Stališča in komentarji


UTD: ali bi imeli 2. januar kar celo leto?

Na Finskem so začeli socialni eksperiment: pilotni projekt o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Preučili bi obnašanje posameznikov. Izbrani državljani bi prejemali 560 evrov UTD, pa če so zaposleni ali ne. Na Nizozemskem bi ga prejemalo 2.000 naključno izbranih brezposelnih. Tudi ko bi začeli delati, bi ta denar še prejemali, vendar ne bi prejemali več nadomestila za brezposelnost. Domnevajo, da bi to spodbudilo več zaposlovanja na kratek čas. Prve države torej zelo previdno tipajo.

Švicarji so ga junija lani zavrnili s 77-odstotno večino. Predlog je bil 2.263 evrov na odraslega člana in 565 evrov na otroka. Toda pozor: na drugi strani bi odpadli vsa nadomestila za brezposelnost, socialne pomoči in pokojnine. Predlog so na referendumu zavrnili, ker bi bilo to zelo drago in bi uničilo moralo podstat družbe. Ljudje bi bili nemotivirani za iskanje dela. To je najbrž ključna bojazen.

V Sloveniji kroži predlog, da bi znašal UTD 300 evrov na vsakega družinskega člana, kar je težko izvedljivo. Toda spet pozor: UTD bi hkrati nadomestil socialne pomoči, nadomestila za brezposelnost, otroške dodatke ipd. Dvig izdatkov za UTD bi bil lahko financiran zgolj z uvedbo novih davkov. To pa bi povečalo sivo ekonomijo in povzročilo slabšo motivacijo razvojnih kadrov, ki so ključni za uspeh na trgu. Kaj to pomeni za Slovenijo, ki v mnogočem sloni na izvozu, si lahko prestavljamo. Odliv mladih razvojnih kadrov v tujino bi bil še večji, manjši razvojni potencial podjetij pa pomeni tudi manj delovnih mest in nižje plače.

Kako vse te negativne učinke UTD odpraviti? Deloma bi jih lahko z zelo prožnim trgom dela in sočasno ukinitvijo vseh socialnih transferjev. Tu pa se pojavi ključno vprašanje: je to v Sloveniji mogoče? Težko si predstavljamo, da bi lahko dosegli tri ključne cilje, ki bi jih UTD moral zasledovati:

1.       univerzalno minimalno socialno varnost,

2.       nujno motivacijo zaposlenih in razvojnih kadrov za hitrejši razvoj gospodarstva,

3.       vzdržne javne finance.

Brez uravnoteženja teh treh elementov sistem ne more delovati. Zato so države tako previdne pri eksperimentiranju. Pole tega se hudič skriva v podrobnosti. Kdo bi pripravil tak sistem, da ne bi prav nič več stal davkoplačevalce in hkrati nihče od zdajšnjih prejemnikov socialnih transferjev ne bi izgubil nič? Kdo od poslancev v parlamentu bi dvignil roko proti protestnikom, ki bi več izgubili kot dobili?

Vprašanje je tudi, ali bi bil UTD pravičen. UTD pomeni nov način vodenja socialne politike. Ljudje bi prejemali isto višino UTD, medtem ko je zdaj nadomestilo za brezposelnost vezano na plačo. Nedvomno bi bila to negativna stimulacijo za delo. Vprašajmo se, koliko ljudi v Sloveniji bi radi imelo 2. januar vsak dan? Predvsem slabše plačana delovna mesta ne bi hotel nihče opravljati, ker bi raje prejemal UTD. Velike težave z delovno silo bi imeli v turizmu, večini delovno-intenzivnih storitvenih in industrijskih podjetjih itn. Najhujše pa bi bile najbrž moralne posledice. Družbene napetosti med tistimi, ki zavestno ne bi delali, in drugimi, ki bi UTD plačevali tudi zanje, bi zrasle. Večje bi bilo najbrž tudi sovraštvo napram migrantom in drugim manjšinam.

Res so tudi prednosti UTD: večja potrošnja, ker bi socialno najšibkejši večino denarja zapravili. Toda posledice so nepredvidljive. Gre za eksperiment, podoben nekdanjemu samoupravljanju. Vemo, kako se je končal. Z državo v bankrotu.

Komentar je bil objavljen v časopisu Večer v soboto, 7. januarja 2017.

Fotogalerija