Na finančnih trgih se je v zadnjih nekaj dneh sodeč po naslovnicah v glavnih svetovnih medijih zgodilo nekaj podobnega kot leta 2008, pri čemer je zdaj kot sprožilec naveden padec na kitajskem delniškem trgu in padec juana. Vendar panike na kitajskem finančnem trgu ne moremo enačiti s tisto na ameriški borzi pred 7 leti, kljub temu, da je njen vpliv na druge delniške in surovinske trge obsežen. Sod nafte WTI se je dotaknil celo 30 USD, od surovin je šlo dobro le zlatu.

So torej finančni trgi generator potencialne nestabilnosti za slovenske izvoznike ali višajo stroške zadolževanja države? Je Soroseva napoved, da Kitajska zdaj izvaža svoje finančne težave v svet, pravilna? 

Čas je za trezen premislek o realni vlogi kitajskega finančnega sistema in gospodarstva za celoten svet. Decembrsko gospodarsko razpoloženje med evropskimi industrialci je bilo najvišje v zadnjih štirih mesecih in nakazuje na rast industrijske proizvodnje, novih naročil in izvoza. Visoka vrednost storitvenega sektorja tudi nakazuje na dvig domače potrošnje in obrat v kreditiranju podjetij. Kazalnik zaupanja v gospodarstvo se je v območju evra glede na mesec poprej rahlo povečal na 106,8 točke, v celotni EU pa za 1,4 točke na 108,9 točke. V Sloveniji je kazalnik zaupanja v gospodarstvo decembra 2015 znašal 109,9 točke. Brezposelnost je padla na 4-letno dno. Vodilni indikatorji v Evropi tako upravičeno ne delijo usodo s kitajskimi delnicami.

Ključni razlogi, zakaj v SKEP GZS menimo, da Kitajska zelo verjetno ni sistemski problem za svet:

·         Znižanje ocene za svetovno gospodarsko rast je posledica pričakovanja o manjši rasti trgov v razvoju, kar je posledica nižjih cen nafte in manjših investicij v infrastrukturo na Kitajskem. Prva novica je v povprečju dobra za razvite države, uvoznice nafte in surovin, druga je dobra za Kitajsko in svet. Podobno kot se je v 80-ih upočasnila rast Japonske, ko je prešla iz investicijo-gnanega gospodarskega modela v model potrošnje, se zdaj to dogaja na Kitajskem.

·         Kitajska ima relativno zaprt finančni sistem, večinoma v državni lasti, zato negativnih učinkov slabih posojil niso deležne ameriške ali evropske banke. Delež špekulativnih naložb tujcev je majhen, večina tujih investicij je v obliki naložb v fiksna sredstva (tovarna) in bodo tam tudi ostale.

·         Kitajska ima 3,4 bilijona dolarjev deviznih rezerv, kar predstavlja 1/3 kitajskega BDP in je garant stabilne valute. V tisku so se pojavili znani očitki oziroma dvomi v uradno objavljene številke, kar je zgolj špekulacija. Postopno drsenje juana proti dolarju je sicer trenuten cilj kitajske centralne banke, ki s tem želi povečati konkurenčnost svojega izvoza.

·         Najbolj negativen scenarij, ki bi lahko zajel širše območje, Azijo, bi bile poteze ostalih azijskih centralnih bank (devalvacija njihovih valut), kar bi lahko pomenilo ponovitev azijske bančne krize, saj si je kar nekaj azijskih družb izposojalo denar v dolarjih. Odziv po svetu bo tokrat proaktiven, s spomini na 2008, kar z drugimi besedami pomeni dalj časa trajajoče obdobje poceni denarja v ZDA in Evropi. Velikih negativnih učinkov za evropsko okrevanje ob zadnjih padcih na kitajskem finančnem trgu tako ne vidimo.