S sedanjo ureditvijo, torej z obvezno javno objavo letnih poročil prek javne agencije, zakonodajalec nehote daje vtis, da so objavljeni podatki pravilni in verodostojni ter vsaj na neki način preverjeni, kar pa ni nujno tudi res. 

Širša javnost se zanaša na podatke o poslovanju podjetij, zato so priprava, objava in ne nazadnje tudi revidiranje računovodskih izkazov izrednega pomena. Visoka kakovost priprave izkazov in njihovo revidiranje prispevata tudi k urejenemu delovanju trgov.

Zaupanje v pravilnost izkazov je nujno

To dejstvo je zakonodajalec prepoznal predvsem pri javnih družbah, katerih vrednostni papirji kotirajo na organiziranih trgih. Za to področje je posebej uredil zahtevo po obvezni reviziji z urejenim sistemom nadzora kakovosti revizorjev in revizijskih družb, pri čemer pa se v dobršni meri naslanja na sistem samoregulacije s priznavanjem standardov mednarodnih združenj kot ustreznih. Urejeno je preverjanje znanja pred podelitvijo licenc revizorjem in zagotavljanje ter ohranjanje kakovosti z vzpostavljenimi standardi nenehnega izobraževanja.

Področje poročanja javnih delniških družb je torej zakonodajno temeljito urejeno. Razlogi za to so očitni: omenjene družbe razvitih gospodarstev pomenijo veliko koncentracijo kapitala ter neposredno ali posredno upravljajo premoženje velikega števila oseb. Zato je ta segment gospodarstva upravičeno deležen posebne pozornosti zakonodajalca.

Kako pa je na področju drugih gospodarskih subjektov? Majhna in srednje velika podjetja (MSP) v vsej EU pomenijo pomemben delež gospodarstva - v ta sektor se polaga veliko pozornosti in upov za gospodarski preboj in se ga obravnava kot enega vitalnejših delov evropskega gospodarstva. V Sloveniji je slika še bolj dramatično postavljena v korist MSP. Ti v strukturi gospodarstva pomenijo pretežni delež (po številu subjektov) ali vsaj nezanemarljiv delež gospodarstva (po deležu v BDP). Vsekakor na njem sloni bodoči gospodarski razvoj.

In kako je z urejenostjo poročanja o rezultatih poslovanja pri MSP? Obveznost poročanja in objavljanja rezultatov poslovanja je zakonodajno urejena; predpisani so standardi za pripravo letnih poročil. Zagotovljeni sta še dve pomembni prednosti: poročila o poslovanju so zaradi predpisanih in poenotenih standardov med seboj primerljiva - to je zlasti pomembno pri čezmejnem poslovanju gospodarskih subjektov v okviru EU, pa tudi pri poslovanju s tretjimi državami - drugi učinek, ki je bil s tem dosežen, pa je obveznost javne objave. Na tak način imajo vsi drugi zainteresirani subjekti možnost vpogleda v rezultate poslovanja posameznih (obstoječih in bodočih) poslovnih partnerjev.

Regulatorna moč ne seže dlje

Zakonodaja pa se pri tem ustavi, regulatorna moč ne seže dlje. Odprti sta dve vprašanji, ki izhajata iz razlik med MSP in javnimi, na trgu vrednostnih papirjev kotirajočimi gospodarskimi družbami - obe vprašanji sta povezani s ključno dilemo vseh gospodarskih subjektov, ki uporabljajo in se pri svojem poslovanju zanašajo na objavljene računovodske izkaze: ali so računovodski izkazi verodostojni in relevantni in do katere mere?

Prvo vprašanje, ki ga zakonodajalec ni razrešil, je povezano s sestavljanjem računovodskih izkazov. V velikih podjetjih, katerih izkazi morajo biti revidirani, imajo podjetja svoje računovodske službe, ki sestavljajo vse predpisane izkaze. Potrebe in cilji, ki narekujejo sestavljanje računovodskih izkazov, so mnogo širši kot tisti, ki jih zasleduje zakon. Močan motivator so potrebe gospodarskih družb po spremljanju lastnega poslovanja in možnost pravočasnega sprejemanja ustreznih poslovnih odločitev. Tako pripravljene izkaze preverijo usposobljeni in licencirani revizorji. Velika podjetja tako lahko skozi ves poslovni proces in z orodji HRM spremljajo kakovost svojih kadrov, pri tem so jim v pomoč prav obvezne revizije, ki vsako leto ob revidiranju izkazov posredno zagotavljajo tudi nadzor nad kakovostjo računovodskih služb. Velika podjetja pogosto organizirajo tudi lastne notranje revizorje, ki že med letom skrbijo za nadzor nad procesi in pripravo poslovnih poročil.

Večina MSP (75 odstotkov vseh MSP) pa ne sestavlja računovodskih izkazov z lastnimi kadri, ampak zaradi svoje velikosti ali narave poslovanja vodenje poslovnih knjig zaupa zunanjim izdelovalcem. Prav tako poslovodje MSP praviloma niso strokovnjaki za področje računovodenja in sami ne morejo voditi poslovnih knjig, četudi bi jim poslovni proces to dopuščal.

Pri tem ni vzpostavljenega nobenega podobnega sistema zagotavljanja kakovosti, kakršnega nudijo revizorji (preverjanje znanja pred pridobitvijo licence in poznejše izobraževanje). Prav tako MSP od revizorjev ne "uživajo" prednosti letnih preverjanj poslovnih poročil. Tako morebitne nedoslednosti ali celo napake, ki se zgodijo zunanjim izvajalcem, ostanejo neopažene. Ne glede na to, kako pogosto se napake dogajajo, lahko mine precej časa, preden jih razkrijejo. Običajno je to ob davčnem inšpekcijskem nadzoru, ko ta ugotovi nepravilnosti kot posledico neustrezno vodenih poslovnih knjig, ali pa ob zaprosilu za kredit pri banki, ko zaposleni v banki podrobneje pregleda računovodske izkaze.

Če upoštevamo, da so poslovodje MSP strokovno odvisni od zunanjih izvajalcev, se lahko utemeljeno postavi vprašanje, ali so dejansko vsa objavljena letna poročila dovolj kakovostno pripravljena, da kažejo verodostojno sliko poslovanja določenega gospodarskega subjekta. Pri tem ne smemo pozabiti, da prav te podatke posamezne bonitetne hiše uporabljajo za izdelavo bonitetnih ocen.

Javni interes po transparentnosti delovanja gospodarskih subjektov je izražen pri majhnih in srednjih velikih ter velikih družbah, ki niso izdajateljice vrednostnih papirjev. Zaradi tega je tudi z zakonom predpisano obvezno objavljanje računovodskih izkazov.

Nedvomno je z zakonsko zahtevo po javni objavi letnih poročil vseh gospodarskih družb dosežen velik napredek pri povečanju transparentnosti poslovanja. Vprašanje pa je, ali se ni zakonodajalec ustavil korak prekmalu in ali ne bi bilo treba vzpostaviti sistema, ki bi zagotavljal sprejete kakovostne standarde tudi za pripravljavce računovodskih izkazov. To vprašanje je pomembno zlasti takrat, ko gre za izvajalce storitev, katerih naročniki postanejo v veliki meri odvisni od strokovnega in kakovostnega dela izvajalcev. Računovodski izkazi MSP niso predmet obveznega revidiranja, zato je njihova stopnja verodostojnosti utemeljena s pravilnostjo in korektnostjo pripravljenih računovodskih izkazov. Uporabniki, ki se zanašajo na javno objavljene izkaze, ne uživajo privilegija pravilnosti izkazov revizorjevega preverjanja.

Podatki naj bi bili preverjeni

S sedanjo ureditvijo, torej z obvezno javno objavo letnih poročil prek javne agencije, zakonodajalec nehote daje vtis, da so objavljeni podatki pravilni in verodostojni ter vsaj na neki način preverjeni, kar pa ni nujno tudi res.

Drugo vprašanje je vprašanje odgovornosti za pravilno pripravo izkazov. Kot že omenjeno - velika večina MSP za vodenje poslovnih knjig in pripravo izkazov uporablja zunanje izvajalce.

Skladno z določbami zakona o gospodarskih družbah odgovornost za pravilnost bilance stanja, izkaza poslovnega izida in pojasnil k izkazom nosijo poslovodje oziroma direktorji gospodarskih družb. Ti so odvisni od ponudnikov računovodskih storitev, pri čemer je ključna kakovost računovodskega servisa. Ob že omenjeni odsotnosti sistema zagotavljanja in preverjanja kakovosti dela so tako poslovodje MSP izpostavljeni večjemu tveganju kot uprave velikih gospodarskih družb. Prav tako poslovodje MSP teže pridobivajo ustrezne podatke o poslovanju, nujno potrebne za sprejemanje ustreznih poslovnih odločitev.

Menim, da bi moral zakonodajalec razmisliti o sedanji ureditvi v dejavnosti, ki se ukvarja z opravljanjem storitev vodenja poslovnih knjig in izdelave računovodskih izkazov ter uvesti standarde za zagotavljanje kakovosti storitev - ureditev sicer ne more biti enaka kot za revizorje, lahko pa bi bila po svojih učinkih primerljiva.

http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042322998