Že v preteklosti smo slišali ogromno obljub pa zelo malo konkretnih dejanj, da bi sistem zdravstvenega varstva in zavarovanja ustrezno reformirali. Včeraj smo slišali tudi stališča kandidatke za ministrico za zdravje, ge. Milojke Kolar Celarc, pred pristojnim parlamentarnim odborom. Kandidatki za ministrico na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) želimo bistveno uspešnejše delo, kot je to uspelo številnim ministrom pred njo.
Predvsem pa si želimo prave reforme zdravstva. Milojka Kolar Celerc je včeraj dejala, da si bo prizadevala za odpravo neenakosti pri plačevanju prispevkov s širitvijo prispevnih osnov. V svoji predstavitvi je omenila tudi ukinitev dopolnilnega zavarovanja in namesto tega uvedbo zdravstvene takse.
V predstavitvah kandidati praviloma niso dovolj konkretni, da bi državljani in delodajalci sploh vedeli, kaj konkretno bo prinesla neka napoved, na primer zdravstvena taksa. Koga bo dodatno obremenila in na kateri osnovi? Velikokrat pa slišimo pozive k večji solidarnosti pri plačevanju prispevkov za zdravstveno zavarovanje.
Zato bi želeli opozoriti na naslednje dejstvo: zaposleni pri gospodarskih subjektih plačujemo daleč najvišje mesečne zneske v javno zdravstveno blagajno.
Ob tem so slovenski upokojenci deležni vseh pravic (razen nadomestila plače med bolniškim staležem), ob zmanjšani prispevni stopnji 5,96 %, v primerjavi s splošno prispevno stopnjo za zaposlene v delovnem razmerju, ki je 13,45 %. Prav bi bilo, da bi zanje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) poravnaval prispevek v enaki višini, kot jo za zdravljenje namenja delovno aktivna populacija (zmanjšano za nadomestila plače med bolniškim staležem - to je za približno 10 %). Če torej govorimo o odpravi neenakosti in solidarnosti, bi morala država, to je ZPIZ, oziroma upokojenci sami dodati še manjkajočih 50 %, da bi bila prispevna stopnja za upokojence pravičnejša in bi skupno znašala 11,92 %.
Enak delež naj zagotavlja tudi država v celoti za vse svoje upravičence: to so vojaki, priporniki, osebe, ki dobivajo invalidnine in republiške priznavalnine, osebe, ki prejemajo nadomestilo po zakonu o družbenem varstvu prizadetih oseb, osebe, ki prejemajo stalno denarno pomoč, osebe, ki pridobijo pravico po zakonu, ki ureja starševsko varstvo. Za vse te država tudi plačuje zgolj 5,96 %. Za primerjavo: Zavod RS za zaposlovanje plačuje za brezposelne osebe prispevek v višini 12,92 %.
Povsem s skladu z načeli solidarnosti je namreč, da država plačuje sorazmerno enak delež vsem zavezancem za plačilo prispevka in ne bistveno nižjega za kategorije, ki celo pogosteje koristijo zdravstvene storitve. Takšen odnos ne vpliva dolgoročno le na slabšo solidarnost v sistemu, temveč tudi na dostopnost in kakovost sistema.
Mednarodne strokovne primerjave kažejo, da prispevne stopnje za upokojence in socialne kategorije v državah EU praviloma v ničemer ne odstopajo od stopenj, ki so določene za aktivno prebivalstvo. V Nemčiji, kjer izvaja obvezno zdravstveno zavarovanje okoli 260bolniških blagajn, je npr. povprečna prispevna stopnja za aktivno prebivalstvo 15,5 % - ne glede na osnovo, torej tako za bruto plače zaposlenih kot tudi za različna nadomestila plač, kot so pokojnine, nadomestila za brezposelne, idr.
Z vidika ohranjanja stabilnosti finančnih virov je nujno, da so bremena razporejena pravično, na celotno populacijo, tako na mlajšo, kakor tudi starejšo, saj brez njihovega sodelovanja aktivni del populacije ne bo zmogel celotnega finančnega bremena. Teh kategorij zavarovancev je še kar nekaj in jih vsi, s politiko in stroko vred, dobro poznamo.
Tatjana Čerin, izvršna direktorica na GZS: "Na GZS pričakujemo, da se bomo, pred nadaljnjimi težnjami po dodatnih finančnih obremenitvah nekaterih zavarovancev, najprej pogovarjali o tem, kdo so tisti zavarovanci, ki trenutno plačujejo premalo in koliko naj bi plačevali vnaprej."