Ustavno sodišče je odločilo o zahtevi Upravnega sodišča za oceno ustavnosti 68.a člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa, da se od nenapovedanih dohodkov odmeri davek po 70-odstotni stopnji in da je odmera tega davka dopustna za zadnjih desetih let pred letom, v katerem je bil postopek odmere davka uveden. Ustavno sodišče je navedeno določbo razveljavilo, kolikor v njej določena 70-odstotna davčna stopnja presega davčno stopnjo, ki jo je za obdavčitev nenapovedanih dohodkov določala prej veljavna ureditev, in kolikor omogoča obdavčitev nenapovedanih dohodkov, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009.

Pred izpodbijano ureditvijo veljavna ureditev odmere davka od nenapovedanih dohodkov je davčno stopnjo, po kateri se ti obdavčijo, vezala na davčne stopnje, ki izhajajo iz zakona, ki ureja dohodnino (ta kot najvišjo dohodninsko stopnjo za najvišji dohodninski razred določa 50-odstotno stopnjo). Zato je Ustavno sodišče izhajalo iz ocene, da je zakonodajalec z določitvijo 70-odstotne davčne stopnje po vsebini uzakonil pribitek na redno dohodninsko davčno stopnjo. Ocenilo je, da z določitvijo pribitka ni zasledoval cilja financiranja javne porabe ali kakšnega družbenopolitičnega cilja (v okviru socialne ali ekonomske politike), ki so glede na ustavnopravno opredelitev davkov in ustavnosodno presojo lahko cilji davkov, zato navedeni pribitek v ustavnopravnem smislu ni davek, temveč ukrep, ki je namenjen bodisi odpravljanju škode, ki nastane javnofinančnim prihodkom zaradi kršitve obveznosti napovedovanja dohodkov, ali izničenju koristi, ki so jih davčni zavezanci imel od teh kršitev (restitucijski ukrep), bodisi kaznovanju davčnih zavezancev zaradi storjenih kršitev (kaznovalni ukrep).

Ustavno sodišče je obravnavalo razloge, s katerimi je Vlada utemeljevala, da je pribitek po svoji naravi restitucijski ukrep. S tem v zvezi je Vlada kot ključno zatrjevala, da je pribitek namenjen nadomestitvi izpada pobranih sredstev iz naslova obveznih socialnih prispevkov. Ustavno sodišče je argumentu priznalo težo, vendar je še večjo pripisalo dejstvu, da obravnavani pribitek nima v celoti takega učinka (nadomeščanja izpada prispevkov) in tudi ne učinkuje za vse naslovnike enako. Preostale razloge, s katerimi je Vlada utemeljevala restitucijsko naravo pribitka (nadomestitev obresti zaradi nepravočasnega plačila davka, nadomestitev stroškov postopka ipd.), je zavrnilo, ker v teh primerih ni bila izkazana razumna in stvarna povezava med ukrepom in zatrjevanim ciljem, ki naj bi ga ukrep zasledoval (odprava škode oziroma izničenje koristi) oziroma ker so bili ti razlogi presplošni. Glede na neizkazano restitucijsko naravo pribitka, ga je Ustavno sodišče obravnavalo kot ukrep, ki je vsaj delno kaznovalne narave.

Zakonodajalec mora postopke, v katerih se sprejemajo ukrepi kaznovalne narave, urediti tako, da so osebam, ki jih ukrep lahko prizadene, zagotovljena ustavnopravna jamstva iz 29. člena Ustave. Ta jamstva v temelju veljajo za postopke v vseh kaznovalnopravnih zadevah, ne le glede kaznivih dejanj. Če se o takem ukrepu odloča v enem postopku skupaj z odmero davka, mora zakonodajalec v takem postopku zagotoviti vsaj jedro ustavnoprocesnih jamstev iz 29. člena Ustave. Ureditev davčnega postopka, v katerem se odloča tudi o naložitvi navedenega pribitka, pa teh ustavnopravnih jamstev ne zagotavlja. Zato je izpodbijana ureditev, kolikor omogoča naložitev pribitka v davčnem postopku, v neskladju z 29. členom Ustave.

Ustavno sodišče je presodilo tudi, da ima izpodbijana ureditev deloma povratno učinkuje. Glede na to, da omogoča odmero davka za največ deset let nazaj pred uvedbo postopka odmere, uveljavljena pa je bila s 1. 1. 2014, omogoča odmero davka tudi za dohodke, ki izvirajo iz leta 2004 ali kasnejši let. Z uveljavitvijo izpodbijane ureditve je prenehala veljati prejšnja ureditev, ki pa je dopuščala, da se davek lahko odmeri za največ pet let nazaj. Z iztekom prejšnje ureditve je prenehala tudi možnost uvedbe postopka odmere davka za dohodke iz leta 2008. Zato izpodbijana ureditev, kolikor omogoča uvedbo postopka in odmero davka tudi za dohodke iz leta 2008 in let pred njim, učinkuje tako, da za nazaj posega v pravne položaje davčnih zavezancev, ki so bili z iztekom prejšnje ureditve zaključeni. Tako povratno učinkovanje zakona je dopustno le izjemoma pod pogoji iz drugega odstavka 155. člena Ustave. Med temi je tudi pogoj, da to zahteva javna korist. Ta mora biti po ustaljeni ustavnosodni presoji že v zakonodajnem postopku posebej ugotovljena in pojasnjena. V obravnavnem primeru ni bila, prav tako posebne povratno učinkujoče javne koristi ni uspela izkazati Vlada v postopku presoje ustavnosti.