Mediji

Arhiv: Menedžerska kriza

7. 12. 2018 je Grega Repovž v Uvodniku tednika Mladina izpostavil, da imamo opravka z menedžersko krizo, ki se kaže v njihovi družbeni neotesanosti, vzvišenosti, nezmožnosti sporazumevanja z delojemalci, nizki produktivnosti, krčenju plač in odpovedovanju kolektivnih pogodb, Gospodarsko zbornico Slovenije (GZS) pa, da že desetletje vodijo neomikani in grobi ljudje brez vizije in sposobnosti širšega razmisleka. Ocena je ostra in žaljiva do menedžerjev in tudi do posameznikov na gospodarski zbornici, predvsem pa ne ponuja nobenih konkretnih argumentov. Moč svoje osti naslanja na eno izjavo, ki jo Mladina že nekaj časa secira, iztrgano iz konteksta, ignorirajoč vse argumente v zvezi z rastjo minimalnih plač in dodatnimi pojasnili same izjave. Ampak, a tem kdaj drugič. Tokrat poglejmo, kako zmotne in neosnovane so Repovževe ocene.

1. V Sloveniji smo imeli in imamo visoko razvit socialni dialog v gospodarstvu. Smo med nekaj državami v EU, ki ima najmanj štrajkov in eno največjih pokritosti zaposlenih s kolektivnimi pogodbami. Imamo 22 veljavnih panožnih kolektivnih pogodb, večina med njimi z razširjeno veljavnostjo, kar pomeni, da veljajo za vse zaposlene v panogi. Pri oblikovanju in sklepanju kolektivnih pogodb se razvijajo tudi konfliktne situacije in kratkotrajna pat razmerja, ko se zdi, da ni rešitve, vendar pa je do sedaj na koncu še vedno prevladal razum in odgovornost ter je bil sklenjen kompromis. Od kje Repovžu osnova za trditev o resnem nazadovanju socialnega dialoga, ve le on sam, ampak v času največje krize slovenskega gospodarstva so sistem kolektivnih pogodb in socialni dialog lahko ohranili le menedžerji, ki so bili sposobni empatije in sodelovanja in ki so ohranili, ne pa izgubili intelektualni potencial.

2. Repovž tudi ocenjuje, da se omejenost menedžerske elite kaže v nizki produktivnosti slovenskega gospodarstva. In za to ne navede nobenega argumenta. Mogoče izhaja iz Mladininega poslovnega modela, ki je iz nekdaj uspešne blagovne znamke pripeljal družbo na rob uspešnega poslovanja. Dodana vrednost na Mladini je v 10 letih upadla za 23 %, prihodki na zaposlenega za 66 %, znižali so stroške dela, tako, da so plače na Mladini za 15 % do 40 % nižje kot pri konkurenčnih medijih v mestu in v njihovem tržnem segmentu. Če se bodo plače v Sloveniji res povečale za 8 %, bo Mladina zašla v globoke rdeče številke.

Na drugi strani pa je slovensko gospodarstvo po letih krize že nekaj let v velikem vzponu. Ne le rast BDP, imamo rast dodane vrednosti, plač, zaposlenosti in izvoza. Nekateri politiki so nespretno in netaktno očitali slovenskemu gospodarstvu, tako kot Repovž, da temeljijo poslovanje na nizkih stroških dela. Dejansko pa so lani 20 milijard evrov izvoza ustvarila podjetja, ki imajo dodano vrednost na zaposlenega večjo kot 60.000 evrov. Kot vemo, je povprečna dodana vrednost v Sloveniji 43.000 evrov, na Mladini pa 35.000 evrov. Repovž je prespal zadnja leta razvoja in povzdiguje nekdanje čase, ko je bil celoten slovenski izvoz za tretjino manjši kot je danes le izvoz visoko produktivnih podjetij. Ali pa misli, da se gospodarska rast in izvoz dogaja kar sam od sebe. Res pa je, da imamo v Sloveniji še vedno veliko podjetij, ki, tako kot Mladina, vse kar ustvarijo, namenijo za plače in jim za razvoj ne ostane dovolj. Ampak tudi ta imajo, tako kot Mladina, na trgu izjemno konkurenco in tehnološke izzive, žal pa imamo v državi premalo razvojnih ukrepov, s katerimi bi tem podjetjem pomagali, da se izvijejo iz krize. Ob razpravah o povečanju minimalne plače smo ugotovili, da je v podjetjih, ki ustvarijo manj kot 18.000 evrov dodane vrednosti, še vedno preko 50.000 zaposlenih. Predlagatelji spremembe minimalne plače tega dejstva niti poznali niso, kaj šele, da bi predlagali ukrepe, s katerimi bi ublažili nenadno povečanje mase plač. Zgoraj smo videli, da niti Mladina ne bi prenesla povečanja plač, kako pa naj bi ga podjetja, ki že sedaj vse, kar zaslužijo, namenijo za sicer uborne plače. Pa naj dajo več, bi rekla Antoinetta po Repovžu, ampak, spregledano je bilo tudi, da mnoga izmed teh podjetij delajo za javne naročnike, državne in druge organe, ki oddajajo posle tistemu z najnižjo ponudbo (ki včasih ne pokrije niti stroškov minimalne plače – ki seveda ni 806 evrov, temveč preko 1.100). In da so v gostinstvu, storitvah, trgovini, skratka, pretežno na domačem trgu, kjer je kupna moč omejena, konkurenca pa zelo velika.

Seveda se tudi na GZS zavedamo, da se vsi delodajalci ne držijo kolektivnih pogodb in zakonov. Da imamo še vedno preveč dela na črno, da nekateri izkoriščajo zaposlene in tudi, da so marsikje zaposleni premalo vključeni v participacijo pri dobrih rezultatih podjetij. Vendar pa posploševanje na podlagi posameznih primerov ni ne korektno ne profesionalno. Očitki, da nimamo premisleka, svojih think tankov, razvojnih vizij, potrjujejo oceno, da je Repovž kar precej neinformiran. Da je pozabil na Vrhe gospodarstva, na katerih smo predstavili Razvojno partnerstvo treh generacij, Digitalno agendo, Manifest industrijske politike Slovenija 5.0, Strategijo internacionalizacije ter Formulo uspeha za gospodarsko odličnost. Da ne pozna aktivnosti v okviru Inovativne Slovenije, pametne specializacije in krožnega gospodarstva. In še bi našli primere, ki dokazujejo, da se zavedamo razvojnih izzivov in tudi naših slabosti. Med katerimi je tudi prenizka dodana vrednost, ki pa je ne bomo dvignili z lovom na čarovnice in še manj z dodatnim obremenjevanjem gospodarstva. Napredovali bomo le, če bomo presegli klišeje o črno beli delitvi na kapital in delo ter spoznali, da gre za delitev med razvojem in nerazvojem, in kako se bomo kot družba, podjetje, tudi Mladina, uspeli znajti v procesu vse hitrejšega tehnološkega in socioekonomskega spreminjanja. Blatenje menedžerjev s posploševanji in netočnimi podatki pa kaže na jalove argumente in preživel poslovni model, ki se na koncu odraža tudi v vse slabšem poslovnem rezultatu, ki ga ustvarja Mladina.

Samo Hribar Milič

Izvršni direktor GZS

 

objavljeno v Mladini dne 14. decembra 2018. namesto.

Fotogalerija





 

Prijava na E-novice

Bodite obveščeni o aktualnem dogajanju.