Ljubljana, 9. marca 2015 – »Natura 2000, ki je eden od režimov za varovanje narave v Sloveniji, sama po sebi ne bi bila problem, če bi bila poleg EU Direktive o pticah in habitatih skladna tudi z ostalimi EU direktivami in ukrepiSlovenije za doseganje podnebnih in drugih razvojnih ciljev do leta 2020«, so sestrinjali udeleženci današnjega posveta na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). V dosedanjih pristopih Zavoda RS za varstvo narave za usklajevanje interesov o širitvi Nature, omilitvenih ukrepih in prepovedih umeščanja objektov v prostor je bila komunikacija z resornimi ministrstvi in investitorji v infrastrukturne državne projekte ter v industrijo, z nekaj izjemami, preveč enostranska. Tudi zato je za temeljito obravnavo osnutka Programa upravljanja območij Natura 2000 za obdobje 2015-2020 potrebno nameniti dovolj časa, najmanj pa do 30. junija 2015. Hkrati je potrebna tudi učinkovita razprava z Evropsko komisijo za ustrezno financiranje vlaganj evropskih virov v Natura 2000 kot evropsko platformo za varovanje narave, bila doslej preveč zapostavljena in prepuščena zgolj nacionalnim ukrepom za njeno izvajanje.

Alenka Avberšek, izvršna direktorica GZS za zakonodajo in politike, je kot izhodišče posveta izpostavila pomen jasnih strateških ciljev za vzdržen trajnostni razvoj Slovenije, da pa premalokrat poudarjamo, da morajo biti ti cilji uravnoteženi. Ne enostranski, ne le z vidika okolja ali le z vidikov ekonomije, sociale, javnih financ in drugih družbenih ciljev. Slovenija je strateško načrtovanje vrsto let zapostavljala. Številne strategije so zato ostale neizvedene, cilji nedoseženi, nekateri parcialni cilji pa preseženi. Ključno za konkurenčnost Slovenije je primerljivo, privlačno, predvidljivo poslovno okolje, posebej pomembno za investitorje s svežim kapitalom. K temu pa ne prispevajo neskladja med prostorskimi in okoljskimi politikami, ki so povzročile in še povzročajo nekajletne zamude pri umeščanju objektov v prostor in odganjajo investitorje. Prvo mesto Slovenije med EU28 s 37% varovanih področij z Natura 2000 naj bi pomenilo potencial za zeleni razvoj in prednost pri financiranju z EU viri, ki pa se ne uresničuje. Avberškova vidi enega ključnih izzivov za ustvarjalno varstvo okolja skupno odgovornost investitorjev in administracije za usklajene prioritetne naložbe ter njihovo trajnostno in gospodarno izvedbo.

Grafično je primerjala varovana območja z Natura 2000 drugimi in nacionalnimi varstvenimi režimi, po katerih Slovenija bistveno odstopa od vseh sosednjih držav, članic EU, tudi z režimi na evropskih prometnih koridorjih..

Dr. Janez Potočnik, bivši komisar EK za okolje, je poudaril, da je Natura del skupnih globalnih prizadevanj za zaščito biotske raznovrstnosti, ki predstavlja našo skupno obveznost, tudi zakonodajno. Opozoril je, da biotska raznovrstnost še vedno izginja, je pa Natura prinesla pomemben korak v pravo smer. Potočnik je izpostavil nujnost ključnega zgodnjega vključevanja Nature 2000 v projektiranje. Izpostavil je, da financiranje Nature 2000 ni primerno urejeno. Koristi Nature vidi v storitvah ekosistemov, ki zagotavljajo višjo ravne kakovosti življenja, pa tudi ekonomske koristi. Razloge, da Slovenija presega povprečje območja Nature, pa vidi v tem, da naša država leži na naravnem križpotju, po drugi strani pa v »strokovnem poštenem pristopu«. Strinjal se je, da je lahko velik del Nature razvojni problem. Zato se morajo vprašanja upravljanja in financiranja bolj odpirati doma in v Bruslju.

Direktor Zavoda RS za naravo, dr. Darij Krajčič, pravi, da je Slovenija edina država v Evropi, ki med leti 2008 in 2013 ni povečala obsega Nature. Vprašal se je o smiselnosti naložb v energetiko in konkurenčnosti energetsko potratnega gospodarstva. Najprej moramo ugotoviti, kaj potrebujemo, zatem pa določiti družbeni konsenz o rabi virov. Participativen odnos z enakovrednim vključevanjem vseh deležnikov je nujno vzpostaviti že na začetku projekta, pomembna pa je tudi vključujoča družba.

Dr. Matjaž Eberlinc, direktor SRESE d.o.o., se je strinjal z dr. Krajčičem, da Natura ni problem, ida pa predstavlja določene ovire za investitorje. Med drugim tudi za investicijske stroške, ki se lahko na račun omilitvenih ukrepov povišajo za več kot 10%. Posebej je izpostavil problematiko varstvenih režimov in posledice nepravočasnega vključevanja investitorjev v upravljanje s prostorom. Ob odsotnosti celostne strategije razvoja Slovenije in celovitih pristopov za doseganje ciljev po drugih EU direktivah, se interesi nosilcev urejenega prostora ne usmerjajo v iskanje usklajenih rešitev, ki bi sledile opredeljenim rokom in finančnim okvirom izvedbe projektov. Pomanjkanje konkretnih odločitev in prilagajanje nečemu, kar naj bi bilo v prihodnosti, ne daje pravih učinkov. Opozoril je na postopke za ciljne raziskovalne programe v zvezi s tehnološkimi rešitvami omilitvenih ukrepov, na primer za varovanje sulca, v katere investitorje kot »stranke v postopku« niso bili vključeni. Največja tveganja, povezana z umeščanjem, so tako večji stroški projekta, kot časovne zamude, z novimi negativnimi posledicami. Te so še toliko večje, če se ob zamikanju projektov spreminja zakonodaja, ki spreminja že usklajene rešitve in že sprejeto postavitev prioritet posameznih prostorskih načrtov. Za nadaljevanje in dobro sodelovanje vseh deležnikov je med drugim predlagal izenačen status vseh vpletenih, investitorjev in administracije, zakonsko določitev izvajanje projekta, če zanj obstaja nacionalni interes, spoštovanje zakonskih rokov, poenostavitev postopkov in upoštevanje faznosti končnih ureditev.

Dr. Franc Cimerman, direktor Tehničnega področja, Plinovodi d.o.o., je spregovoril o prenosnem plinovodnem omrežju. Tudi on je potrdil, da je umeščanje v prostor v Sloveniji daljše kot v drugih primerljivih državah, in traja 5, 7, in tudi več let. »Smo daleč od konkurenčnosti, ki se od nas pričakuje.« V zakup je treba vzeti dejstvo, da Natura 2000 vpliva na postopke umeščanja, in da je njene omejitve treba upoštevati. Zato se je smiselno že v začetni fazi, če je to mogoče, območju Nature izogniti, če pa ne gre drugače, skušajo projekt izpeljati na način, da bi bili vplivi in posledice čim manjši. Izpostavil je nujnost vključevanja vidika investitorjev v presojo ukrepov ter zagotovitev strokovnih podlag in zadostnih podatkov uradnih evidenc za njihovo oceno.

Izvedenec za pripravo gradenj, ELES d.o.o., mag. Aleš Kregar, predlaga ustrezno spremembo zakonodaje, spremembo načina delovanja strokovnjakov s področja varstva narave. Namesto prepovedi posegov v območja Nature 2000 je nujno preverjanje dejanskih vplivov, iskanje rešitev z ekonomskimi koristmi ali vsaj s čim manjšimi vplivi ter usklajevanje z drugimi deležniki. Z ukrepi je potrebno zagotoviti nemoten razvoj narave.

Ana Sodnik Prah, vodja oddelka za prostorsko načrtovanje, DARS d.o.o., je med drugim predstavila primer dobre prakse sodelovanja investitorja s službami, pristojnimi za ohranjanje narave v primeru izgradnje Prekmurske avtoceste. Predstavlja ga sporazumu o ukrepih za ohranjanje narave, ki je bil za ta projekt podpisan med DARS, MzP (sedaj MzI), MOP, SKGZ in ZRSVN, ki se trenutno nahaja v fazi potrjevanja zaključnega poročila monitoringa vzpostavitve nadomestnih habitatov. Hkrati pa je opozorila na slabo prakso v zvezi s širitvijo Natura 2000 v letu 2013, ki je kljub njihovim argumentiranim pripombam posegla v varovalni pas AC, novo območje pa celo prekriva obstoječo avtocesto Ljubljana – Vrhnika na Vrhniki.

Na okrogli mizi, ki je sledila, so sodelovali mag. Tanja Bogataj, DS MOP, Bogdan Barbič, direktor HESS d.o.o, Peter Žigante, glavni direktor Savaprojekt d.d., Krško, Danijel Levičar, direktor direktorata za energijo MIZP ter župan občine Gornji Petrovci, Franc Šlihthuber.

Peter Žigante je menil, da glavni problem v Sloveniji z vidika varovanja narave niso ne Natura ne veliki infrastrukturni projekti, temveč neurejeno poseganje v na vseh ravneh v prostor, ki se ga nihče ne loteva sistemsko. Problem ob širitvi Nature niso bile le strokovne podlage strokovnjakov, ampak potek, ki nikakor ni bil postopek za povezovanje in iskanje kompromisov. »Slovenija potrebuje odločitve in konsenz za prioritetne investicijske projekte«. Poudaril je, da Slovenija nima celovitega urbanizma, da nam zato preti obvladovanje narave na preveč administrativen način, ki pa je predrag in ni uspešen. Investitorji rešujejo probleme, ki bi jih bilo treba reševati na drugih ravneh, je menil tudi Bogdan Barbič. »Ne se bati, da bodo v Slovenijo prišli tuji investitorji in gradili infrastrukturne projekte, ker ob sedanjem odnosu do njih nobenega ne bo«, je bil kritičen. Bogatajeva je poudarila pomen iskanja skupnih odločitev za prioritete in hitrejše umeščanje v prostor, pa tudi učinkovitega izvajanja teh procesov za projekte, za katere je že obstajalo soglasje ter izzive dialoga z Brusljem.

Tudi Danijel Levičar je poudaril pomen skladnosti okoljevarstvenih, energetskih in drugih razvojnih ciljev, ter skladnosti varstvenih režimov z Energetskim konceptom Slovenije do leta 2020, s katerim mora Slovenija slediti dolgoročnim zavezam podnebnih ciljev za EU 2020. Franc Šlihthuber je navedel konkretne primere dobrih praks umeščanja železnice v področje Natura, ki je bilo uspešno zaradi vztrajne komunikacije pod predpostavko, da deležnike omilitveni ukrepi ne smejo omejevati v razvoju.