»Na Gospodarski zbornici Slovenije podpiramo načrte države na področju OVE virov, vendar smo dolžni opozoriti, da ti viri ne zagotavljajo stabilnega in cenovno konkurenčnega vira energije za industrijo. V kolikor ne želimo ogroziti delovanje industrije v prihodnosti, moramo poleg OVE investirati tudi v jedrsko energijo, ki se je izkazala kot najbolj zanesljiva in konkurenčna,« je ob današnji predstaviti celovitih rezultatov študije o ekonomskih in podnebnih učinkih zamud pri izvajanju energetske politike Slovenije izpostavila generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal.

Generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal je uvodoma izrazila zadovoljstvo, da je pripravljena celovita študija, ki bo osvetlila pomen in potrebe gospodarstva ter pokazala, katere korake je potrebno v državi izvesti, da bi mu zagotovili konkurenčne pogoje. Padanje industrijske proizvodnje, ki se je začelo lani jeseni in še vedno traja, jasno kaže, kako je naša industrija občutljiva na visoke cene energentov. »Potrebujemo čim prejšnji konsenz, kako bomo prišli do zadostnih količin stabilnih virov energije,« je dejala in se zavzela za čimprejšnji pogovor industrije z energetskimi podjetji in vlado, »da izvedeno študijo vkomponiramo v NEPN in dobi gospodarstvo jasno sliko, kakšne konkurenčne pogoje lahko v prihodnje pričakuje.«

Izračuni študije prof. dr. Jožeta P. Damijana in Draga Babiča kažejo, da bi zamik izgradnje JEK2 za 4 leta (vključitev v omrežje leta 2039 namesto 2035) pomenil, da bodo ob upoštevanju uvozne cene električne energije v višini 160 EUR/MWh stroškovne oziroma nabavne cene električne energije v obdobju 2035-2038 višje za skoraj 40 do 60 EUR/MWh, kot bi bile, če bi JEK2 že deloval. Na letni ravni to pomeni višji strošek za prebivalstvo in gospodarstvo za električno energijo za dobrih 600 mio evrov oziroma kumulativno za 2,5 mrd. evrov.

Damijan je pojasnil, da nobeden izmed NEPN scenarijev (scenarij OVE, ki temelji zgolj na OVE virih in scenarij OVE+JE, ki ob OVE upošteva tudi izgradnjo JEK2 in priključitev na omrežje leta 2040) ne more zagotoviti dovolj električne energije za potrebe razvoja Slovenije. »Tudi v najbolj optimističnem OVE+JE scenariju bi dolgoročno na letni ravni imeli primanjkljaj električne energije v višini 4 TWh,« je bil jasen. Preračuni po NEPN scenarijih kažejo tudi na bistveno višje skupne stroške za električno energijo v primerjavi z elektroenergetskim programom, ki so ga predlagali energetski strokovnjaki v okviru Sveta za razvoj pri SAZU. NEPN scenarij OVE+JE bi v primerjavi s SAZU strategijo pomenil za skoraj 9 mrd evrov, NEPN scenarij, ki temelji zgolj na OVE, pa celo za 20 mrd EUR več stroškov za energijo.

Morebitna uveljavitev NEPN programa bi poleg tega privedla do povečane uvozne odvisnosti pri električni energiji – v primeru NEPN OVE scenarij bi bila stalna uvozna odvisnost v višini 25-30 % (za obdobje zamude pri izgradnji JEK2), medtem ko je NEPN OVE + JE scenarij primerljiv s SAZU strategijo, vendar šele po letu 2040.

Posebej je Damijan izpostavil močne negativne učinke obeh NEPN scenarijev ter zamud glede začetka gradnje JEK2 na slovensko gospodarstvo prek nezanesljivosti oskrbe in prek bistveno povečanih cen električne energije. V šestih energetsko intenzivnih panogah je zaposlenih prek 73 tisoč ljudi oziroma kar 28 % vseh zaposlenih v industriji. V petih industrijah materialov (brez proizvodnje končnih kovinskih izdelkov) pa je zaposleno več 41 tisoč ljudi oziroma skoraj 16 % vseh zaposlenih v industriji. To pomeni, da bi povečana negotovost glede oskrbe z energijo in močno povišane cene električne energije lahko ogrozile pomemben del slovenskega gospodarstva in delovnih mest. Posledično bi ti učinki negativno vplivali tudi na vse ostale industrijske dejavnosti, saj energetsko intenzivne panoge dobavljajo ključne materiale kot inpute za ostale industrijske dejavnosti. Izvedene simulacije kažejo, da bi v primeru padca obsega proizvodnje v petih industrijah materialov prišlo do negativnega učinka na BDP v višini več kot 1 milijarde evrov oziroma do znižanja BDP za 2 %. Pri tem bi neposredni učinek na zmanjšanje dodane vrednosti v industrijah materialov znašal dobrih 300 mio evrov, posredni učinek na ostale dejavnosti pa dobrih 750 mio evrov. V primeru večjega padca obsega proizvodnje v izpostavljenih energetsko intenzivnih dejavnostih bi bil negativni učinek ustrezno višji.