Na predvečer razkritja arbitražne odločitve o ureditvi meje med Slovenijo in Hrvaško, ki zaposluje in vznemirja medije in javnost želimo opozoriti na ključna dejstva, ki opredeljujejo slovensko hrvaške gospodarske in poslovne odnose.
Hrvaška je naš četrti največji zunanjetrgovinski partner in to velja tudi za menjavo na področju storitev. Na letni ravni vrednost menjave med državama tako krepko presega 4,6 milijarde evrov, o posrednih multiplikacijskih učinkih teh tokov na ekonomiji obeh držav pa lahko samo špekuliramo. Hrvaška je tudi prva destinacija neposrednih izhodnih investicij slovenskega gospodarstva, četudi se je njihov obseg iz nekdanjih 1,6 milijarde evrov znižal na 1,2 milijardi. Ampak to je prej posledica notranje poslovne konsolidacije nekaterih slovenskih poslovnih sistemov in podjetij kot pa »neprijaznosti« hrvaškega investicijskega in poslovnega okolja. Hkrati je Hrvaška peti največji tuji investitor v Sloveniji, četudi se bo njena prisotnost morda »umirila«, tokrat zaradi potrebne konsolidacije na hrvaški strani.
Pri navedenem gre za suha statistična dejstva, ki jim težko oporekamo. V svoji časovni dimenziji pa razkrivajo še eno značilnost slovensko hrvaških poslovnih odnosov – konstantno rast, ki je bila prekinjena zgolj v letih 2009/10 in 2012, kar pa je posledica globalne krize in ne »medsebojnih zapletov«. Skratka, gospodarstvi obeh držav vztrajno negirata in ignorirata javno-mnenjske, medijske in politične disharmonije med sosednjima državama. Res je, spotoma smo naleteli tudi na vrsto poslovnih težav povezanih z operativnim trgovanjem in investiranjem. V veliko primerih je šlo za izkoriščanje »političnih okoliščin« za doseganje komercialnih ciljev zakamufliranih v »nacionalni interes«, na obeh straneh.
Pred jutrišnjo novico, ki ne bo nikomur v prid, in ki bo še dolgo hranila in dolivala jedkost v javne debate in morda celo vodila v neracionalna ukrepanja (na obeh straneh) je morda še najbolj relevantno vprašanje, ali bosta gospodarstvi prenesli še en udarec.
Glede na trenutne poslovne okoliščine in ugodna gospodarska gibanja na GZS optimistično verjamemo, da bom zdržali in morda še okrepili zdravo povezanost in sodelovanje ekonomij. Srčno tudi upamo, da bo čez 20 let še vedno kaj na slovensko hrvaški pogajalski mizi. Ampak takrat morda kaj drugega, povezanega z izzivi gospodarskega in socialnega napredka v globalnih tokovi, ki bodo takrat, kot se spodobi, zopet povsem drugačni.