Gospodarstvo pred dnevom odločitve (končnim oblikovanjem Nacionalnega reformnega programa in Pakta stabilnosti) od vseh slovenskih odločevalcev pričakuje in zahteva odgovorne odločitve v prid državljanov in podjetij:
-v smeri učinkovitih strukturnih reform za vzdržno javno finančno konsolidacijo,
-ukrepe za pospeševanje izvoznega gospodarstva in
-ukrepe za oživitev trga investicij.
Obenem zahteva spoštovanje temeljnih načel pravne države in odločen boj proti korupciji. Hkrati odločno zavrača poteze za politični prestiž v interesu posameznih interesnih skupin.
Zadnje poslabšanje napovedi Evropske komisije (EK) o 2-odstotnem krčenju BDP je podobno pomladanski napovedi Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), zato nikakor ne preseneča. Dejstvo je, da je vsaka napoved rezultat preteklih gibanj in pričakovanih sprememb, ki so odvisne od bolj ali manj pozitivne poslovne in politične klime ter realnih možnosti za spremembe.
Kot je znano, mora Slovenija v naslednjih dneh Evropski komisiji (EK) poslati dva izjemno pomembna dokumenta - Nacionalni reformni program in Pakt stabilnosti, ki sta verjetno zadnja priložnost za ponovno vzpostavitev naše verodostojnosti.
Slovenija že nekaj časa ni sposobna resnih odločitev. Nujne odločitve sprejema z veliko zamudo, pomanjkljivo ali pa jih sploh ne sprejema. Zato se mora sedaj zadolževati že tako drago, kot denimo Dominikanska republika, Ruanda ipd. Oceno EK tik pred izdajo novih obveznic zato na GZS razumemo kot apel aktualni vladi, pa tudi političnim strankam in socialnim partnerjem, da pripravijo in nato podprejo prepričljiva in konkretizirana Nacionalni reformni program in Pakt stabilnosti.
Nihče več si ne sme delati utvar, da nismo pred največjo prelomnico po osamosvojitvi. Z morebitno izgubo ekonomske suverenosti, za katero bomo, če se res zgodi, povsem sami krivi, bomo izgubili velikanski vpliv na odločanje o kakovosti življenja in razvoja v lastni državi.
Zato GZS od vseh odločevalcev v Sloveniji v naslednjih dneh zahteva odgovorno in odločno ravnanje. V nasprotnem primeru bodo Evropski uniji, širši mednarodni skupnosti, predvsem pa vnovič svojim državljanom pokazali, da niso sposobni družno in odgovorno upravljati države niti takrat, ko gre za osnovni eksistenčni interes in ko nam že več kot resno teče voda v grlo.