Mediji

Arhiv: 46˚ 15´ 34.43˝ severno 14 ˚ 29´24.65˝ vzhodno

Na dan, ko so sindikati izvedli prvo v vrsti (?) napovedanih stavk javnega sektorja, se je na kraju, ki ga zaznamujejo koordinate iz naslova, razgalila bizarnost sindikalnih argumentov za višje plače v javnem sektorju. Krvavec, najpopularnejše smučišče osrednje Slovenije, je postal tarča nepregledne množice smučarskih navdušencev, ki so se morali že na tisti točki, še globoko v dolini, postaviti v vrsto za na avtobus, ki jih je potem pripeljal do nove vrste in tako naprej. Kakorkoli že razlagajo sindikalni prvaki uspešnost sredine stavke, nezadovoljstvo množice smučarskih zanesenjakov, ki so kot krivca za izjemno gnečo nemudoma razglasili javni sektor, ki je odšel »stavkat« na zasneženi in s soncem ožarjeni Krvavec, je bil prvi in najbolj neposreden odziv širše javnosti na izvedbo stavke. Žal pa so tudi resnejše analize vzrokov in posledic, ne stavke, temveč njenih posledic in morebitne uresničitve stavkovnih zahtev, obstale bolj ob strani. Predvsem mediji v javni lasti (katerih zaposleni so se seveda tudi pridružili stavki), so ustvarjali podobo javnega sektorja skozi prizmo slabo plačanih delavcev v nižjih tarifnih razredih, ki delajo v težkih razmerah, slabih odnosih in brez možnosti napredovanja. Problemov, ki so jih prikazovali in na katere upravičeno opozarjajo tudi sindikalni predstavniki, nikakor ne gre podcenjevati, saj nastajajo v ključnih procesih vsakega sistema. Brez motiviranih ljudi, ki zaupajo organizaciji, vodenju, drug drugemu, brez zavzetosti, ki jo imajo lahko le zadovoljni zaposleni, ni dobrih rezultatov, ni razvoja in je sleherna organizacija obsojena na zaostajanje in na vedno nove probleme. Ampak, reševati težave in nezadovoljstvo ene (manjše) skupine ljudi na račun druge, je to pravično in legitimno?

Že vrsto let so plače v javnem sektorju višje kot v zasebnem in razlike so se v zadnjih letih povečale. Za plače v javnem sektorju namenjamo 2 % bruto domačega proizvoda – dobrih 800 mio več kot na primer države višegrajske skupine ter 1% več kot je povprečje v EU. In v zadnjem desetletju se je število zaposlenih v javnem sektorju povečalo za preko 20 tisoč. V teh razmerah pa potem pridejo sindikalisti z zahtevami, (sami niti ne znajo izračunati, koliko bi vse skupaj stalo), po enormnem povečanju mase plač za skoraj milijardo letno. V enem letu milijardo, v treh letih pa bi to pomenilo skoraj tri milijarde dodatnih davčnih obremenitev! Kje bi dobili ta sredstva? Ali z večanjem davčnih bremen ali pa z manjšim obsegom za investicije, razvoj in socialo? Želijo to sindikalisti iz javnega sektorja sfinancirati tako, da bomo zaposleni v gospodarstvu, preko višjih davčnih stopenj, višjega DDV in davkov iz plač, prelili ustrezno več v javne blagajne? To bi pomenilo, da bi vsak zaposleni v gospodarstvu moral imeti letno v povprečju, pazite, 1.000 € manjše prejemke. Neto, da ne bo pomote! Res sem bil razočaran, ko sem v dialogu s sindikalnimi predstavniki v gospodarstvu ugotovil, da si večina tega vprašanja še zastavila ni. Kot tudi ne, kaj bi s temi skoraj tremi milijardami v treh letih v Sloveniji lahko naredili. Lahko bi zgradili drugi tir, končali avtocestni krak s tretjo razvojno osjo, karavanški predor – brez enega evra kredita, in še bi ostalo. Da bi npr. dali za raziskave in razvoj toliko, kot dajo Finci – se pravi, da bi podvojili sedanje izdatke. In še bi ostalo 500 milijonov, da bi npr. postavili 10 start up kampov z 10.000 mladimi vrhunskimi strokovnjaki. Tako pravijo naši izračuni.

Tu pa nimamo nikakršne celovite slike o potrebni dodatni masi, o tem, kje bomo vzeli, zakaj bi štirim petinam zaposlenih vzeli 1.000 € - letno.

Vendar pa moramo pritrditi sindikalistom, da je Vlada naredila v celotnem obdobju več napak, ko je dopustila in pristala na izsiljevanja posameznih sektorjev. Ko je padla prva pogajalska domina, ni bilo več poti nazaj. Lahko, da bo trajalo celo desetletje pogajanj in dokazovanj o odrekanju posameznih socialnih skupin, ki bodo kot perpetuum mobile poganjale vedno novo nezadovoljstvo. V trenutku, ko pristanemo na parcialna pogajanja in predvsem reševanja socialnih in materialnih vprašanj posameznih skupin v javnem sektorju, legitimiziramo tudi druge parcialne pristope.

Vlada stoji pred izjemno zahtevno nalogo. Ob koncu svojega mandata pravzaprav pred najresnejšo. Ker, saj je za to, da gre Sloveniji sedaj bistveno bolje, kot pred štirimi leti, zaslužna tudi ta Vlada. Ki pa, pa naj to prizna ali pa ne, ni naredila skoraj nobene bistvene spremembe, kaj šele reforme. Umirila je žogo ter predvsem z vztrajanjem na že prej zastavljenih projektih, vključno z razvpitim ZUJF-om omogočila, da je vitalnejši in predvsem izvozni del gospodarstva uspel izkoristiti svoje kompetence in mednarodne pogoje ter potegnil v visoko, sedaj že štiri leta trajajočo bistveno višjo gospodarsko rastjo, kot jo ima EU. Če bo popustila sedaj, bo naredila izjemno škodo, ki se bo zavlekla daleč v dvajseta leta. Tudi če ne bo pristala v celoti na sindikalne zahteve, ampak recimo le na pol, bo to v petih letih zneslo toliko, kot nameravamo nameniti (in se še dodatno zadolžiti) za vso infrastrukturo. Da ne omenjam podhranjenega razvoja in znanosti, nerešenih vprašanj v zdravstvu, lokalni samoupravi itd.

Sindikalisti v javnem sektorju so s svojimi sicer nerealnimi in sklepam tudi premalo premišljenimi zahtevami sprožili spremembe, ki bodo bistveno usodnejše, kot si lahko predstavljamo. Ne le o usodi javnih financ in razvoja Slovenije, temveč tudi o obvladovanju procesov in sistemov v javnem sektorju. O vodenju in upravljanju velikih sistemov, o vladanju kot upravljanju sprememb in nenehnih izzivov.

In povsem v kontekstu je informacija, da tisti srečneži , ki so uspeli omenjenega dne priti na vrh Krvavca, poročajo o izjemni sliki.

 

Samo Hribar Milič
Izvršni direktor

Objavljeno v časopisu Večer 26.1.2018.

Fotogalerija





 

Prijava na E-novice

Bodite obveščeni o aktualnem dogajanju.