Evropa je prepoznala, da mora prehod industrije v ogljično nevtralnost potekati ob višanju njene produktivnosti in stroškovne učinkovitosti. Za Slovenijo je ob nadpovprečnem deležu industrije (še zlasti energetsko intenzivne) dvojni prehod še toliko večji izziv. Vendar brez industrije ne bomo dosegli energetsko-podnebnega prehoda. Industrija je v preteklih desetletjih že naredila velike korake v smeri ogljične nevtralnosti, vzpostaviti pa je potrebno pogoje za njeno ustrezno tehnološko preobrazbo in predvidljivo konkurenčno okolje. 

Med obširnim naborom ukrepov, ki jih lahko v skladu s predlogi in soglasjem EU komisije podpre država z državnimi pomočmi na področju podnebja, energije in okolja, je tudi možnost implementacije uredbe za kritje posrednih stroškov emisij toplogrednih plinov.  

Kljub temu da Evropa takšno državno pomoč omogoča že od 2012, jo v Sloveniji uvajamo kot zadnji v EU šele v letošnjem letu z veljavnostjo za leto 2021. Ta pomoč je na voljo industrijskim sektorjem, kjer obstaja zaradi globalnih konkurenčnih razmer še posebej veliko tveganje, da se bo določen del industrije umaknil iz Evrope. Povračilo je namenjeno kritju dodatnih stroškov, ki nastajajo zaradi trgovanja s TGP, ki ga proizvajalci elektrike s ceno energije prenašajo na podjetja. Možnost nadomestila predvideva že obstoječi ZVO-1j, vendar Slovenija te vrste pomoči ni nikoli priglasila Evropi in naša podjetja do nje nikoli niso bila upravičena. Druge države, kot na primer Nemčija, so to pomoč omogočile širokemu naboru podjetij že od leta 2013. Slovenska podjetja tako niso bila izpostavljena le globalnim izzivom konkurence, temveč tudi slabšemu konkurenčnemu položaju znotraj EU.

Obstoječa industrija, ki se ne bo uspela pravočasno prilagoditi z ustrezno tehnološko preobrazbo, nima prihodnosti. GZS izpostavlja, da lahko zapleteni administrativni postopki, ki jih med drugim ureja tudi ZVO-2, predvsem industriji otežijo možnost preobrazbe in modernizacije, zaradi česar bi  Slovenija do leta 2030 postala oaza brez industrije. Ne gre spregledati dejstev, da je ta industrija tudi velik zaposlovalec, velik izvoznik, plačnik davkov in so tudi lokalno in sicer družbeno odgovorni subjekti. Nenazadnje je tudi vplačnik v Sklad za podnebne spremembe, ki je vir za enkratno pomoč prebivalstvu. Energetsko intenzivna podjetja ustvarjajo poleg neposrednih zaposlitev tudi širši lokalni industrijski ekosistem z vrsto MSP, ki podpirajo njeno delovanje s svojimi proizvodi in storitvami.

Potrebno je enotno zavedanje: industrija je del rešitve in odgovor za prihodnost Slovenije na energetski podnebni prehod. Industrija je v preteklih desetletjih že naredila velike korake v smeri ogljične nevtralnosti s poudarki na permanentnem zmanjševanju specifične porabe energije, povečevanju snovne in energetske učinkovitosti ter krožnem gospodarjenju z viri in surovinami. Veliko pove podatek, da je od leta 2005 slovenska industrija povečala prihodke za 57 %, dodano vrednost za 61 % (ali 3,4 % povprečno letno), medtem pa znižala porabo energije za 16,4 %. V tem obdobju je energetsko intenzivna industrija znižala porabo energentov za 21 %. Res pa je, da je poraba električne energije v tem obdobju porasla za 7,2 %. Pridobljena sredstva za kritje posrednih stroškov emisij bodo industrijo podprla v uresničevanju zelenega prehoda.