitivna reakcija: če se opazijo klinični znaki iz podtočke a)
te točke, ali če se debelina kožne gube na mestu vbrizganja poveča
za 4 mm ali več.
2.2.5.3. Razlaga uradnega intradermalnega tuberkulinskega preskusa
je naslednja:
2.2.5.3.1. Enkratni intradermalni preskus je lahko:
a) pozitiven: pozitivna bovina reakcija, kakor je opredeljena pod
c) točke 2.2.5.2;
b) sumljiv: sumljiva reakcija, kakor je opredeljena pod b) točke
2.2.5.2;
c) negativen: negativna bovina reakcija, kakor je opredeljena pod
c) točke 2.2.5.2.
Živali, ki reagirajo sumljivo v enkratnem intradermalnem preskusu,
je treba ponovno testirati po najmanj 42 dneh.
Za živali, ki ne reagirajo negativno na ta drugi preskus, se šteje,
da so pozitivne na preskus.
Živali, ki reagirajo pozitivno v enkratnem intradermalnem preskusu,
se lahko testirajo po intradermalnem primerjalnem preskusu, če
pričakujemo lažno pozitivno ali interferenčno reakcijo.
2.2.5.3.2. Intradermalni primerjalni preskus za vzpostavitev in
ohranjanje statusa črede, uradno proste tuberkuloze je lahko:
a) pozitiven: pozitivna reakcija na bovini tuberkulin, ki je za več
kot 4 mm večja od reakcije na aviarni tuberkulin, ali prisotnost
kliničnih znakov;
b) sumljiv: pozitivna ali sumljiva reakcija na bovini tuberkulin,
ki je od 1 do 4 mm večja od reakcije na aviarni tuberkulin, in
odsotnost kliničnih znakov;
c) negativen: negativna reakcija na bovini tuberkulin, ali
pozitivna ali sumljiva reakcija na bovini tuberkulin, ki je enaka
ali manjša od pozitivne ali sumljive reakcije na aviarni
tuberkulin, in odsotnost kliničnih znakov v obeh primerih.
Živali, ki sumljivo reagirajo na intradermalni primerjalni preskus,
je treba ponovno testirati po najmanj 42 dneh. Za živali, ki ne
reagirajo negativno na ta drugi preskus, se šteje, da so pozitivne
na preskus.
2.2.5.3.3. Status črede, uradno proste tuberkuloze, se lahko
začasno razveljavi, dokler ni uradno določen status naslednjih
živali:
a) živali, za katere se šteje, da so sumljivo reagirale na enkratni
intradermalni tuberkulinski preskus;
b) živali, za katere se šteje, da so pozitivno reagirale na
enkratni intradermalni tuberkulinski preskus, vendar čakajo na
ponovno testiranje z intradermalnim primerjalnim preskusom;
c) živali, za katere se šteje, da so sumljivo reagirale na
intradermalni primerjalni preskus.
3. DOPOLNILNO PRESKUŠANJE
Da bi omogočili odkritje kar največjega števila
inficiranih in bolnih živali v čredi ali regiji, lahko VURS dovoli
uporabo testa na interferon gamma, omenjenega v poslovniku
standardnih postopkov za diagnostične preskuse in cepiva, četrta
izdaja, 2000, Poglavje 2.3.3. (bovina tuberkuloza), dodatno k
tuberkulinskemu preskusu..
6. člen
V III. delu priloge IV se v točki 7.(b) beseda ter
nadomesti z besedo v.
7. člen
Ta pravilnik začne veljati naslednji dan po objavi
v Uradnem listu Republike Slovenije.
Ljubljana, dne 20. junija 2003. |
|
mag. Franc But l. r.
Minister za kmetijstvo,
gozdarstvo in prehrano
|
Avtor: ZŽI