S spremembo Uredbe je v prvem odstavku 3. člena za neobdavčeno povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, kot osnovno pravilo, določeno, da se v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov v višini 0,13 evra na kilometer, medtem, ko je do sedaj veljajo osnovno pravilo, da se neobdavčeno povrnejo stroški javnega prevoza od običajnega prebivališča do mesta opravljanja dela, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delojemalčevega običajnega prebivališča. Prav tako sta bili določeni dve izjemi in sicer:

• če je bilo najbližje postajališče od običajnega prebivališča oddaljeno več kot en kilometer, se v davčno osnovo poleg povračila stroškov javnega prevoza ni vštevalo povračilo stroškov prevoza do višine 0,18 evra za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in le-temu najbližjim postajališčem (četrti odstavek 3. člena Uredbe) in
• če delojemalec iz utemeljenih razlogov ni mogel uporabljati javnega prevoza, se v davčno osnovo ni vštevalo povračilo stroškov prevoza do višine 0,18 evra za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela (peti odstavek 3. člena Uredbe).

Torej, če so delodajalci doslej zaposlenim obračunavali povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine 0,18 evra tudi v primerih, ko pogoji za to niso bili izpolnjeni (četrti in peti odstavek 3. člena Uredbe), bi morali razliko med tako izračunanim povračilom in ceno javnega prevoza vključiti v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja.

Vir:

FURS >>

Fotogalerija