S kakšnimi nameni se brez kančka spoštovanja delijo nasveti o spoštovanju?
Miha Mazzini je mojster besede, zato so njegove kolumne odmevne. Misli so zapisane prepričljivo, zato jim nepoučeni bralec sledi in pritrjuje ne samo takrat, ko so te utemeljene, temveč tudi, ko so le plod avtorjeve zgrešene interpretacije. Z marsikatero slovensko problematiko, ki jo Mazzini izpostavlja, se poistovetimo - z zahtevo po meritokraciji, s spoštovanjem človeka, s spodbujanjem kreativnosti ipd. Nesprejemljiv, nespoštljiv in neargumentiran pa je prispevek »Kateri slovenski podjetniki so spoštovani in kateri ne?« (8.10.2018), v katerem Mazzini ponovno bombardira GZS, ki ji pripisuje zagovorništvo »kraj, malverzacij, suženjskega dela, izkoriščanja, tehnološke zaostalosti, odvisnosti od poceni delovne sile, prekarnega dela in slabega vodenja«.
Ni besed, s katerimi bi lahko izrazili svoje začudenje in ogorčenost nad takim izlivom žvepla nad največjo gospodarsko asociacijo, pri čemer svoja razmišljanja 'utemeljuje' na tem, da:
- GZS ni izčlanila gradbenih baronov in drugih podjetij, ki so ustvarili milijardne izgube. V GZS niso včlanjeni posamezniki, da bi jih lahko izčlanili (tako kot je to storilo Združenje Manager), temveč podjetja. Za podjetje pa je težko trditi, da je zavrženo; zavržena so lahko dejanja vodstva ali lastnikov podjetja, redkeje tudi ostalih zaposlenih, ki ravno tako tvorijo podjetje.
- GZS se ne odziva glede 'članov, ki dobro živijo s privijanjem cen v zdravstvu'. Vsakdo, kdor je vsaj malo zainteresiran za stanje v zdravstvu, pozna stališča GZS, da zagovarjamo racionalizacijo sistema, kar vključuje tudi uskladitev cen, kjer so te previsoke, in odpravo tveganj koruptivnosti.
- GZS 'nima človečnosti', ker zahteva petletno zaposlitev za državljane BiH. V tem delu prispevka Mazzini skoraj navede, na podlagi česa je prišel do tega sklepa. Za večjo jasnost pojasnjujemo tukaj: ta predlog je bil podan s strani Združenja za promet pri GZS in sekcije za promet pri OZS, ker so prevozniki kot delodajalci ugotavljali, da so samo enoletna postaja za tuji kader, za katerega so pridobili delovno dovoljenje za delo v Sloveniji, vendar njihov cilj ni delati pri nas, temveč le pridobiti pravico do delovnega dovoljenja in delati v drugih državah EU. Pri tem lahko po novem v Sloveniji delovno dovoljenje pridobi le delodajalec, ki ni kaznovan in redno plačuje prispevke svojim zaposlenim. Ne vemo, če je imel take delodajalce v mislih Mazzini, ko jih je označil za 'gazde' ali izpostavlja zlorabe podjetij, ki ne delujejo pod okriljem GZS in OZS, a ga to ne moti, da ne bi teh zlorab pripisoval nam. Sicer pa je običajen ulični odgovor na prehitre odhode ljudi, da naj pač delodajalci ponudijo evropsko plačo, pa bodo tuji in domači kadri ostajali v Sloveniji, točen, a neuporaben – tako kot če bi od slovenskega pisatelja zahtevali, da s svojim najboljšim romanom doseže naklado podobno tisti uveljavljenega nemškega pisatelja. A vsaj v gospodarstvu lahko pričakujemo, da ko bomo dosegli evropsko stopnjo razvitosti, ki trenutno zaostaja za eno petino, bodo temu sledile tudi plače. Te so se od osamosvojitve Slovenije realno podvojile, kar se odraža na višjem življenjskem standardu.
- se ima GZS za 'prvorazrednega državljana, vsi ostali pa so smeti', kar utemeljuje s februarsko video animacijo GZS. Mazzini se je že v predhodni kolumni odločil, da bo v prispodobi vlaka, ki prikazuje gospodarstvo kot lokomotivo družbe, odločil, da bo raje kot metaforo za soodvisno družbo, katere razvoj je usodno odvisen od uspešnosti gospodarstva, videl in razširjal uničujočo holokavstično simboliko, da se želi lokomotiva znebiti vagonov z odvečnim tovorom. Glede na pogostost ponavljanja takega tolmačenja in kljub našim odzivom, ne moremo sklepati drugače, kot da Mazzini namenoma hujska proti GZS in podjetništvu na sploh. Dejstvo, na katerega je GZS opozorila s prispodobo vlaka, je, da je v Sloveniji danes, kljub izrednemu povpraševanju po kadrih manj zaposlenih (okoli 7.400 manj) kot pred desetimi leti, medtem kot je brezposelnih, upokojenih in zaposlenih v javnem sektorju za 82.000 več kot pred desetletjem.
Trendi za prihodnja leta in desetletja so še bolj neugodni. V gospodarstvu se zavedamo, da je treba za dostojna nadomestila, pokojnine in plače omenjenih skupin zaslužiti, da pa se enačba ne more iziti na plečih zaposlenih v gospodarstvu. Na GZS želimo, da slovenski vlak pelje hitreje, želimo da ulovi evropsko raven, ker je to dobro za vse. Če je Mazzini kot velik mislec in ploden avtor sposoben kako drugače izraziti to misel, ga pozivamo, da jo deli in sooblikuje z nami. In mimogrede, Samo Hribar Milič, ki mu je Mazzini podtaknil avtorstvo metafore vlaka, ni prava oseba, kar bi avtor prispevka lahko zlahka preveril na GZS.
- da je slovensko gospodarstvo 'polkolonialnega profila z nizko dodano vrednostjo'. Ta podcenjevana interpretacija kaže, da avtorju prispevka manjka poznavanje štartne točke ob osamosvojitvi in razvoja, ki je bil potreben, da je dodana vrednost lani dosegla 43.000 evrov na zaposlenega, kar je daleč od ocene nizke dodane vrednosti. Je pa res, da je prenizka za standard, ki si ga v Sloveniji želimo. Zagotovo bi hitrejše skoke lahko dosegali tudi, če raznorazni pisatelji in kolumnisti ne bi svoje slave gradili na poniževanju Slovencev in citiranju hlapčevske drže slovenskega naroda.
- podjetniki razumejo zaposlovanje kot dobrodelnost. Nihče tega ne trdi, to je le Mazzinijev osebni pogled. Tako kot ljudje ne hodijo v službo iz dobrodelnosti, tudi delodajalci ne ponujajo služb iz dobrodelnosti. To ni stvar ugleda, temveč obojestranske potrebe. Kako spoštljive odnose razvija podjetje z zaposlenimi, pa vpliva na ugled podjetja. So pa mnogi podjetniki ponosni na to, koliko delovnih mest so ustvarili. Sprašujemo, če ne bi smeli biti?
- bi se slovenski podjetniki morali zgledovati po Jusaku Mijazave kot zgledu človekoljubnosti, ker bo na prvi polet okoli Lune povabil svetovne umetnike. Upamo, da japonski milijarder ne bo pozabil tudi na kakega izvrstnega slovenskega umetnika, morda celo Miho Mazzinija. Tak poklon na GZS zagotovo ne bomo pospremili z oznako, da gre za umetnika 'polkolonialnega profila z nizko dodano vrednostjo', temveč bomo temu ploskali. Dokler Slovenci ne dobimo kakšnega milijarderja, pa Mazziniju priporočamo, da namesto njegove raziskovalno več kot sporne 'google analize dobrodelnosti' pogleda verodostojne rezultate Zlate niti, ki pokriva tudi to področje.
Na GZS ugotavljamo, da je zanimanje Mihe Mazzinija za gospodarstvo v zadnjih mesecih izredno naraslo, kar je dobro. Ko bo zanimanje poglobil še z razumevanjem gospodarskih gibanj, bodo tudi njegovi zapisi prerasli nepreverjeno, cinično raven in bodo imeli širok pozitiven učinek. A upamo, da takrat ne bo preprosto nehal pisati o gospodarstvu, tako kot je pred leti opustil pisanje kolumn, v katerih se je norčeval iz Slovencev, ki hrepenijo po lastnem stanovanju ali hiši, potem ko je tudi sam kupil stanovanje.
Na GZS delamo z najboljšimi nameni, ker verjamemo, da je dobro delujoče gospodarstvo podlaga tako za kakovost življenja prebivalcev kot za krepitev narodnostne zavesti (če parafraziramo slovenista prof. dr. Matjaža Kmecla v spremni besedi h Na klancu, Cankarjevi mojstrovini, kjer je vožnja z vlakom v Ljubljano simbol upanja na boljšo prihodnost, ne na smrt, kot jo vidi Mazzini). Želimo verjeti, da z najboljšimi nameni piše tudi Miha Mazzini in se zaveda odgovornosti moči, ki jo ima kot vpliven kolumnist in pisatelj. Če nam je to skupno, potem bomo vsak po svojih močeh podpirali krepitev takega gospodarstva, ki slovenskemu narodu omogoča obetavno prihodnost – kjer je materialna preskrbljenost seveda samo ena od mnogih dimenzij, ki so nam kot ljudem pomembne.
Sonja Šmuc
Generalna direktorica GZS
GZS odgovarja Mazziniju: Ni besed, s katerimi bi lahko izrazili svoje začudenje