Slovenski zdravstveni sistem je bolj kot svežega denarja potreben boljšega upravljanja in boljše organizacije dela, menimo na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). Ob polemikah o tem, kako zagotoviti denar za zdravstveno blagajno, zagovarjamo načelo »Vsako delo šteje«, torej približno enako obremenitev vseh oblik dela z davki in prispevki. Toda kakršnokoli širjenje osnov za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje, o katerem se ta hip veliko govori kot o dodatnem finančnem viru, zahteva istočasno uvedbo socialne kapice, se pravi limitiranja plačevanja socialnih prispevkov navzgor in nižanje prispevne stopnje delodajalcev in delojemalcev.
Gospodarstvo je v zdajšnjih težkih razmerah treba razbremeniti, ne pa nasprotno. Vsi želimo živeti v socialni državi. Toda v socialni državi bomo lahko živeli, če bomo v mednarodnem okolju imeli konkurenčno gospodarstvo in konkurenčen strošek dela.
V zadnjih dneh lahko v medijih prebiramo izjave o potrebi po dodatnih finančnih virih v javnem zdravstvenem sistemu in možnih rešitvah. Minister za zdravje Tomaž Gantar je že napovedal intervencijski zakon, ki naj bi zagotovil nova, dodatna sredstva javni zdravstveni blagajni in s tem izvajalcem zdravstvenih storitev.
Že dlje časa stroka in politika ugotavljata, da imamo preveč razdrobljeno, neučinkovito in drago zdravstveno mrežo. Tudi OECD v svojem najnovejšem poročilu meni, da bi morala Slovenija racionalizirati košarico zdravstvenih storitev, ki jih pokriva javna blagajna, pa tudi bolnišnično oskrbo in se bolj premakniti v ambulantno oskrbo.
To so možne ključne rešitve, ne pa nadaljnje obremenjevanje že tako preobremenjenega gospodarstva, kar je kratkovidna politika. Seveda obstajajo še druge možnosti za racionalnejše poslovanje izvajalcev, kakor tudi vedenje zavarovancev. Na žalost se je v zadnjih letih, ko se je gospodarstvo krčilo, racionaliziralo in prilagajalo težkim gospodarskim razmeram, na področju javne porabe bistveno premalo spremenilo.
Zaposleni pri gospodarskih subjektih so daleč najbolj obremenjeni s prispevkom za obvezno zdravstveno zavarovanje. Na GZS v zadnjih letih nenehno opozarjamo na neenakomerne obremenitve zavarovancev, ki niso posledica razlik v premoženju ali prihodkih posameznika, temveč so rezultat slabih sistemskih rešitev. Zavarovancem, ki imajo bolj ali manj enake pravice iz zdravstvenega zavarovanja, določajo različno prispevno stopnjo in osnovo za zdravstveno zavarovanje. Tako jih postavljajo v zelo neenakopraven položaj.
Vsak zaposleni delavec/ka pri gospodarskem subjektu, ki prejme minimalno plačo, prispeva v zdravstveno blagajno 50 evrov mesečno, njegov delodajalec pa zanj doda še dobrih 51 evrov mesečno. Istočasno določene kategorije zavarovancev, ki jih je že čez 170.000, plačujejo od 11 do 43 evrov mesečno. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je za skoraj 600.000 upokojencev v lanskem letu prispeval v zdravstveno blagajno le 369 milijonov EUR.
S PREDLOGI GOSPODARSTVA DO BOLJŠE ZAKONODAJE