Zbornica računovodskih servisov

Prijava na E-novice

Bodite obveščeni o aktualnem dogajanju.


    Arhiv: Notranje poročanje in računovodstvo

    Priprave na Kodeks načel notranjega poročanja so v polnem teku. Po prvi konferenci, kjer so bila podana izhodišča, avtorji pripravljajo vsebine za drugo konferenco, katere namen bo priprava strokovnih podlag po posameznih področjih poslovanja. V nadaljevanju si preberite zanimivo razmišljanje ddr. Boraka o računovodstvu v sodobnem okolju in perspektivi, ki bo ena izmed tem 2. Konference o notranjem poročanju, ki se bo odvijala 29.11.

    Notranje poročanje in računovodstvo
    Ddr. Neven Borak

    Notranje poročanje je neločljivi del poslovodnega (managerskega, pri nas nekoč upravljalnega) računovodstva. Zadovoljitev informacijskih potreb vseh uporabnikov v združbah o zunanjih in notranjih poslovnih dogodkih zahteva ureditve notranjega poročanja, ki povezujejo računovodsko področje nalog in neračunovodska področja nalog. Oblikovanje takih ureditev je zahtevna naloga, ki pa kljub prospektivni uporabni vrednosti, lahko prispeva tudi k večji zamegljenosti ali celo entropiji. Nesporni temeljni cilj vsake informacijske ureditve je oblikovati informacije za odločanje zunanjih in notranjih uporabnikov poročanja. Cilje udejanjamo z organiziranim delovanjem, torej z organiziranjem poročanja. Pri organizaciji računovodskega poročanja za zunanje uporabnike pomagajo računovodski standardi. Pri organizaciji notranjega poročanja pa takih splošno sprejetih in tudi z zunanjo prisilo uveljavljenih standardov ne poznamo.

    Poročanje za potrebe notranjih uporabnikovje v celoti prepuščeno znanju in iznajdljivosti strokovnih delavcev ter poslovodstev posameznih združb. Verjetno temu botruje prepričanje, da sami najbolje vedo, kaj združba potrebuje. To prepričanje je morda zmotno, če ne zaradi drugega pa zaradi tega, ker implicitno pomeni, da ureditve notranjega poročanja oziroma ureditev informacijskih sistemov za potrebe notranjih uporabnikov nima uporabne ali kakšne drugačne vrednosti za zunanje uporabnike oziroma z njimi nima neposredne zveze. Takemu prepričanju lahko oporekamo že z nauki splošne ekonomske teorije in ekonomike organizacij oziroma kar z osnovnimi pojmi iz prvih ur učenja ekonomije kot so ekonomiziranje, alokacija (razporejanje), oportunitetni (priložnostni) stroški, skratka s pojmi, ki so povezani z racionalnim odločanjem v razmerah omejenih virov, postavljenega cilja in tveganja oziroma negotovosti.

    Čeprav je koristnost poslovodnega računovodstva za odločevalce že dolgo priznana, pa se informacijske potrebe odločevalcev spreminjajo neodvisno od njihove volje. Odvisne so od stopnje konkurence na trgu ali v panogi, kjer združba deluje. Spremenijo se lahko zgolj kot oblika reakcije ali odziva na kakšno neprijetno okoliščino, denimo dogajanja na nabavnih trgih, na katere združba ne more vplivati in se jim mora prilagajati. Spremenijo pa se lahko tudi zaradi same spremembe informacijske tehnologije. V jeziku kakšne druge poslovno-organizacijske vede bi lahko rekli, da se informacijske potrebe spreminjajo tudi z večjim oziranjem združb in njihovih poslovodnikov k željam in potrebam uporabnikov.

    Poslovodno računovodstvo in notranje poročanje lahko razumemo kot storitev za poslovodnike kot uporabnike oziroma potrošnike. Tisti, ki so usposobljeni za opravljanje te storitve, morajo prav tako skrbeti za njeno trženje. Poslovodnike in druge potencialne uporabnike morajo nenehno prepričevati o njuni potrebnosti in jim nenehno povečevati zavedanje o njunem pomenu. S tem ponudniki storitev širijo notranji trg v združbi. Nenehno se morajo spraševati, kakšne informacije poslovodniki potrebujejo danes in kakšne bodo potrebovali v prihodnosti. V grobem lahko te informacije razporedimo v tri skupine, ki so povezane s siceršnjo opredelitvijo organizacijskih področij poslovodenja (in tudi izvajanja): načrtovanje, pripravljanje izvajanja in nadziranje izvajanja. Na drugačen način bi lahko povedali, da gre za informacije, ki so potrebne za načrtovanje, razporejanje virov, ocenjevanje in merjenje priložnosti ter merjenje in ocenjevanje dosežkov. Ne bo odveč, če dodamo še tisto kar imamo ekonomisti zelo radi, to je časovno razsežnost (zelo kratko, kratko, srednje dolgo, dolgo in zelo dolgo obdobje). Če vključimo še vsa temeljna področja nalog v združbi in neračunovodske informacije, potem vidimo večrazsežnostno matriko, s katero lahko pristopimo k notranjemu poročanju.

    V združbah je računovodstvo pogosto usmerjeno predvsem v zunanje poročanje. Tako stanje ima za posledico različno organiziranost in učinkovitost računovodstev v združbah ter tudi njihovo različno koristnost oblikovalca informacij za poslovodstvo, kar velja zlasti za mala in srednja podjetja. Potrebe po informacijah pogosto niso dovolj celovito opredeljene ali pa jih računovodstvo zadovoljuje v manjši meri ali tudi na nesmotrn način. Ni malo primerov, ko poslovodstvo razume računovodski proces kot nujno zlo, ne pa kot koristen sestavni del poslovnega procesa. To vodi k nadaljnjemu zmanjšanju obsega notranjega poročanja, ki je vedno manj sposobno opozoriti poslovodstva na tveganja v poslovanju.

    Zamisel, da bi pristopili k pripravi Kodeksa načel notranjega poročanja, ki bi z vsebinskega vidika predstavljal celovit in strnjen pregled temeljnih pravil oziroma repetitorij spoznanj o informacijskem sistemu za potrebe notranjih uporabnikov je naravna posledica nekajdesetletnega dela slovenskih strokovnjakov s področja računovodstva in ekonomike poslovanja. Kodeks naj bi prispeval k učinkovitosti in koristnosti računovodstev v združbah, s tem k večji uveljavljenosti računovodske stroke in računovodskih strokovnjakov. Vplival naj bi tudi na obnašanje in boljše delo poslovodnikov in odločevalcev Prispeval naj bi k uveljavljanju strokovnih in etičnih norm pri organiziranju in delovanju informacijskega sistema v združbah ter ponudil strokovna izhodišča za postavitev poslovodnega informacijskega sistema. Kodeks bo določil načela, ki bodo lahko opora sodnim in drugim izvedencem, če bi bilo to potrebno. Skratka, prispeval naj bi k uveljavitvi in utrditvi poslovodnega računovodstva, opredelitvi njegova razmerja do posameznih področij poslovanja in z njimi povezanih organizacijskih enot ter prispeval tudi k večji kakovosti poročanja za zunanje uporabnike. Kodeks bo predvidoma obsegal naslednja osnovna poglavja:

    1. Splošna načela notranjega poročanja:

    a. Načela v okviru izvajalnega delnega sistema računovodstva (izvajanje knjigovodenja, predračunavanja, analiziranja in nadziranja).

    b. Načela v okviru informacijskega delnega sistema računovodstva (računovodsko informiranje, shranjevanje in arhiviranje, poročanje o nadziranju).

    c. Načela v okviru poslovodnega delnega sistema računovodstva (načrtovanje računovodenja, priprava izvajanja, nadziranje računovodenja).

    2. Načela notranjega poročanja po posameznih področjih poslovodnega računovodstva (nabava, proizvodnja, prodaja, finance, investicijsko tehnično, kadrovsko, dosežki na ravni združbe) s predračunavanjem in obračunavanjem za upravljalce, poslovodstvo in zaposlene.

    3. Načela notranjega računovodskega poročanja v različnih dejavnostih (izbor dejavnosti, ki imajo svoje posebnosti v pogledu notranjega poročanja).

    S tem se nadaljuje in nadgrajuje delo, začeto leta 1965, ko je Zveza ekonomistov Slovenije organizirala prvi Simpozij o sodobnih metodah v stroškovnem računovodstvu, ki mu je leta 1960 sledil drugi Simpozij o računovodskih informacijah za poslovne odločitve. Ta dva simpozija sta v domače okolje vpeljala dve disciplini, stroškovno računovodstvo in poslovodno računovodstvo, v katere se politika s svojimi predpisi ni vtikala, zato so bile podane možnosti za strokovno delo, neodvisno od politike. Preko tretjega Simpozija o sodobnih metodah v računovodstvu, ki ga je organiziral Koordinacijski odbor Zveze ekonomistov Slovenije in Združenja knjigovodij Slovenije (danes Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije) je pot vodila do Kodeksa računovodskih načel, ki je zajemal tudi Kodeks poklicne etike računovodje, ki sta ga po obsežni strokovni razpravi l. 1972 sprejeli obe organizaciji. Ta kodeks so sprejele tudi strokovne organizacije ostalih pet jugoslovanskih republik in je l. 1973 dejansko postal splošni jugoslovanski kodeks. Proces zaokrožanja spoznanj domače stroke, bolje rečeno slovenske računovodske šole kot svojevrstne strokovne sinteze, ki se je napajala iz številnih domačih in svetovnih virov, o njej pa je bilo mogoče govoriti šele, ko so njenemu duhu začeli zavestno ali nezavedno slediti številni domači računovodski teoretiki in praktiki, je l. 1993 pripeljal do Slovenskih računovodskih standardov.

    Poslovodno računovodstvo se nanaša na računovodske informacije, ki povezujejo računovodski pa tudi neračunovodski del informacijskega sistema z odločevalnim področjem nalog. Izhaja iz dela finančnega računovodstva in iz dela stroškovnega računovodstva, sestavljeno pa je iz dveh delov: iz oblikovanja predračunskih informacij, potrebnih za odločanje in iz oblikovanja obračunskih informacij, potrebnih pri nadziranju in pripravljanju izvajanja, tako na ravni poslovodstva kot na ravni upravljanja.

    Če je notranje poročanje neločljivi del poslovodnega (managerskega) računovodstva, v katerem se prepletajo načela finančnega, stroškovnega, davčnega računovodstva ter finančnega poslovodenja, dopolnjena tudi neračunovodskimi in nefinančnimi podatki in informacijami, potem ne bomo naredili napake s trditvijo, da je notranje poročanje neločljivi del poslovodenja nasploh. Iz tega sledi kar nekaj praktičnih vprašanj. Prvo je, kako notranje poročanje kot del poslovodnega računovodstva vpliva na odločanje? Drugo je, kako računovodstvo nasploh vpliva na razvoj poslovodnega računovodstva? Tretje vprašanje je, kakšne so razvojne smeri računovodstva in njegovih sestavnih delov. Povedano drugače, ali se je ta razvoj že končal in se zato lahko ubadamo le z ustrezno uporabo zaokroženega znanja?

    Obstaja pa tudi eno zelo neprijetno vprašanje, ki ga je naplavila kriza. Zakaj je namreč tako mnogo ljudi naredilo tako veliko napak? Je to posledica slabosti računovodenja oziroma celotne informacijske podlage za odločanje, ali pa gre preprosto za napačne odločitve? Resnice je morda nekje vmes. Koliko odločevalcev, ki se soočeni z informacijskim podlagami za odločanje, obrnejo na njihove pripravljalce in jih nagovorijo z besedami: Povej, kar veš. Povej, česar ne veš. Povej, kar misliš. Vedno razlikuj med tem, kar veš, česar ne veš in tem, kar misliš. Tak odločevalec ne bo grdo gledal tistih, ki mu prinašajo slaba sporočila, saj ve, da slabe novice s potekom časa ne postanejo dobre.

    Če se vrnemo k tem vprašanjem, nam vpogled v ekonomsko teorijo in v gospodarsko prakso pokaže, da razvoj ni končan. Zaradi tega se lahko vprašamo, po kateri poti se bo nadaljeval? Ali razvojna pot zmanjšuje vrzel med računovodskim in ekonomskim vidikom delovanja gospodarskih in negospodarskih, profitno in neprofitno usmerjenih oziroma tržno in netržno usmerjenih poslovnih subjektov? Do jasnega odgovora se je težko prebiti že zaradi tega, ker se takoj srečamo z vprašanjem, kaj pa je pravzaprav ekonomski vidik? Je ekonomija znanost ali ideologija? Na dlani je, da nas ekonomija uči načela ekonomiziranja (varčevanja, optimiziranja), oportunitetnega razmišljanja in da temelji na predpostavki racionalnosti. Jasno je tudi, da so se ta načela prelila tudi v računovodstvo in prek njega tudi v poslovodno računovodstvo. S tem prelivanjem smo zabredli v tiste manj svetle dele teorije, ki je na eni strani razvila koncept učinkovitosti trga in mu dala skoraj božanske razsežnosti, na drugi strani pa koncepte informacijske asimetrije, moralnega tveganja, "limonskega" problema, eksternalij, negotovosti, tveganja in podobnega. Vsi se sukajo okoli informacij, ki pa preprosto povedano izražajo potrebo po vedenju nečesa, česar ne vemo. To potreba zadovoljujemo iz več informacijskih virov, ki niso samo računovodski in tudi niso omejeni zgolj na računovodske meritve. Informacije so namenjene odločanju, odločanje pa zahteva razlago, ki presega načelo racionalnosti, po katerem je odločevalec, poslovodja oziroma ravnatelj racionalni ekonomski človek.

    Joseph Schumpeter je zapisal, da je zgodovinsko gledano kapitalistična praksa povzdignila denarno enoto, ki ni njena stvaritev v "orodje za racionalno izračunavanje stroškov in dobičkov, katerega spomenik je dvostavno knjigovodstvo, ki je bilo zadnji korak na dolgi in vijugasti poti. Njegov neposredni predhodnik je bila navada občasnega popisovanja inventarja in izračunavanja dobička in izgube. Izračunavanje stroškov in dobičkov, ki je izvirno plod razvoja ekonomske racionalnosti, sámo spet povratno vpliva na to racionalnost; s kristalizacijo in z numeričnim definiranjem močno spodbuja logiko podjetništva. Tako definirana in kvantificirana za gospodarski sektor, začne ta vrsta logike ali drže ali metode svoj osvajalni pohod: podvrže si (ali racionalizira) človekova orodja in njegove filozofije, njegovo medicinsko dejavnost, podobo kozmosa, pogled na življenje, dejansko vse, tudi njegove pojme o lepoti in pravičnosti in njegova duhovna prizadevanja."

    Samo bežna pozornost je bila namenjena možnosti vztrajne napake ali pristranskosti pri izračunih na katerih temeljijo odločitve o naložbah, proizvodnji in/ali cenah. To je posredno poklon vplivu Maxa Webra, ki je poudaril, da je racionalen kapitalističen obrat tisti, ki ugotavlja zmožnost ustvarjanja dobička z izračunavanji po metodah sodobnega knjigovodstva in saldiranja oziroma bilanciranja.

    Če se vrnemo k vprašanju, zakaj je toliko mnogo ljudi naredilo toliko mnogo napak, slej ko prej naletimo na dejstva, ki pričajo o polomu odločevalcev na vseh ravneh in v vseh okoljih, na katastrofalno slabe presoje, ki so jih delali, ob vseh možnostih za presojo podatkov in informacij ter ob vseh metodoloških znanjih in orodjih, katerih namen je pomagati pri o odločanju v razmerah tveganja in negotovosti. Odločitve, ki so se sprejemale so bile tudi posledica načina in obsega razumevanja računovodskih standardov, razumevanja pravnega okolja, ali kot smo nekdaj radi govorili, sistema. In ta res ni zatajil: ustvaril je okvir za prociklično delovanje. Prociklično delovanje je vgrajeno v obnašanje ljudi, zato so tudi zgrajeni sistemiprociklični. V takih okoliščinah so informacije za poslovno odločanje irelevantne, tako kot je irelevantno poslovodno računovodstvo, če ponujena sporočila niso v sozvočju s prevladujočim duhom časa in z ambicijami tistih, ki so jim namenjene.

    Računovodstvo je v osnovi povezano z bilanco, torej s tehtanjem ali merjenjem. S tehtanjem ali merjenjem je povezana tudi pravica. Pravica ni pravna kategorija, temveč je moralna oziroma etična kategorija. Morali ali etiki pa se ne moremo izogniti tudi pri merjenju in tehtanju, saj se ne nanašata na pojave, ki so neodvisni od človekove volje, temveč človek lahko nanje vpliva, ker se merijo in tehtajo razmerja med ljudmi. Razmerij med ljudmi ni brez ljudi, zato brez ljudi tudi ni merjenja. Ker je od merjenja odvisen položaj ljudi, je na dlani težnja po takem merjenju, ki prinaša ugodnosti. Toda rezultatov teh tehtanj in meritev ne moremo nesti v noben urad za meroslovje, da jih preveri. Napačno je misliti, da so to revizorji. Tudi oni so soočeni z revizijami revizij, od opravljenih revizij pa je odvisna njihova bilanca.

    Povedano kaže na nenehno potrebo po razvoju notranjega poročanja, s tem pa tudi po razvoju računovodstva.

    ________________________________________________

    Želite sodelovati pri oblikovanju načel notranjega poročanja? Pridružite se nam na Konferenci o notranjem poročanju.

    Fotogalerija





     

    Arhivi