Stališča in komentarji


5 razlogov proti jurišu na plače

Zakaj juriš na plače ni ne korekten, ne pregleden in ne pameten?

Goran Novković, izvršni direktor GZS

Dvanajst sindikatov Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) zahteva, da se najnižja osnovna plača za prvi tarifni razred, ki po kolektivnih pogodbah dejavnosti znaša v povprečju manj kot 500 evrov bruto, zviša na raven minimalne plače. Ta od 1. januarja znaša 805 evrov bruto, to je 61 odstotkov več! Sindikati javnega sektorja so jih takoj naslednji dan podprli.

V zadnjih dneh sem srečal nekaj posameznikov, ki so mislili, da po zakonu ljudje res prejemajo za polni delovni čas tudi manj od minimalne plače. Ali pa so mislili, da tam, kjer se izplačujejo dodatki pri minimalnih plačah, te namesto podjetij izplačuje država. Nič od tega ni res. Razlogov za to, da so te zahteve demagoške in tudi nespametne, pa je še veliko več.

1. Demagoško o najnižji osnovni plači. Predsednica sindikata kovinske in elektroindustrije Lidija Jerkič je prejšnji teden res omenila, da gre pri najnižji osnovni plači »za absolutne minimume in da delodajalci s podjetniškimi pogodbami plače popravljajo navzgor, tako da povprečne plače v zasebnem sektorju segajo že tja proti 1500 evrom, nekatere tudi višje.«
Vendar običajnim ljudem to ni dovolj jasno povedano. Dejstvo je, da pri najnižji osnovni plači ne gre za absolutne izplačane minimume, temveč zgolj za izraz oziroma pojem v sistemu za izračun plač. Nihče v državi za polni delovni čas ne sme izplačati zgolj najnižje osnovne plače, če je ta nižja od minimalne plače! V pisni zahtevi sindikatov je to povsem zamolčano, v drugih izjavah pa najmanj zamegljeno, očitno namerno.
Dejstvo je, da so bili v zgodovini sistemi plač razviti z nekaterimi pojmi, ki so res zastareli, ampak potem zamenjajmo pojme, da bodo izražali realnost. Denimo najnižja osnovna plača bi bila lahko minimalna osnova za izračun plače. Da bodo ljudje jasno vedeli, za kaj gre in da ne bo več zavajanj, da kdorkoli dejansko sploh lahko izplačuje tako nizko plačo.

2. Demagoški molk ob predlogu davčne reforme. Ljudje pogosto ne ločijo tega, kar dobijo v denarnico, od tistega, kar plačajo zraven še državi (razlika pri najnižjih plačah je tudi občutna). Pri tem je pomembno dejstvo, da sindikati zasebnega sektorja lani niso podprli predloga davčne reforme Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) in Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije (ZDSS). Ta predlog je predvidel zvišanje neto plač v državi za več kot 300 milijonov evrov. Tudi tistim z najnižjimi plačami.
Lidija Jerkič je ob protestih gospodarskih organizacij na Odmevih celo zagrozila, naj te v primeru protestov za odločnejšo davčno reformo ne »jemljejo delavcev za talce«! Čeprav bi večini zaposlenih v gospodarstvu to koristilo, saj bi imeli višje neto plače. Učinke gospodarske rasti bi namreč bistveno bolj enakomerno razdelili med zaposlene v podjetjih in v javnem sektorju, kot pa je to storila vlada. Ta je za ta namen namenila le 90 milijonov evrov (pa še ta denar bo pobrala od podjetij), več kot 200 milijonov evrov pa je dodatno namenila javnim uslužbencem.
Potem ko je bilo toliko denarja, ob tihi podpori sindikatov zasebnega sektorja, iz učinkov gospodarske rasti razdeljeno nekorektno in neenakomerno, pa zdaj zahtevajo višje bruto plače od podjetij. Čeprav bo država pobrala 90 milijonov evrov za razbremenitev plač od teh istih podjetij. Čeprav je javna poraba v Sloveniji, glede na BDP, za 600 milijonov višja od povprečja v EU. In čeprav bi občutno zvišanje bruto plač pomenilo ogrožanje delovnih mest, manjše razvojne možnosti za zdajšnje zaposlene in manjše možnosti za odpiranje novih delovnih mest v podjetjih.
Medtem so sindikati javnega sektorja svoje že dobili. Nič čudnega, da zdaj podpirajo sindikate zasebnega sektorja.

3. Samomorilska plačna politika. V vsaki državi so najnižje plače takšne, da bi jih kot državljani radi dvignili. Vendar modre države vodijo takšno plačno politiko, da ta ne ogroža ali zavira gospodarskega razvoja. Plačni šoki nekatera podjetja nedvomno vsaj zavirajo, mnoga pa tudi ogrožajo.
V Sloveniji imamo nazoren primer takšnega šoka. Res je, da je zadnji dvig minimalne plače v bruto znesku relativno zmeren, 1,8-odstoten. Vendar tako sindikati kot vlada javnosti pri tem zamolčijo naslednje:
a. da je bruto minimalna plača v Sloveniji od začetka krize zrasla kar za 50 odstotkov,
b. da je le za štiri odstotke nižja od povprečja v EU, naša produktivnost pa je še vedno nižja od povprečja EU za več kot 20 odstotkov,
c. in da realno še vedno nismo dosegli BDP iz leta 2008!

V času krize je enormna rast bruto minimalne plače ubila številna delovna mesta v delovno intenzivnih panogah. V lesni panogi se je njihovo število prepolovilo! Samo zaradi krize jih ne bi toliko izgubili. Če bi država našla rešitev, da z davčnimi spremembami dvigne neto najnižje plače, ne pa bruto, bi bilo to bistveno bolje. Seveda pa bi zato morali znižati previsoko javno porabo. Če gre preveč v eno vrečo, zmanjka za drugo vrečo.

Posledica takšne plačne politike je zelo nazorna pri podatkih o pragu revščine. Delež zaposlenih v Sloveniji, ki živi pod pragom revščine, je pol nižji kot v Avstriji in Nemčiji! Bistveno večji pa je pri brezposelnih. Tudi zato, ker smo s takšno plačno politiko pomagali ubijati delovna mesta, ljudi pa pahnili v revščino brez službe. Jasno je, da nove zahteve sindikatov vnovič grozijo s plačnim šokom za podjetja.

V vsaki državi so revni ljudje in revna podjetja. Razlika je le v tem, da smo v Sloveniji, za razliko od pametnih držav, solidarni le z revnimi ljudmi, ne pa z revnimi podjetji. Razen z izjemami. Kaj bi dejali, če bi ljudem z najnižjimi plačami ob enaki plači v desetih letih za 50 odstotkov podražili kruh? To se je v Sloveniji zgodilo revnim podjetjem, ki ob pomanjkanju boljših delovnih mest vsaj dajejo delo še mnogim ljudem. Namesto, da jih ne bi dodatno obremenili, jih obremenimo drastično, potem pa politika v izbrane bolnike po politični presoji meče davkoplačevalski denar, da bi jim pomagala. Samo v izbrane. Narobe.

4. Plačni šok zaradi domino efekta. Jasno je, kaj stoji v ozadju konstrukta sindikatov. . Prepričati javnost, da si podjetja izplačujejo visoke dobičke, delavcem pa dajo drobtinice. Pri tem ne ločijo med dobički in izplačili dobička iz podjetja, hkrati pa zamolčijo, da so bili pretekli dobički nizki zaradi odpisov številnih terjatev. V resnici namreč podjetja uporabijo dobiček za več zadev. Resda tudi za dividende, ampak tudi za razvojna vlaganja. Dobički ta hip so idealna priložnost, da država spodbudi njihovo investiranje v investicije in nova delovna mesta v gospodarstvu, ne pa, da ga prečrpava v že tako previsoko javno porabo, ali pa, da ga uporabimo za pretirano rast plač.

Realna produktivnost dela, merjena po delovnih urah, se je v zadnjih devetih letih v Sloveniji skrčila za 4,3 %, medtem ko je v EU-28 porasla za 6,7 %. Nominalni stroški dela na opravljeno delovno uro so na drugi strani porasli dvakrat hitreje kot v EU-28 (14,2 % napram 7,2 %). Razmerje med stroški dela in produktivnostjo dela se je v devetih letih povečalo za 16,3 %, v EU-28 je poraslo le za 9,2 %. Produktivnost dela na zaposlenega je glede na povprečje EU znašala 81,5 % (2015), kar je 1,5 odstotne točke slabše kot v letu 2007. To so dejstva.

Zato konstrukt o tem, da je nekaj hudo narobe s tako imenovanimi najnižjimi osnovnimi plačami, ki so le teoretično sidro v formuli za izračun dejanske plače, ne služi ničemur drugemu, kot zameglitvi realnih razmer pred javnostjo. S ciljem sprožitve učinka domin. V ozadju ne more biti drugega kot v kalnem vzdušju doseči pretirano rast tudi drugih plač, ne le najnižjih. Ko se namreč zvišajo najnižje osnovne plače, se logično zaradi različnih dodatkov tudi druge plače zvišujejo. Najnižja osnovna plača je v tej igri zgolj prva domina, zato bi njen dvig posledično povečal tudi vse druge plače. Podobno, kot se je to zgodilo po dogovoru s sindikatom zdravnikov. Sledili so javni uslužbenci, upokojenci, občine … V sektorju država so se plače že lani dvignile kar za 3,8 odstotka, od tega v javni upravi za 5,3 odstotka!
Če se zvišujejo zmerno in/ali glede na uspešnost podjetja, je to koristno. Če pride do plačnih šokov, je to zelo škodljivo.

5. Vsako delo šteje. Kakor za koga … Na ministrstvu za delo so povedali, da so plače v zasebnem sektorju stvar kolektivnih pogodb med delodajalcem in sindikati. Če se obe strani uspeta uskladiti o višini plače, nimajo zadržkov, višje plače pa načeloma podpirajo.
Na prvi pogled korektna izjava. Toda prav to ministrstvo že leta ne sledi dogovoru o korektni razbremenitvi bruto plač iz rednih delovnih razmerij po načelu Vsako delo šteje. Dobili smo številne dodatne obremenitve nerednih delovnih razmerij, kar je prav. Ampak dogovor pred leti je bil, da se v enaki meri in hkrati zniža dajatve na plače iz rednih delovnih razmerij. To je bila formula za ukrepe pod naslovom Vsako delo šteje.
Si ministrstvo upa takole javno podpreti višje neto plače, ne pa bruto plač? In tako vsaj malce prispevati k uravnoteženju pretirane javne porabe z obremenitvami gospodarstva in s tem vseh zaposlenih v gospodarstvu.
Torej tistih, ki so tudi najbolj številni volivci v državi. Kajti, če država tako zelo prečrpava denar iz podjetij drugam, vsi sindikati pa ji pri tem dajejo tiho podporo, potem žal zmanjka ali za plače ali pa razvoj, torej tudi za obstoj zdajšnjih in nova delovna mesta. Ali pa celo za oboje.



Objavljenu v Delu na strani 5, 27. februarja 2017

Fotogalerija