Mediji

Arhiv: KOMENTAR GZS: Močnega epidemiologa na ministrstvo za zdravje!

V zdravstvu delujejo številni lobiji. Ogromno je neracionalne porabe javnih sredstev, tudi korupcije. Kljub temu pa v zadnjih letih nismo imeli na mizi resnih reformnih predlogov, temveč predvsem predloge, ki so imeli ambicijo delodajalcem in zavarovancem pobrati še več denarja. Za polnjenje soda, ki pušča na številnih koncih. Epidemije virusov se v zdravstvu očitno ni upal ali hotel zdraviti nihče. Rešitev pa je prav v zdravstvu. V zdravstvu je edino možno končati to epidemijo.

Zadnje dni mediji ponovno intenzivno pišejo o nepravilnostih v sistemu zdravstvenega varstva, predvsem pri izvajalcih storitev. Razmere je zaostrila še odstopna izjava ministra za zdravje Tomaža Gantarja. V njej poudarja, da je zaradi prisotnosti številnih lobijev v zdravstvu in nerazumevanja koalicijskih partnerjev tako nemočen, da ne vidi možnosti, da bi mu uspelo izpeljati nujne, reformne spremembe v zdravstvenem sistemu.

Z ministrom se lahko le delno strinjamo! V zdravstvu in okoli njega očitno delujejo številni lobiji. Ogromno je neracionalne porabe javnih sredstev, tudi korupcije, vendar pa v zadnjih letih nismo imeli na mizi resnih reformnih predlogov, temveč predvsem predloge, ki so imeli ambicijo delodajalcem in zavarovancem pobrati še več denarja, za polnjenje soda, ki pušča na številnih koncih.

Za časa ministra Gantarja se resna javna razprava o zdravstveni reformi sploh še ni začela. Zato je sprevrženo, da se minister, ki si je očitno zadal glavno nalogo pridobiti še več denarja za tako obolel sistem, zdaj izgovarja na sile, ki so preprečile reformo. Z dodatnim financiranjem je samo še dodatno hranil takšne lobije, znotraj zdravstva in zunaj njega.

Gospodarska zbornica Slovenije, kot reprezentativna predstavnica delodajalcev, ki so ključni plačniki v javno zdravstveno blagajno, že dalj časa opozarja, da je nujna reforma, ki bi v oteženih pogojih poslovanja vseh, predvsem pa gospodarstva, zagotovila nujo po prilagajanju - ne le sistema financiranja, temveč tudi organizacije zdravstvenega varstva za bolj racionalno in stroškovno učinkovito uporabo razpoložljivih virov vseh nosilcev aktivnosti v sistemu.

Ob pogostih trditvah, da v Sloveniji plačujemo malo za zdravstveno varstvo, naj ponovimo dejstvo, da smo v letu 2012 namenili za zdravstvo 3,141 mrd EUR, javnih in zasebnih sredstev, kar predstavlja 8,86% bruto domačega proizvoda in nas uvršča v povprečje vseh 27 držav Evropske unije. Podobna je uvrstitev tudi, ko govorimo samo o javnih sredstvih. Ob tem pa v navedeni znesek ni vključenih niti okoli 250 milijonov EUR, ki jih delodajalci letno namenijo za nadomestila plače za čas zadržanosti od dela zaradi bolezenskih razlogov ali poškodb.

Naša zaskrbljenost je povezana predvsem z vprašanjem, kako porabimo ta sredstva. Opozorila, da je potrebno odpraviti ključne probleme v zdravstvu, kot so organiziranost zdravstvene mreže, javna naročila, slaba organizacija dela in izraba kapacitet pri izvajalcih, anomalije pri plačah, pogodbeno delo, ločitev javnega zdravstva od zasebnega, itn., niso zalegla, kljub temu, da so prihajala iz različnih virov, tudi iz vrst zdravstvene stroke.

Zahteve GZS so naslednje:

  • Stroga ločitev javnega od zasebnega zdravstva. Kot plačniki ne pristajamo na možnost prelivanja javnih sredstev v žepe zasebnikov. Ne odobravamo nestimulativne plačne politike javnega sektorja in slabega upravljanja, pa tudi ne nepreglednega šušmarjenja zdravstvenih delavcev znotraj obeh sektorjev.
  • Opredelitev števila izvajalcev zdravstvene dejavnosti po vrstah zdravstvene dejavnosti, ob jasno definiranih kriterijih in merilih. Posledično to vodi do racionalnega združevanja izvajalcev z namenom boljšega povezovanja znanja in izkušenj, boljše organizacije dela, povezovanja funkcij upravljanja in poslovanja. To bo prispevalo k boljši kakovosti in varnosti zdravstvenih storitev ter racionalnejši porabi sredstev, kar je v interesu vseh plačnikov.
  • Zbrana finančna sredstva morajo ustrezati primerni košarici zdravstvenih pravic. Prednost je potrebno dati zdravstvenim storitvam in izločiti tiste pravice, ki z njimi nimajo zveze. Nekatere od teh bo moral pokriti tudi proračun. Vse ostalo naj se zagotovi s prostovoljnim zavarovanjem oziroma doplačili iz žepa. Doplačila in odbitki so nujni, če želimo zavarovance naučiti racionalnega obnašanja in porabe.
  • Pogoj za solidarnost med zavarovanci obveznega zavarovanja, ki imamo več ali manj enake pravice, jeenakomernejša obremenitev vseh kategorij zavarovancev s prispevkom za obvezno zdravstveno zavarovanje – izenačitev prispevne osnove, določitev najnižje prispevne osnove in enotna prispevna stopnja. Danes zaposleni pri gospodarskih subjektih plačujejo v povprečju dvakrat višje zneske kot drugi zavarovanci.
  • V kombinaciji s sistemom »denar sledi bolniku«, naj se izstavitvijo računa zavarovancu na primarni in sekundarni ravni. Z možnostjo vpogleda zavarovanca v zbrana inporabljena sredstva bomo tudi plačniki zadovoljnejši in bolj motivirani za participacijo.

Slovensko gospodarstvo pričakuje, da se bomo pred pisanjem zakonskih podlag sporazumeli o izhodiščih in ciljih zdravstvene reforme in poiskali kompromisne rešitve. Dejstvo je, da so v Sloveniji davki na delo in potrošnjo nadpovprečni in jih ni mogoče povečevati. Prav nasprotno. Zato zahtevamo, da bo racionalno obnašanje vseh, politike, izvajalcev in zavarovancev v prihodnje omogočilo tudi zniževanje teh obveznosti. Rešitev potrebujemo hitro.

Če ne prej, bi se morali sedaj, v kriznih razmerah, hitro in odločno odzivati na različne negativne pojave, sistemske nepravilnosti in nedoslednosti. Zato je naše razočaranje še toliko večje, tako razočaranje financerjev kot uporabnikov sistema zdravstvenega varstva.

Gospodarska zbornica Slovenije zato poziva slovensko politiko, da resno pristopi k evidentiranju kandidatov za novega ministra za zdravje, zavedajoč se tega, da potrebujemo ministra, ki bo kos svoji ključni nalogi – izvedbi kvalitetne zdravstvene reforme.

Fotogalerija





 

Prijava na E-novice

Bodite obveščeni o aktualnem dogajanju.