Stališča in komentarji


Program stabilnosti: socialna država se je v dveh letih okrepila

Program stabilnosti je naravnan optimistično, vendar ne naslavlja ključnih dolgoročnih izzivov naše družbe.

Prvič po letu 2008 je država ustvarila presežek v javni blagajni (v višini 41 mio evrov), ki pa v večji meri ne izhaja iz racionalizacije javne porabe, temveč iz boljšega poslovanja približno petnajstih državnih družb (SDH, DUTB…), rastoče vrednosti njihovih sredstev zaradi gospodarske konjunkture in njihove investicijske zadržanosti. To je zakrilo 300-milijonski primanjkljaj v konsolidirani bilanci javnega financiranja (državni proračun, občine, obe socialni blagajn).

Javni dolg v BDP-ju se sicer res znižuje, vendar predvsem zaradi hitre rasti BDP-ja. Hkrati se bo strukturni saldo v tekočem in naslednjem letu še poslabšal.

Zaradi premajhne razvojne naravnanosti proračuna je struktura odhodkov vse bolj neugodna. V zadnjih dveh letih:

  •     sredstva za javne uslužbence +12 %
  •     socialni transferji +4 %.
  •     drugi tekoči transferji +15 %
  •     javne investicije -29 %

Poenostavljeno povedano: obdobja počasnejše gospodarske rasti bo spremljala ponovna rast proračunskega primanjkljaja.

Manj varčevalnih ukrepov = večja rast na kratek rok

Odprava večine varčevalnih ukrepov v zadnjih dveh letih (ZUJF, ZIPRS ipd.) je imela pozitivne učinke tudi na gospodarsko rast in prispevala k temu, da je aktualna rast tudi zaradi tega še enkrat višja od potencialne. To pa prispeva tudi k nezaželenemu pregrevanju gospodarstva, ki mu običajno sledi upad gospodarske aktivnosti. Več kot polovica gospodarske rasti gre že sedaj na račun krepitve potrošnje gospodinjstev, katere pomen se bo v naslednjih mesecih še krepil.

Naslovimo demografske izzive že danes

Program stabilnosti opozarja na nujnost čim prejšnjega sprejema ukrepov, ki bodo trajno vplivali na strukturo in učinkovitost javnih financ. Javnofinančni izdatki, povezani s staranjem družbe, bodo v primeru nespremenjenih razmer že kmalu izrazito skrčili razpoložljiva sredstva za druge izdatke in povečevali davčno breme v BDP-ju.

Razmerje med upokojenci in zavarovanci je v zadnjih desetih letih upadlo s 1,69 na 1,47, in to kljub vključitvi študentskega dela in avtorskih honorarjev v plačevanje prispevkov. Delež starejših nad 65 let naj bi se že v letu 2030 z današnjih 18 % povečal na 25 %, kar bo ob podaljševanju povprečne življenjske dobe predstavljalo izjemen pritisk na zdravstveno in pokojninsko blagajno. Do leta 2020 se bo trg dela skrčil za 8.000 oseb na leto, čez 40 let bomo imeli kar pol milijona manj delovno sposobnih.

Ustrezna politika priseljevanja lahko pritiske zniža, hkrati pa prispeva k zmanjšanju deleža tistih podjetij, ki opozarjajo na pomanjkanje usposobljenih kadrov na trgu dela (40 %). Kadrovska vrzel je in bo tudi v prihodnje resen izziv za gospodarstvo, s katerim se bo treba soočiti in poiskati pametne rešitve.

Manjša obdavčitev dela za večje plače

Upravno breme in regulacija storitvenih trgov še vedno omejujeta rast in naložbe, navaja Evropska komisija v svojem poročilu o državi. Obremenitev stroškov dela ostaja visoka, predvsem za mednarodno konkurenčen in mobilen strokovni kader.

Na GZS zato vseskozi predlagamo uvedbo razvojne kapice in zvišanje splošne olajšave, ki bi to lahko najučinkoviteje naslovila. Dodatna razbremenitev regresa, za katero smo se že v lanskem letu skupaj zavzeli GZS in ZSSS, pa bi spodbudila višja neto izplačila.

Mag. Sonja Šmuc, generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije: »Za doseganje ciljev, ki smo jih navedli že v Razvojnem partnerstvu treh generacij 2018-25, je treba ponovno zagnati investicijsko vlogo države, ki je v zadnjih letih te izdatke krčila in namesto tega povečevala izdatke za plače javnega sektorja in socialne transfere. Na področju javnih investicij je nujno izvajati sprejeto zlato investicijsko pravilo ter s tem zagotoviti stabilnost bodočih vlaganj

Fotogalerija